Jedro

Odgovorno osebo je mogoče obremeniti le za takšne stroške za nagrobni spomenik, ki jih je mogoče šteti kot del pogrebnih stroškov. Zato zapade zahtevek za povrnitev stroškov za nagrobni spomenik hkrati z ostalimi pogrebnimi stroški, to je z dnem pogreba.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se zavrne tožbeni zahtevek prve tožeče stranke K. L. proti prvi toženi stranki - zavarovalnici za plačilo zneska 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.8.1996 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Prva tožena stranka - zavarovalnica sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati prvi tožnici K. L. 2.800.000,00 SIT in drugi tožnici T. L. 2.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, tožnici K. L. pa še 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.8.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo pravdne stroške v znesku 380.785,00 SIT. Ugotovilo je, da sta v prometni nesreči dne 22.2.1992 v D. umrla I. in D. L., mož in sin prve tožnice oziroma oče in brat druge tožnice. Za nesrečo je sokriv I. L. v obsegu 60 odstotkov, ker je z mopedom pripeljal na prednostno cesto mimo prometnega znaka stop. Odgovornost toženih strank pa je 40-odstotna, ker je drugi toženec, ki je zavarovanec prve tožene stranke, vozil z avtomobilom po prednostni cesti s hitrostjo 110 km/h, čeprav je bila tam hitrost omejena na 60 km/h. Za duševne bolečine zaradi smrti moža in sina je prisodilo prvi tožnici odškodnino v znesku 2.800.000,00 SIT, drugi tožnici pa zaradi smrti očeta in brata 2.300.000,00 SIT, pri čemer je upoštevalo sokrivdo I. L. Prvi tožnici je prisodilo še 300.000,00 SIT za nagrobni spomenik, zahtevek druge tožnice za izgubljeno preživljanje pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede zahtevka druge tožnice za izgubljeno preživljanje za čas od 17.6.1993 do 31.12.1994 ter izrek o stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je odločitev o delih krivde pri obeh udeležencih nesreče in zavrnilo ugovor zastaranja terjatve za postavitev nagrobnega spomenika.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesrečo povzročil voznik mopeda. Med prekoračeno hitrostjo toženca B. in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Meni, da bi do nesreče prišlo tudi tedaj, če bi B. vozil z dovoljeno hitrostjo.

Predlaga tudi spremembo drugostopne odločitve v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi druge tožnice za izgubljeno preživljanje. Meni, da je bil napačno upoštevan ugovor zastaranja, saj je višino stroškov za nagrobni spomenik mogoče ugotoviti že v nekaj dneh.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena samo glede zneska 300.000,00 SIT za stroške nagrobnega spomenika, v ostalem pa ne.

Drugi toženec bi moral pred križiščem, kjer je prišlo do prometne nesreče, zmanjšati hitrost na 60 km/h. Tako mu je veleval prometni znak, ki je bil postavljen zaradi bližnjega križišča in prehoda za pešce. Omejitev hitrosti v takih okoliščinah je potrebna. S tem se omogoči drugim voznikom in pešcem, da zanesljivo ocenijo trenutni prometni položaj in se v skladu s tem odločijo za prečkanje glavne ceste. S hitrostjo 110 km/h, ki je daleč presegala dovoljeno in tudi primerno hitrost glede na križišče in prehod za pešce, je toženec odločilno spremenil okoliščine, kakršne so glede na prometno ureditev lahko pričakovali ostali udeleženci v prometu, in s tem prispeval k nesreči. Po ugotovitvi izvedenca sploh ne bi bilo trčenja, če bi drugi toženec hitrost zmanjšal na 60 km/h v skladu z omejitvijo tam, kjer mu je to veleval prometni znak. Nobenega opravičljivega razloga ni za stališče, da bi smel toženec šele tik pred trčenjem zmanjšati hitrost na 60 km/h. To bi moral namreč storiti tam, kjer mu je prometni znak to zaukazal. Njegova kršitev je v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Pred križišči in prehodi za pešce je hitrost omejena prav zato, da je omogočen tudi drugim uporabnikom varen prehod čez prednostno cesto in da se preprečijo nesreče, kakršna je obravnavana. V tem je smisel prometnega pravila o omejitvi hitrosti. Toženčeva nedovoljena hitrost je eden od vzrokov za nesrečo. Vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo je podana tako po teoriji o ratio legis vzročnosti, kot tudi po teoriji o adekvatni vzročnosti.

Posledica, do kakršne je prišlo, je povsem adekvatna toženčevi kršitvi prometnega predpisa. Pri trčenju s tako veliko hitrostjo so tragične posledice, do kakršnih je prišlo, neizbežne. Revizijski ugovor, da ravnanje drugega toženca ni vzrok za nastalo škodo, glede na navedeno ni utemeljen.

Drugostopna odločitev, s katero je bilo ugodeno pritožbi druge tožnice, tako da je bil razveljavljen zavrnilni del sodbe v zvezi z izgubljenim preživljanjem, ne more biti predmet revizijske presoje. O tem je sodišče druge stopnje odločilo s sklepom (370. člen ZPP). Ker to ni sklep, s katerim je postopek na drugi stopnji pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP), glede tega revizija ni dovoljena. O razveljavljenem zahtevku bo odločilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.

Utemeljen pa je ugovor zastaranja terjatve za povrnitev stroškov za nagrobni spomenik. Pravna podlaga za ta zahtevek je prvi odstavek 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da kdor povzroči smrt drugega, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb. Med pogrebne stroške sodi tudi primerna ureditev groba, vključno z nagrobnim spomenikom, ki ustreza krajevnim običajem. Pri tem 193. člen ZOR, ki daje podlago za ta odškodninski zahtevek, postavlja hkrati tudi njegove meje. To pomeni, da je mogoče odgovorno osebo obremeniti le za takšne stroške za nagrobni spomenik, ki jih je mogoče šteti kot del pogrebnih stroškov. Zato zapade zahtevek za povrnitev stroškov za nagrobni spomenik hkrati z ostalimi pogrebnimi stroški, to je z dnem pogreba. Tedaj je znan kraj pokopa in je zato mogoče ugotoviti krajevne običaje o obsegu, materialu in drugih lastnostih spomenika. Ni torej nujno, da oškodovanec razpolaga s predračunom ali celo računom za spomenik. Zahtevek lahko uveljavlja tudi, če spomenika še ni postavil, če je gotovo, da ga bo. Zato tudi pomanjkanje denarnih sredstev, ki trenutno onemogoča postavitev spomenika, ni ovira za uveljavljanje tega zahtevka. V takem primeru šele izplačana odškodnina omogoči financiranje spomenika. Toda zastaranje te terjatve začne teči že prvi dan po pogrebu (361. člen ZOR), saj je treba šteti, da oškodovanec od tedaj dalje lahko ugotovi znesek, potreben za postavitev krajevno običajnega spomenika.

V obravnavani zadevi je bil pogreb obeh ponesrečencev v februarju 1992. Zahtevek za povrnitev pogrebnih stroškov, vključno s stroški za nagrobni spomenik v znesku 801.480,00 SIT je tožeča stranka postavila dne 18.6.1997. Tedaj pa je triletni zastaralni rok po prvem odstavku 376. člena ZOR že potekel. Zato je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Tožeča stranka se v zvezi z začetkom zastaralnega roka ne more uspešno sklicevati na predračun z dne 20.6.1996, ker bi svoj zahtevek lahko postavila neodvisno od tega, samo na podlagi dosegljivih podatkov o stroških za krajevno običajen spomenik. To je tožeča stranka storila kasneje, ko je dne 18.5.1998 znižala zahtevek na 300.000,00 SIT in ga s tem uskladila s stališčem tožene stranke o primernosti tega izdatka.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan v zvezi z zastaranjem. V tem delu temelji odločitev revizijskega sodišča na prvem odstavku 395. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za nepremoženjsko škodo pa uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 166. člena in tretjem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka je z revizijo uspela v sorazmerno majhnem delu. Sodbo druge stopnje je izpodbijala v celoti, to je glede zneskov 2.800.000,00 SIT, 2.300.000,00 SIT in 300.000,00 SIT. Uspela je samo glede zneska 300.000,00 SIT. S tem delom revizije posebnih stroškov ni bilo, zato mora tožena stranka svoje revizijske stroške sama trpeti v celoti.