Jedro

Zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine iz naslova izgube preživljanja začne teči od prejema posamezne mesečne pokojnine, ne pa od vročitve odločbe o priznanju pravice do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu glede zahtevka druge tožnice za izgubljeno preživljanje za čas od 17.6.1993 do 31.12.1994 ter v celoti v izreku o stroških razveljavi in se v takem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženca tožnicama nerazdelno plačati odškodnino iz naslova imaterialne škode (za pretrpljene duševne bolečine zaradi izgube svojcev - moža in sina oz. očeta in brata), in sicer prvi tožnici znesek 2,800.000,00 SIT, drugi pa 2,300.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, iz naslova materialne škode (za nagrobni spomenik) pa prvi tožnici tudi 300.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi.

Višji zahtevek je zavrnjen, tožencema pa še naloženo, da tožnicama povrneta 380.785,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta tožnici in prvotožena zavarovalnica.

Tožnici zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava izpodbijata zavrnilni del sodbe in predlagata, da se spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oz.

da se razveljavi in zadeva v takem obsegu vrne v novo obravnavanje.

Menita, da bi glede na dejanske ugotovitve in mnenje izvedenca sodišče moralo vozniku osebnega avtomobila - drugotožencu prisoditi vsaj 80 % soodgovornosti za nastale škodne posledice, ne pa samo 40 %. Prav nenormalno in nedopustno visoka njegova hitrost, presežena za skoraj 100 %, je namreč povzročila tako hude posledice obravnavane nesreče. Nesporno je, da je osebni avtomobil bistveno bolj nevarna stvar kot kolo z motorjem in je zato v njuni medsebojni konkurenci potrebno prispevek avtomobila k nastanku škode obravnavati strožje.

Zmotno pa je po mnenju pritožnic sodišče uporabilo materialno pravo, ko ugotavlja, da so zastarali njuni zahtevki iz naslova materialne škode, zlasti zahtevek drugotožnice za izgubljeno preživljanje.

Napačna je namreč ugotovitev, da je bil ta zahtevek postavljen šele 18.6.1997, saj je drugotožnica to dejansko storila že z vlogo z dne 17.6.1996. Upoštevati pa je treba tudi, da se je pokojnina spreminjala mesečno, zaradi česar obsega tovrstne škode ni bilo mogoče določiti že na podlagi prejete odločbe SPIZ-a, pač pa šele po vsakokratnem mesečnem prejemu pokojnine. Zaradi tega ni možno govoriti o zastaranju za del zahtevka iz naslova izgubljenega preživljanja za čas od 17.6.1993 do 31.12.1994, glede na to, da je bil zahtevek postavljen v vlogi tožnice 17.6.1996. Prvotožena stranka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper obsodilni izrek in predlaga, da se spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodba se napačno sklicuje na določene člene ZOR-a za presojo odgovornosti, kar sicer ni bistveno, čeprav bi morala upoštevati izključno določila 178. člena. Bolj pomembno namreč je, da med kršitvijo prometnega predpisa voznika na prednostni cesti in posledico ni vzročne zveze, glede na ugotovljeno dejstvo, da bi do prometne nesreče prišlo tudi v primeru, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h. Prišlo bi tudi do škode, čeprav neugotovljeno, do kakšne, vendar zanjo zavarovanec toženke ne bi odgovarjal. Ker bi torej do škode prišlo v vsakem primeru, ni podana vzročna zveza, zato je bil kot obdolženec tudi oproščen v kazenskem postopku. Če ni vzročne zveze, tudi ne more biti odgovornosti. Podrejeno pritožnica ugovarja tudi višini odškodnine. Kot je že povedala v teku postopka, se odškodnine v takem primeru ne seštevajo, ravno to pa je sodišče storilo. Končno graja še prvostopenjsko stališče, da teče zastaralni rok za terjatev iz naslova stroškov za nagrobni spomenik od njegove postavitve. Terjatev v zvezi s tem je namreč znana že takoj po nesreči, kar pomeni, da je ta terjatev zastarana.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Res je sicer v obravnavani zadevi ugotovljeno, da bi do trčenja prišlo tudi v primeru, če bi drugotoženec vozil s predpisano hitrostjo 60 km na uro, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vzročne zveze med toženčevo vožnjo in nastalimi posledicami - škodo, zaradi tega ni mogoče izključiti. Nedvomno je namreč ravno ugotovljena toženčeva tako občutna prekoračitev (110 km na uro) dovoljene hitrosti privedla do izredno hudih konkretnih posledic, to je smrti mopedista in njegovega sopotnika. Prvostopenjske obširno analizirane razloge v tej zvezi torej drugostopenjsko sodišče sprejema in jih povzema. Nobenih pomislekov pa tudi nima o pravilnosti ugotovljenih deležev soodgovornosti obeh udeležencev obravnavane nezgode, to je drugotoženca kot voznika avtomobila in pok. I.L. kot voznika mopeda. Slednji je, kot pravilno ocenjuje že prvo sodišče, s tem, da je prevozil stop znak, tako grobo kršil prometni predpis, s tem pa povzročil nevarno situacijo v taki meri, da mu je vsekakor mogoče pripisati 60 % prispevek k nastanku nesreče. Pritožbenemu stališču tožnic, da naj bi bila njegova soodgovornost le 20 %, prav zaradi teže njegove kršitve ni mogoče slediti, večja nevarnost avtomobila v konkurenci z mopedom pa je po presoji pritožbenega sodišča že v zadostni meri upoštevana v % ugotovljene soodgovornosti drugega toženca (40 %). Ker gre za nesrečo, ki sta jo povzročili premikajoči se motorni vozili, bi bilo res pravilno uporabiti določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot to meni prvotoženka v svoji pritožbi. Bi pa uporaba določila 2. odstavka tega člena, ki ureja odgovornost imetnikov motornih vozil v primeru obojestranske krivde, privedla do enakega razultata. V takem primeru namreč vsak od imetnikov (voznikov) odgovarja za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Po temeljnem v praksi uveljavljenem pravilu, pa je odgovornost zavarovalne organizacije tretji osebi pogojena in izvedena iz odgovornosti lastnika motornega vozila, zato za škodo, povzročeno drugim, odgovarja le v tistem obsegu, kolikor je za škodo odgovoren njen povzročitelj. Tožnici imata torej kot oškodovanki pravico od zavarovalnice in (so)povzročitelja zahtevati odškodnino v razmerju ugotovljene višine sokrivde drugega toženca. Delež sokrivde drugega povzročitelja mopedista, se ob tem upošteva le pri odškodnini, ki se nanaša nanj, ne pa tudi na sopotnika, kar pa glede na toženkina pritožbena izvajanja očitno ni sporno.

Po enotnem stališču sodne prakse se res v primeru sočasne smrti več bližnjih oseb posamezni zahtevki po višini ne seštevajo. Po presoji pritožbenega sodišča pa prvo sodišče takega seštevanja, ki mu ga očita pritožba toženke, tudi ni izvedlo. Ker pa je moralo sokrivdo voznika mopeda upoštevati le v zvezi z odškodnino, zahtevano zaradi njegove izgube, ne pa tudi zaradi smrti sina - sopotnika, ki k nastanku nesreče ni prispeval, je prvo sodišče moralo ločeno prikazati postopek, ki je privedel do določitve odškodnine vsaki od tožnic. Ta pa je, kot je poudarjeno tudi v razlogih izpodbijane sodbe, priznana kot enotna odškodnina. Glede na težo hkratne dvojne izgube za vsako od tožnic - gre vendar za moža in sina prve oz. očeta in brata druge - sta prisojena zneska tudi po višini nedvomno v skladu z namenom določila 1. odst. 201. člena ZOR. Pritožbi torej neutemeljeno zahtevata zvišanje (tožnici) oz. znižanje (toženka) iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjih svojcev priznane odškodnine.

Neutemeljeno nadalje tožena stranka ugovarja zastaranje odškodninske terjatve za postavitev nagrobnega spomenika. Glede na splošno znan potek postopkov urejanja tovrstnih zadev namreč nikakor ni sprejemljivo njeno stališče, da je že takoj znana višina stroškov iz tega naslova, saj so ti določljivi šele po predračunu, ko se spomenik začne konkretno postavljati, za kar pa je že po naravi stvari potreben nekoliko daljši čas, zlasti zaradi "posedanja" groba.

Pravilna je zato prvostopenjska utemeljitev zavrnitve ugovora zastaranja, na katero se pritožbeno sodišče tudi sklicuje.

Pritrditi pa je treba pritožbenim izvajanjem druge tožnice v zvezi z njenim zahtevkom iz naslova "izgubljenega preživljanja". Sama odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine gotovo še ne izkazuje dejanskega mesečnega prikrajšanja pri preživljanju. To je kot utemeljeno opozarja pritožba, mogoče izračunati šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. Na taki podlagi je tožnica tovrstni zahtevek postavila z vlogo dne 17.6.1996 (list. št. 10,11), zato terjatev za obdobje treh let pred tem, torej od 17.6.1993 do konca leta 1994, ni zastarana. V takem obsegu je bilo torej treba sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti, da bo prvo sodišče v ponovljenem postopku raziskalo, ali je bila druga tožnica v navedenem obdobju pri preživljanju prikrajšana in če, v kakšni višini, nato pa bo o tem delu zahtevka ustrezno odločilo (čl. 355 ZPP).

Posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavitev stroškovnega izreka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odst. 166. člena ZPP.