Jedro

Sporna višina negmotne škode. Poškodbe: kompresijski zlom dveh prsnih vretenc s klinasto deformacijo 15 stopinj, obtolčenine prsnega koša in trebuha, odrgnine po glavi, rokah, nogah in posledično zmanjšano gibljivost prsne hrbtenice srednje stopnje.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena. 2. Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter v tem obsegu v r n e zadeva v novo odločanje, se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari potrdi. 3.Pritožnici trpita vsaka svoje pritožbene stroške sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zavarovanec tožene stranke povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil tožnik hudo telesno poškodovan, da je sam tožnik prispeval k posledicam prometne nezgode 20 %, ker v trenutku nezgode ni bil pripasan z varnostnim pasom. Tožnik je v prometni nezgodi utrpel negmotno in gmotno škodo. Zahtevku za gmotno škodo je sodišče prve stopnje ugodilo v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka škode za posamezne zahtevke dalje, za negmotno škodo pa je zahtevku tožnika ugodilo delno in mu prisodilo zakonite zamudne obresti od dneva sojenja dalje. Za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja je tožniku prisodilo od zahtevanih 2,400.000,00 SIT 1,400.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, višji zahtevek v znesku 350.000,00 SIT pa za to obliko škode zavrnilo, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je prisodilo od zahtevanih 2,200.000,00 SIT 1,100.000,00 SIT odškodnine. Od prisojenih zneskov je sodišče prve stopnje odštelo 20 % zaradi tožnikovega prispevka k škodnemu dogodku - tako odškodnino za negmotno kot tudi gmotno škodo, razen od odškodnine za škodo na osebnem avtomobilu. Ta škoda je nastala neodvisno od dejstva, da tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom. Ustrezno uspehu pravdanja je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku pravdnih strank in naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožniku 320.827,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihovega nastanka dalje. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe. Tožeča stranka se je pritožila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in obrazloženo predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje sodbo spremeni in toženi naloži, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino. Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala zavrnitev zahtevka še za nadaljnjih 1,350.000,00 SIT s pripadki, podredno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Poudarila je, da je odločitev o tem, da je prispeval tožnik k nastanku škodnih posledic le 20 %, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, zmotna in temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Če bi sodišče prve stopnje dokumentacijo iz kazenskega spisa temeljito povzelo, bi ugotovilo, da je cestišče na spornem delu široko 6,10 metrov in je imelo 0,5 metrov bankin. Po mnenju pritožbe je ob takšnem dejanskem stanju dovolj prostora za 3 osebna vozila in je zato tožniku očitati najmanj neustrezno reagiranje, ker je brez potrebe zapeljal v jarek. Vzrok za takšno njegovo reakcijo je v njegovi hitrosti. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je vozil vsaj 115 km/h, ko se je odločil prehitevati. Če bi tožnik bil pripet z varnostnim pasom, ne bi utrpel poškodbe hrbtenice. Zato je odločitev sodišča, da je prispeval le 20 % k nastanku škodnih posledic s tem,da ni bil pripet,nekritično. Po oceni tožene stranke je njegov prispevek najmanj 35 %. Na splošno pa se pritožuje tožena stranka tudi zoper višino prisojene odškodnine za vse oblike škode in trdi, da je gibljivost tožnikove hrbtenice praktično popolna in da je imel tožnik določene poškodbe že od prej, tako da ne gre pripisati vseh težav temu škodnemu dogodku. Posebej pa se tožena stranka pritožuje zoper obrestni del prisojene odškodnine.Ocenjuje, da bi sodišče moralo uporabiti čl. 189 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za odločanje o obrestnem zahtevku in dvomi, da je sodišče izdalo sodbo na dan glavne obravnave,ko pa je stranka pismeni izvod sodbe prejela šele 13. 4. 1999. Tako bi morale teči zakonite zamudne obresti od negmotne škode šele nekaj dni pred tem datumom. Posebej se pritožuje tožena stranka tudi zoper stroškovni izrek sodbe in očita sodišču, da ni povzelo in obrazložilo, katere stroške je tožniku prisodilo. Trdi,da je tožnik pisal vloge kar tako in da bi sodišče ne smelo prisoditi tožniku stroškov za te vloge. Trdi tudi, da bi sodišče prve stopnje od stroškov izvedenca ne smelo prisoditi tožniku obresti od 9. 5. 1996 dalje, ampak šele od dneva izdaje sodbe dalje, ker gre za del pravdnih stroškov. Vsekakor pa bi moralo obrazložiti,zakaj se je odločilo,da prisoja zakonite zamudne obresti za stroške izvedenca od 9. 5. 1996 dalje, moralo pa bi jih prisoditi v sorazmernem delu glede na uspeh pravdanja. Odgovorov na pritožbi ni bilo. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranka pa je utemeljena le v kolikor napada stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je po čl.200 in 203 ZOR treba upoštevati namen odškodnine, ki je v zadoščenju zaradi izgube ali poškodovanja prizadete dobrine - telesne celovitosti, zdravja, izgleda in možnosti delovanja ob danih sposobnostih. Pri tem ima pomembno vlogo pomen prizadete dobrine glede na osebne razmere oškodovanca, njegove življenjske aktivnosti in pričakovanja. Upoštevati pa mora sodišče tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodninami zanje. Ta primerjava je zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnih obsegov in odškodnin zanje nujno potrebno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnin za zahtevane oblike škode upoštevalo, da je izvedenec ugotovil, da je utrpel tožnik kompresijski zlom dveh prsnih vretenc s klinasto deformacijo 15 stopinj, obtolčenine prsnega koša in trebuha, odrgnine po glavi, rokah, nogah in posledično zmanjšano gibljivost prsne hrbtenice srednje stopnje. Te poškodbe je ocenil kot hude telesne poškodbe in opisal trajanje in težo bolečin, ki jih je tožnik že pretrpel in ki jih bo trpel tudi v bodoče in neugodnosti zdravljenja. Opisal je intenzivnost primarnega stahu ter utemeljenost sekundarnega strahu in ugotovil posledice, ki jih je tožnik utrpel in jih bo trpel na zdravju in zaradi katerih so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja upoštevalo, da je tožnik trpel bolečine za časa zdravljenja več kot 4 mesece in da obdobje hudih bolečin ni bilo dolgo (3 ure, nato občasno 8 do 10 dni), da je prevladovalo obdobje blažjih bolečin,ki pa se bodo ob telesnih naporih pojavljale tudi v bodoče. Bolečinsko obdobje prestanih bolečin je trajalo več kot 4 mesece. Neugodnosti zdravljenja je izvedenec ugotovil, sodišče prve stopnje pa je njegovo mnenje upoštevalo. To so bile nošnja Schanzove ovratnice, razni pregledi, čiščenje odrgnin, 11 dnevno ležanje v bolnici, od tega 3 dni strogo mirovanje, nošnja steznika v obdobju 3 mesecev, 17 kratno izpostavljanje RTG žarkov, rehabilitacija v zdravilišču, hoja z bergljami 3 mesece in stalež bolnih 3 mesecev. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za tolikšno bolečinsko obdobje in težo prestanih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje tudi bodoče bolečine s prisojenim zneskom 1,400.000,00 SIT odmerilo iz tega naslova tožniku pravično odškodnino. Tudi odškodnino za primarni in sekundarni strah je sodišče tožniku glede na ugotovitve izvedenca, da je trpel smrtni primarni strah v trenutku prometne nezgode 2 minuti, nato hud strah še 3 ure, nato pa do končnega kirurškega zdravljenja zaskrbljenost za izid zdravljenja kot sekundarni strah, odmerilo z zneskom 250.000,00 SIT v primerni višini. Izvedenec je ugotovil, da sta vretenci zaradi klinaste zaraslosti deformirani trajno in nepopravljivo. Ta posledica povzroča tožniku bolečine pri obremenitvah celotne hrbtenice. Pričakovati je po 5 do 7 letih degenerativne spremembe na medvretenčnih ploščicah in, da se bodo težave stopnjevale. Funkcionalna sposobnost hrbtenice je trajno zmanjšana že sedaj, zato so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane ob obremenitvah na delovnem mestu in zasebno. Ker je tožnik prodajalec, ga funkcionalna sposobnost hrbtenice ovira pri delu zelo pogosto in mu je sodišče verjelo, da mu morajo sodelavci često pomagati. Iz pritožbe je razvidno, da dela tožnik na črpalki in se mora zaradi narave svojega dela često sklanjati. Verjelo mu je tudi, da je opustil smučanje, nogomet in tenis. Glede na takšne objektivne omejitve življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da duševno trpi in da bo tudi v bodoče duševno trpel. Iz tega naslova mu je prisodilo pravično odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT. Pritožbena trditev tožene stranke, da je gibljivost tožnikove hrbtenice praktično popolna, tožnik pa da je imel določene poškodbe že od prej, so nasprotne ugotovitvam izvedenca in niso podprte z dokazi. Ob prisoji odškodnin je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tožnikovo starost - 34 let in da bo posledice škodnega dogodka še dolgo prenašal. Upoštevalo je tudi, da so odškodnine za posamezne oblike škode primerljive z odškodninami, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih in da ne gredo na roke težnjam, ki s pravico do odškodnine niso združljive. Tako se pokaže, da kar zadeva odškodnino za negmotno škodo pritožbi obeh pravdnih strank nista utemeljeni. Tudi gmotno škodo je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi pisnih dokumentov in zaslišanja tožnika kot stranke. Zoper ta del sodbe se pravdni stranki nista posebej pritožili. Tožena stranka se je pritožila zoper obrestni del prisojene odškodnine. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je po čl. 185 ZOR predvsem smisel odškodnine v restituciji. Za primer, da vrnitev v prejšnje stanje ni možno, je potrebno plačati odškodnino v denarju in sicer od dneva nastanka škode (čl. 186 ZOR) in po cenah ob sojenju (čl. 189/2 ZOR). Sodišče prve stopnje je temu sledilo in je tam, kjer je bila možna restitucija dosodilo zamudne obresti od nastanka škode dalje. Kar zadeva pomislek tožene stranke v pritožbi, da ni podlage za prisojo zamudnih obresti za negmotno škodo od dneva sojenja dalje, je pripomniti, da sodišča prisojajo zamudne obresti tako na podlagi dolgoletne sodne prakse in čl. 189 ZOR. Tako pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke, kar zadeva odmero stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, katere stroške šteje za potrebne stroške v smislu čl. 155 ZPP/77, zato ta del odločbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zato je v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo odločanje (čl. 370 ZPP). Kar zadeva glavno stvar pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.