Jedro

Revizijsko sodišče je moralo razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje v celotnem obsegu, ker je zaradi pritožbe toženke ostala sporna podlaga spora. Zaradi take procesnopravne situacije, ki omogoča pritožbenemu sodišču v zvezi s toženkino pritožbo sprejetje vseh možnih odločitev iz prvega odstavka 366. člena ZPP, torej poleg zavrnitve pritožbe ali spremembe višine posameznih odškodnin oziroma sodbe sodišča prve stopnje tudi njeno razveljavitev, revizijsko sodišče ob odprti podlagi (ki predstavlja pogoj za odločanje o višini - primerjaj argumente z vmesno sodbo - 330. člen ZPP) ni moglo odločati o utemeljenosti višine posameznih odškodninskih zahtevkov, kar je bil predmet tudi tožnikove revizije. Ti procesnopravni razlogi so tako terjali razveljavitev izpodbijane sodbe tudi na podlagi tožnikove revizije.

Izrek

Revizijama se ugodi, pravnomočni del odločbe pritožbenega sodišča se razveljavi in temu sodišču vrača zadeva v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za škodo, ki je nastala tožniku po prometni nezgodi z dne 9.4.1995 in ki jo je zakrivil toženkin zavarovanec, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 2,550.239,00 SIT odškodnine z obrestmi in stroške postopka, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeni, razveljavilo pa je stroškovno odločbo sodišča prve stopnje.

Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili obe pravdni stranki iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa tudi zaradi bistvene kršitve postopka.

Tožnik je v reviziji izpodbijal odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka za nepremožejsko škodo v znesku 1,960.000,00 SIT. Po njegovi oceni dosojena odškodnina ni pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala po poškodbah v prometni nezgodi. V reviziji je podrobno povzel mnenje izvedenca zdravstvene stroke, jih podkrepil z osebnimi ugotovitvami in zaključil, da je odškodnina 1,400.000,00 SIT za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem prenizka in da je upravičen do celotnega zahtevka 2,400.000,00 SIT. Pri odmeri te odškodnine bi sodišči morali upoštevati tudi njegovo mladost ob škodnem dogodku, ko je bil star šele 30 let. Ob nezgodi je prestajal smrtni strah in zatem hud primarni strah ter med zdravljenjem tudi sekundarni strah ter je zato upravičen do odškodnine 600.000,00 SIT in ne le 250.000,00 SIT kot mu je bilo priznano. Prav tako je utemeljena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2,200.000,00 SIT in ne le 1,100.000,00 SIT kot je bilo dosojeno.

Revizija toženke pa poudarja, da je s pritožbo izpodbijala tako temelj kot višino škode, da pa pritožbeno sodišče o njenih pritožbenih navedbah glede temelja sploh ni odločilo. Uveljavljala je, da je tožnik zaradi dejstva, da ni bil privezan z varnostnim pasom, soodgovoren za nastalo škodo najmanj v obsegu 35%, zaradi neustreznega reagiranja med vožnjo pa za nadaljnjih najmanj 30%.

Tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo ocenjuje na previsoko in zahteva njeno znižanje za nadaljnjih 1,350.239,00 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o prejetih revizijah ni izjavilo, in pravdnima strankama, ki na nasprotni reviziji nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Reviziji sta utemeljeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka res vložila pritožbo tudi zoper podlago odločitve, o kateri pa pritožbeno sodišče očitno sploh ni odločalo, ker o tem v obrazložitvi nima nobenih razlogov. S takim postopanjem je zagrešilo bistveno kršitev določb iz drugega odstavka 365. člena ZPP, ki je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Po navedenem določilu mora namreč sodišče druge stopnje preizkusiti sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem paziti po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. S tem, ko pritožbeno sodišče pritožbe toženke o podlagi spora ni izčrpalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in je moglo vplivati tudi na pravilnost celotne odločbe. Revizijsko sodišče je moralo zato sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in mu vrniti zadevo v ponovno pritožbeno obravnavanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Revizijsko sodišče je moralo razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje v celotnem obsegu, ker je zaradi pritožbe toženke ostala sporna podlaga spora. Zaradi take procesnopravne situacije, ki omogoča pritožbenemu sodišču v zvezi s toženkino pritožbo sprejetje vseh možnih odločitev iz prvega odstavka 366. člena ZPP, torej poleg zavrnitve pritožbe ali spremembe višine posameznih odškodnin oziroma sodbe sodišča prve stopnje tudi njeno razveljavitev, revizijsko sodišče ob odprti podlagi (ki predstavlja pogoj za odločanje o višini - primerjaj argumente z vmesno sodbo - 330. člen ZPP) ni moglo odločati o utemeljenosti višine posameznih odškodninskih zahtevkov, kar je bil predmet tudi tožnikove revizije. Ti procesnopravni razlogi so tako terjali razveljavitev izpodbijane sodbe tudi na podlagi tožnikove revizije.

V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče tudi pri obravnavanju toženkine pritožbe v celoti spoštovati določili prvega in drugega odstavka 365. člena ZPP (ki nalagata preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki se morajo upoštevati po uradni dolžnosti). Tako bo moralo preizkusiti predvsem utemeljenost toženkine pritožbe, ki se nanaša na podlago odškodninskega spora. Če bo presodilo, da je podlaga spora podana (v obsegu, ugotovljenem na prvi stopnji sojenja ali morda v spremenjenem), pa bo moralo preizkusiti utemeljenost posameznih odškodninskih zahtevkov tudi po višini. Zaradi jasnosti: predmet te revizijske odločitve je le sodba sodišča druge stopnje (in ne sklep, s katerim je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje), kar pomeni, da bo pritožbeno sodišče moralo ponovno odločati o pravnih sredstvih pravdnih strank, kolikor se nanašata na odločitev iz njegove prvotne sodbe.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.