Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

O vprašanju, ali je pri prosilcu za brezplačno pravno pomoč, ki prejema denarno socialno pomoč, ugotavljanje premoženjskega stanja izključeno, obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev ne odstopa, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne more izkazati le z zatrjevanjem pomena odobritve brezplačne pravne pomoči za uspeh v postopku, v katerem je prosila za odobritev te pomoči.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 661/2011-11 z dne 28. 4. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v postopku za določitev in plačilo uporabnine za nepremičnine, katerih lastnica je in v katerih živi njen mož). V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da vrednost premoženja, s katerim razpolaga revidentka, presega znesek iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki se (med drugim) smiselno uporablja za ugotavljanje premoženja prosilca za brezplačno pravno pomoč in njegove družine na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (na primer odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008 in X Ips 47/2009).

7. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi organa za brezplačno pravno pomoč, ki je pri ugotavljanju revidentkinega premoženjskega stanja ugotovil, da ima ta premoženje, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (na dan vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč je ta glede na višino osnovnega zneska 229,52 EUR znašal 13.771,20 EUR, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da ima revidentka premoženje, katerega vrednost je bila ocenjena na 87.242,00 EUR).

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali se v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca, če ta na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvo.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je to vprašanje že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od te sodne prakse ne odstopa.

10. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči premoženjsko stanje prosilca upošteva tudi v primeru, da prosilec prejema denarno socialno pomoč (sodbe Vrhovnega sodišča: I Up 435/2006 z dne 4. 4. 2006, I Up 465/2006 z dne 4. 4. 2006 in I Up 607/2006 z dne 11. 5. 2006). Vrhovno sodišče je v navedenih sodbah pojasnilo, da drugi odstavek 12. člena ZBPP, ki določa, da se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah ZSV, ne more imeti takšnega absolutnega učinka, da bi se v primerih, ko že iz same vloge prosilca izhaja, da ima določeno premoženje (kakršen je tudi obravnavani primer), ne bi preverjalo njegovega premoženjskega stanja. Dolžnost preverjanja premoženjskega stanja pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči namreč jasno izhaja iz določbe 20. člena ZBPP.

11. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče v citiranih sodbah sicer utemeljevalo tudi s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 19. člena takrat veljavnega ZBPP (ta je določal finančni cenzus 20-ih minimalnih plač), ki pa je bil z novelo ZBPP-B (ki je začela veljati od 22. 3. 2008, uporablja pa se od od 1. 9. 2008 dalje) črtan. S to novelo je bila v ZBPP vnesena določba, ki za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine določa smiselno uporabo tam navedenih določb ZSV, ki je veljal v času odločanja tožene stranke in sodišča prve stopnje (14. člen ZBPP). ZSV je v prvem odstavku 23. člena določal, da se ne glede na določbe ZSV denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Navedena delno spremenjena zakonska ureditev, s katero je bil uveden nov finančni cenzus, ki se veže na osnovni znesek minimalnega dohodka (in ne več na minimalno plačo), pa je le zagotovila poenotenje določb o finančnih kriterijih pri brezplačni pravni pomoči po ZBPP in socialni pomoči po ZSV, ni pa posegla v sam sistem ugotavljanja premoženjskega stanja kot pogoja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ki je za primere, kakršen je obravnavani, ostal v bistvenem enak.

12. Ker je o postavljenem pravnem vprašanju torej že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje tudi s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.

14. Revidentka nastanek zelo hudih posledic utemeljuje z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj bi v primeru, da bi ji bila brezplačna pravna pomoč v tem postopku odobrena, lahko vložila tožbe za določitev in plačilo uporabnine za nepremičnine, katerih lastnica je in v katerih živi njen mož oziroma za sklenitev najemne pogodbe ali za izselitev moža iz teh nepremičnin. S tem bi si zagotovila ustrezne dohodke oziroma bi se lahko vselila nazaj v svojo nepremičnino in si tako zagotovila eksistenco. Navaja še, da se je iz navedenih nepremičnin izselila izključno iz razlogov na strani moža, ki jo je poniževal in bil do nje agresiven. Sedaj je odvisna le od denarne socialne pomoči, ki jo prejema mesečno v višini okoli 200 EUR.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, saj le z zatrjevanjem pomena odobritve brezplačne pravne pomoči za uspeh v (pravdnem) postopku, za katerega je prosila za odobritev te pomoči, ne more izkazati konkretnih posledic izpodbijane odločitve (zavrnitev brezplačne pravne pomoči). Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 16. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.