Jedro

Tožena stranka je uporabila načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, saj ni izhajala iz tega, da pridobitev podatkov iz baze EURODAC avtomatično pomeni podlago za omejitev osebne svobode, ampak je begosumnost v smislu varovanja namena določbe 59. člena ZMZ utemeljila tudi z dvomom o istovetnost, ilegalnimi prehodi tožnika med Španijo, Italijo, Slovenijo, Bolgarijo. V Bolgariji je bil tožnik tudi že dalj časa zaprt, poleg tega je na glavni obravnavi izrazil željo, da bi se rad vrnil v Maroko, vendar prošnje ni umaknil, čeprav bi s tem izgubil status prosilca za mednarodno zaščito in bi s tem odpadla pravna podlaga za omejitev osebne svobode na podlagi ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena in v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena, ter v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) prosilcu, ki trdi, da je A.A., začasno nastanjenemu v Centru za tujce, zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, ki ga je v postopku zastopala B.B., sodelavka PIC, izdala odločbo, da se tožniku, roj. ... 1. 1977 v kraju Sarghne, državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od dne 21. 6. 2012 od 15.20 ure do dne 21. 9. 2012 do 15.20 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 21. 6. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 21. 6. 2012 mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Prosilec je pri podaji prošnje na standardno vprašanje, ali poseduje kakšen osebni dokument za ugotavljanje istovetnosti, navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec na vprašanje uradne osebe, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, ali jih je sploh kdaj imel in ali bi kakšen tak dokument lahko dostavil, navedel, da ima svoj maroški potni list in osebno izkaznico, vendar ima oba dokumenta pri bratu v Italiji in da to lahko priskrbi naknadno, najprej pa po faksu. Upravni organ ugotavlja, da navedeni razlogi niso zadostni in utemeljeni, da prosilec potuje brez osebnih dokumentov, saj je iz izvorne države odpotoval s svojim potnim listom in osebno izkaznico Maroka. Izvorno državo je zapustil septembra 2011 in odpotoval ilegalno v skupini približno 34 oseb iz Maroka v Španijo, kjer se je zadržal nekaj dni, potem pa je z vlakom odšel ilegalno v Italijo k bratu, kjer je bival približno osem mesecev. Ker mu v Italiji ni bilo všeč, se je odločil, da odpotuje ilegalno v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policistov in je zaprosil za mednarodno zaščito. Na standardno vprašanje v vlogi za mednarodno zaščito, ali je že prej kje zaprosil za mednarodno zaščito, je prosilec navedel, da je leta 2003 zaprosil za mednarodno zaščito v Švici. Na vprašanje uradne osebe, ali je tam počakal na odločitev uradnih organov o svoji prošnji, je navedel, da tam ni počakal na odločitev o prošnji. Uradnim organom pa je pri podaji prošnje navedel lažne osebne podatke. Prevajalec v postopku naj bi mu povedal, da če bo podal svoje napačne podatke v Švici, nikoli ne bo dobil azila. Iz tega razloga ga je švicarska policija odpeljala do državne meje z Republiko Italijo in ga predala italijanskim varnostnim organom in to iz razloga, ker je tam podal napačne osebne podatke. Razlog, da je prosilec izvorno državo kljub temu, da je imel pri sebi svoje osebne dokumente zapustil ilegalno, da je v nadaljevanju tudi potoval ilegalno iz Španije v Italijo, da je v Italiji več mesecev bival ilegalno in tudi v nadaljevanju v Slovenijo vstopil ilegalno brez osebnih dokumentov, ker jih je pustil pri bratu v Italiji, ni utemeljen. Poleg tega pa je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je leta 2003 že v Švici zaprosil za mednarodno zaščito pod drugimi osebnimi podatki. Iz spisovne dokumentacije pa izhaja tudi to, da je Republika Italija zoper prosilca razpisala ukrep "zavrnitev vstopa v Schengen" iz razloga nezakonitega vstopa in prebivanja na državnem ozemlju Republike Italije za obdobje pet let (datum ukrepa 26. 9. 2001 z zaznamkom, oseba je še vedno vnesena v SIS (Schengenski informacijski sistem), ker ni dokazala, da je zapustila ozemlje Italije). Glede na navedeno pristojni organ meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljeno, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, pri tem pa ni navedel opravičljivega razloga za to, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo (npr. I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011), da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker je prosilec večkrat spreminjal podatke o svoji istovetnosti, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac z dne 21. 6. 2012 izhaja, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo že posredovani, in sicer s strani Bolgarije dne 29. 3. 2012 kakor tudi, da je prosilec v tej državi že zaprosil za mednarodno zaščito. Organ se sklicuje na 1. odstavek 59. člena ZMZ. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se prosilec sedaj nahaja, ali pa je to Bolgarija, kjer je prosilec v marcu 2012 zaprosil za mednarodno zaščito, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Bolgarija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Pri tem je pristojni organ upošteval tudi dejstvo, da prosilec pri podaji prošnje ni navedel, da je v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar pristojni organ utrjuje v prepričanju, da prosilec ni želel, da pristojni organ izve, da se je že nahajal v Bolgariji. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilec v primeru predaje Bolgariji ne bi počakal na izvršitev predaje, zato pristojni organ ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Sklicuje se na določilo 2. odstavka 51. člena ZMZ. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca Bolgariji. Pri tem je pristojni organ upošteval, da se je prosilec po lastnih izjavah, po odhodu iz izvorne države nahajal v Španiji, Italiji, pred tem tudi v Švici. Na vprašanje uradne osebe, ali je še kje drugje zaprosil za mednarodno zaščito, pa je prosilec prikril, da je marca 2012 zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Bolgariji. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav, kot tudi s tem, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito prikril, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zato je omejitev v Centru za tujce nujna tudi iz tega razloga.

V tožbi tožnik pravi, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I Up 65/2011 odločilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje (v tem primeru je šlo za sodbo I U 1958/2012), ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo že v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz tega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po Zakonu o tujcih, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Ukrep na tej podlagi lahko torej tožena stranka odredi prosilcu, ki ni imel osebnega dokumenta oziroma mu po njegovem zatrjevanju tak dokument v izvorni državi ni bil izdan le, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, med drugim tudi o istovetnosti, ki pa jih mora tožena stranka obrazložiti. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v številnih predhodnih sodbah (U 2649 z dne 15. 11. 2006, U 2903/06 z dne 21. 12. 2006, U 2670/06 z dne 2. 2. 2007 in U 1191/2008 z dne 26. 5. 2008). V slednji sodbi Upravno sodišče izrecno navaja: “Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je “potrebno” začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil.” Stališče tožene stranke, da je za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti dovolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, tako ne drži. V kolikor bi bilo temu res tako, bi namreč bilo možno in potrebno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, saj ustrezne dokumente le redko kdo od njih poseduje. Prosilec je ob podaji prošnje toženi stranki obrazložil, zakaj je brez dokumentov, in sicer se ti nahajajo pri njegovem bratu v Italiji in jih lahko naknadno pridobi.

Vendar pa tožena stranka prosilcu ni dala možnosti, da pojasni razloge, zaradi katerih je kljub temu, da je imel osebne dokumente, ilegalno prečkal mejo izvorne države ter zakaj je v Švici, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito leta 2003 navedel lažne osebne podatke. Tožena stranka je tako odločitev v izpodbijani odločbi oprla na dejstva, glede katerih prosilcu ni bila dana možnost, da jih razjasni. Dolžnost uradne osebe v postopku pa je, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Po standardu Visokega komisariata ZN za begunce (Handbook on Procedureds and Criteria for Detrming Regugee Status, Reedited, Geneya, January 1992, odst. 199), velja, da "je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev." Enak standard je postavilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 906/2001, z dne 24. 10. 2001, iz katere izhaja, da mora uradna oseba poizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasni in dobiti potrebna pojasnila. tudi Upravno sodišče je v sodbi iz leta 2009, opr. št. I U 979/2009-7 odločilo, da "mora tožena stranka stranka, če ugotovi določeno nekonsistentnost, dati stranki možnost, da jo pojasni oziroma obrazloži. Posledično je omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v skladu z zgoraj navedeni razlogi nedopustna.

Glede omejitve gibanja zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac (3. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ) pa tožeča stranka pravi, da je avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v Eurodac bazi nepravilna. ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Kot izhaja iz drugega odstavka 27. člena ZUS-1 mora pristojni organ pri odločanju po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, odločiti v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je pooblastilo dano. Če pristojni organ odloči v mejah pooblastila, vendar ne v skladu z namenom, gre torej za nepravilno uporabo predpisa. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je ukrep omejitve gibanja tožniku nujen, da prosilec v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, če ugotovi, da je za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Bolgarija, mogoča realizacija predaje prosilca v tej državi. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na dejstvo, da prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da je v Bolgariji vložil prošnjo, zaradi česar je tožeča stranka v prepričanju, da prosilec v primeru predaje Bolgariji na izvršitev le-te ne bi počakal. Tožena stranka pa prosilca pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja z zadetkom v Eurodac bazi sploh ni seznanila ter mu ni dala možnosti, da bi dejstvo, zakaj je predhodno vložitev prošnje zamolčal, pojasnil. Ilegalen prehod meje sam po sebi zagotovo ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, ker bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka torej odločila v neskladju z namenom 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (zagotovitev prisotnosti prosilca tekom postopka), saj ni podanih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožeča stranka namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka.

Dublinska uredba sicer ne določa, kdaj se prosilcu v dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je torej ta ureditev prepuščena posameznim državam članicam, vendar pa je Evropska Komisija že predložila predlog spremembe Dublinske Uredbe, kjer med drugim tudi predlaga nov člen (27. člen), po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil. Avtomatična omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito v Dublin postopku torej ni predvidena. Predlaga, da sodišče predmetni sklep tožene stranke odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Na zaslišanju je sodišče ugotovilo, da so dejanske okoliščine omejitve gibanja tožniku, glede bivalnega prostora, režima in nadzora nad tožnikom takšne, da pomenijo omejitev osebne svobode in ne zgolj omejitev gibanja. Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) namreč pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje

(1)

, na področje določenega dela države

(2)

, na kraj (mesto) prebivanja

(3)

, na ozemlje ene države

(4)

V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja

(5)

in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

(6)

Zato tudi izpodbijani akt pomeni poseg v v osebno svobodo.

Argument tožeče stranke, da mora za omejitev gibanja tožena stranka v izpodbijanem aktu obrazložiti in utemeljiti dvom v zatrjevano istovetnost tožnika je pravilen in sodišče zato ne bo ponovno navajalo upravno-sodne prakse Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča v zvezi s tem, saj jo navaja tožeča stranka v tožbi. Vendar pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ne izhaja samo iz tega, da tožnik ni predložil uradnega dokumenta s sliko, ampak utemeljuje dvom v istovetnost tožnika. Ta dvom je sodišče na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika sodno preizkusilo in ugotovilo, da se je tožnik pod drugačnim imenom predstavil organom v Španiji iz razloga, ker mu je tako svetoval „kolega“, ker ima določene probleme s „prijateljem“ v Maroku. To je pavšalna in neupravičena pojasnitev navedenega dejstva; drugače kot v Sloveniji pa se je tožnik predstavil uradni osebi tudi v Bolgariji, kar je razvidno iz odgovora tožene stranke na tožbo, čemur tožnik ni oporekal. Da je njegova prava identiteta tista, ki jo zagovarja v tem postopku, pa je na zaslišanju pred sodiščem ponovno utemeljil zgolj s tem, da za to govori potni list, ki ga bo dobil od brata iz Italije. To je obljubil že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, a sodišču dokumenta do zaslišanja ni predložil. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu ni ugotovila in navedla, kateri je tisti razlog, da je prosilec zapustil izvorno državo in prišel v Španijo, Italijo in Slovenijo ilegalno, ampak je navedla samo, da ta razlog ni utemeljen, pri čemer je mogoče predvidevati, da je s tem razlogom mislila na to, da je tožnik dokumente pustil pri bratu v Italiji. Šele sodišče je na zaslišanju na glavni obravnavi vprašalo tožnika, zakaj je dokumente pustil pri bratu v Italiji. Za to ravnanje pa tožnik na zaslišanju ni ponudil prepričljive pojasnitve s tem, ko je navedel, da če bi rabil potni list, bi ga dobil od brata. Prav bi tudi bilo, da bi tožnik že v tožbi navedel razloge, zakaj je dokumente pustil pri bratu v Italiji, zato in zaradi ugotovitev sodišča na zaslišanju v zvezi s to okoliščino, ta procesna pomanjkljivost pri ugotavljanju dejanskega stanja ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Nadalje tožnik v tožbi, ko uveljavlja, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da pove, zakaj je navedel v Švici lažne osebne podatke, ne pojasni hkrati, zakaj je podal lažne podatke, tako da sodišče samo na tej podlagi ne more ugotoviti, da je ta procesna pomanjkljivost vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Dolžnost soočenja stranke z določenim pravno relevantnim dejstvom namreč ni absolutna, ampak takšna pomanjkljivost lahko pripelje do odprave akta samo, če sodišče ugotovi, da je procesna pomanjkljivost glede možnosti izjave stranke, da se opredeli do pomembnih dejstev pred izdajo odločbe lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2308/2006 z dne 11. 10. 2006, U 42/2007 z dne 17. 1. 2007, U 962/2007 z dne 13. 6. 2007.). Na enak način sodišče obravnava tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni tožnika soočila z vprašanjem, zakaj je predhodno vložitev prošnje zamolčal. V tožbi tožnik ne pojasnjuje, zakaj je to dejstvo zamolčal, ampak ga je o tem zaslišalo šele sodišče na glavni obravnavi. Pojasnilo tožnika na glavni obravnavi, da ni zaprosil za azil v Bolgariji je neprepričljivo glede na to, da je povedal, da so mu v Bolgariji dvakrat vzeli prstne odtise v „kampu“ za ilegalne tujce in da se v spisu nahaja korespondenca v zvezi z EURODAC med Bolgarijo in Slovenijo. Tudi s tem tožnik prispeva k velikemu dvomu v istovetnost, ki jo zatrjuje v postopku.

Kar pa zadeva drugo pravno podlago za omejitev osebne svobode, sodišče pripominja, da je deloma sicer lahko predlog za spremembo pravnega akta Evropske unije, kot je Dublinska uredba, pripomoček pri razlagi namena evropskega zakonodajalca glede aktualne pravne ureditve. Vendar Dublinska uredba ne ureja omejitve gibanja, ki v danih okoliščinah pomeni omejitev osebne svobode; ZMZ pa je glede trenutka, kdaj se prosilcu omeji osebna svoboda povsem jasen: to je z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2/25/ES, res pa je, kot navaja tožeča stranka, da je ob tem treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti in sicer zaradi prava EU (3. odst. 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES v povezavi z sodbami Sodišča EU v zadevah Kadzoev, C-357/09 PPU odst. 64 in El Dridi, C-61/11 PPU odst. 39, 42) in Ustave RS (19. člen, odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, odst. 10-15).

Prosti preudarek za odločanje o omejitvi gibanja oziroma osebni svobodi pomeni zgolj to, da tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru, ko so izpolnjeni pogoji, omejiti gibanja oziroma osebne svobode glede na to, da je v določilu 1. odst. 59. člena ZMZ uporabljen pojem „lahko“. Glede vsega ostalega pa mora biti omejitev osebne svobode v skladu z ustavnimi standardi, standardi MKVČP in prava EU. Vsi relevantni elementi za omejitev osebne svobode pa so opredeljeni v 2., 3. in 4. odst. 51. člena ZMZ, na katere se sklicuje določba 1. odst. 59. člena ZMZ, in so dovolj določni, da ustrezajo standardom prepovedi arbitrarnosti po praksi ESČP v zvezi z določilom 5 (1)(f) člena MKVČP, ustavnim standardom in pravu EU. Razlika med standardi po MKVČP in pravom EU je v tem, da po pravu MKVČP velja test arbitrarnosti v zvezi z določilom 5. člena (1)(f) MKVČP (sodba velikega senata ESČP v zadevi Saadi proti Združenemu kraljestvu), po pravu EU pa je treba upoštevati test nujnosti, Tožena stranka je načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti uporabila, saj ni izhajala iz tega, da pridobitev podatke iz baze EURODAC avtomatično pomeni podlago za omejitev osebne svobode, ampak je begosumnost v smislu varovanja namena določbe 59. člena ZMZ utemeljila tudi z dvomom o istovetnost, ilegalnimi prehodi tožnika med Španijo, Italijo, Slovenijo, Bolgarijo, v Bolgariji je bil tožnik tudi že dalj časa zaprt, kot je navedel na zaslišanju; poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi izrazil željo, da bi se rad vrnil v Maroko, vendar prošnje ni umaknil, čeprav bi s tem izgubil status prosilca za mednarodno zaščito in bi s tem odpadla pravna podlaga za omejitev osebne svobode na podlagi ZMZ. Zato odločitev tožene stranke ni arbitrarna, ampak je nujna.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odst. 63. člena ZMZ).