Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.

Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da so nični Kreditna pogodba št. 0001 z dne 28.6.2007 in Notarski zapis opr. št. SV 0002/07 z dne 28.6.2007, ki vsebuje Kreditno pogodbo št. 0001 in Sporazum po 142. členu SPZ.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.675,02 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 1.344,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da so nični Kreditna pogodba št. 0001 z dne 28.6.2007 in Notarski zapis opr. št. SV 0002/07 z dne 28.6.2007, ki vsebuje Kreditno pogodbo št. 0001 in Sporazum po 142. členu SPZ. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse potrebne pravdne stroške.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v zvezi s presojo dobrovernosti banke ni ključno to, ali je banka kot bančni strokovnjak lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, temveč to, ali bi lahko s tožečo stranko delila vse informacije, s katerimi je razpolagala. Tožena stranka s tožnikoma ni delila vedenja o tem, da lahko pride do večjih valutnih nihanj in da je to celo zelo realno. Tožena stranka iz naslova spremembe tečaja ni utrpela nikakršnih izgub. Znatno neravnovesje v konkretnem pogodbenem razmerju še kako obstoji in to v škodo kreditojemalca. Tožena stranka je bila seznanjena oziroma bi kot strokovnjak morala biti seznanjena z dejstvom, da so krediti v švicarskih frankih zelo tvegani, pa tudi, da se lahko dejansko pričakuje apreciacija valute CHF, na kar bi morala tožnika opozoriti, vendar tega ni storila. T.i. „igra z odprtimi kartami“ (pošteno opravljena pojasnilna dolžnost) pa hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke. Konverzija kredita ne bi popravila položaja tožnikov, temveč bi ga kvečjemu lahko še poslabšala. Ob konverziji je torej že prepozno, vsa škoda je že nastala. Gre zgolj za navidezen inštrument v korist tožnikov in dejansko nima nobene veze z zmanjševanjem tveganja za tožnika ali za večjo uravnoteženost medsebojnih pogodbenih obveznosti in tudi ne dokazuje, da je tožena stranka ravnala dobroverno. Poleg tega tožena stranka niti ni dokazala, pod kakšnimi pogoji je bila tožeči stranki sploh ponujena konverzija. Tožeča stranka nato opozarja na odločbo VSM Ip 877/2020 in se sklicuje na njene razloge. Jasno je, da obstoji znatno neravnotežje v pogodbenem razmerju na škodo tožnikov in da tožena stranka ni ravnala v dobri veri. V nasprotju s presojo sodišča prve stopnje je zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten, saj je v nasprotju z zahtevo dobre vere povzročil znatno pogodbeno neravnovesje v škodo tožnikov. Sodišče tudi napačno zaključi, da ne obstaja trditvena podlaga za to, da je bila izpolnitev pogodbe drugačna od tistega, kar je tožeča stranka kot potrošnik utemeljeno pričakovala. Tožeča stranka je ves čas postopka izpostavljala, da je pričakovala stabilen kredit in da je bilo povsem v nasprotju z njenimi pričakovanji to, da se je kasneje zaradi spremembe tečaja močno povišala tako anuiteta kot tudi preostala glavnica. Že to, da tožena stranka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi moralo sodišče šteti kot izraz njene nevestnosti, nepoštenja. Tožena stranka je vedela, da pri tem bančnem produktu lahko pride tudi do večjih nihanj v obveznostih kreditojemalcev, pa vedenja o tej možnosti ni delila s tožečo stranko. Kasneje, ob porušenju tečajev, so se zgolj razgalila nesorazmerja, ki so bila vsebovana že prvotno v pogodbi. Če so nepošteni oziroma nesorazmerni mehanizmi obstajali že prej, pa so se zgolj „sprožili“ kasneje, ne moremo govoriti o tem, da je do pogodbene nesimetrije prišlo šele kasneje. Informiranje glede valutnega tveganja je banka morala izpolniti tudi napram zastavitelju, glede na to, da se tveganja, ki jih prevzema kreditojemalec, v celoti nanašajo tudi nanj (enako tudi odločba VS RS II Ips 141/2017).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VSRS). Vendar se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila, na kar je vplivala tudi sodna praksa SEU, zato je VSRS svoja stališča nadgradilo. V luči (naj)novejše sodne prakse je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana kreditna pogodba ni nična, materialnopravno zmoten.

6. V zadevi so odločilna sledeča dejstva: Tožeča stranka je pri toženi stranki dne 28.6.2007 sklenila kreditno pogodbo s čisto vrednostjo kredita v znesku 208.200,00 CHF za nakup stanovanja in se zavezala kredit vrniti v 180 zaporednih mesečnih obveznostih, ki je na dan sklenitve pogodbe znašala 1.542,12 CHF. Ob najetju kredita je tožeča stranka po konverziji prejela 124.958,71 EUR. Zaradi tečajnih razlik, ki so nastale med dnem prejema in poplačila kredita, je do vključno meseca februarja 2019 tožeča stranka toženi stranki plačala 151.678,00 EUR, kar pomeni 121% vrednosti, ki jo je prejela, do konca odplačilne dobe pa je bilo še tri leta.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero.

8. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/132, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, je ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.3 V prvem odstavku 24.člena Zakona o varstvu potrošnikov4 so alternativno naštete štiri kategorije nepoštenih pogodbenih pogojev, za ugotovitev nepoštenosti pogoja (in s tem uveljavitev sankcije iz 23. člena ZVPot) zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot5. 9. Stališče sodišča prve stopnje, da krediti v tuji valuti niso nepošteni niti nedovoljeni (točka 55 obrazložitve sodbe), je pravilno. Vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Banka je glede na svoje profesionalno znanje in izkušnje v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči. Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke6 (dobra vera v postopkovnem pogledu). Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.7 V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).8

10. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožeče stranke, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja9, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe (prvi odstavek 24. člena in 23. člen ZVPot ter prvi odst. 86. člena Obligacijskega zakonika10). Posledično je ničen tudi kreditni pogodbi akcesorni sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika11. 11. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ.

12. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (165. člen ZPP). Ker po spremembi odločitve tožena stranka v tej pravdi ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka na prvi in drugi stopnji (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče na podlagi Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah priznalo stroške na prvi stopnji: za sestavo tožbe 660 točk, 1. pripravljalno vlogo z dne 20.12.2019 660 točk, 2. pripravljalno vlogo z dne 3.2.2020 495 točk, zastopanje na naroku dne 9.9.2020 660 točk, zastopanje na naroku dne 10.3.2021 330 točk, trajanje naroka 10.3.2021 110 točk, zastopanje na naroku 10.5.2021 330 točk, zastopanje na naroku 12.7.2021 330 točk, zastopanje na naroku 21.10.2021 330 točk, materialne stroške 2% = 78,1 točke, 22% DDV 525,76 EUR, pričnino za pričo A. A. 5,20 EUR, pričnino za pričo B. B. 13,20 EUR, sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje 741,00 EUR, kar skupaj znaša 3.675,02 EUR. Stroške na drugi stopnji predstavljajo stroški: za sestavo pritožbe 825 točk, 22% DDV 108,90 EUR, za sodno takso za pritožbo 741,00 EUR, skupaj 1.344,90 EUR. Stroške na prvi in drugi stopnji je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju Direktiva 93/13 3 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 78. točki obrazložitve. Glej tudi sodbo II Ips 18/2022 z dne 21.12.2022 4 Ur. l. RS, št. 98/2004 – UPB in nadaljnji, ZVPot 5 Tako VSRS v sodbi II Ips 8/2022 6 Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče RS (Up-14-21-30) 7 Tako sodba II Ips 8/2022 v 63., 66. in 67. točki obrazložitve. 8 Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 v točki 44 obrazložitve 9 Tako VSRS v sodbi II Ips 8/2022, točka 56 obrazložitve 10 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ 11 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami; SPZ