Jedro

V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.

V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče v tej zadevi obravnava tožbo zaradi ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sporazuma po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

2.Sodišče prve stopnje je s sodbo s 13. 12. 2021 tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožena stranka sicer ni izkazala ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, a med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank ni podano znatno neravnotežje, saj je zatrjevano ekonomsko neravnotežje nastalo šele med trajanjem pogodbe iz vzroka, nastalega po sklenitvi pogodbe. Breme valutnega tveganja sta omejevala 6. člen kreditne pogodbe, ki je omogočal odstop od pogodbe pred črpanjem kredita, in 7. člen, ki je omogočal predčasno vrnitev kredita. Poleg tega je tožena stranka prvi tožnici v letu 2015 ponudila konverzijo in jo povabila, da skupaj poiščejo najustreznejšo rešitev. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka pri sklepanju kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično pa ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

3.Sodišče druge stopnje je s sodbo z 21. 9. 2023 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023 je pojasnilo, da je vprašanje ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti ključnega pomena za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, saj lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta pogodbene obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V takem primeru je izpolnitev pogodbe bistveno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj v smislu tretje alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Zaključilo je, da je tožena stranka zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ravnala v nasprotju z načelom dobre vere oziroma vestnosti in poštenja, kar po prvem odstavku 24. člena in 23. členu ZVPot ter prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in posledično za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, po načelu akcesornosti pa je ničen tudi sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ.

4.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

5.Revidentka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je napačno ugotovilo dejstva v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, v skladu s tedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v slabi veri, in da ni podano znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke v skladu s tedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča osredotočila na presojo poštenosti ter posledično ničnosti kreditne pogodbe. Poudarja, da temelji odločitev pritožbenega sodišča na materialnopravnih izhodiščih ter nekaterih dejanskih ugotovitvah sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023, medtem ko sta bila pritožba in odgovor na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena že v začetku leta 2022. V času priprave odgovora na pritožbo tožena stranka ni mogla pričakovati, da bi se ugotovitev sodišča prve stopnje o domnevno neopravljeni pojasnilni dolžnosti štela kot ključna za odločitev, sploh pa ne glede na vsebino pritožbe tožeče stranke. Tedaj obstoječa sodna praksa je bila v korist tožene stranke, pred izdajo odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 je bila v vseh postopkih uspešna, celo v primerih, ko sodišča sploh niso ugotavljala, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena (pri tem se revidentka sklicuje na odločbo VSL II Cp 90/2022). Vsa praksa do odločbe II Ips 8/2022 je temeljila na izhodišču, da neopravljena pojasnilna dolžnost sama po sebi še ne pomeni nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično ničnosti (pri tem se revidentka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017). Če bi višje sodišče upoštevalo dotedanjo sodno prakso, toženki ne bi moglo očitati ravnanja v slabi veri. Z ravnanjem pritožbenega sodišča (ki bi moralo bodisi razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP) sta bili toženi stranki kršeni pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj ni imela možnosti opredeliti se do spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

6.Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7.Revizija je utemeljena.

8.Vrhovno sodišče ponovno presoja pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče obravnavalo v sklepih II Ips 42/2024 z 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 s 15. 1. 2025 in II Ips 58/2024 z 22. 1. 2025.

9.V sodni praksi Vrhovnega sodišča o potrošniških pogodbah v CHF je v letu 2023 prišlo do bistvene nadgraditve dotedanjih stališč. Že prejšnja praksa je sicer poudarjala pomen pojasnilne dolžnosti banke glede obstoja valutnega tveganja, a ugotovitev oziroma zaključek, da banka ni zadostila svoji pojasnilni obveznosti, je v novejši praksi - od odločbe II Ips 8/2022, ki jo izpostavlja revidentka, drugačen. Bistvo spremenjene prakse kratko povzema 10. točka obrazložitve sklepa II Ips 58/2024 z 22. 1. 2025.

10.Tožena stranka torej utemeljeno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. V odgovoru na pritožbo se do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 je poudarilo, da za ugotovitev nepoštenosti pogoja (in s tem uveljavitev sankcije iz 23. člena ZVPot) zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.

11.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen, utemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je bila prikrajšana za izjavo o novih stališčih Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

12.Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki niso potrebni.

13.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Sklep Vrhovnega sodišča II DoR 439/2023 z 22. 5. 2024.

Prim. sklep VSRS II Ips 201/2017 s 7. 5. 2018 in številne druge odločbe.

Nato pa še odločbe II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 s 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024.

Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

Točka 8 sodbe pritožbenega sodišča.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.