Jedro

Porazdelitev krivde in z njo odgovornosti za nastalo škodo je po oceni revizijskega sodišča pravilna. Premik, ki ga je opravila zavarovanka tožene stranke, je bil zelo huda kršitev pravil varne vožnje in je v tem njenem ravnanju primarni razlog za nastanek nesreče. Glede na prometno signalizacijo ni bilo pričakovati, da bo zavarovanka tožene stranke zavila v levo in da pred tem ne bo opazila vozila, ki jo je prehitevalo, čeprav tudi nepravilno oziroma nedovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo materialne škode, nastale na tožnikovem avtomobilu v prometni nesreči dne 27.12.1992, ko sta trčila z avtomobilom zavarovanke tožene stranke. Presodilo je, da je prispevek tožnika samega k prometni nesreči 25%, v ostalem delu pa je zanjo odgovorna zavarovanka tožene stranke. Zato je naložilo toženi stranki plačilo zneska 540.318,80 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1992 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti taki pravnomočni sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je iz med strankama nespornega dejanskega stanja moč ugotoviti, da je za prometno nesrečo izključno odgovorna zavarovanka tožene stranke. Tožnik je prehiteval zavarovanko tožene stranke v pogojih nočne vožnje, ko ni bilo praktično nobenega prometa, tako da je tožnica morala in mogla pravočasno zaznati tožnikovo vozilo, ki jo je s prižganimi lučmi prehitevalo pravilno po levem prometnem pasu, gledano v smeri vožnje obeh udeležencev. Tožnica je ravnala protipredpisno, ko je kljub izrecni prepovedi zavijala levo v trenutku, ko je bil tožnik s svojim vozilom popolnoma na levem voznem pasu in ko bi skoraj končal fazo prehitevanja, saj je bil tik za vozilom zavarovanke tožene stranke in s sprednjim delom skoraj v liniji zadnjega dela vozila, ko je zavarovanka tožene stranke nenadoma zavila v levo in s tem povzročila trčenje obeh vozil. Tožnika ne zadene nobena oblika in stopnja krivde, saj je pravilno prehiteval in bi lahko varno opravil prehitevanje, če bi tožnica ravnala v skladu s kogentnim predpisom, ki na kraju nesreče prepoveduje zavijanje v levo. Revizija predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je tako revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, kaj je med pravdnima strankama nesporno: dan prometne nesreče, udeleženca, registrski številki udeleženih avtomobilov in kje je zavarovano vozilo druge udeleženke - zavarovanke tožene stranke, torej pasivna legitimacija tožene stranke. Vse ostale okoliščine prometne nesreče je sodišče ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in na njegovi podlagi sprejelo dokazno oceno. Tako je bilo ugotovljeno, da je zavarovanka tožene stranke kljub prepovedi (izraženi z neprekinjeno sredinsko črto in postavljenim prometnim znakom) zavila v prepovedano smer (v levo) in se pred tem ni prepričala, ali lahko to stori, ne da bi ogrozila druge udeležence v prometu. Glede tožnikove vožnje je bilo ugotovljeno, da je prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil. Prvo vozilo je prehitel na prekinjeni sredinski črti, drugo (ki ga je vozila zavarovanka tožene stranke) pa je začel prehitevati v delu, kjer je bila sredinska črta že neprekinjena. Vozili sta trčili na nasprotnem voznem pasu - torej levem, gledano v smeri njune vožnje.

Način vožnje obeh udeležencev prometne nesreče je bil v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom v temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88, ZTVCP). Zavarovanka tožene stranke je kršila predpisani način izvedbe premikov z vozilom v prometu iz 38. člena ZTVCP, tožnik pa je kršil določbo četrtega odstavka 129. člena ZTVCP (dolžnost spoštovanja prometnih znakov, prepovedi in omejitev).

Način vožnje obeh udeležencev prometne nesreče je bil protipraven, med nastankom škode in načinom vožnje obeh udeležencev je nedvomno podana vzročna zveza. Pravilno je to pojasnilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi: če tožnik ne bi prehiteval zavarovanke tožene stranke (kot eno izmed vozil v koloni in na že neprekinjeni sredinski črti), do trčenja ne bi moglo priti, kljub temu, da je zavarovanka tožene stranke zavijala levo, čeprav tega premika ne bi smela opraviti.

Za nastanek prometne nesreče sta torej kriva oba udeleženca, zato je treba glede porazdelitve odgovornosti uporabiti drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik (motornega vozila) za vso škodo, ki sta jo utrpela, v sorazmerju s stopnje svoje krivde.

Porazdelitev krivde in z njo odgovornosti za nastalo škodo je po oceni revizijskega sodišča pravilna. Premik, ki ga je opravila zavarovanka tožene stranke, je bil zelo huda kršitev pravil varne vožnje in je v tem njenem ravnanju primarni razlog za nastanek nesreče. Glede na prometno signalizacijo ni bilo pričakovati, da bo zavarovanka tožene stranke zavila v levo in da pred tem ne bo opazila vozila, ki jo je prehitevalo (čeprav tudi nepravilno oziroma nedovoljeno). Njen prispevek je zato pravilno ovrednoten s 75 odstotki. Seveda pa ni mogoče prezreti napačne vožnje tožnika samega in njegovega prispevka za nastanek prometne nesreče: če ne bi prehiteval, sploh ne bi prišlo do prometne nesreče. Tožnikov prispevek v višini 25 odstotkov je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ovrednoten.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski očitki pa niso utemeljeni. Zato je moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).