Jedro

Okoliščina, da je tožnik bolan in da se zdravi, na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj je ob navedenem starostnem pogoju druga okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev, le trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, s katero je bilo odločeno, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva in da se odločba št. 130-88/2009-0411-4 z dne 15. 4. 2009 s 1. 1. 2013 razveljavi. Iz obrazložitve izhaja, da ima na podlagi 100. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po 101. členu ZUJF, ki spreminja 15. člen ZVV, pa se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. ZUJF v prvem odstavku 231. člena določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do pravice pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Upravni organ ugotavlja, da tožnik še ni dopolnil 55 let starosti, ni trajno popolnoma nezmožen za delo, zato mu v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno in na podlagi zakona odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Ker tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo, mu pravica do zdravstvenega varstva po ZVV od 1. 1. 2013 več ne pripada.

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da mu je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. V odločbi citirane zakonske določbe so neustavne, izpodbijana odločba pa se tako opira na nedopustno pravno podlago. Tožnik ima pravnomočno in dokončno pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev. Razen tega zatrjuje še, da je brezposeln in bolan ter v fazi zdravljenja, zato bo zanj z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala groba kršitev z ustavo zajamčenih pravic. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka: S sklepom št. II U 534/2012-16 z dne 28. 8. 2013 je sodišče zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF predmetni postopek prekinilo v skladu s 56. členom Ustave, ki določa, da mora sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Ker je torej Ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje (156. člen Ustave RS), zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka.

K II. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je Ustavno sodišče z odločbo z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo RS. Ker navedena člena nista v neskladju z Ustavo RS, se tožba neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo tožniku z izpodbijano odločbo poseženo v njegove ustavne pravice. Upravna organa sta torej pravilno uporabila z ZUJF spremenjeni prvi odstavek 6. člena ZVV, po katerem ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti, ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po prvem odstavku 15. člena pa se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

ZUJF v prvem odstavku 231. člena določa, da se upravičencem, ki se na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013, o tem pa po drugem odstavku tega člena upravne enote odločijo po uradni dolžnosti. Z odločbo izdano v tem postopku upravna enota razveljavi odločbo o pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada.

Tudi po presoji sodišča sta upravna organa, glede na to, da pri tožniku nobeden od pogojev iz v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega prvega odstavka 6. člena ZVV ni izpolnjen, odločila pravilno. Tožnik v času izdaje odločbe ni dopolnil 55 let starosti, niti pri njem ni bila ugotovljena trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti predmetne odločitve, saj tudi s tožbenimi navedbami nobenega od navedenih pogojev ne izkazuje. Okoliščina, da je tožnik bolan in da se zdravi, na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj je ob zgoraj navedenem starostnem pogoju druga okoliščina, ki bi vplivala na odločitev, le trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K III. točki izreka: Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.