Jedro

Tožnik mora glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe in podobno) že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika) za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 130-274/2012-0411-3 z dne 21. 9. 2012, s katero je bilo odločeno, da pritožniku kot vojnemu veteranu ne pripada pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 (1. točka izreka), da se odločba, št. 130-88/2009-0411-4, izdana dne 15. 4. 2009, z dnem 1. 1. 2013 razveljavi (2. točka izreka) ter da v postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). Pritožnik je z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlagal sodišču, naj zadrži izvršitev navedene odločbe, saj bi mu z izvajanjem izpodbijanega upravnega akta nastala težko popravljiva škoda. Oteženo oziroma onemogočeno mu je uveljavljanje socialno varstvenih pravic, ker je že dalj časa bolan, v fazi zdravljenja in v težki socialni situaciji, sama odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, temveč bo preprečena težko popravljiva škoda, ki mu bo nastala.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnik izpodbija odločbo, ki se neposredno ne izvršuje po ZUP, saj gre za oblikovalno odločbo, zato je predlagano začasno odredbo obravnavalo po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pritožnikovo zahtevo je zavrnilo, ker ne izpolnjuje pogojev za izdajo začasne odredbe, saj podatki spisa pritožnikovih navedb ne potrjujejo. V upravnem spisu ni nobene medicinske ali druge dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno njegovo zdravstveno stanje, niti da je v fazi zdravljenja. Prav tako to ne izhaja iz listin, ki jih je predložil v upravnem sporu. Ker nastanka težko popravljive škode ni konkretiziral, potrebe po začasni ureditvi stanja ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti. Svoje zahteve pa tudi ni z ničemer utemeljil, saj vsebuje le pavšalne navedbe.

3. Pritožnik vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo, v kateri navaja, da je v predhodnem postopku upravnemu organu obsežno navajal in dokazoval težko zdravstveno stanje in brezizhodno finančno situacijo, zato je bil prepričan, da so ti razlogi dobro razvidni iz upravnega spisa. Od 1. 7. 2011 je namreč začasno nezmožen za delo, še vedno je v fazi zdravljenja, za potne in druge stroške v zvezi z zdravljenjem je že prezadolžen in ne zmore stroškov dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Pritožbi prilaga odločbo ZZZS z dne 18. 2. 2013 o podaljšanju bolniškega staleža, medicinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno njegovo težko zdravstveno stanje, vpogled v TRR, iz katerega je razvidno, da je zadolžen za 1.281,33 EUR ter dokazilo o brezposelnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izda predlagano začasno odredbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določb tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora glede na specifiko začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe in podobno) tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva dokazovati z dokazili, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj preizkusi (npr. sklepa I Up 67/2011 z dne 10. 2. 2011 in I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011). V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni imelo na razpolago nobenih dokazil, ki bi potrjevala pritožnikove navedbe v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Dokazila, ki jih je pritožnik priložil pritožbi, pa na odločitev ne morejo vplivati. Za presojo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, so namreč relevantna samo tista dejstva, ki jih je v zahtevi navajal (in izkazal) pritožnik. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev in utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje, da tožnik nastanka zatrjevane težko popravljive škode ni izkazal oziroma da njegova zahteva vsebuje le pavšalne trditve, za katere ni predložil nobenih materialnih dokazov.

9. Kot že navedeno pa pritožnik tudi z dodatnim navajanjem dejstev v pritožbi oziroma s pritožbi priloženimi dokazili, na drugačno odločitev ne more vplivati.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.