Jedro

Če investitor (tožnik) po izdaji inšpekcijske odločbe (s katero mu je bila prepovedana nadaljnja gradnja in uporaba objekta) nadaljuje z gradnjo in se nato v objekt tudi vseli, dejstva, da je objekt naseljen, ni mogoče upoštevati pri presoji „težko popravljive škode“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil skupaj s tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, z dne 30. 8. 2010 (v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6. 4. 2011), izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zaradi nelegalne gradnje, s katero je bilo tožniku med drugim naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., jo odstraniti do 30. 11. 2010 ter vzpostaviti prejšnje stanje.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljil nastanek težko popravljive škode.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razpiše obravnavo, izvede ugotovitveni postopek, pravilno ugotovi dejansko stanje ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da razpiše glavno obravnavo zaradi izvedbe predlaganih dokazov in ponovno odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je utemeljil nepopravljivo škodo z dejstvom, da bi po izpodbijani odločbi moral stanovanjsko hišo zrušiti, po pridobitvi gradbenega dovoljenja pa ponovno zgraditi. Objekt rušitve je edini stanovanjski prostor, v katerem živi s svojo ženo in dvema otrokoma ter bratom in njegovim sinom, saj druge nepremičnine nima. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebna.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstva s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevanja škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi in zato opustitev predlaganega zaslišanja ne predstavlja kršitev pravil postopka (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 12/2008 in I Up 154/2010).

8. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče poudarja, da je vsaka odstranitev objekta povezana z določenimi stroški, kar bi moral vsak investitor nelegalne gradnje (v obravnavanem primeru celo na tujem zemljišču) upoštevati ob pričetku gradnje. Ali ti stroški predstavljajo za tožnika težko popravljivo škodo, pa mora tožnik izkazati v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Težko popravljiva škoda je nedoločen pravni pojem, vsebino tega pojma pa mora določiti sodišče v vsakem posameznem primeru posebej, in to na podlagi zatrjevanih podatkov in dokazov.

10. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajal, da je v izgradnjo spornega stanovanjskega objekta vložil vse svoje prihranke in da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nepopravljiva premoženjska škoda, z družino pa bi se znašel tudi v hudi socialni stiski. Za te svoje trditve, razen predlaganih dokazov z zaslišanjem njega, žene in brata, v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni predložil popolnoma ničesar. Stališče glede dokaza z zaslišanjem je Vrhovno sodišče navedlo v sedmem odstavku tega sklepa. Tožnik pa ni predložil nobenih drugih dokazov o svojem socialnem stanju.

11. Tudi zatrjevanje, da tožnik s svojo družino, bratom in njegovim sinom prebiva v spornem stanovanjskem objektu, glede na vse okoliščine obravnavanega primera ne more pripeljati do drugačne odločitve. Iz izpodbijane odločbe z dne 30. 8. 2010 izhaja, da je do inšpekcijskega ogleda tožnik kot investitor zgradil objekt do delne tretje podaljšane gradbene faze (delno vstavljena vrata in okna). Zapisnik o ogledu je bil sestavljen dne 7. 7. 2010. V tistem času je bil torej objekt še neprimeren za bivanje. Tožnik je po opravljenem inšpekcijskem pregledu in po izdaji izpodbijane odločbe nadaljeval z gradnjo, kljub temu, da je gradbeni inšpektor prepovedal vsa nadaljnja dela. Iz listin, ki jih je tožnik predložil zahtevi za izdajo začasne odredbe (potrdilo o prijavi začasnega prebivališča za tožnikovo ženo in otroke, kopije osebne izkaznice tožnika in njegovega brata ter kopija potnega lista sina tožnikovega brata), pa je razvidno, da so bili vsi dokumenti, na katerih se kot stalno prebivališče navaja naslov spornega objekta (...), izdani v letu 2011, torej že po izdaji in prejemu izpodbijane odločbe, ki je poleg že omenjene ustavitve vseh nadaljnjih del vsebovala tudi prepoved uporabe objekta. Zato zatrjevanje, da je sporni objekt naseljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati pri presoji pravnega standarda težko popravljive škode, saj je tožnik s svojim ravnanjem po izdaji izpodbijane odločbe sam povzročil, da je do takega stanja sploh prišlo.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).