Jedro

Ni sporno, da je tožnik gradil stanovanjsko stavbo brez gradbenega dovoljenja, čeprav se v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 gradnja novega objekta lahko začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato so za odločitev pravno nepomembne tožbene navedbe o pridobivanju lastništva na zemljišču, na katerem stoji objekt. V položaju, ki ga je povzročil z nezakonitim ravnanjem, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravico do socialne varnosti iz 50. člena URS, ki je državljanom zagotovljena le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo zaradi nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila ustavitev nadaljnje gradnje stanovanjske hiše v navedenih dimenzijah, stoječe na zemljišču parc. št. ..., k.o. ... Naložila mu je, naj objekt odstrani do 30. 11. 2010 in vzpostavi prejšnje stanje, za objekt pa je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve je razvidno, da je objekt zgrajen na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL) in da za njegovo gradnjo tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja. Zato gre za nelegalno gradnjo na tujem zemljišču. Upravni organ druge stopnje je izpodbijano odločbo spremenil glede prepovedi po 158. členu ZGO-1, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je med drugim navedel, da je za pravilnost in zakonitost odločitve pomembno izključno to, da bi tožnik za obravnavani objekt moral pridobiti gradbeno dovoljenje, česar ni storil. Zato tudi njegove aktivnosti v smeri legalizacije obravnavanega objekta ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, kar da je pojasnil že v inšpekcijskem postopku, da si prizadeva legalizirati svoj objekt v sodelovanju z MOL kot lastnico zemljišča in da se z njo dogovarja za odkup nepremičnine, na kateri stoji obravnavani objekt. Dogovori o nakupu zemljišča so v fazi sklepanja, pridobitev lastninske pravice na zemljišču pa bo tožniku omogočila, da pridobi gradbeno dovoljenje, zaradi česar je izpodbijana odločba preuranjena. Sklicuje se na dolžnost upravnega organa iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da toženka ni ravnala po pravilih postopka in ni sledila namenu ZGO-1, ki sicer želi preprečiti nelegalno gradnjo, vendar je do te gradnje prišlo zaradi neaktivnosti toženke. Izrečeni ukrep je nesorazmeren. Toženka naj bi po njegovem mnenju nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma ga je celo spregledala, saj pri izdaji odločbe ni upoštevala navedenih dejstev. Odločba posega tudi v tožnikovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožniku med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje obravnavanega stanovanjskega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 77. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik gradil stanovanjsko stavbo brez gradbenega dovoljenja, čeprav se v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 gradnja novega objekta lahko začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, so za odločitev pravno nepomembne tožbene navedbe o pridobivanju lastništva na zemljišču, na katerem stoji objekt. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da je do nelegalne gradnje prišlo zaradi neaktivnosti toženke.

Prav tako je neutemeljena tožnikova trditev o nesorazmernosti ukrepa in o posegu v pravico do socialne varnosti. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obvezen, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oziroma drugačne sanacije objekta niso predvidena druga ravnanja.

Zakon torej gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastil, da bi po ugotovitvi okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, smel tehtati, ali sploh izreči ukrep oziroma ali namesto predpisanega morda izreči kakšen drug ukrep. Izrek ukrepa je torej obvezen, zato ne more priti do kršitve drugega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), po katerem inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Zakonodajalec je namreč presojo sorazmernosti opravil že pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje. Zato tožnikove trditve, da naj bi si – enako kot vsi ostali sosednje na tem območju – prizadeval legalizirati črno gradnjo, da toženka ni sledila namenu ZGO-1 in sklicevanje na množičnost poselitve na tem območju, ne morejo biti podlaga za izbiro drugačnega ukrepa.

V položaju, ki ga je povzročil z nezakonitim ravnanjem, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravico do socialne varnosti iz 50. člena URS, ki je državljanom zagotovljena le pod pogoji, ki jih določa zakon. ZGO-1 ne določa, da je socialni položaj inšpekcijskega zavezanca okoliščina, ki bi lahko kakorkoli vplivala na izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 7. člena ZUP, v skladu s katero morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (...). Gre za načelo v zvezi z vodenjem upravnega postopka in ne za materialnopravno določbo, zato se tožnik s tem v zvezi nepravilno sklicuje na to, da bo nedvomno pridobil gradbeno dovoljenje in da je zato ukrep nezakonit. Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v takem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da namreč tožnik za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).