Jedro

Tožeča stranka kot imetnica obveznic oziroma delnic ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnemu aktu v smislu določb ZUS-1 oziroma specialne ureditve v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka.

Tožeča stranka je bila večinski delničar stranke v postopku, zato je preko organov te stranke sodelovala v postopku. Če je želela sama sodelovati v postopku, bi morala svojo udeležbo v postopku zahtevati, saj tožena stranka ni bila dolžna v postopek pritegniti vseh delničarjev. O postopkih in aktivnostih je tožena stranka obveščala banko, zoper katero je tekel postopek in njene organe, ti pa so bili dolžni glede obveščanja delničarjev ravnati v skladu z internimi akti banke.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je pod oznako strogo zaupno z izpodbijano odločbo o izredni upravi v 1. točki izreka določila, da za obdobje enega leta imenuje izredno upravo v naslednji sestavi: A.A. kot predsednik, B.B. kot član in C.C. kot član. Pooblastila in pristojnosti vodenja in zastopanja banke se izredni upravi dodelijo z dnem, ko je izpodbijana odločba vročena banki. Člani uprave banke so dolžni na podlagi 249.g člena Zakona o bankah (ZBan-1) izredni upravi nemudoma predati posle, v zvezi s katerimi so članom uprave prenehala pooblastila za zastopanje banke. Izredna uprava mora pri svojem delovanju o banki upoštevati veljavne predpise, dobro poslovno prakso in najvišja strokovna in etična načela bančnega poslovanja in upravljanja, interne akte banke in navodila Banke Slovenije. V točki 2 izreka je tožena stranka odločila, da morajo člani izredne uprave v roku največ 45 dni od imenovanja izdelati in predložiti Banki Slovenije revidirano poročilo o finančnem stanju banke in predloge ukrepov za postopno prenehanje banke, ki mora zlasti vključevati ukrepe za dokapitalizacijo banke na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB) v obsegu, ki bo potreben za postopno prenehanje banke, vključno z revizijo vrednotenja in skrbnim pregledom za namene dokapitalizacije in postopno odprodajo premoženja po tržnih pogojih in poplačilo obveznosti banke, pri čemer se lahko poplačilo obveznosti banke iz naslova finančnih instrumentov iz 133. in 134. člena ZBan-1 izvede šele po poplačilu ostalih upnikov ter zagotoviti, da se izvede vrednotenje premoženja za namene prenosa na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) v skladu z ZUKSB, da banka v času izredne uprave ne bo sklepala novih poslov v zvezi z upravljanjem bančnih in finančnih storitev, razen poslov, ki izboljšajo likvidnostni položaj banke ali kapitalsko ustreznost banke, da banka v času izredne uprave ne bo dostopala do kreditnih operacij denarne politike evro sistema in posojila čez dan in se bo politika prejemkov banki prilagodila povečanemu tveganju, razen pri zaposlenih s posebno naravo del, če je to nujno za izvedbo nalog iz te točke, na podlagi soglasja Banke Slovenije in vsak sum kaznivega ravnanja, s katerim se je seznanil v zvezi z upravljanjem funkcije izredne uprave, na ustrezen način naznanjajo pristojnim organom. V točki 3. izreka je določeno, da mora izredna uprava v treh dneh po prejemu odločbe v sodni register vložiti predlog vpisa izdaje odločbe o izredni upravi, hkrati z vpisom ustrezne spremembe oseb, pooblaščenih za zastopanje banke. Predlogu mora priložiti odločbo o izredni upravi. Izpodbijana odločba je bila 6. 9. 2013 vročena banki s pravnim poukom, da je zoper njo mogoče začeti postopek sodnega varstva z vložitvijo tožbe na naslovno sodišče v roku 15 dni, ki teče od dneva kot je bila izpodbijana odločba vročena banki.

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 377. člena ZBan-1 kot stranska udeleženka po 63. členu ZUP v zvezi z drugim odstavkom 333. člena ZBan-1. Toženi stranki med drugim očita, da ji kot stranskemu udeležencu ni bilo omogočeno, da bi sodelovala v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V nadaljevanju tožbe pa tožeča stranka toženi v izpodbijani odločbi očita, da odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa so bile pri njeni izdaji storjene kršitve zakona.

Tožeča stranka v tožbi uvodoma opozarja na finančno uspešnost banke D. v letu 2011, kasneje pa so se zaradi gospodarske krize razmere v njej spremenile. Banka se je zato začela ozirati po dodatnem kapitalu, med drugim je tožeča stranka kot največji delničar in skupina srednjih velikih delničarjev z enim izmed interesentov sklenila predpogodbo za odkup večinskega dela banke. 6. 8. 2013 je skupina delničarjev sprejela tudi sklep o dokapitalizaciji v višini 50 mio EUR. V tistem času je tožeča stranka iz medijev izvedela, da obstaja namera o likvidaciji banke D. Medijske objave so povzročile odliv depozitov in negativen pritisk na likvidnost in plačilno sposobnost banke. Postopek nadzorovane likvidacije je tožena stranka pričela v mesecu septembru 2013, o čemer so bili delničarji seznanjeni s pomočjo medijev, niso bili pa seznanjeni z razlogi za odpoklic uprave in nadzornega sveta, niti niso bili obveščeni o rokih ter vsebini likvidacijskega postopka. Lastniki banke D. so bili ogorčeni, ko so izvedeli, da kontrolirana likvidacija pomeni zagotovilo vračila vseh sredstev, ki so jih varčevalci in komitenti imeli na računih v tej banki, medtem ko je 55 domačih in tujih delničarjev izgubilo vse imetje, saj njihove delnice ostajajo brez vrednosti. Takšno ravnanje nima nobene podlage v nacionalni ali evropski zakonodaji, pomeni pa tudi hud poseg v lastninsko pravico delničarjev, ki je zavarovana s 33. členom Ustave Republike Slovenije. Izdaja izpodbijane odločbe je pomenila poseg v tožnikov pravni položaj, saj je 40,08 % delničar banke D. d.d. Tožena stranka je izpodbijano odločbo tožniku na njegovo prošnjo vročila 8. 10. 2013, pri čemer je v spremnem dopisu navedla, da je na podlagi 352. in 353. člena ZBan-1 o bankah edina stranka v postopku nadzora z izrednimi ukrepi banka ter da posledično zahteva delničarja za vročitev odločbe, ki je bila izdana v postopku nadzora ni utemeljena in da tožeča stranka nima položaja stranke v postopku izrednega nadzora.

Tožeča stranka meni, da bi morala imeti že v postopku izdaje izpodbijane odločbe položaj stranskega udeleženca, ki na podlagi drugega odstavka 229. člena ZaUP lahko zahteva vročitev odločbe in vlaga pravna sredstva zoper njo, prav tako pa mora imeti tožeča stranka možnost vložiti tožbo v upravnem sporu na podlagi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1. Če z ZBan-1 ni določeno drugače, se za postopke odločanja tožene stranke uporablja ZUP, pri čemer ZUP v prvem odstavku 43. člena jasno določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Res je po ZBan-1 stranka v postopku nadzora lahko zgolj subjekt nadzora torej konkretno banka D., vendar to ne izključuje uporabe določb 42. in 43. člena ZUP v delu, kjer se le-te nanašajo na stranske udeležence. Določbe ZUP glede vprašanja stranske udeležbe se uporabljajo neposredno. Tožeča stranka je kot že rečeno 40,8 % delničar subjekta nadzora in v subjektu nadzora uveljavlja svoje lastninsko in soupravljalsko funkcijo, ki je utemeljena na določbah ZBan-1 in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1 (v zvezi z 39. členom ZBan-1). Omenjena funkcija je tožeči stranki z izdajo izpodbijane odločbe v celoti odvzeta. Pravni položaj tožeče stranke je z izdajo izpodbijane odločbe bistveno poslabšan. Tožeči stranki bi moralo biti omogočeno, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe aktivno sodeluje. Izpodbijana odločba posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine, ki je pravno varovana dobrina. Tožeči stranki kot njenemu največjemu delničarju banke D. je povzročena več deset milijonska gospodarska škoda. Gre za defakto ekspropriacijo naložbe tožeče stranke v banko D. Tožeča stranka opozarja na prvi odstavek 17. člena ZUS. Če bi tožbo zoper izpodbijano odločbo lahko vložil samo subjekt nadzora, bi bila po mnenju tožeče stranke v celoti negirana učinkovita pravica prizadete osebe do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Tožeča stranka ima tudi neposredni pravni interes v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odločbe, saj bo s tem neposredno izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke kot predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Na podlagi doktrine ESČP bi si morala tožena stranke kot državni organ prizadevati za vzpostavitev zakonitega stanja vsaj za odpravo oziroma zmanjšanje škode, ki je nastala z izpodbijano odločbo in bo še nastajala. Vsebinsko je logično, da je potrebno na podlagi kršitev ustave, ki jih je zagrešila tožena stranka tožeči stranki nuditi sodno varstvo v okviru upravnega spora, saj je bilo v njene človekove pravice poseženo s posamičnim aktom tožene stranke, to je javno pravnim aktom, izdanim v okviru oblastvenega razmerja. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpodbija tudi vsebinsko podlago, na podlagi katere je bila izpodbijana odločba izdana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 oziroma podredno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka meni, da je lahko v skladu z 17. členom ZUS-1 tožnik bodisi oseba, ki je bila stranka bodisi stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila ne stranka postopka, (v smislu 42. člena ZUP) ne stranski udeleženec. Tožeča stranka torej v skladu z določbami 17. člena ZUS-1 v tem sporu sploh ne more biti tožnik in je zato potrebno tožbo zavreči. Tožena stranka je banki D. izdala odločbo o izredni upravi na podlagi 217. v povezavi z 253. členom ZBan-1. ZBan-1 v 352. členu eksplicitno določa, kdo je stranka postopka nadzora po ZBan-1. To je oseba, nad katero tožena stranka opravlja nadzor (tako imenovani subjekt nadzora), omenjene določbe pa pomenijo specialno ureditev aktivne legitimacije v postopku nadzora Banke Slovenije glede na splošno ureditev, ki sicer izhaja iz določbe ZUP. Izpodbijana odločba je bila tako 6. 9. 2013 v skladu s 352. in 353. členom ZBan-1 vročena banki, saj je bila subjekt nadzora v konkretnem primeru izključno banka. Takšno stališče potrjuje tudi vpogled v sodno in ustavno sodno prakso. Če je tožnica želela sama sodelovati v postopku, bi morala svojo udeležbo v postopku zahtevati, saj tožena stranka ni bila dolžna v postopek pritegniti vseh delničarjev. O postopkih in aktivnostih je tožena stranka obveščala banko, zoper katero je tekel postopek in njene organe, ti pa so bili dolžni glede obveščanja delničarjev ravnati v skladu z internimi akti banke. Toženi stranki tudi sicer pred izdajo odločbe o izrednem ukrepu ni treba pozvati strank, da se izjavijo o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Kot največji delničar je bila oziroma bi morala biti tožeča stranka seznanjena s poslovanjem banke, zlasti z naraščajočimi kapitalskimi potrebami in obveznostmi za delničarje, ki izhajajo iz tega. E.E., pomočnica generalnega direktorja za korporativne finance tožeče stranke, je bilo celo članica nadzornega sveta banke D. in je bila torej celovito seznanjena z vsemi ukrepi tožene stranke in razlogi za te ukrepe, ki so bili obravnavani na sejah nadzornega sveta. Potreba po dokapitalizaciji banke D. se je nakazala že v letu 2011. Uprava banke je na letnem sestanku banki D. dne 2. 2. 2011 toženi stranki predstavila, da so razmere poslovanja za banko zahtevne. Banka je pristopila h kapitalski krepitvi šele konec leta 2011 (izdaja obveznic, katerih vpis je bil precej skromen). Banka že po stanju 30. 9. 2012 ni več dosegala zahtevane višine količnikov kapitalske ustreznosti. Tožena stranka je zaradi nepravilnosti pri poslovanju banke D. izdala Odredbo o odpravi kršitev z dne 5. 7. 2012. Nadzorni svet je bil o izdaji odredbe obveščen. Konec maja je tožena stranka zaradi še vedno neustrezno vrednotenih naložb, visokega kapitalskega primanjkljaja in izrazito visokega likvidnostnega tveganja izdala Odredbo o izvršitvi dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju s tveganji z dne 27. 5. 2013. Uprava banke se je zavedala primanjkljaja kapitala, zato je dne 24. 4. 2013 sklicala skupščino banke, ki je potrdila dokapitalizacijo v višini 25 mio EUR. Ker banki ni uspelo pridobiti nobenega investitorja, je bila 6. 8. 2013 na skupščini banke potrjena dokapitalizacija v znesku 50 mio EUR. Tožena stranka je na upravo banke D. naslovilo pismo z dne 30. 7. 2013, da pričakuje, da bo banka skupaj s potencialnim kvalificiranim imetnikom delnic banke dogovorila poslovni model, ki bo vključeval verodostojen načrt stabilizirane strukturne likvidnosti in razrešitve izpostavljenosti po nepremičninskih projektih. Tudi druga dokapitalizacija ni prinesla dodatnih investitorjev, delnice niso bile vplačane, in ker banka do postavljenega roka 31. 8. 2013 ni izpolnila zahtev iz odredbe, je toženi stranki posredovala prošnjo za podaljšanje vplačila delnic z utemeljitvijo, da se o dokapitalizaciji pogaja z dvema investitorjema. Na sestanku v Banki Slovenije 1. 8. 2013 je predsednik uprave banke opozoril na zniževanje vlog komitentov. Tožena stranka poudarja, da so ta dejstva bila ali bi morala biti tožeči stranki znana, zato njena zavajajoča navajanja v zvezi z domnevno neutemeljenim ukrepom ne morejo biti upoštevana. Dokazov, da je bil nadzorni svet banke D. in s tem tudi tožeča stranka sprotno seznanjena z dogajanji postopki in ukrepi v banki, je več. Gre za poročila, korespondenco med nadzornikom in banko oziroma delničarji, ter za podpisane izjave članov nadzornega sveta banke, ki jih ti prejmejo ob izdaji ukrepa tožene stranke. Po drugi strani je uprava banke v skladu z 67. členom ZBan-1 dolžna pisno obveščati nadzorni svet banke tako o ogroženi likvidnosti in kapitalski ustreznosti banke, kot o ugotovitvah tožene stranke v postopkih nadzora nad banko. Neaktivnosti tožeče stranke v nadzornem svetu ne morejo opravičevati njenih naknadnih zahtevkov po stranski intervenciji. Potrebno je tudi poudariti, da člani uprave banke, ki so jim prenehala pooblastila, v zakonskem roku niso uveljavljali sodnega varstva ne v imenu banke, ne v zaščito koristi delničarjev. Tega ni storil tudi nobeden od delničarjev niti tožeča stranka.

Tožena stranka poudarja, da je namen izrednih ukrepov zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema. Potrebni so izredni ukrepi, ki preprečujejo stečaj. Namen sanacije banke je predvsem zaščita upnikov banke in ne morebitnih interesov delniškega kapitala. S tega vidika je tudi delni suspenz delničarjevih upravičenj glede odločanja skupščine dopusten poseg v zasebno lastnino.

Tožeča stranka je vložila pripravljalno vlogo, v kateri poudarja, da ZBan-1 ne vsebuje določb, ki bi se nanašale na stransko udeležbo, niti ne vsebuje določb glede kroga tožbenih upravičencev za primer sodnega varstva zoper odločbe tožene stranke o izrednih ukrepih. Za primer sodnega varstva zoper odločbo o izrednih ukrepih ZBan-1 vsebuje zgolj splošne določbe, ki nimajo posebnih določb glede kroga upravičencev. Zato je relevantna napotitev na uporabo določb ZUS-1 skladno z drugim odstavkom 337. člena ZBan-1. Tožena stranka opozarja na novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu ZBan-1n, ki določa, da če je bila odločba o imenovanju izredne uprave banki izrečena v zadnjih šestih mesecih pred uveljavitvijo tega zakona, in uprava banke, ki so ji na tej podlagi prenehala druga pooblastila za zastopanje banke ni vložila tožbe za uveljavljanje sodnega varstva zoper to odločbo po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona, lahko po uveljavitvi tega zakona delničarji banke, ki skupno dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, pooblastijo enega ali več članov uprave banke, ki so jim na podlagi odločbe Banke Slovenije prenehala druga pooblastila za zastopanje banke, da v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona vložijo tožbo zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu. To jasno kaže na dejstvo, da je bila do uveljavitve novele ZBan-1 tožbo o sodnem varstvu zoper odločbo o izrednem ukrepu opravičena vložiti dotedanja uprava banke in da zakon po novem daje možnost sodnega varstva tudi delničarjem. Tudi postopek je jasno razviden iz te določbe.

Tožena stranka očita tožeči nekorektno navajanje dejstev, saj zakon zelo jasno določa, da se v primeru, če banka ne izpolnjuje zahtev glede kapitalske ustreznosti, lahko banki izreče izredne ukrepe, vključno z imenovanjem izredne uprave.

Tožba se zavrže. Po določbah 337. člena ZBan-1 se sodno varstvo proti odločbam Banke Slovenije zagotavlja v postopku, ki je določen s tem zakonom. Če zakon (ZBan-1) ne določa drugače, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Pravna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu je v določbah ZBan-1 v razmerju do 17. člena ZUS-1 urejena specialno.

Izpodbijana odločba je upravna odločba, s katero je tožena stranka v okviru izvrševanja upravne funkcije odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi banke kot nadzorovane osebe, torej upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Tožeča stranka kot imetnica obveznic oziroma delnic (40,8 % delničar banke D. delničar projekta nadzora) ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnemu aktu v smislu določb ZUS-1 oziroma specialne ureditve v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka (uporaba 347. člena v povezavi z drugim odstavkom 351. člena ZBan-1).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja stališče, da bi ji moralo biti omogočeno sodelovanje v postopku izdaje odločbe o izredni upravi. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 42. členu določa, da je stranka v postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V konkretnem primeru je bil postopek voden zoper banko, ki je bila stranka v postopku (določbe ZBan-1). Tožeča stranka je bila večinski delničar stranke v postopku, zato je preko organov te stranke sodelovala v postopku. Če je želela sama sodelovati v postopku, bi morala svojo udeležbo v postopku zahtevati, saj tožena stranka ni bila dolžna v postopek pritegniti vseh delničarjev. O postopkih in aktivnostih je tožena stranka obveščala banko, zoper katero je tekel postopek in njene organe, ti pa so bili dolžni glede obveščanja delničarjev ravnati v skladu z internimi akti banke (nadrobno opisana korespondenca in sestanki med upravo, nadzornim svetom banke in toženo stranko v točki 7). Zato po presoji sodišča tožena stranka ni kršila pravil ZUP, ki določajo, kdo lahko sodeluje kot stranka v postopku.

Iz upravnih spisov ter iz korespondence med toženo in tožečo stranko je jasno razvidno, da je bil nadzorni svet banke D. in s tem tudi tožeča stranka sprotno seznanjena z dogajanji, postopki in ukrepi v banki. Tožena stranka je o vseh nadzornih postopkih obveščala banko, ta pa nadzorni svet banke in s tem posledično tudi tožečo stranko. Tožeča stranka je imela možnost ves čas obravnavanega postopka kot tudi pri vseh ostalih nadzornih postopkih zoper banko D., kadarkoli prijaviti stransko udeležbo, če je menila, da bi izpodbijana odločba lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi. Nesporno tega ni storila.

Po presoji sodišča tožeča stranka torej ni bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje odločbe o izredni upravi (izpodbijane odločbe), zato je bilo potrebno tožbo zavreči, saj tožnica v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso Vrhovnega sodišča (zadeva I Up 315/2007). Tožnica bi morala za zagotovitev sodnega varstva njenih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu izkoristiti pravna sredstva, ki jih ima po ZUP oziroma drugih zakonih, ki urejajo posebnosti upravnega postopka za področje, urejeno s konkretnim zakonom. Torej bi si morala, če bi želela varovati svoje pravice oziroma pravne koristi v upravnem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti zoper tretjo osebo, (banko) svoj položaj stranke oziroma stranske udeleženke v tujem postopku zagotoviti že v upravnem postopku, kar bi lahko storila z različnimi vlogami (pravnimi sredstvi) v različnih fazah upravnega postopka (zahteva po udeležbi). Če ji položaj stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku ne bi bil priznan, bi lahko zoper tako dokončno odločitev vložila tožbo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUS-1. V konkretnem primeru pa tožnica med upravnim postopkom izdaje odločbe o izredni upravi ni zahtevala priznanja položaja stranke oziroma stranske udeleženke, niti ne zatrjuje, da bi vložila zahtevo. To pa pomeni, da svojih procesnih pravic, da bi bilo odločeno o njenem položaju stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku ni izkoristila, zato tudi ne more uspešno uveljavljati statusa tožnice v upravnem sporu (glej tudi Vrhovno sodišče I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010).

Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih je urejeno v 350.a členu ZBan-1. Po prvem odstavku tega člena lahko delničarji, upniki ali druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. Sodno varstvo na podlagi 350.a člena ZBan-1 se sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni oziroma da ni ustrezno.

Po presoji sodišča je, kot že rečeno, po zakonodaji, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, bila le banka legitimirana za vložitev tožbe zoper odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu, tožnica pa je bila v tistem času legitimirana za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa. Tožeča stranka pa pogojev, da bi bila lahko obravnavana kot stranska udeleženka, prav tako ni izkazala.

Iz navedenih razlogov je sodišče ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.