Jedro

Samo če obtoženec, ki je v priporu, zahteva, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, ni dovolj, da mu sodišče dostavi obvestilo, temveč mora zavod, v katerem je obtoženec v priporu ali na prestajanju kazni, na ustrezen način zagotoviti njegovo navzočnost. Odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsojenega P. P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, obsojeno A. P. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenemu P. P. je za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano pod točko I/1 in I/2 sodbe, določilo kazen 3 (treh) let zapora in denarno kazen v višini 170 dnevnih zneskov, to je 16.510,74 EUR, za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano pod točko II/1 in II/2 sodbe, kazen 4 (štiri) mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko III sodbe 2 (dve) leti zapora, nato pa mu po 5. točki prvega odstavka 53. člena in četrtem odstavku 47. člena ter 87. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 5 (pet) let in 2 (dva) meseca zapora ter denarno kazen v višini 170 dnevnih zneskov, to je 16.510,74 EUR, ki jo mora plačati v roku 3 (treh) mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Obsojeni A. P. je po določbah 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 (dve) leti. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojeni P. P. in A. P. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obsojenemu odvzelo puško serijske številke ..., puško serijske številke ... z napisom Brescia 6,5 mm, šest kovinskih nosilcev nabojev za skupno 60 nabojev – cal. 7,62 mm, 4 naboje z obarvano konico rdeče barve, 3 ročne bombe M 75, 2 dupleksa ročne bombe in 1 vadbeni dupleks, vojaško avtomatsko puško M70AB2 Zastava Kragujevac, serijske številke ..., 5 nabojnikov za omenjeno puško, s skupno 150 naboji cal. 7,62 mm, 457 vojaških nabojev cal. 7,62 mm, nastavek za izstreljevanje tromblonskih min za polavtomatsko vojaško puško, nastavek – ojačevalec plinov za vojaško avtomatsko puško M70AB2, 5 bajonetov in 4 vojaške nože. Prav tako je odločilo, da je obsojeni P. P. dolžan vrniti oškodovanemu M. M. 50.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 dalje, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanca napotilo na pot pravde.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo I Kp 27115/2010 z dne 17. 2. 2011 v celoti ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika obtožene A. P., pritožbama obsojenega P. P. in njegovega zagovornika pa deloma ter sodbo sodišča prve stopnje, tudi po uradni dolžnosti, spremenilo tako, da je iz opisa dejanja pod točko I/1 izreka prvostopenjske sodbe izpustilo besedilo „dejanje pa storil na posebno surov in poniževalen način“, v opisu dejanja pod točko II/1 pa datum 16. 10. 2010 nadomestilo z datumom „16. 10. 2009“, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je znižalo kazen za kaznivo dejanje pod točko I/1 do 2 na 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora, kazen pod točko III pa na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora ter nato znižalo tudi izrečeno enotno kazen na 4 (štiri) leta zapora in v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da je odločilo, da se obsojenemu P. P. odvzame protipravno premoženjsko korist v višini 323.000 EUR. Obtoženo A. P. je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sklenilo, da bremenijo stroški oprostilnega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika proračun. V ostalem je pritožbi obsojenega P. P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovorniki in obsojenec so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, tako absolutnih kot tudi takšnih relativnih, ki vplivajo na zakonitost sodne odločbe, medtem ko obsojenec kršitev zakona ni konkretno opredelil, iz obrazložitve njegove zahteve pa sledi, da uveljavlja procesne kršitve in tudi kršitve materialnega zakona. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti. Obsojenec se zavzema za odpravo kršitev s tem, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Po njenem obrazloženem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika zahtev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom. Obsojenec v podani izjavi zavrača navedbe vrhovne državne tožilke in ponavlja razloge, vsebovane v njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti s poudarjanjem, da ni storil kazniva dejanja, za katera je bil obsojen s pravnomočno sodbo.

K zagovornikovi zahtevi:

6. V zvezi z udeležbo strank na seji pritožbenega senata zahteva ne soglaša z razlogi, ki jih v tem obsegu vsebuje obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje. Na podlagi razlage določb prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP ocenjuje, da bi moralo sodišče, ko je prejelo zagovornikovo zahtevo, da se obsojenec želi udeležiti seje pritožbenega senata, reagirati na ta način, da bi mu omogočilo udeležbo na seji. Po stališču vložnika zahteve je veljavna postopkovna ureditev pritožbene seje neustavna in v nasprotju s 14., 15., 16. in 22. členom Ustave Republike Slovenije, ker ni zagotovljena „enakost orožij“ in tudi ne kontradiktornost in za takšno stališče navede razloge. Navaja tudi okoliščine, ki so onemogočile zagovorniku udeležbo na seji pritožbenega senata in prav tako priprtemu obsojencu. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP.

7. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi, da o seji svojega senata ne obvesti zagovornika in obsojenca, izhajalo iz dejstva, da zahteva ni bila podana pravočasno v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP, ker bi morala biti zahtevana v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno obsojenca in zagovornika obvestiti o seji pritožbenega senata. Obrazložilo je tudi, kako razlaga določbe prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP.

8. Zakonodajalec je uredil postopanje sodišča druge stopnje, kadar odloča o vloženih pritožbah, v določbah 378. člena ZKP. Ne gre za enak postopek kot v primerih izvajanja glavne obravnave. Pritožbeno sodišče strank ne vabi na sejo, temveč jih o njej le obvesti, sejo pa opravi v njihovi nenavzočnosti, če ne pridejo, čeprav so bile v redu obveščene (četrti odstavek 378. člena ZKP). Aktivnost stranke na seji se omejuje na predloge, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi in na potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo (tretji odstavek 378. člena ZKP). Obveznost obveščanja strank o seji pritožbenega senata je predpisana v določbi prvega odstavka 378. člena ZKP. Če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se o seji vselej obvesti pristojni državni tožilec, obtoženec in zagovornik pa le, če to zahtevata v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo. Slednje pomeni, da je obtožencu in zagovorniku dana možnost, da sta obveščena o seji pritožbenega senata in da sta na seji navzoča. Čeprav procesni zakon ne predpisuje, da mora sodišče druge stopnje vselej obvestiti o seji državnega tožilca in obtoženca ter zagovornika, navedena ureditev ni v nasprotju z načelom poštenosti postopka in enakosti orožij in s tem v nasprotju z ustavnimi določbami, na katere se sklicuje zahteva zagovornikov. Navedena zakonska določba namreč državnemu tožilcu ne daje bistvene prednosti pred nasprotno stranjo, to je pred obtožencem in zagovornikom, ker jima ne preprečuje sodelovanja v postopku, v katerem sodišče druge stopnje odloča o pritožbah. Obveščanje o seji senata veže na aktivnost obtoženca in zagovornika, ki jo morata izkazati z zahtevo v pritožbi ali odgovoru na pritožbo (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 75/2010 z dne 30. 9. 2010). Pri tem je treba upoštevati sistemsko ureditev pritožbenega postopka, ki omogoča obrambi, da ima vselej možnost odgovoriti, ali se izjaviti o navedbah in stališčih tožilca kot nasprotne stranke. Po drugi strani strankam ni prepovedana njihova navzočnost na seji pritožbenega senata tudi v primerih, ko tega niso pravočasno predlagale. Po podatkih kazenskega spisa je takšno možnost imela obramba tudi v tem kazenskem postopku.

9. Po določbi drugega odstavka 378. člena ZKP je obtožencu, ki je v priporu ali prestaja kazen in se želi udeležiti seje senata, slednje potrebno omogočiti. Ni mogoče te določbe razlagati ločeno od določbe prvega odstavka tega člena. Samo v primeru, če obtoženec, ki je v takem položaju, zahteva, da se ga obvesti o seji senata, ni dovolj, da mu sodišče dostavi obvestilo, temveč mora zavod, v katerem je obtoženec v priporu ali na prestajanju kazni, na ustrezen način zagotoviti njegovo navzočnost. V tej določbi zato ni vsebovana obveznost sodišča, da priprtega obtoženca vselej obvesti o seji pritožbenega senata in mu omogoči navzočnost. 10. Glede na stališče sodne prakse (tako tudi že sprejete odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 3248/2009 z dne 20. 5. 2010, I Ips 283/2008 z dne 4. 6. 2009 in druge) in tudi procesne teorije gre pri kršitvah določb 378. člena ZKP za kršitve določb kazenskega postopka, ki ne vplivajo vedno oziroma nujno na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zato mora v zahtevi za varstvo zakonitosti njen vložnik izkazati vzročno zvezo med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe. V zahtevi so navedene le možnosti, ki jih daje procesni zakon strankam, torej tudi obtožencu in zagovorniku, niso pa z ničemer konkretizirane. Ne vsebujejo utemeljitve o tem, iz katerih razlogov bi obramba nasprotovala sestavi senata in kako je sestava senata vplivala na nezakonitost pravnomočne sodbe. Povsem enako velja tudi za vprašanja, povezana z možnostjo predloga obrambe, da se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi in s pravico, da bi dala potrebna pojasnila za svoja pritožbena stališča. Iz teh razlogov ni podlage za sklepanje o takih kršitvah določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka vidi zahteva za varstvo zakonitosti v pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske sodbe, ki nima razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti oziroma krivdi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Isto kršitev očita obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki je z utemeljitvijo krivde saniralo pomanjkljivost prvostopenjske sodbe in s tem prevzelo pristojnost prvostopenjskega sodišča in na tak način obsojencu vzelo pravico do pritožbe. Drugostopenjsko sodišče je krivdo izpeljalo iz narave očitanega kaznivega dejanja, namesto da bi najprej ugotovilo krivdo za posamezno kaznivo dejanje in šele nato sprejelo zaključek, da gre za določeno kaznivo dejanje. Zahteva meni, da se mora naklep raztezati na vsak element kaznivega dejanja. Drugostopenjsko sodišče je za vsa kazniva dejanja preprosto zavzelo stališče, da so dejanja kazniva, „zato je obdolženec kriv“.

12. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh obsojencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo v skladu z ravnanjem, opisanim v izreku izpodbijane sodbe. V povzetku, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko I/1a in b je obrazložilo, da dokazana dejstva „govorijo v prid zaključku“, da se je obsojenec z namenom, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist, posluževal določenih metod, da je M. M. izsiljeval za protipravno premoženjsko korist, da do njega ni imel zatrjevanih legalnih dolgov in da je dokazni postopek z gotovostjo potrdil, da je obsojenec od oškodovanca terjal protipravno premoženjsko korist in da ugotovljena dejstva dokazujejo, da je storil kaznivo dejanje izsiljevanja v kvalificirani obliki po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/2, je sodišče prve stopnje med drugim utemeljilo, da opis vsebuje vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, saj je dokazan obsojenčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist in z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da storita nekaj v škodo svojega premoženja, in sicer da plačata nekaj, kar sploh nikoli nista bila dolžna plačati obsojencu. V primerih ostalih kaznivih dejanj sodba sodišča prve stopnje prav tako izhaja iz ugotovljenih odločilnih dejstev in na tej podlagi sklepa na danost njihovih zakonskih znakov.

13. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na neobrazloženost krivde, utemeljilo, da je vsa obsojenčeva dejanja že po naravi sami mogoče storiti z naklepom, izsiljevanje in samovoljnost pa glede na opis dejanj celo z direktnim naklepom, to je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma izterjave dolga. Sklepalo je, da je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno obrazložilo, da je obsojenec storil kazniva dejanja. S tem je na povsem nedvoumen način obrazložilo njegovo krivdo, kar velja tudi za kaznivo dejanje, opisano v točki III izreka, ker je sodišče izhajalo iz vsebine obsojenčevega zagovora, da je hotel orožje legalizirati.

14. Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe predpisujejo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP. Med drugim sodišče navede tudi, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca. Zato sodišče v obrazložitvi sodbe predstavi tudi subjektivno stran kaznivega dejanja in navede pravne zaključke. Vendar odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve, ki jo uveljavlja zahteva. Za pravno sklepanje so namreč odločilna dejstva, ki jih ugotovi sodišče. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu KZ-1 je kot posebno dejanje prisiljenja lahko storjeno le z direktnim naklepom. Stori ga kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je med drugim razvidno, da sodišče ni sledilo obsojenčevi trditvi, da ima legalno terjatev do M. M. Nasprotno, sklepalo je, da M. M. ni imel zatrjevanih legalnih dolgov (drugi odstavek na 49. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Utemeljilo je, na katere dokaze je oprlo zaključke glede obsojenčevih groženj in uporabe sile ter tudi obrazložilo, da je ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Enako velja tudi za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/2 izreka sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec seznanjen o vračilu sponzorskega denarja P. d. o. o., kar dokazuje, da je od oškodovancev terjal denarni znesek, do katerega ni bil upravičen in katerega mu nista dolgovala iz nobenega pravnega razmerja in s tem zavrnilo obsojenčev zagovor (zadnji odstavek na 51. in tretji ter četrti odstavek na 54. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). V sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in obrazložen obsojenčev namen brez dvoma kaže na krivdno obliko direktnega naklepa, četudi pravno sklepanje v tej smeri v obrazložitvi sodbe ni izrecno navedeno. Ugotovitev obsojenčevega namena obsega njegovo zavestno usmerjenost, da z opisanim ravnanjem doseže zasledovani cilj (izplačilo denarnih zneskov, za katere je vedel, da jih ni upravičen terjati) in tudi voljno delovanje v tej smeri.

15. Glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko II/1 in 2 in v katerih je ob ocenjenih dokazih presodilo tudi obsojenčeve obrambne odgovore, ni mogoče sklepati, da je ob odsotnosti pravnega zaključka v zvezi s krivdno obliko prezrlo njegove navedbe. V primeru obeh kaznivih dejanj je glede na ugotovljena odločilna dejstva sklepalo, da je obsojenec s posameznimi ravnanji od oškodovanke kot direktorice V. poskušal izterjati plačilo 7.500 EUR, ki bi jih morala plačati iz računa družbe V., pri tem pa je bil prepričan, da ga družba dolguje A. P. po avtorski pogodbi, ter da je dokazano, da je od oškodovanega S. Z. z resnimi grožnjami in z nakazovanjem, da bo s silo obračunal z njim ali družinskimi člani, izterjeval in ga tako poskušal prisiliti, da bi plačal 1.000 EUR, ki mu jih je bil dolžan vrniti. Gre za razloge, izhajajoče iz ugotovljene dejanske podlage, ki vodijo le k zaključku o obsojenčevem zavestnem in voljnem ravnanju. Posebej še, ker niso ugotovljene okoliščine, ki bi takšnemu sklepanju nasprotovale ali ki bi v tem pogledu bile dvomljive.

16. Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 je obsojenec storil s tem, ko je hranil vojaško orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen. Gre za eno od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja, ki dejansko pomeni, da ima storilec določeno stvar v hrambi (glej slovar slovenskega knjižnega jezika in tudi razlago v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 260/2007 z dne 10. 1. 2008 ter Kp 8/2002 z dne 5. 3. 2003). Vse izvršitvene oblike po prvem odstavku 307. člena KZ-1 so storitvena in ne opustitvena dejanja, kar velja tudi za hrambo orožja. Obsojencu je namreč očitano, da je hranil orožje, ne pa da je v zvezi s tem karkoli opustil (na primer priglasitev). Nekatera opustitvena dejanja so opredeljena v Zakonu o orožju (v nadaljevanju ZOro, Ur. l. RS, št. 85/2009) kot prekrški (na primer 27. točka prvega odstavka 81. člena ZOro). Zato vseh ostalih navedb, ki problematizirajo to vprašanje, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je vsa dejstva v zvezi z obsojenčevo hrambo ugotovilo, zavzelo je tudi stališče do obsojenčevega zagovora. Čeprav v obrazložitvi sodbe ni posebej z besedama „direktni naklep“ navedlo, s kakšno obliko krivde je obsojenec storil to kaznivo dejanje, pa ob ugotovljenem objektivnem dejanskem stanju in zavrnjenih obsojenčevih ugovorih, ni nobenega dvoma, da se je obsojenec zavedal, da hrani orožje, katerega promet in posest sta posameznikom prepovedana in da je dejanje tudi hotel storiti.

17. Zahteva ponavlja stališče, da je ovadbo potrebno šteti za obvestilo v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP in da bi bilo treba dodatno soosumljenega M. M. opozoriti na posledice podaje takšne ovadbe, zlasti na dejstvo, da je lahko vsebina teh navedb uporabljena zoper njega kot soosumljenca v postopku. Opozarja, da gre pri praksi, ki sledi iz odločb Vrhovnega sodišča, v primerih odločanja o priporu za očiten obid zakonskega namena oziroma privilegija proti samoobtožbi. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka očita tudi sodbi sodišča druge stopnje, ki je pavšalno zavrnilo pomisleke obrambe glede zaslišanja M. M. pred preiskovalnim sodnikom.

18. Obe nižji sodišči sta presodili ugovore, ki jih je navajala obramba v zvezi z oškodovančevo kazensko ovadbo in sklepali, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi izhajalo iz časovnega poteka predkazenskega postopka, ki ima podlago v podatkih kazenskega spisa (obrazložitev od 62. do 64. strani prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe in zavzelo stališče, da razlogi za izločitev kazenske ovadbe, ki jo je vložil oškodovani M. M, niso utemeljeni ter pri tem poudarilo, da nastalega položaja ni mogoče enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca.

19. Kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani vsakdo (prvi odstavek 146. člena ZKP). Prav tako ni izključeno, da se storilec sam naznani pod pogojem, da je to storil prostovoljno. Pri vložitvi ustne ovadbe je ovaditelj opozorjen na posledice krive ovadbe, pri čemer se o taki ovadbi napravi zapisnik (drugi odstavek 147. člena ZKP). V primerih, ko policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), je tako osebo dolžna poučiti o vsem, kar je predpisano v četrtem odstavku 148. člena ZKP. Kot je na podlagi poteka predkazenskega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, je M. M. glede na lastno odločitev vložil zoper obsojenca kazensko ovadbo, o kateri sta policista Policijske uprave Koper napravila zapisnik (listovna št. 56 do 65). Zaradi tega ni mogoče sklepati, da sta policista na tak način zbirala obvestila zoper M. M. kot osumljenca v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, ne glede na dejstvo, da je zoper njega že bila vložena kazenska ovadba in da ga je policija tudi zaslišala v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je bil osumljen. V takšnem položaju tudi ni bilo podlage, da bi policista M. M. poučila po navedenih zakonskih določbah. V zvezi z izvajanji zahteve za varstvo zakonitosti je treba znova opozoriti, da sama ovadba ni dokaz, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za nadaljnji postopek je pomembna predvsem z vidika zbiranja dokaznega gradiva. Očitku zahteve, da gre za zlorabo taktike pregona z namenom obsodbe P. P. in za zlorabo procesnih določb, ni mogoče pritrditi, ker na kaj takega ne kažejo dejanske ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na predkazenski postopek in tudi na preiskovalni postopek. Izločitev postopka zoper obsojenca zaradi obravnavanih kaznivih dejanj je sicer imela za posledico, da je M. M. bil v tem postopku zaslišan kot priča, medtem ko ima v preostalem delu (izločenem delu) vlogo obdolženca, vendar takšno postopanje ne pomeni zlorabe procesnih določb niti ni mogoče v njem zaznati okoliščin, ki bi kazale na nepoštenost postopka. Ob upoštevanju ugotovljenega položaja bi se na privilegij proti samoobtožbi smel sklicevati M. M. kot obdolženec, če bi v zvezi s postopkom, vodenim proti njemu, obstajale okoliščine prisilne narave ali druge pomanjkljivosti, ki bi jih storila policija.

20. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, naj bi po navedbah zahteve storilo drugostopenjsko sodišče, ker da je pavšalno zavrnilo pomisleke obrambe glede zaslišanja M. M. kot osumljenca pred preiskovalnim sodnikom. Iz razlogov sodbe (drugi odstavek na 6. strani) sledi, da je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev zapisnika o zaslišanju M. kot osumljenca. Soglašalo je s stališčem prvostopenjskega sodišča in utemeljilo, da zaslišanje ni bilo nezakonito ter da zato niso utemeljeni razlogi za izločitev zapisnika. Med drugim je pritožba vsebovala predlog, da pritožbeno sodišče posluša zaslišanje M., ker je „prežeto s sumi o nepravilnostih, in sicer da ritem oškodovančevega zagovora kaže na sum pomirjeval, ali pa na počasno branje zapisanega, kar je v nasprotju z določbami ZKP“. Sodišče druge stopnje je takšne navedbe ocenilo kot posplošeno sklepanje obrambe, kar je mogoče razlagati le tako, da gre za trditev, ki ni dovolj substancirana, da bi lahko povzročila dvom glede nepravilnosti oziroma nezakonitosti zaslišanja M. M. Sodišče druge stopnje mora obrazložiti presojo pritožbenih navedb (prvi odstavek 395. člena ZKP), ki se nanašajo na odločilna dejstva, ni pa dolžno utemeljevati, kako konkreten in precizen naj bi bil očitek obrambe. Iz teh razlogov, in ker sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili predlog obrambe za izločitev navedenega zapisnika, zatrjevana postopkovna kršitev ni podana.

21. V zvezi z odrejenimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi zahteva opozarja na pomanjkljivo obrazložitev predloga državnega tožilca in odredbe preiskovalnega sodnika. Predlog prvega ni vseboval predpostavk iz 155. a člena ZKP, odločba preiskovalnega sodnika pa je vsebinsko nepopolno obrazložena, zlasti v delu neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način. Zahteva izraža tudi pomisleke glede stališča pritožbenega sodišča, da je lahko tajni policijski delavec vsaka oseba, problematizira pa tudi pritegnitev M. M. kot tajnega delavca zaradi njegovega procesnega položaja. Ocenjuje, da se v tem primeru približuje institutu skesanca, o katerem pa pri izsiljevanju med zgolj dvema osebama, brez elementa organizirane kriminalne združbe, ni mogoče govoriti. Ponovno opozarja na pomanjkljivo obrazložen predlog državnega tožilca in poudarja, da glede na zvijačnost uporabljene metode in poseg v osebnostne pravice posameznika obrazložitev predloga in obrazložitev odredbe nista dosegli standarda, ki se pričakuje v takšni situaciji. Zahteva očita sodbi sodišča druge stopnje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki se kaže v neustreznosti in nejasnosti obrazložitve v tretjem odstavku na 6. strani sodbe. Navaja razloge, zaradi katerih ne soglaša z obrazložitvijo sodbe z zaključkom, da pritožbeno sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo sodbe v delu, ko opozarja na sorazmernost oziroma nepotrebnost ukrepov v smislu 8. točke petega odstavka 155. a člena ZKP. V nadaljevanju znova opozarja na nezadostno vsebinsko obrazložitev odredbe ter se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Po stališču zahteve sodišče druge stopnje z argumentacijo na 8. strani sodbe ni ovrglo pritožbenih navedb obrambe. Dikcija 155. člena opredeljuje le navidezni odkup, pri čemer ne predvideva navidezne izročitve izsiljevane vsote v primeru kaznivega dejanja izsiljevanja, ker govori le o odkupu oziroma dajanju daril in dajanju ali prejemanju podkupnine. Po dani razlagi zaključuje, da je opustitev prikritega ukrepa izročitve izsiljevane vsote treba razlagati v prid obsojenca. Ker slednje ni bilo upoštevano, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ko graja stališče drugostopenjske sodbe v zvezi z ukrepom iz 155. člena ZKP in zaključek, da je potrebno ravnanje policije šteti „le za izvajanje prikritega ukrepa tajnega delovanja“, poudarja, da pri navidezni izročitvi denarja ne gre za ukrep, ki bi sodil v sklop ukrepov v okviru tajnega delovanja. Zahteva tudi navaja okoliščine, zaradi katerih ocenjuje, da je bila z delovanjem tajnega policijskega delavca, to je oškodovanega M. M., izzvana kriminalna dejavnost. 22. Ni utemeljen očitek zahteve zagovornikov, da predlog državnega tožilca in odredba preiskovalnega sodnika v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi iz 155. a člena ZKP nista ustrezno obrazložena. Čeprav sta to trditev zavrnili z utemeljenimi razlogi že nižji sodišči (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 66. strani in sodbe sodišča druge stopnje na 6. strani ter v prvem odstavku na 7. strani), je treba opozoriti na dokaze in podatke, ki so bili podlaga za tožilcev predlog in za odločitev preiskovalnega sodnika. Sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da naj bi obsojenec storil in izvrševal kazniva dejanja, navedena v odredbi preiskovalnega sodnika, je temeljilo na kazenski ovadbi M. M., zaseženih listinah, ki jih je izročil M. M. (SMS sporočila), priloženih nalogih za plačila, ki jih je oškodovanec nakazal na obsojenčev račun, na potrdilih o prejemu denarja, ki jih je osebno napisal in podpisal ali zgolj podpisal obsojenec in prav tako na poslanih SMS sporočilih v mesecu decembru 2009. Gre tedaj za odločitev, ki temelji na podatkih in dokazih, katerih zakonitost je mogoče vsebinsko preizkusiti v nadaljnjih fazah postopka. Utemeljitev je takšna, da ne nasprotuje že v sodni praksi uveljavljanemu standardu utemeljenih razlogov za sum, da so se izvrševala obravnavana kazniva dejanja. Preiskovalni sodnik je v odredbi tudi utemeljil neogibnost potrebnosti uporabe odrejenih ukrepov (8. točka petega odstavka 155. a člena ZKP, obrazložitev v tretjem odstavku na zadnji strani odredbe – listovna št. 83 spisa PP 3/10). Odredba zato nima zatrjevanih pomanjkljivosti niti v formalnem niti v vsebinskem pogledu in je zato zakonita. Okoliščine, ki jih je upošteval preiskovalni sodnik, prav tako ne dajejo podlago za drugačno sklepanje glede neogibnosti odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov, prav tako ne iz razlogov, ki jih navaja zahteva.

23. Pritegnitev M. M., ki je v tej zadevi oškodovanec, kot tajnega delavca, ni v nasprotju s predpisano ureditvijo. Po drugem odstavku 155. a člena ZKP je tajni delavec lahko policist, policijski delavec tuje države ali izjemoma druga oseba, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča. Glede na naravo kaznivega dejanja izsiljevanja in vse okoliščine, povezane z izvrševanjem le-tega, sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je izvedba tajnega delovanja bila možna le s pritegnitvijo oškodovanca M. M. Materialnopravni in tudi procesni položaj v obravnavanem primeru ni takšen, da bi bilo mogoče razpravljati o institutu skesanca (tretji odstavek 297. člena KZ oziroma tretji odstavek 294. člena KZ-1) in vseh njegovih pravnih posledicah.

24. Prav tako ni mogoče slediti zahtevi, ki bistveno kršitev določb kazenskega postopka (očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) vidi v neustreznosti oziroma nejasnosti obrazložitve drugostopenjske sodbe (tretji odstavek na 6. strani). Sodišče druge stopnje je v teh razlogih zavzelo stališče do pritožbenih navedb, ki zadevajo prikrite preiskovalne ukrepe, tudi v obsegu, ki zadeva očitek, da je odredba preiskovalnega sodnika bila pomanjkljiva glede sorazmernosti ukrepa oziroma njegove potrebnosti. Zaradi tega obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ni neustrezna in tudi ne nejasna ter ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

25. Zahtevi za varstvo zakonitosti je sicer treba pritrditi, da določbe prvega odstavka 155. člena ZKP omogočajo le odreditev ukrepa navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril, ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine, vendar v tem primeru ni šlo za nobeno od teh oblik prikritega policijskega delovanja. Preiskovalni sodnik je med drugim odredil ukrepe iz četrtega in prvega odstavka 155. a člena ZKP, to je tajno delovanje, pri katerem je tajni policijski delavec uporabil tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje zoper tedaj osumljenega P. P. ter druge osebe, za katere bi se izkazalo, da sodelujejo pri izvršitvi kaznivih dejanj. Preiskovalni sodnik je v odredbi navedel tudi razloge, zaradi katerih je odredil ukrep tajnega delovanja in pri tem upošteval položaj, ki je za izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja specifičen, ker se praviloma odvija med izsiljevalcem in izsiljevano osebo. Namen izsiljevalca je, da s silo ali resno grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist. Gledano iz teh vidikov je sklepanje, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, utemeljeno. Toda kot temeljno se zastavlja vprašanje, ali je za samo dejanje izročitve izsiljevane denarne vsote bila potrebna še posebna odločitev sodišča. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem sprejelo razlago (obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje na 8. in v prvem odstavku na 9. strani) in sklepalo, da je glede na ugotovljen potek zadeve ravnanje policije šteti le kot izvajanje prikritega ukrepa tajnega delovanja in da v okvir le-tega sodi z namenom zbiranja dokazov tudi izročitev denarja, ki je predmet izsiljevanja. Takšna razlaga je sprejemljiva glede na specifičen položaj, ki nastane v primerih kaznivega dejanja izsiljevanja, ko policija po oškodovančevi prijavi in tudi z njegovo pomočjo dokončno razkrije storilčevo dejanje. Oškodovančevi prijavi kaznivega dejanja, izsledkom odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi izsledkom tajnega delovanja je sledila izročitev izsiljevane denarne vsote, po kateri je policija obsojenca prijela. Končno bi policija smela uporabiti takšno „past“ v okviru ukrepov, s katerimi sicer odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga vložnikov zahteve tudi v delu, v katerem navajajo, da takšen način policijske provokacije ni predpisan v postopkovnem zakonu, in da je to zakonsko praznino potrebno razlagati v obsojenčevo korist, ni utemeljena. Zato ni mogoče sklepati na kršitev postopkovnega zakona, ki jo uveljavlja zahteva.

26. Vprašanje izvanosti kriminalne dejavnosti s pomočjo tajnega delavca M. M. sta presodili obe nižji sodišči. Predvsem sodišče druge stopnje je z razumnimi razlogi, s katerimi soglaša tudi Vrhovno sodišče, zavrnilo pritožbene navedbe. V situaciji, kakršna je ugotovljena v tej zadevi, je treba upoštevati, da so vsa kriminalna ravnanja izhajala iz obsojenčevih aktivnosti, ki so in kakor so ugotovljene s pravnomočno sodbo. V zahtevi problematizirani način izročitve denarja, ki je bil takšen kot ga je predlagal M. M. in ne tak, kot ga je zahteval obsojenec, ob vseh ostalih dejanskih ugotovitvah, ne pomeni izzivanja kriminalne dejavnosti. Povsem enako velja za trditev, da v SMS sporočilih, ki so bila predmet odredbe in po vsej verjetnosti tudi v SMS sporočilih, ki jih organi pregona niso zavarovali, M. M. izziva obsojenca in ga s tem spodbuja k storitvi kaznivega dejanja.

27. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (očitno iz 4. točke 372. člena ZKP) z navedbami, da je z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je pri kaznivem dejanju pod točko I/1 izpustilo besedilo „dejanje pa je storil na posebno surov in poniževalen način“, obsojenčevo dejanje postalo temeljno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje pa ni spremenilo pravne opredelitve kaznivega dejanja.

28. Sodišče druge stopnje je v sodbi (obrazložitev v drugem odstavku na 22. strani drugostopenjske sodbe) med drugim obrazložilo, da sprememba prvostopenjske sodbe v tem delu ni vplivala na pravno opredelitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1, ker se obsojencu, kot izhaja iz opisa dejanja, očita tudi druga izvršitvena oblika, in sicer, da je bilo dejanje storjeno z uporabo orožja. Kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 je mogoče storiti v treh izvršitvenih oblikah, tudi z uporabo orožja ali nevarnega orodja. Ker je obsojenec pri dejanju uporabil orožje (polavtomatsko pištolo), je sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo, da ta zakonski znak opravičuje pravno opredelitev po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1, zaradi česar kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

29. Z navedbami, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pod točko I/1a in b izreka prvostopenjske sodbe, zahteva napada dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne presoja pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, temveč le kršitve zakona. Po stališču zahteve obstaja v zvezi s tem kaznivim dejanjem precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in zaradi tega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Temu ni mogoče pritrditi, ker izpodbijana sodba v obrazložitvi ne povzema vsebine dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Gre le za drugačno presojo izvedenih dokazov, s katero ne soglaša zahteva, ne pa za protispisnost in s tem za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

30. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju zahteve podana tudi, ker dejanji pod točko I/2 in II/1 in 2 izreka prvostopenjske sodbe nista kaznivi dejanji (1. točka 372. člena ZKP). Pri tem zahteva problematizira ustavnost obeh kazenskih določb in predlaga Vrhovnemu sodišču, da vloži pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije zahtevo za oceno ustavnosti.

31. Vrhovno sodišče v primeru obeh kazenskih pravnih norm ne soglaša z navedbami, s katerimi zahteva na načelni ravni opozarja na njihovo neustavnost. Ne gre za norme, katerih zakonski znaki so opredeljeni z nedoločnimi, nejasnimi ali dvoumnimi pojmi ter z ničemer drugim, kar bi dopuščalo njihovo samovoljno in arbitrarno uporabo (načelo zakonitosti). Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju izsiljevanja je premoženje, po drugem odstavku 213. člena KZ-1 pa storilec le uporabi grožnjo, da bo po drugem ali njegovih bližnjih odkril nekaj, kar bi škodovalo njihovi časti in dobremu imenu in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Samovoljno ravnanje storilca pri kaznivem dejanju po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 je vezano na uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo. Gre za hujšo obliko tega kaznivega dejanja in zato za zakonodajalčevo odločitev, da se takšno dejanje preganja po uradni dolžnosti. Predpisana višja kazen zapora pa tudi ne odstopa od splošnih načel, ki veljajo za določanje vrste in višine kazenskih sankcij. V primerih obeh kaznivih dejanj zakonska ureditev ni problematična tako z vidika zakonitosti in tudi ne z vidika sorazmernosti.

32. Pri presoji, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 in kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku (v zvezi z drugim odstavkom) 310. člena KZ-1, je treba izhajati iz opisov, ki jih vsebuje izrek prvostopenjske sodbe. V opisih dejanj so konkretizirani vsi zakonski znaki in zato v tem pogledu ni nobenih pomanjkljivosti. S pravnomočno sodbo so v skladu z opisom dejanj ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I/2, utemeljeno sklepalo na obstoj zakonskega znaka, ki se nanaša na obsojenčevo grožnjo, da bo o oškodovancih odkril nekaj, kar bi škodovalo njuni časti ali dobremu imenu. Grožnja k razkritju stvari iz osebnega življenja izsiljevane osebe, tudi grožnja o naznanitvi, da so storjena kazniva dejanja, je sredstvo, s katerim storilec doseže, da izsiljevana oseba kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Zato razlaga, ki jo daje zahteva, ni utemeljena, še posebej, ker bi o njej bilo mogoče razpravljati le, če bi napoved tožb in ovadb bila dana izven okvirov obsojencu očitanega dejanja (poskus prisiljenja oškodovancev k ravnanju, ki ga sicer ne bi izvršila).

33. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obsojenec oškodovani D. Ž. grozil, da bo zoper njo uporabil silo (obrazložitev na 56. strani sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi izkazanih obsojenčevih sporočil je sklepalo, da gre za resno grožnjo, da bo z njo tudi fizično obračunal, če mu ne izplača zahtevanega denarja. V zvezi z dejanjem, storjenim v škodo S. Z., je v sodbi obrazloženo (57. in 58. stran prvostopenjske sodbe), da je obsojenec z resnimi grožnjami in z nakazovanjem, da bo s silo obračunal z njim ali družinskimi člani, izterjeval in ga tako poskušal prisiliti, da bi plačal 1.000 EUR, ki mu jih je bil dolžan vrniti. Pri tej presoji se je sodišče oprlo na vsebino SMS sporočil. Glede na ugotovljeno vsebino groženj ter kako so bile izražene in v kakšnih okoliščinah so bile uporabljene, je sodišče utemeljeno sklepalo na njihovo resnost tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem pogledu, pri čemer ni odločilno, da način in sredstvo za uresničitev v grožnjah nista bila vsebovana. Pomembno je le, da so grožnje objektivno vzbudile pri oškodovancih občutek osebne ogroženosti. Glede na to nista podani kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obe sodbi imata namreč zadostne razloge (tudi sodba sodišča druge stopnje na 17., 18. in 19. strani obrazložitve), s katerimi utemeljujeta danost zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti.

34. V zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 307. členu KZ-1, zahteva navaja, da je ugotovljeno dejansko stanje, ko je obsojencu očitano, da je hranil vojaško orožje, s katerim promet posameznikom ni dovoljen, mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka navedenega člena in hkrati pod dejanski stan 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro. Celotna kriminalna količina je zajeta v prekršku, ker opis kaznivega dejanja glede na dikcijo navedene zakonske določbe ne vsebuje očitka, ki bi predstavljal presežek nad to normo. Zato glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 določbe KZ-1 ni dopustno uporabiti, saj dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje.

35. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, ker je v inkriminiranem času hranil vojaško orožje, pri čemer je šlo za veliko količino. Obsojencu je torej očitana kvalificirana oblika kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstreliva, ki se od temeljnega kaznivega dejanja razlikuje po večji količini ali vrednosti ali nevarnosti, ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi. V tem primeru gre za večjo količino vojaškega orožja. Dispozicija prekrška iz 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro se glede na navedeno ne prekriva z abstraktnim opisom kaznivega dejanja iz drugega odstavka 307. člena KZ-1. Slednje velja tudi za konkretni opis dejanja, ki ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe. Večja količina vojaškega orožja (v posledici tega hranjenje velike količine takega orožja pomeni tudi veliko nevarnost), je zakonski znak, zaradi katerega ni mogoče sklepati, da je celotna kriminalna količina zajeta v prekršku. Sicer pa je treba poudariti, da je vprašanje te razmejitve že presodilo Vrhovno sodišče (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 296/2009 z dne 4. 2. 2010) in poudarilo, da se ustavna odločba, na katero se sklicuje zahteva, nanaša na tedaj veljavno določbo prvega odstavka 310. člena KZ (določba prvega odstavka 307. člena KZ-1 je ostala enaka), v kateri je šlo za protipravno hrambo orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen. Samo v tem obsegu je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo. Zato kršitev zakona, ki je v zvezi s tem kaznivim dejanjem (1. točka 372. člena ZKP) uveljavlja zahteva, ni podana.

36. Po nadaljnjih navedbah zahteve je nesprejemljivo, da je prvostopenjsko sodišče izvajalo kontrolne dokaze oziroma kontrolna dejstva s pomočjo dejanj, ki so predmet drugega kazenskega postopka. Dejansko stanje je s pravnomočnostjo sodbe tudi glede kontrolnih dejstev zapečateno, ker si ni mogoče zamisliti, da bi bilo dejansko stanje v postopku, ki bi se vodil za dejanja, ki so se v tem postopku obravnavala kot kontrolna dejstva, drugače ugotovljeno. Zato je kršena ustavna pravica obsojenca glede domneve nedolžnosti, ki bi lahko bila predmet drugega kazenskega postopka, pri čemer se zahteva sklicuje na EKČP, listino Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah in na 6. člen Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Zahteva zaključuje, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic (domnevo nedolžnosti) in temeljnih svoboščin.

37. V zvezi s predmetno zadevo sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Presojo kršitve domneve nedolžnosti ni mogoče povezovati z drugim kazenskim postopkom, ki je v teku in katerega izid je negotov. Sodišče je v tej zadevi sicer ugotavljalo določena dejstva, ki presegajo obtožbene očitke, vendar s tem, ko jih je upoštevalo pri oceni verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, ni ustvarilo položaja, na katerega opozarja zahteva. Po drugi strani se preizkus kršitve zakona (materialnega in procesnega) omeji le na obravnavano zadevo, v kateri dokazi niso bili pridobljeni na nezakonit in neustaven način. V zvezi s kaznivimi dejanji, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, sodišče ni kršilo domneve nedolžnosti, ker se sodba opira na zbrane in skrbno ocenjene dokaze in ne na gole domneve ter špekulativna sklepanja.

38. Zahteva tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico obrambe iz 29. člena Ustave RS in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrnilo predlog obrambe po pridobitvi sodnih spisov in tega ni obrazložilo. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje izvedenca, za poizvedbo o postopkih pri ODT Nova Gorica in za poizvedbe pri družbi M. d. o. o. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do kršitve, ki jo je pritožba uveljavljala v zvezi z zavrnitvijo tega dokaza in s tem kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP.

39. Zatrjevane ustavne in postopkovne kršitve niso podane, ker je sodišče prve stopnje odločalo o dokaznih predlogih in njihovo zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Slednje velja tudi za zavrnitev, da se pridobijo kazenski in civilni spisi (peti odstavek na 72. strani prvostopenjske sodbe). Z razumnimi razlogi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga v zvezi s poizvedbami o postopkih pri ODT in pri vseh okrajnih sodiščih, kar je treba povezati z ostalimi dokazi, na podlagi katerih je sodišče ocenilo oškodovančevo izpovedbo in tudi zavrnitev vseh drugih dokaznih predlogov. Glede na ustavno in sodno prakso sodišče, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zahteva ocenjuje, da bi izvedba predlaganih dokazov pod vprašaj postavila verodostojnost izpovedbe M., če bi se izkazalo, da njegove navedbe ne bi držale. Predlagani dokazi so sicer pravno relevantni, vendar na podlagi navedb zahteve ni mogoče sklepati na verjetnost, da bi izvedba predlaganih in zavrnjenih dokazov bistveno vplivala na presojo že ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče ocenilo izpovedbo oškodovanega M. M. Zato tudi pomanjkljivost, ki jo zahteva očita v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ni odločilna.

40. Zahteva napada višino obsojencu izreče kazenske sankcije, ki je po njenem naziranju v nasprotju z veljavno kaznovalno politiko. Poudarja, da obsojenec ugovarja tudi dejstvu, da se mu status poslanca šteje kot obteževalna okoliščina.

41. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazni iz vidika kršitve 5. točke 372. člena ZKP in z vidika kršitve načela enakosti. V prvem primeru sodišče med drugim odločbo o kazni prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Slednje pomeni, da izreče kazen izven okvirov, predpisanih v kazenskem zakonu za kazniva dejanja, za katera je izreklo obsodilno sodbo. Takšne kršitve sodišče ni storilo, prav tako je ne uveljavlja zahteva. Navedbe, ki jih vsebuje zahteva, tudi ne omogočajo sklepanje, da je z določenimi posameznimi kaznimi in z izrečeno enotno kaznijo kršeno načelo enakosti. Kršitev tega načela je podana le, če posamezne sodne odločbe glede kazni za kazniva dejanja iste vrste, ob enakih zakonsko predpisanih pogojih v taki meri odstopajo od že sprejetih odločb, da jih je treba označiti kot arbitrarne. Čeprav zahteva ne navaja konkretnih sodnih odločb, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na kršitev tega načela, tudi sicer glede na ugotovljeno težo obsojenčevih dejanj in vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ne gre za arbitrarno odločitev sodišča. Presoja obteževalne okoliščine, na katero opozarja zahteva in jo ocenjuje drugače kot pravnomočna sodba, presega okvir tega preizkusa, ker se nanaša na okoliščino dejanske narave (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi obsojenega P. P.:

42. Obsojenec v zahtevi, ki jo je dopolnil z obširno obrazložitvijo, problematizira postopanje sodišča v zvezi z neobveščenostjo o seji senata sodišča druge stopnje, in sicer z očitkom, da mu je bila kršena pravica do enakosti in odvzeta pravica do poštenega sojenja. Razlogi, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče v zvezi z ravnanjem sodišča druge stopnje, veljajo v celoti tudi za obsojenčeve navedbe. Ker je glede na podatke kazenskega spisa obramba, kljub temu, da ni pravočasno zahtevala, da se jo obvesti o seji, imela možnost, ob ustrezni aktivnosti udeležiti se seje pritožbenega senata, ni mogoče sprejeti očitka o kršitvi pravice do enakosti in pravice do poštenega sojenja.

43. V prvem odstavku 363. člena ZKP je predpisan rok, v katerem mora biti razglašena sodba pisno izdelana. Gre za instrukcijski rok, zaradi česar prekoračitev le-tega (15 dni ali 30 dni) ne vpliva na zakonitost sodbe. Glede na zahtevnost zadeve prekoračitev roka 30 dni, kot je razvidna iz podatkov spisa, ni takšna, da bi pomenila kršitev pravice sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije).

44. Očitek, ki se nanaša na zavrnjene dokazne predloge, je Vrhovno sodišče presodilo v okviru navedb zahteve zagovornikov. Obsojenčeva zahteva v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov deloma navaja enake razloge kot zahteva zagovornikov, deloma pa za očitke v tej smeri ne navede razlogov, ki bi kazale na kršitev pravice obrambe, katera bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe.

45. Navedbe obsojenčeve zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 niso utemeljene, ker mu je očitana hramba vojaškega orožja in ne uporaba le-tega.

46. Trditev, da je predsednica senata javno brala izpis finančnega stanja obsojenčevih hčerk, ki niso bile stranke v postopku, je presodilo že višje sodišče, ki je utemeljeno sklepalo, da na zakonitost pravnomočne sodbe ni vplivalo dejstvo, da javnost glavne obravnave v tem delu ni bila izključena. Obsojenčeva zahteva, ki se znova sklicuje na isto kršitev, v tem obsegu ni obrazložena. Enako velja za navedbe, s katerimi zahteva opozarja na ravnanje policista, ki je pri upravljanju hišne preiskave fotografiral z mobitelom in na dejstvo, da je prišlo do streljanja v stanovanjskih prostorih, zaradi katerega so bile ogrožene tudi civilne priče. 47. Pritrditi tudi ni mogoče navedbam zahteve, da sodišče ni „v ničemer presojalo verodostojnosti priče“ M. M. Kot je razvidno iz obširne obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje presodilo izpovedbo te priče (in tudi vse ostale izvedene dokaze) ter navedlo razloge, zaradi katerih jo ocenjuje kot verodostojno. V tem pogledu izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila nezakonita. Očitno je, da zahteva ne soglaša s presojo sodišča, kar pomeni, da v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

48. Vrhovno sodišče je že obrazložilo, v katerem obsegu preizkusi sodbo v zvezi z vprašanjem, ali je bil z odločbo o kazni prekršen kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). Ugotavljanje, ali in katere olajševalne okoliščine so podane in kakšna je presoja le-teh, spada na področje dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

49. Na zmotno ugotovljeno dejansko stanje nakazujejo tudi navedbe zahteve, da oškodovanec ni govoril resnice glede dogodka v gostilni H., da je njegov stvarni dolg dokazan, da so zmotne ugotovitve sodišča glede okoliščine, povezane s transakcijami med računi družinskih članov, da je oškodovani M. zamolčal stvarnost dolga, da je sodišče zmotno presodilo glede vračila zneska 323.000 EUR, saj je to stvarni dolg M. in da so zmotni zaključki sodbe v zvezi z Ž., P. in S. Z. ter zmotna presoja računa iz Švice, ki to ni, saj gre samo za ponudbo.

50. Odločitev o odvzemu premoženjske koristi je sodišče druge stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1. Glede na ugotovljena dejstva, je postopalo v skladu z navedeno določbo in s sprejeto odločitvijo ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Odločitev o povrnitvi stroškov kazenskega postopka je sodišče prve stopnje glede na izrečeno obsodilno sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP. Ugotavljanje okoliščin, povezanih z obsojenčevim premoženjskim stanjem, sodi na področje dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne preizkuša. Sicer pa sme sodišče na predlog obsojenca postopati po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP, če se po izdaji odločbe o stroških ugotovijo okoliščine, ki kažejo, da bi zaradi plačila stroškov bilo ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

51. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega P. P. in njegovih zagovornikov (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev je obsojencu, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).