Jedro

Za navidezno izročitev denarja kot predmet izsiljevanja ni potrebno dovoljenje po 155. členu ZKP. Osumljenca, ki poda kazensko ovadbo zoper drugega in zaradi drugega kaznivega dejanja, ni potrebno predhodno opozoriti po 4. odst. 148. člena ZKP.

Izrek

Pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika obtožene A.P. se ugodi v celoti, pritožbama obtoženega S.P. in njegovega zagovornika pa deloma in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: v opisu dejanja pod točko I/1 izpusti besedilo „dejanje pa storil na posebno surov in poniževalen način“, v opisu dejanje pod točko II/1 pa datum 16.10.2010 nadomesti z datumom „16.10.2009“; v odločbi o kazenski sankciji, znižajo, kazen za kaznivo dejanje pod točko I/1-2 na 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev, kazen pod točko III pa na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca ter izrečeno enotno kazen na 4 (štiri) leta zapora; v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, obtoženemu SP odvzame protipravno premoženjsko korist v višini 323.000,00 EUR; glede kaznivega dejanja pod točko IV, obtoženo A.P. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je naklepoma pomagala pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, opisanim pod točko I/1a in 1b izpodbijane sodbe, ker je SP vnaprej obljubila, da bo prikrila kaznivo dejanje, zaradi česar ga je dne 9.3.2010 v Solkan pripeljala na kraj prevzema zneska 323.000,00 EUR in ga čakala v avtomobilu pred lokalom z namenom, da ga opozori na morebiten prihod policistov in ga skladno s tem tudi opozorila na prihod neke osebe v lokal s knjigo in koprsko registracijo vozila in ga nato po prevzemu denarja tudi s kraja odpeljala, čeprav je vedela, da gre za prevzem protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja izsiljevanja kot je opisano pod točko I/1a in 1b in s tem za dokončno izvršitev le tega, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s členom 38 KZ-1; Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški oprostilnega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika, proračun, medtem, ko se v ostalem pritožbi obtoženega S.P. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedena obtoženca spoznalo za kriva, da sta storila, S.P. z dejanji pod točko I/1a in b in I/2 eno nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, z dejanji pod točko II/1 in 2 eno nadaljevano kaznivo dejanje poskusa samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena v zvezi s členom 34 KZ-1 ter z dejanjem pod točko III, kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Obtožena A.P. pa je z dejanjem pod točko IV storila eno kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s členom 38 KZ-1. Obtoženemu S.P. je za kaznivo dejanje pod točko I in II na podlagi tretjega odstavka 213. člena ter ob upoštevanju določb 47. ter 54. člena KZ določilo kazen tri leta zapora in denarno kazen v višini 170 dnevnih zneskov oz. 16.510,74 EUR. Za nadaljevano kaznivo dejanje pod točko II/1 in 2 mu je na podlagi IV odstavka 310. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora ter za kaznivo dejanje pod točko III na podlagi drugega odstavka 307. člena KZ-1 kazen dve leti zapora, nakar mu je v skladu z določbami petega odstavka 53. člena IV. odstavka 47 in po členu 87 KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in dva meseca zapora ter denarno kazen v višini 170 dnevnih zneskov oz. 16.510,74 EUR, katero mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (97,122 EUR) določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu. Obtoženi A.P. pa je na podlagi 57. ter 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 213. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencema naložilo v plačilo stroške kazanskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, kar oboje bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Sklicujoč se na prvi odstavek 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo orožje, ki je predmet kaznivega dejanja pod točko III ter še odločilo, da je dolžan oškodovanemu M.M. povrniti znesek 50.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2009 dalje, medtem ko je s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanca napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka, obtoženi S.P. ter zagovornika obeh obtožencev. Okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi po 4. točki 370. člena ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ obtožencu odvzame.

Obtoženi S.P. izrecnega pritožbenega razloga ne navaja, je pa iz vsebine pritožbe razbrati, da uveljavlja vse pritožbe razloge. Kako naj sodišče druge stopnje odloči ne navaja, očitno pa je, da se zavzema za razveljavitev sodbe, predlaga pa tudi odpravo pripora.

Zagovorniki obtoženega S.P. oz. odvetnik L.G. iz uvodoma citirane odvetniške družbe, se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o premoženjskopravnem zahtevku po 374. členu ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred spremenjenim senatom. Zagovornik je dne 19.1.2011 podal dopolnitev pritožbe, katero je sodišče druge stopnje obravnavalo.

Zagovornik obtožene A.P. pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obtoženi S.P. in smiselno predlagal, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji pritožbenega senata predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtožencu izreče tudi odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, medtem, ko pritožbe obtoženca in zagovornikov kot neutemeljene zavrne.

Na mnenje višje državne tožilke je odgovoril obtoženi S.P. in vztrajal na pritožbenih navedbah ter vlogah, katere je priložil k pritožbi oz. odgovoru na mnenje višje državne tožilke.

Zagovornik obtoženega S.P. je podal zahtevo, da ga pritožbeno sodišče skupaj z obtožencem obvesti o seji pritožbenega senata, da se je bosta lahko udeležila, enak predlog pa je nato ponovil še dopisu poslanem po faksu, sklicujoč se ob tem na določbo drugega odstavka 378. člena ZKP. Sodišče druge stopnje zahtevi ni ugodilo in je zagovornika o tem obvestilo še pred sejo tako v posebnem dopisu kot v telefonskem razgovoru z njegovo odvetniško pisarno (uradni zaznamek z dne 16.2.2011). Dejstvo je, da zahteva za obvestilo o udeležbi na seji ni bila podana pravočasno v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP, saj bi morala biti podana v pritožbi oz. odgovoru na pritožbo. Sodišče druge stopnje zato ni bilo dolžno obtoženca in njegovega zagovornika obveščati o seji pritožbenega senata o čemer se je že večkrat tudi sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 4.6.2009 opr. št. I Ips 75/09) izrekla in nobenega utemeljenega razloga ni, da bi sodišče druge stopnje sedaj postopalo drugače. Nenazadnje pa je bil vsaj zagovornik obtoženca, kot to izhaja iz uradnega zaznamka, seznanjen z datumom pritožbene seje in bi se je lahko z obtožencem tudi udeležila. Določbo drugega odstavka 378. člena ZKP, po kateri je potrebno obtoženca, ki je v priporu ali prestaja kazen in se želi udeležiti seje senata, to omogočiti, pa je potrebno razlagati z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP torej, da je tako zahtevo pravočasno podal, zavezuje pa zavod v katerem obtoženec prestaja pripor ali kazen (točka 5 komentarja k členu 378 ZKP, avtorja mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004). Zato ne drži stališče zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 378. člena ZKP izjemo od prvega odstavka istega člena in da je potrebno obtožencu, ki je v priporu ali prestaja kazen, vselej omogočiti udeležbo na seji, če to zahteva. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na načelo kontradiktornosti, saj je obramba s tem, ko zahteve ni podala pravočasno, sama opustila pravico do udeležbe na seji pritožbenega senata, sicer pa v pritožbenem postopku s strani državnega tožilca ni prišlo do novih navedb, temveč je višja državna tožilka le vztrajala pri pisnem mnenju, ki pa je bilo obrambi tudi dostavljeno v odgovor.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugodilo predlogu zagovornika obtožene A.P., da se opravi javna glavna obravnava, saj je ocenilo, da po vsebini ne gre za zahtevo v smislu prvega odstavka 380. člena ZKP. Po navedeni določbi se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani upravičeni razlogi zato, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Iz pritožbe zagovornika pa je razvidno, da ne zahteva izvedbo novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov temveč le, da se preveri pravilnost prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8.9.2010, kolikor se nanaša na pričevanje T.G. tako, da pritožbeni senat neposredno posluša posnetek zaslišanja te priče. Enak predlog je v pritožbi podal tudi zagovornik obtoženca in je zato sodišče druge stopnje njune navedbe štelo kot predlog za dopolnitev poročila v smislu tretjega odstavka 378. člena ZKP. Predlogu je ugodilo in na pritožbeni seji poslušalo posnetek glavne obravnave z dne 8.9.2010, kolikor se nanaša na pričevanje T.G., vendar zatrjevane nepravilnosti pri prepisu zvočnega posnetka, ni zasledilo.

Pritožbe so utemeljene v spodaj navedenem obsegu.

Zagovornika obeh obtožencev ter obtoženi S.P. v pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge, pri čemer se njihove navedbe dopolnjujejo in ponavljajo. Zaradi preglednosti se bo zato sodišče druge stopnje opredelilo do njihovih očitkov po posameznih kršitvah, posebej pa, kolikor ne bodo zajeti v skupnem odgovoru. V primerih, ko bo sodišče druge stopnje v celoti soglašalo z obrazložitvijo izpodbijane sodbe pa se bo v izogib ponavljanju le sklicevalo na konkretno obrazložitev.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka: Pretežni del očitkov obrambe sloni na bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka in predvsem na 8. ter 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku istega člena s sklepno ugotovitvijo, da sojenje ni potekalo nepristransko in da je bila obtožencema kršena pravica do enakega varstva pravic oz. pravica do sodnega varstva po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije.

V okviru prvega sklopa kršitev zagovornik obtoženega S.P. najprej izpostavlja, da v sodbi ni obrazložen subjektivni element obtožencu očitanih kaznivih dejanj, saj sodišče ni pojasnilo obstoja krivde niti njene oblike, zaradi česar je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem sicer drži, da se sodišče o krivdi obtoženca posebej ni opredelilo npr. v posameznem odstavku, vendar ne drži, da sodba o tem elementu kaznivega dejanja nima razlogov. Dejstvo je, da je vsa očitana mu kazniva dejanja že po naravi sami moč storiti z naklepom, izsiljevanje in samovoljnost pa glede na opis kaznivih dejanj celo z direktnim naklepom, to je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oz. izterjave dolga in ker je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno obrazložilo, da je obtoženec kazniva dejanja storil je s tem, na povsem nedvoumen način obrazložilo tudi njegovo krivdo. Slednje velja tudi za kaznivo dejanje pod točko III, saj je sodišče prve stopnje o obtoženčevi krivdi izhajalo že iz vsebine njegovega zagovora, da je hotel orožje legalizirati. Sodba torej podaja razloge tudi o subjektivnem elementu obtožencu očitanih kaznivih dejanj in zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

Kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju pritožbe podana s tem, ko je sodišče prve stopnje vse odločitve, kolikor se nanašajo na obrazložitev utemeljenega suma oprlo na vsebino kazenske ovadbe M.M., katero je podal zoper obtoženega S.P.. Zagovornik tudi v pritožbi vztraja na stališču, da bi moral biti M. pred podajo ovadbe opozorjen po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je v zadevi luških poslov tudi sam bil osumljenec. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da policisti ob sprejemu ovadbe niso imeli zakonske dolžnosti, po kateri bi morali ovaditelja opozoriti tudi o njegovih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP pa čeprav je v ovadbi omenjal tudi dogodke v zvezi s katerimi je sam osumljen kot storilec kaznivega dejanja. Dejstvo je, da ovadbe ni podal ob tem, ko bi policija zbirala obvestila o kaznivem dejanju, katerega je tudi sam osumljen temveč je M. ovadbo zoper obtoženca podal sam po lastni odločitvi in to v smeri kaznivega dejanja, ki je po svoji naravi in času storitve, ločeno od tistih dejanj, pri katerih tudi sam velja za osumljenca. Njegove ovadbe zato v tem primeru ni moč enačiti z zbiranjem obvestil od osumljenca kot meni obramba, temveč gre za samostojni procesni institut, ki je bil pridobljen zakonito na podlagi določbe 147. člena Zakona o kazenskem postopku. Razlogi za izločitev kazenske ovadbe niso utemeljeni in ta ugotovitev bi veljala tudi v primeru, če kazenski postopek ne bi bil izločen in bi ovaditelj M.M. imel status osumljenca oz. obtoženca. Dokazna prepoved v smislu tretjega odstavka 148.a člena ZKP zato v obravnavanem primeru ni upoštevna, s tem pa tudi ne očitek, da se je sodišče pri ugotavljanju utemeljenega suma oprlo na nezakonito pridobljene dokaze.

Pritožnik dalje ne more biti uspešen, ko vztraja na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti zapisnik o zaslišanju M.M., ko je bil ta zaslišan kot osumljenec, saj je bil sočasno zaslišan tudi kot oškodovanec in kot tajni delavec, obtoženemu S.P. in njegovemu zagovorniku pa ni bilo omogočeno, da sta bila navzoča na tem zaslišanju zaradi česar ni bila zagotovljena enakost orožij. Tudi o tem procesnem ugovoru se je pravilno in prepričljivo izreklo že prvostopenjsko sodišče (stran 65) in ker zaslišanje M.M. tedaj kot osumljenca ni bilo izvedeno nezakonito, tudi niso utemeljeni razlogi za izločitev zapisnika. Enako velja tudi kolikor pritožba opozarja na sum, da naj bi bil zagovor dan pod vplivom pomirjeval ali očitno kot počasno branje, kar naj bi kazalo na nepravilnosti pri zaslišanju. Ker pa gre pri tem zgolj za posplošeno sklepanje obrambe tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče druge stopnje preverjalo pravilnost zaslišanja z neposrednim poslušanjem zvočnega posnetka zaslišanja, kot je v pritožbi predlagano.

Glede prikritih ukrepov: V obravnavani zadevi so bili odrejeni sledeči prikriti ukrepi, in sicer nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po prvem odstavku 150. člena ZKP, tajnega delovanja po četrtem in prvem odstavku 155.a člena ZKP in tajnega opazovanja po tretjem odstavku 149.a člena ZKP, zagovornik obtoženca pa predvsem izpodbija zakonitost prikritega ukrepa tajnega opazovanja, in sicer tako z vidika procesne pomanjkljivosti kot v okviru samega izvajanja ukrepa. Meni namreč, da je bil že predlog državnega tožilca za izdajo ukrepa tajnega opazovanja pomanjkljivo obrazložen, saj ni vseboval razlogov iz petega odstavka 155.a člena ZKP še posebej, glede okoliščin, ki zadevajo zanesljivost informatorja. Sodišče druge stopnje se s temi pomisleki ne strinja in ugotavlja, da je nanje odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, še posebej v tretjem odstavku na 66. strani, ko je obrazložilo obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno predmetno kaznivo dejanje, povsem življenjska in logična pa je tudi obrazložitev sodbe glede angažiranja M.M. kot tajnega policijskega delavca. Dejstvo je, da gre pri kaznivem dejanju izsiljevanja za specifično kaznivo dejanje, ki je praviloma podano le v odnosu storilca in tistega, ki je izsiljevan in je zato praktično nemogoče, da bi se v njuno razmerje kot tajni delavec lahko uspešno vključila še tretja oseba. Obrazložitev, kot jo je podalo sodišče v izpodbijani sodbi in še pred tem preiskovalni sodnik v izdani odredbi, je zato povsem na mestu in razlogom izpodbijane sodbe v tem delu ni potrebno ničesar dodati.

Dalje tudi ne drži, da je obrazložitev odredbe preiskovalnega sodnika pomanjkljiva glede sorazmernosti izdanega ukrepa oz. njegove potrebnosti v smislu 8. točke petega odstavka 155.a člena ZKP. Res sicer je, kot opozarja zagovornik, da so bili zoper obtoženca odrejeni že drugi ukrepi, vendar pa je že glede na naravo kaznivega dejanja izsiljevanja jasno, da je pridobitev drugih, konvencionalnih dokazov zelo otežkočena če ne že povsem nemogoča. Da obstoj SMS sporočil in izpovedba oškodovanca sama zase ne bi zadoščala za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in obtoženca kot storilca, že zgovorno pričajo pritožbene navedbe, ko oporekajo dokazni vrednosti poslanih SMS sporočil in verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Enaka ugotovitev velja tudi kolikor pritožnik v nadaljevanju meni, da ukrep tajnega delovanja sploh ni bil potreben, saj za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec že dejansko prejme protipravno premoženjsko korist, temveč zadošča z njegove strani izraženo ravnanje sile oz. resne grožnje. Zato so vse nadaljnje odredbe po mnenju zagovornika bile nepotrebne in je do izročitve denarja prišlo zgolj zaradi aktivnosti države in ne zaradi groženj obtoženca. Vendar se sodišče druge stopnje tudi s temi navedbami ne strinja. Res je, da bo kaznivo dejanje izsiljevanja po sodni praksi in teoriji storjeno že z uporabo sile ali resne grožnje in da ni nujno, da storilec pridobi protipravno premoženjsko koristi, vendar pa je prav od tega, ali je bila protipravna premoženjska korist pridobljena, nemalokrat odvisno ugotavljanje okoliščin glede kaznivega dejanja samega in glede storilca. Z izvajanjem prikritih ukrepov se obstoj utemeljenih razlogov za sum, ki predstavlja pogoj za izdajo ukrepov, lahko le še utrdi tako, da preraste v utemeljen sum, ali pa nasprotno, ovrže. Ni si težko predstavljati, da bi v primeru, ko ukrep tajnega delovanja ne bi bil odrejen in do izročitve denarja ne bi prišlo, obramba kot razbremenilno uveljavljala prav okoliščino češ, da dejanja sile ali resne grožnje ni bilo moč preizkusiti, saj je ostala okoliščina glede pridobitve protipravne premoženjske koristi, nerealizirana. Zato navedena pritožbena izvajanja niso na mestu.

Kar zadeva očitek, da je policija preko tajnega delavca M.M. izzvala kriminalno dejavnost, saj je M. pregovoril obtoženca, da mu osebno preda denar, čeprav ga je obtoženec želel položiti na banko, ob tem pa mu je navajal tudi različne lažne razloge, do izročitve denarja pa je prišlo zaradi aktivnosti države in ne groženj obtoženca, je potrebno pojasniti sledeče. Že sodišče prve stopnje je na 75 strani sodbe povedalo, kako je potrebno po zakonu presojati ali je bila kriminalna dejavnost izzvana, podrobno pa je obrazložilo tudi, da le-ta s strani M.M. ni bila izzvana. Dejstvo je, da je slednji z izročitvijo denarja le izpolnil to, kar je obtoženec od njega z resnimi grožnjami zahteval, pri čemer je bil obtoženec tisti, ki je narekoval rok izročitve denarja, oškodovanec pa je temu le sledil. Ne gre torej za primer, ko bi oškodovanec dal pobudo za izročitev denarja, temveč je tega zahteval obtoženec in že zato ni moč razpravljati o tem, da bi bila kriminalna dejavnost izzvana. Način izročitve denarja, to je osebna izročitev in ne preko banke, pa predstavlja le način izvedbe predaje denarja. Iz povedanega zato sledi ugotovitev, da pritožbena izvajanja niso utemeljena. Z zagovornikom obtoženca se tudi ne gre strinjati, ko v dopolnitvi pritožbe zatrjuje, da na neprimernost oškodovanca kot tajnega delavca ter izzvanost kaznivega dejanja kaže tudi dejstvo, da tožilstvo prav oškodovanca bremeni storitve kaznivega dejanja napeljevanja k dajanju podkupnine. Ravnanje, ko policija osumljencu podeli status tajnega delavca pa jemlje policiji legitimiteto, hkrati pa se lahko uveljavi nevarna praksa, da bodo policisti prepričali enega od osumljencev, da ovadi drugega osumljenca, mu podelili naziv ovaditelja ali celo tajnega delavca in bo nato za svoje početje ostal nekaznovan. Glede teh očitkov je bilo že zgoraj pojasnjeno, da niso utemeljeni, saj gre pri kaznivem dejanju izsiljevanja za specifično kaznivo dejanje, ki praviloma zadeva le odnos med storilcem in žrtvijo in je zato razumljivo, da kot tajni delavec oz. tisti, ki tajno deluje napram storilcu, lahko nastopa praviloma le oškodovanec sam. Poleg tega pa določba drugega odstavka 155.a člena ZKP načeloma ne prepoveduje, da je tajni delavec lahko oseba, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, pač pa morata predlog in odredbo v smislu 6. točke petega odstavka istega člena utemeljiti, zakaj je potrebno uporabiti kot tajnega delavca osebo, ki ni policist ali delavec druge policije. To pa je v konkretnem primeru, kot je bilo povedano preiskovalni sodnik v odredbi tudi obrazložil. Oba zagovornika zakonitost prikritih ukrepov izpodbijata tudi z ugotovitvijo, da oškodovanec za izročitev denarja obtožencu ni imel dovoljenja v smislu „navideznega odkupa“, saj ni bila izdana odredba, ki bi tak ukrep dovoljevala. Ker je oškodovanec prikriti ukrep izvajal brez odredbe, se sodba na nezakonit dokaz in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi tega nezakonitega dokaza, ne sme opirati. Čeprav pritožnika tega očitka podrobneje nista argumentirala, pa sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu zakonitosti izvedenih dokazov po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ugotavlja, da kršitev ni podana. Pritožnika imata z navedbo navideznega odkupa očitno v mislih določbo 155. člena ZKP, po kateri sme državni tožilec na podlagi obrazloženega predloga organov za notranje zadeve s pisno odredbo dovoliti ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oz. dajanja daril ali navideznega dajanja ali jemanja podkupnine, če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz drugega odstavka 150. člena ZKP. Čeprav se med kataloško navedenimi kaznivimi dejanji v drugem odstavku 150. člena ZKP nahaja tudi kaznivo dejanje izsiljevanja, pa sodišče druge stopnje meni, da bi tudi pri tem kaznivem dejanju bil ukrep po 155. členu ZKP dopusten le v primeru navideznega odkupa ter pri dajanju oz. jemanju podkupnine oz. sprejemanju ali dajanju daril. Zakon namreč taksativno navaja le navedene primere, ki so po svoji naravi specifični in zato te določbe ni mogoče širiti še na ostale oblike, ki bi glede na posamezna kazniva dejanja iz drugega odstavka 150. člena ZKP lahko prišli v poštev npr. pri izsiljevanju kot navidezna izročitev denarja. Če bi takšna razlaga bila dopustna, potem bi jo moral že zakonodajalec ustrezno definirati tako, da uporaba te določbe tudi z vidika načela zakonitosti ne bi bila sporna. Navidezna izročitev denarja, ki ga bo storilec prejel kot protipravno premoženjsko korist ni namreč isto kot navidezni odkup, ki se lahko nanaša le na odkup stvari, ki je predmet kaznivega dejanja npr. mamilo, orožje, ne pa morebiti na navidezno prodajo. Prav tako protipravne premoženjske koristi pri izsiljevanju ni mogoče razlagati kot podkupnino, niti ne kot darilo, saj je pomen teh ravnanj povsem drug kot pri izsiljevanju. Poleg tega je potrebno opozoriti še na naslednjo značilnost taksativno naštetih ukrepov po prvem odstavku 150. člena ZKP, kot izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27.11.1997 opr. št. U-I-25/95. Za navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo določbe prikritih ukrepov po 150. do 156. členu tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku in se v obrazložitvi pod točko B-IV opredelilo tudi navideznega odkupa predmetov. Ocenilo je, da se z navideznim odkupom predmetov praviloma ne posega v človekove pravice in svoboščine, temveč se pokaže kot dovoljena uporaba zvijače s strani države, ker pa država pri tem ukrepu sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja, bi morala biti meja dopustnosti še posebej jasna in predvidljiva tako za organe, ki ukrep izvajajo kot za prizadeto osebo. Na podlagi te obrazložitve je dalje tudi v literaturi (npr. kazensko-procesno pravo avtorjev dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika, GV Založba, Ljubljana 2003) poudarjeno, da gre pri vseh navedenih ukrepih po prvem odstavku 155. člena ZKP za svojevrstne ukrepe, in sicer za metode policijske provokacije, ko policija ne zbira zgolj dokaze, temveč nekoga napeljuje k storitvi kaznivega dejanja zato, da bi ga potem razkrila kot storilca kaznivega dejanja. Prav zato pa se tudi poudarja navideznost teh ukrepov, saj je motiv policije v tem, da odkrije storilca, ki se je sam, spontano odločil za storitev kaznivega dejanja in ne, da ga napelje k storitvi kaznivega dejanja. Da je ta namen policije nedvoumen pa zakon tudi poudarja dolžnost, da organi za notranje zadeve in njihovi sodelavci ne smejo izzvati kriminalne dejavnosti.

Kolikor se upošteva naravo in namen ukrepov po 155. členu ZKP, za katere daje pisno dovoljenje pristojni državni tožilec, je moč ugotoviti, da obravnavano ravnanje policije oz. M.M. kot tajnega delavca, ne sodi v nobenega od naštetih ukrepov. Res je, da je M. v času tajnega delovanja ravnal po navodilih in usmeritvah policije in da mu je ta izročila gotovino, ki je bila predmet izsiljevanja, vendar ravnanje policije ni enako kot pri naštetih ukrepih, ko država preko tajnih delavcev bodisi odkupi predmete, sprejme ali daje darila oz. jemlje ali daje podkupnino, to je, počne nekaj, kar bi sicer bilo kaznivo, kolikor ne bi šlo zgolj za navidezno in dovoljeno ravnanje. Dvoma ni, da M. kot tajni delavec ni storil ničesar takega, da bi vzpodbudil obtoženca, da je od njega zahteval denar, temveč je vsa aktivnost bila na obtoženčevi strani, policija pa jo je preko M. kot tajnega delavca le nadzorovala in se ustrezno odzvala s pripravo gotovine, katero je M. nato obtožencu izročil. Ravnanje policije je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča šteti kot le izvajanje prikritega ukrepa tajnega delovanja in v okviru katerega sodi z namenom zbiranja dokazov tudi izročitev denarja, ki je predmet izsiljevanja. Slednje namreč izhaja tudi iz pisne privolitve M.M. k izvajanju del tajnega delavca, ko je soglašal tudi z navidezno izročitvijo izsiljevane gotovine, kakor tudi iz zadnje odredbe preiskovalnega sodnika o podaljšanju prikritih ukrepov z dne 8.3.2010 opr. št. Pp 3/10, ki jo preiskovalni sodnik v obrazložitvi izrecno navaja, da naj bi M.M. izročil denar obtožencu v prihodnjih dneh. Isto je omenil tudi državni tožilec v obrazložitvi izdanega dovoljenja za izvedbo ukrepov po tretjem odstavku 149.a člena ZKP z dne 7.3.2010. Iz povedanega tako sledi, da je bila izročitev denarja obtožencu z odredbo sodišča opredeljena kot način tajnega delovanja v smeri zbiranja dokazov, zaradi česar ne gre za nezakonito dejanje policije in s tem tudi ne za nezakonito pridobljene dokaze.

Ne glede na vse obrazloženo pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi v primeru, ko bi za navidezno izročitev denarja pri kaznivem dejanju izsiljevanja bilo potrebno dovoljenje državnega tožilca po 155. členu ZKP, takšno dovoljenje obstajalo. Ne sicer v predpisani formi, vendar po svoji vsebini z vsemi izpolnjenimi pogoji, kot jih zahteva 155. člena ZKP. Da je državni tožilec dal dovoljenje za navidezno izročitev namreč izhaja iz vsebine njegovega predloga za izdajo zgoraj naštetih prikritih ukrepov, katerim je priložil tudi že omenjeno privolitev oškodovanca kot tajnega delavca z navidezno izročitvijo kupnine, pri čemer je bil oškodovanec pred tem opozorjen tudi na prepoved izzivanja kriminalne dejavnosti. V predlogu za izdajo prikritega ukrepa tajnega opazovanja je državni tožilec obrazložil obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje, kar predstavlja celo višji standard verjetnosti, kot se zahteva po prvem odstavku 155. člena ZKP, ko se ukrepi izdajo, če je mogoče sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz drugega odstavka 150. člena ZKP. Prav tako ni prezreti, da je obrazložitev pobude za izdajo navideznega odkupa predmetov pred tem podala že Policijska uprava Koper (listovna št. 18 v spisu Pp 3/10), iz obrazložitve dovoljenja državnega tožilca po tretjem odstavku 149.a člena ZKP, to je ukrepa tajnega opazovanja z dne 7.3.2010 pa izhaja, da naj bi do izročitve denarja prišlo 9.3.2010, torej, da bo izvršena le ena predaja denarja. S tem pa so po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki se zahtevajo za izdajo pisnega dovoljenja po prvem odstavku 155. člena ZKP, zaradi česar tudi ni moč trditi, da dovoljenje državnega tožilca za navidezno izročitev denarja, seveda ob predpostavki, da bi le-to bilo potrebno, ni bilo izdano. Zato tudi z vidika četrtega odstavka 154. člena ZKP ne gre za dokazno prepoved.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, kakor po uradni dolžnosti je tako glede na vse obrazloženo pokazal, da prikriti ukrepi niso bili izdani nezakonito, niti njihovo izvajanje tekom postopka ni bilo v nasprotju z zakonom. Spričo tega je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je predlog obrambe za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi prikritih ukrepov, kot neutemeljen zavrnilo.

Glede ostalih kršitev postopka: Obtoženi S.P. ter oba zagovornika v pritožbah izpostavljajo številne nepravilnosti, ki kažejo na ugotovitev, da sodišče prve stopnje v zadevi ni bilo nepristransko, saj je bilo, kot navaja zagovornik obtoženega P. tekom postopka zelo aktivno, predvsem v smeri potrjevanja oškodovančeve izpovedbe, dalje je samo pribavljalo listine iz spisa zoper obdolženega R.Č., odrejalo je pribavo zaupnih podatkov o finančnem stanju obtoženca in tudi drugih oseb, ne da bi pri tem utemeljilo razloge, zakaj bo poseglo v njihovo zasebnost, niti v tem delu ni izključilo javnost obravnave, dalje je bilo sodišče tisto, ki je prvo izpraševalo oškodovanca, čeprav gre ta pravica najprej državnemu tožilcu, predsednica senata pa je ob izvedbi posameznih dokazov poudarila samo tiste dele prisluha z dne 9.3.2010, ki so obremenilni za obtoženca, nenazadnje pa se sodišče tudi ni opredelilo do tistih dokazov, ki govorijo v prid ugotovitvi, da se oškodovanec obtoženca ni bal. Oba zagovornika sodišču očitata tudi, da ni dopustila vprašanj obrambi glede izvora zneska 150.000,00 EUR, katerega naj bi oškodovanec izročil obtožencu, sodni postopek pa je tekel izjemno hitro, tako, da obrambi pravočasno niso bili vročeni prepisi posnetkov glavnih obravnav oz. nekaterih od njih sploh niso bili vročeni in se zato obramba na obravnavo ni mogla pripraviti. V dopolnitvi pritožbe pa obtoženčev zagovornik izpostavlja še ravnanje sodišča, ko je sodišče obtožencu zahtevo za razširitev preiskave v drugi, izločeni zadevi, vročilo šele v mesecu decembru 2010, čeprav je bila zahteva vložena že šest mesecev pred tem, s čimer je obtoženca preslepilo, da je v predmetnem postopku izpovedoval tudi o dogodkih, za katere ni vedel, da se nahaja v drugem postopku oz., da je vložena zahteva za razširitev preiskave.

Navedeni očitki, ki po svoji vsebini sodijo v okvir relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ne glede na subjektivni občutek obrambe, sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbenih navedb ni zasledilo okoliščin, ki bi govorile v prid temu, da sojenje ni potekalo nepristransko. Sodišče je v pripornih zadevah že po zakonu dolžno postopati hitro in ker je naroke za glavno obravnavo razpisovalo strnjeno in kontinuirano mu tega seveda ni moč očitati kot kršitev postopka. Ravnanje sodišča kolikor se nanaša na pribavo podatkov po uradni dolžnosti ima podlago v tretjem odstavku 289. in drugem odstavku 299. člena ZKP in čeprav drži, da je predsednica senata med zaslišanjem oškodovanca temu postavljala določena vprašanja, pa pravzaprav ne gre za kršitev določbe prvega odstavka 334. člena ZKP, saj je šlo le za dopolnilna vprašanja, ki so bila postavljena v smeri, da se takoj razjasnijo posamezne dileme. Ker se je glavna obravnava snemala pa je postavljanje vprašanj s strani predsednice senata bilo celo smotrno, saj bi se s kasnejšim postavljanjem vprašanj lahko izgubil celotni smisel izpovedbe. Kar zadeva nepravočasno vročene ali celo nevročene prepise posnetkov glavnih obravnav, pa je opozoriti na določbo šestega odstavka 314. člena ZKP, po kateri se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka z informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to tehnično izvedljivo. Slednje smiselno enako velja tudi za prepise, kar pomeni, da so bili le ti strankam na voljo šele, ko so bili prepisani. Dolžnost sodišča torej ni bila, da strankam prepise vroči pred naslednjo obravnavo, sicer pa sta bili obe stranki glede tega v povsem enakem položaju.

Kar zadeva očitek, da je sodišče odrejalo pribavo zaupnih podatkov o finančnem stanju obtoženca in drugih udeležencev, ne da bi ob tem v dokaznem sklepu ali zapisniku na glavni obravnavi pojasnilo v čemu bo poseglo v njihovo zasebnost, je potrebno pojasniti, da se sklepi senata po petem odstavku 299. člena ZKP res razglasijo in s kratko obrazložitvijo vnesejo v zapisnik o glavni obravnavi, vendar je sodišče to pomanjkljivost odpravilo s tem, ko je podalo obrazložitev v pisnem odpravku odredbe (npr. odredba z dne 30.8.2010 – listovna št. 1783). Načeloma se je strinjati tudi, da so bili ob tem, ko je sodišče izvajalo dokaze z vpogledom v finančno stanje obtoženčeve hčerke, dani razlogi za izločitev javnosti, vendar iz spisa ne izhaja, da bi bil tak predlog morebiti podan s strani strank. Ta ugotovitev velja tudi za pritožbene navedbe obtoženca, ko navaja, da „so dovolili“ vpogled v račune hčerk, ne zatrjuje pa, da je obramba ob tem zahtevala izključitev javnosti. Strinjati se je, da gre pri navedenih dokazih lahko za razkritje občutljivih podatkov, vendar pa bi določeno aktivnost v tej smeri lahko dokazala tudi obramba sama. Sicer pa dejstvo, da javnost glavne obravnave v tem delu ni bila izključena, na pravilnost in zakonitost sodbe ni imela vpliva.

Na tem mestu je potrebno odgovoriti tudi na pritožbene očitke obtoženega S.P., ki v pritožbi obširno opisuje razloge, ki kažejo na trditev, da je bil celotni postopek zoper njega zrežiran s strani policije očitno, da se ga onemogoči v nameri odkrivanja nadaljnjih nepravilnosti pri poslovanju nekaterih družb, na kar je opozarjal kot aktivni poslanec državnega zbora Republike Slovenije. Čeprav so te navedbe zelo obširne in konkretno opredeljene, pritožbi pa je predložil tudi številke kazenske ovadbe in druge priloge, ki naj bi potrjevale nepravilnosti delovanja policije in drugih oseb, je potrebno pojasniti, da te navedbe v konkretnem postopku ne morejo biti upoštevne. Gre namreč zgolj za enostransko razlago obtoženca, ki ni preverjena pa tudi sicer na samo pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi konkretnih dokazov in je torej obstoj kaznivih dejanj ter kazensko odgovornost obtoženca ocenjevalo zgolj na podlagi obravnavanih objektivnih in personalnih dokazov, kar pomeni, da je sodbo na podlagi navedenih dokazov tudi moč preizkusiti. To pa pri zgolj enostranski trditvi o nekakšnih konstruktih policije oz. zrežiranih procesih ni mogoče preveriti in že zato tovrstne pritožbene navedbe niso upoštevne.

Zagovornik obtoženega S.P. vidi kršitev pravice do obrambe tudi v načinu obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je podana tako, da sodišče šteje izpovedbo oškodovanega M.M. že od vsega začetka kot verodostojno, zagovor obtoženca pa ocenjuje z vidika, ali je uspel ovreči oškodovančeve navedbe. Na tak način je M. že v izhodišču postavilo v privilegiran položaj, na obtoženca pa prevalilo dokazno breme in to tudi glede negativnih dokazov, ko ni mogel dokazati, da npr. nečesa ni storil, pa čeprav je jasno, da je breme dokazovanja na tožilčevi strani. Poleg tega se je dejansko stanje ugotavljalo tudi preko očitkov, ki so bili zatrjevani v obtožbi, saj je sodišče raziskovalo tudi dogodke pred tistimi v obtožbi in je s tem obtožencu odvzelo pravico do obrambe, saj je ta svoj zagovor pripravil le glede očitkov v obtožbi. Poleg tega pa ga je sodišče z ugotovitvijo, da je prejel tudi tiste denarne zneske, ki niso pod obtožbo, obsodilo za več kot se mu očita in je s tem prekoračilo objektivno identiteto med sodbo in obtožbo. Gotovo pa je, da je ugotovitev o širši kriminalni količini vplivala tudi na izrek kazenske sankcije.

Navedeni očitki pa kljub temu, da vsaj nekaterim od njih ni moč oporekati, ne pomenijo kršitve pravice do obrambe. Res je, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tudi dogodke, ki v obtožbi niso zajeti in je glede posameznih trditev oškodovanca o izročenih denarnih zneskih že podalo zaključke, vendar pa se temu niti ni moglo izogniti. Že samo je na 12. strani sodbe pojasnilo, da je moralo dogodke, ki so se med obtožencem in oškodovancem odvijali pred tistimi, ki so zajeti v obtožbi, obravnavati prav zaradi ocene verodostojnosti izpovedbe obtoženca in oškodovanca. S tako razlago tudi pritožbeno sodišče soglaša, saj je bil obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja odvisen prav od vprašanja, ali je denar, katerega je oškodovanec izročil obtožencu, po obtožbi, predstavljal protipravno premoženjsko korist, kot je trdil oškodovanec oz. le vračilo dolga, ki je izhajal iz njunih predhodnih razmerij, kot se je zagovarjal obtoženec. Tega pa se seveda ni dalo z zanesljivostjo ugotoviti, ne da bi sodišče celotne zadeve obravnavalo širše in ne zgolj v okviru, ki ga navaja obtožba. Stanje stvari v posamezni zadevi je zato praviloma širše od dejanskega stanja v obtožbi, na katero pa je sodišče vezano v okviru objektivne in subjektivne identitete. Ker je sodišče v izreku sodbe ugotovilo isto dejansko stanje kot je bilo zatrjevano v obtožbi, zato slednje ni prekoračilo in ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na obdobje izven obtožbe, veljajo le za obravnavano zadevo in na morebitne druge postopke ne vplivajo.

S tem, ko je sodišče ugotavljalo dejansko stanje pred obtožbo tudi ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe češ, da je obrambo pripravil le glede očitkov v obtožbi. Oškodovani M. je v ovadbi in nato v preiskavi sicer res opisal širše ozadje odnosov z obtožencem, ki so nato pripeljali do njegovega izsiljevanja, vendar je potrebno upoštevati, da je tudi sam obtoženec v zagovoru na glavni obravnavi opisoval te iste dogodke, kar pomeni, da se je izjasnil tudi o vseh očitkih, katere je nanj naslovil M.M., sodišče pa je verodostojnost obeh izjav le presojalo. V zvezi s tem ne drži, da že iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče priviligiralo oškodovanca, na obtoženca pa prevalilo dokazno breme. Dvoma ni, da je dokazno breme na strani državnega tožilca, vendar to pravilo ni absolutno, saj velja le glede obtožbe oz. zatrjevanega obstoja zakonskih znakov, ne pa glede tudi posameznih dokazov ali zagovora obtoženca. Ta ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti, še manj pa obstoja negativnih dokazov, vendar kadar sam zatrjuje neko odločilno dejstvo, potem je od njega glede na okoliščine primera moč tudi utemeljeno pričakovati, da bo svoje trditve podkrepil, bodisi z materialnimi ali personalnimi dokazi, če so le-ti na voljo ali vsaj s konkretnimi in preverljivimi dejstvi. V bistvu niti ne gre za prevalitev dokaznega bremena na obtoženca, temveč za oceno verodostojnosti njegovega zagovora skozi tiste dokazne trditve, ki bi jih bilo od njega moč pričakovati. Konkretno to pomeni, da če obtoženec zatrjuje, da predstavlja znesek 250.000,00 EUR dolg oškodovanca do obtoženca in njegove družine, potem bo sodišče moralo te trditve preveriti glede na tiste navedbe obtoženca, ki jih sam navaja v potrditev obstoja takega dolga. Ne zadošča namreč, da obtoženec zgolj zatrjuje, da gre za dolg, ne da bi pri tem te trditve podrobneje konkretiziral z dejstvi in okoliščinami oz. temu v prid predložil tudi morebiten dokaz. Zato je obrazložitev izpodbijane sodbe, ko na posameznih mestih navaja, da obtoženec svojih trditev ni uspel dokazati, potrebno razlagati le kot oceno verodostojnosti njegovega zagovora. Iz povedanega zato sledi, da sodišče ni prekršilo obtoženčeve pravice do obrambe, glede ostalih zatrjevanih postopkovnih kršitev pa se bo sodišče druge stopnje izjasnilo v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede dejanskega stanja kaznivih dejanj pod točko I, II in III: Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja navedenih kaznivih dejanj, saj je sodišče prve stopnje bistvene okoliščine pravilno in v celoti ugotovilo. V obširni obrazložitvi sodbe se je tudi podrobno opredelilo glede posameznih navedb obeh obtožencev, povsem jasno in razumno pa je tudi pojasnilo dokazno oceno glede verodostojnosti njunih zagovorov. Res je, kot navaja obtoženčev zagovornik, da je obrazložitev sodbe podalo tako, da je povzemalo izpovedbo oškodovanca in jo nato po posameznih sklopih presojalo z zagovorom obeh obtožencev in ostalimi personalnimi ter listinskimi dokazi, vendar tak pristop ni neobičajen, saj se je sodišče hkrati opredelilo tudi do zagovorov obeh obtožencev. Pravilo, da sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno, smiselno velja tudi za obrazložitev sodbe, po kateri je sodišče v dokazni oceni vezano le na določbo sedmega odstavka 364. člena v zvezi z drugim odstavkom 355. člena ZKP. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je vsa odločilna dejstva zelo podrobno in argumentirano obrazložilo. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju, kot že rečeno, sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in se opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so v pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika posebej izpostavljene.

Dejanje pod točko I/1a in b: Bistvo očitka tega kaznivega dejanja je v trditvi, da je obtoženec od oškodovanca z uporabo sile in resne grožnje terjal protipravno premoženjsko korist (v nadaljevanju provizija), do katere pa ni bil upravičen, in sicer v dejanju pod točko a v višini 1/3 razlike v ceni prodanih zemljišč, pri dejanju pod točko 2 pa v določenem znesku 100.000,00 EUR. Glede obeh dejanj pritožnik izpostavlja, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je obtoženec terjal znesek, ki pri dejanju pod točko a znaša 595.043,00 EUR, pri drugem dejanju pa v višini 100.000,00 EUR, vendar je potrebno pojasniti, da je sodišče o tem vprašanju podalo prepričljivo razlago na 17. in 18. strani sodbe, pri čemer pa je potrebno pojasniti še sledeče. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja niti ni pravno relevantna okoliščina, ali je obtoženec iz pogodbe, citirane pod točko a, zahteval prav točno določen znesek v citirani višini, saj kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi analize oškodovančeve izpovedbe v postopku, je bila obtoženčeva zahteva določena le okvirno v višini 1/3 v razliki obeh cen. Kolikšen znesek pa bi nato konkretno dobil obtoženec, je bilo odvisno od odbitka dajatev oz. za pregovarjanja obtoženca in oškodovanca. Sodišče pa je ugotovilo tudi, da sta obtoženca izračunala, kolikšen naj bi bil znesek pričakovane provizije, kot je bila ta zapisana v zvezku in da ta provizija bistveno ne odstopa od zneskov v obtožbi. Odločilno je torej, da je obtoženec pri dejanju pod točko a zahteval 1/3 razlike v ceni in da je torej znesek provizije pri tem dejanju bil določljiv, medtem, ko je bil pri dejanju pod točko b postavljen v določenem zahtevku v višini 100.000,00 EUR. Kot že rečeno, se je sodišče prve stopnje tudi o teh dejstvih v sodbi opredelilo in zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku podrobno ukvarjalo z vprašanjem, ali dolg, katerega je obtoženec zahteval od oškodovanca predstavlja protipravno premoženjsko korist, oz. ali pomeni le vračilo dolga, kot se je zagovarjal obtoženec. Glede na to, da je slednji upravičenost zahteve po izročitvi denarja utemeljeval s številnimi medsebojnimi poslovnimi razmerji z oškodovancem, je sodišče prve stopnje njegove navedbe ocenjevalo tudi v tem delu in prepričljivo zaključilo, da v izvedenih dokazih nimajo podlage. Čeprav obtoženi S.P. te ugotovitve sicer izpodbija, pa v pritožbi zgolj ponavlja svoje navedbe v zagovoru, ki se nanašajo na njegov prispevek k projektu v D. in na dejstvo, da je oškodovanec podpisal zadolžnico v višini 250.000,00 EUR z obrestmi ter na terjatev, ki ga ima njegova družina napram oškodovancu iz naslova neplačane kupnine za zemljišče obtoženčeve tašče L.S.. Ker pa je na te navedbe prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje na 35. do 45. strani sodbe tem razlogom glede na vsebino zgolj posplošenih pritožbenih navedb, ni potrebno ničesar dodati. Da dolg 404.000,00 EUR, ki naj bi ga oškodovanec imel do Stojkovičeve ni bil zajet v zahtevku obtoženca, potrjuje tudi njegov zagovornik v pritožbi (stran 13), glede del na projektu v D., katere naj bi obtoženec opravil v obsegu, kot ga je navedel v zagovoru, pa je bistvena ugotovitev sodišča, da je znesek 250.000,00 EUR povsem nesprejemljiv in nerealen in drugič, da bi vse zahtevke, kolikor bi obtoženec do njih bil upravičen, lahko uveljavljal le do družbe P.I. in ne do oškodovanca kot fizično osebo, kar enako velja tudi glede zatrjevanega dolga na A. in glede plačil dveh anuitet kredita, kateri je plačal obtoženec v korist svoje žene kot družbenice P.I. d.o.o.. Ker obtoženec v pritožbi ne pove nič takega, kar bi omajalo navedene zaključke, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju le sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Tako tudi po ugotovitvi sodišča druge stopnje ni nobenega dvoma, da obtoženčeva razlaga o upravičenosti povračila denarja od M. ni bila utemeljena, niti ni imela stvarne podlage v zadolžnici, katero je M. podpisal dne 26.11.2009 v višini 250.000,00 EUR z obrestmi, saj ta njegova izjava, kot je sodišče ugotovilo, ni bila izraz prave volje. Sodišče je namreč pojasnilo, v kakšnih okoliščinah je oškodovanec podpisal navedeno zadolžnico, zaradi česar ne držijo nasprotne pritožbene navedbe češ, da je s podpisom zadolžnice štel, da dolg obstoji. Kolikor obtoženčev zagovornik v zvezi z zadolžnico z dne 26.11.2009 pa tudi z listino z dne 21.11.2008 izpostavlja, da obe listini oškodovanec ni podpisal pod prisilo še sploh, ker je slednjo podpisal v prisotnosti obtožene A.P. v Celju, nelogično pa je tudi, da je zadolžnico v višini 250.000,00 EUR podpisal zgolj zato, da bi si kupil mir, pritožnik nima prav, saj je potrebno upoštevati celotno oškodovančevo izpovedbo v tem, da so se pritiski s strani obtoženca nanj tedaj le stopnjevali na način in v okoliščinah, kot je to pojasnjeno že v izpodbijani sodbi. Dejstvo je, da je oškodovanec v začetku sodelovanja z obtožencem o nakupu zemljišča za L.K., pristal v dogovor z njim, da mu bo kot protiuslugo za pridobitev posla, izplačal provizijo, kar sicer ni predmet te zadeve, je pa ta okoliščina pomembna zaradi odločitve oškodovanca, da obtožencu provizije po tem, ko je od njega zahteval izplačilo 500.000,00 EUR, ne bo več dajal. Tedaj je namreč obtoženec pričel s pritiski, ki so prerasli v izsiljevanje oškodovanca, ki pa se je postopoma stopnjevalo tako, da oškodovanec, kot je bilo ugotovljeno, ni več videl izhoda, kot da obtoženca pomiri z navedeno zadolžnico. Ker pa je v svoji izpovedbi tudi pojasnil, kako je prišlo do znižanja zahtevanega zneska na polovico, tudi ne drži pritožbeni očitek češ, da sodišče te okoliščine sploh ni ugotavljalo. Glede na obrazloženo se je zato v celoti strinjati z izpodbijano sodbo, da oškodovanec s podpisom zadolžnice ni pripoznal obstoja dolga.

Obtoženčev zagovornik izpodbija verodostojnost oškodovančeve izpovedbe tudi z okoliščinami kot so naštete v devetih alineah na strani 5. in 6. pritožbe in na podlagi katerih zaključuje, da je oškodovanec imel motiv za obremenitev obtoženca. Vendar sodišče druge stopnje s temi navedbami ne soglaša, saj izpostavljene okoliščine nimajo takšne teže, da bi diskreditirale oškodovanca kot pričo. Sodišče prve stopnje je namreč njegovo izpovedbo vsebinsko presojalo tako samo zase kot v zvezi z ostalimi personalnimi in materialnimi dokazi pri čemer je upoštevalo tudi dejstvo, da je oškodovanec obdolžen storitve kaznivih dejanj, ki so povezane z kaznivim dejanjem pod točko I in kot je razbrati iz obrazložitve je prav zaradi navedenega statusa priče sodišče njegovo izpovedbo še toliko bolj skrbno ocenjevalo in jo kot verodostojno sprejelo prav zato, ker je podprta z materialnimi dokazi, to je poslanimi SMS sporočili in vsebino prisluškovanih telefonskih pogovorov oz. prisluškovanega pogovora pred primopredajo denarja.

Obtoženčev zagovornik v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da opozarja le na najbolj eklatantne primere, in sicer najprej glede izročitve zneska 50.000,00 EUR z dne 29.11.2007 kot depozit za zavarovanje najetega kredita družbe P.I. d.o.o., dalje glede vprašanja, ali je obtoženec vedel, da je potrebno od prihodka družbe odšteti 20% DDV in 20% davek na dobiček, kakor tudi, da sodišče prve stopnje zaradi nepoznavanja davčnega prava, ni pravilno izračunalo, koliko naj bi po odbitju dajatev znašala razlika v ceni odkupljenih in prodanih zemljišč (stran 7 pritožbe). Vendar te trditve za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena. Izročitev 50.000,00 EUR z dne 29.11.2007 se namreč nanaša na obdobje izven obtožbe, kar zadeva izračun dobička družbe P.I., dobljen na podlagi odkupne in prodajne cene po obeh pogodbah, ki so citirane v izreku sodbe, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da točna višina dobička, od katerega bi moral obtoženec dobiti 1/3 provizije tudi ni odločilnega pomena. Obtoženec je namreč zahteval provizijo, ki je bila določena v deležu, to je kot 1/3 dobička in zato, razen pri dejanju pod točko b, njegov zahtevek ni bil fiksno določen pa tudi sicer se je tekom dejanja spreminjal. Ugotovljeno je namreč bilo, da je obtoženec pri dejanju pod točko b sicer zahteval 100.000,00 EUR, dne 6.3.2009 pa mu je oškodovanec izročil polovico, to je 50.000,00 EUR, kot je sodišče prve stopnje obrazložilo na 26. strani sodbe. Zanesljivo pa je, da je obtoženec imel okvirni izračun, koliko naj bi mu oškodovanec dolgoval na račun prvotno dogovorjene provizije v višini 1/3 kateri pa je oškodovanec oporekal češ, da mora pri izračunu dobička oddvojiti dajatve in drugič, da mora biti prenos denarja iz družbe na obtoženca izveden tako, da bo v poslovnih knjigah imel podlago. Zato je za obstoj predmetnega kaznivega dejanja bolj kot vprašanje kolikor točno je znašal zahtevani znesek provizije iz naslova 1/3 dobička družbe, pomemben znesek, katerega je oškodovanec v okviru obtožbenih očitkov dejansko izročil obtožencu. Da je oškodovanec dne 6.3.2009 izročil obtožencu 50.000,00 EUR na račun provizije, sodišče druge stopnje v pravilnost takega zaključka nima pomislekov, saj ima oškodovančeva izpovedba podlago tudi v podatkih njegovega transakcijskega računa, kjer je za dan 6.3.2009 zabeležen gotovinski dvig v navedenem znesku in čeprav obtoženec potrdila o prejemu denarja ni podpisal, niti izročitve tega nista potrdili priče A.M. in N.G., kot opozarja zagovornik v pritožbi, pa se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe na 27 strani. Da je oškodovanec ta denar izročil obtožencu pa poleg njegove izpovedbe potrjuje tudi pogovor obtoženca in ozvočenega oškodovanca tik pred primopredajo denarja oz. aretacijo obtoženca kot bo še obrazloženo v nadaljevanju.

Obtoženec in oba zagovornika sodbo izpodbijata tudi v delu, ki se nanaša na znesek 150.000,00 EUR, katerega je oškodovanec izročil obtožencu koncem meseca avgusta 2008 kot provizijo iz luških poslov. Do tega zaključka je sodišče prišlo na podlagi oškodovančeve izpovedbe, ki jo potrjujejo tudi podatki iz transakcijskega računa obeh obtožencev, iz katerih je razvidno, da je obtoženka 18.8.2008 položila na svoj račun 27.000,00 EUR, obtoženec pa 118.500,00 EUR. Ob pregledu računov obeh obtoženčevih hčerk in njegove tašče L.S. pa je dalje ugotovilo, da v mesecu avgustu 2008 ni bila opravljena nobena transakcija od drugih družinskih članov na račun obtoženca, kar pomeni, da sta obtoženca na svoj račun očitno položila denar, katerega je obtoženec v višini 150.000,00 EUR prejel od oškodovanca.

S temi navedbami pa se pritožniki ne strinjajo češ, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je denar na obtoženkin račun položila njena hčerka K. in da je L.S. del denarja od prodanih zemljišč izročila svojim otrokom, to je tudi obtoženki, ki je del denarja dalje izročila med svoje družinske člane. Nelogično pa je tudi, da oškodovanec ob izročitvi zneska 150.000,00 EUR ne bi zahteval nobenega potrdila, predvsem pa obramba opozarja na nezanesljivost oškodovančeve izpovedbe glede izvora 150.000,00 EUR, katere je izročil obtožencu, saj je glede tega spreminjal svojo izpovedbo in se zapletal v protislovja.

Navedeni pomisleki pravilnosti sodbe niso mogli omajati. Najprej je potrebno opozoriti, da tudi izročitev navedenega zneska ne sodi v obtožbeni očitek in zato ne predstavlja bistvene okoliščine, temveč sodi le med tako imenovana kontrolna dejstva, s katerimi se preverja verodostojnost oškodovančeve izpovedbe nasploh. Res je, da obtoženec ni podpisal nobenega potrdila, kot bi glede na višino zneska bilo moč pričakovati, vendar je na drugi strani potrebno upoštevati, da tedaj v mesecu avgustu 2008 odnosi med obtožencem in oškodovancem še niso bili napeti, izročitev denarja pa se je nanašala na provizijo, ki je imela podlago le v ustnem dogovoru. Čeprav načeloma ni moč oporekati navedbam obrambe, da je družina obtoženca imela denarna sredstva, ki so bila dobljena s strani L.S., pa obstoja dejstvo, da je bil na transakcijski račun obtoženca dne 18.8.2008 položen znesek v relativno visokem znesku in bi zato bilo pričakovati, da bo obtoženec bolj določno pojasnil, iz katerega naslova je prejel ta denar. Res sicer je, da obtoženec tega glede na pravilo dokaznega bremena bi bil dolžan storiti, vendar pa je polog denarja dne 18.8.2008 zanj predstavljal obremenilno dejstvo še sploh, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da s strani njegovih družinskih članov ni bila opravljena nobena takšna finančna transakcija, ki bi utemeljevala polog v višini 18.500,00 EUR navedenega dne. Zato je na podlagi te okoliščine sodišče prve stopnje pravilno domnevalo, da položeni znesek izvira od denarja, katerega je na račun provizije prejel od oškodovanca, vendar še bolj kot navedeno dejstvo, govori v prid oškodovančevi izpovedbi posnetek njunega pogovora dne 9.3.2010, ko oškodovanec obtožencu predoča „da mu je dal 150,50“ obtoženec pa mu pritrjuje češ, da je bilo tako dogovorjeno. Ta pogovor torej smiselno potrjuje, da je obtoženec prejel od oškodovanca znesek 50.000,00 EUR dne 6.3.2009 in tudi 150.000,00 EUR koncem avgusta 2008 in tega zaključka, kolikor temelji na podlagi prisluškovanega pogovora, pritožniki vsebinsko niti ne izpodbijajo. Zato tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Kolikor pa obramba opozarja, da slednji ni pojasnil izvora 150.000,00 EUR in da se je zapletal v protislovja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec po tistem, ko so mu bile predočene razlike v izpovedbi, vendar podal pojasnilo (prepis posnetka glavne obravnave z dne 20.9.2010 – listovna številka 2630).

Obtoženčev zagovornik izpostavlja kot netočno ugotovitev sodišča, da je družba P.I. prejela kupnino iz naslova prodaje zemljišča L. in O.g. v mesecu juliju 2009, saj je del kupnine prejela že v mesecu maju, vendar ta okoliščina ni bistvena in zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. SMS sporočilo z dne 27.11.2009 namreč potrjuje, da je obtoženec zahteval svoje plačilo z obrestmi, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, kolikor pa pritožnik v nadaljevanju zatrjuje, da ni podana vzročna zveza med odhodom obtoženca v Švico in zahtevo po plačilu provizije, so ugotovitve prvostopenjskega sodišča povsem zanesljive in prepričljivim razlogom sodbe na 21. in 22. strani ni potrebno ničesar dodati. Dejstvo je, da obtoženec v zagovoru ne zanika, da je odšel v Švico, da bi preko nekega podjetja dobil ponudbo za nakup stanovanj v L. in D. in zatrjuje, da pismo, ki je bilo iz Švice poslano po DHL pošti, predstavlja le ponudbo, ne pa račun. Vendar, če bi te njegove trditve držale, potem od oškodovanca ne bi zahteval, da poravna znesek 503.000,00 EUR, kot je to v izpovedbi podrobno opisal oškodovani M., pritrdila pa mu je tudi priča T.G., kateremu je M. pokazal račun, ta pa mu je svetoval, da naj ga ne plača. Tudi glede teh dogodkov so odločilna dejstva po ugotovitvi pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljena in zato ni moč podvomiti v pravilnost zaključka, da je obtoženčeva zahteva po plačilu navedenega zneska predstavljala provizijo v višini 1/3 razlike v ceni po obeh pogodbah kot sta citirani v izreku sodbe. Glede na sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje je tako očitno, da je hotel obtoženec s predložitvijo fiktivnega računa švicarske družbe ustvariti podlago za prenos provizije iz podjetja P.I. preko švicarskega podjetja do njega samega. Kako bi to dejansko izvedel, kot sprašuje pritožnik, ni stvar sodišča, saj kolikor je obtoženec dosegel, da je bil iz Švice poslan račun, ni dvoma, da bi bil sposoben izvesti tudi transakcijo denarja, kolikor bi bil račun plačan. Glede očitka v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v tem delu sodbo oprlo na listine, ki so bile napisane v tujem jeziku, pa je le odgovoriti, da se prevod nahaja na listovni številki 1592 in naslednjih.

Obtoženčev zagovornik izpodbija ugotovitve sodišča glede dogodka z dne 7.10.2008 izpred gostilne H. s trditvijo, da oškodovančeva izpovedba ni verodostojna, saj obtoženec tedaj še ni imel razlogov, da bi bil jezen nanj, oškodovanec pa v svoji izpovedbi tudi ni bil dosleden, saj je šele kasneje navajal, da mu je obtoženec zagrozil tudi z besedami „da je mrtev človek“, česar na prvem zaslišanju ni navedel. Te pritožbene navedbe po oceni sodišča druge stopnje niso utemeljene. Dejstvo namreč je, da je oškodovanec, tedaj, ko je prišlo do konflikta z obdolžencem pred gostilno H., že prejel račun iz Švice, po katerem bi moral plačati znesek 503.000,00 EUR in da tega računa ne bo plačal, je tedaj pred gostilno jasno in nedvoumno obtožencu tudi povedal. Prav zaradi tega, ker je slednji spoznal, da oškodovanec računa ne bo plačal, kot je to zahteval od njega, se je tudi razjezil ter oškodovanca udaril z obema rokama po obrazu, ga poljubil na čelo rekoč, da tako dela mafija s čimer je ponazoril tako imenovani mafijski poljub. Iz povedanega torej sledi, da je obtoženec imel razlog, da se je tedaj razjezil na oškodovanca, prepričljivost njegove izpovedbe pa glede na celoten razvoj dogodkov in vsebino SMS sporočil, kot je podrobneje obrazloženo v sodbi, tudi ne more omajati pritožbena navedba češ, da je šele kasneje navajal, da mu je obdolženec zabrusil tudi, da je mrtev človek. Dejstvo namreč je, da je tekom postopka opisani dogodek v bistvenih okoliščinah povsem sladno opisoval. Kolikor pa pritožnik še izpostavlja, da je opis v izreku sodbe v navedenem delu nejasen, saj ni razvidno, ali je obtoženec uporabil silo oz. ali je oškodovancu grozil s silo kakor tudi ne ve, ali ga je sodišče obsodilo, ker naj bi oškodovancu kazal in repetiral polavtomatsko pištolo ali ker naj bi mu kazal in pištolo pripravljal na strel, je ugotoviti, da ti očitki niso utemeljeni. Iz izreka sodbe jasno izhaja, da je obtoženec uporabil silo, opis dejanja pa je razumljiv tudi v tistem delu, ko opisuje obtoženčevo ravnanje s pištolo, saj ne more biti nobenega dvoma, da je obtoženec v prisotnosti oškodovanca v pištolo vstavljal naboje in jo tem pripravljal na strel. Kaj je hotel s tem doseči, pa je sodišče prve stopnje na 48 strani sodbe tudi konkretno obrazložilo. Kolikor pa pritožnik še navaja, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z nepremičninami, ki jih je L.K. prodala L.S., saj iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je med obtožencem in oškodovancem obstajalo nesoglasje glede vprašanja, od kdaj se obračunavajo obresti, ta okoliščina glede na ugotovljeno stanje stvari ob primopredaji denarja in posledični aretaciji obtoženca, sploh ni bistvena.

Glede kaznivih dejanj pod točko I/2 in II/1 in2: Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženega S.P. in njegovega zagovornika je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje tudi v navedenem delu pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa je tako podrobno in argumentirano obrazložilo, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. Slednja so sicer ostala zgolj na posplošeni ravni, saj obtoženi S.P., v pritožbi na strani 13 le na kratko povzema svoj zagovor glede dejanj na škodo M. in K.P., S.Z. in D.Ž.K., ne da bi ob tem podrobneje navedel, s katero odločitvijo sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov. Pove le to, kar je navajal že v zagovoru in kar je tudi sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ovrednotilo. Prav tako utemeljenih razlogov tudi ne navaja njegov zagovornik, ki pri dejanju pod točko I/2 pogreša dokazno sklepanje o obstoju kaznivega dejanja češ, da je sodišče opustilo vsakršno obliko pravnega silogizma in da ni navedlo razlogov glede obstoja resne grožnje in vzročne zveze med slednjo ter ravnanjem oškodovanih zakoncev P.. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je obtoženec vedel za nakazilo 5.000,00 EUR še preden je prišlo do odprave gradbenega dovoljenja niti ni dokazano, da se je kaznivo dejanje izvrševalo od meseca maja 2009 do 3.3.2010, prav tako sodišče ni obrazložilo zakaj je verjelo obema oškodovancema in M.M.. Ker sodba ni zadostno obrazložena je po mnenju pritožnika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitno po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Z navedenimi trditvami se sodišče druge stopnje ne strinja, saj v obrazložitvi sodbe nimajo podlage oz. so celo protispisne. Sodišče prve stopnje je namreč odgovorilo na vse pomisleke, katere izpostavlja pritožba, tako da je na njih, v izogib ponavljanju moč podati le kratke odgovore.

Sodišče ne trdi, da je obtoženec napram zakoncema P. izvajal resno grožnjo, kot navaja pritožba, saj mu je obtožba očitala drugo izvršitveno dejanje, to je po drugem odstavku 213. člena KZ-1. Zaključek, da je obtoženec oškodovancema zagrozil, da bo o njima odkril nekaj, kar bo škodovalo njuni časti in dobremu imenu, pa je sodišče tudi konkretno obrazložilo prav tako pa je na jasen in nedvoumen način povedalo, da je do spoznanja, da je obtoženec vedel za nakazilo 5.000,00 EUR še preden je prišlo do odprave gradbenega dovoljenja, oprlo na izpovedbo M.M. (četrti odstavek na 51. strani sodbe). Glede vzročne zveze med grožnjami in ravnanjem oškodovanca, pa je potrebno ponovno opozoriti na opis dejanja, ki navaja, da oškodovanca zahtevanega zneska nista plačala, saj sta se zaradi groženj ustrašila in dejanje naznanila policiji. Sporen tudi ni čas storitve kaznivega dejanja, saj ima podlago v navedbah oškodovancev, kolikor pa pritožba še izpostavlja, da so izpisana SMS sporočila rezultat prekritih preiskovalnih ukrepov, ki pa niso bili izdani za kazniva dejanja na škodo zakoncev P. je potrebno ugotoviti, da se sodba opira na SMS sporočila, ki so bila dobljena iz GSM aparatov, za katere sta oškodovanca dala privolitev za preiskavo elektronske naprave v smislu prvega in drugega odstavka 219.a člena ZKP. Sicer pa je posnetke in sporočila, ki so bili pridobili z izvajanjem prikritih ukrepov moč uporabiti tudi za tista kazniva dejanja, ki v odredbi sicer niso zajeta, če se nanašajo na tako imenovana kataloška kazniva dejanja iz drugega odstavka 150. člena ZKP, v okvir katerih pa sodi tudi kaznivo dejanje izsiljevanja. Zato se glede na vse obrazloženo izkaže, da pritožbena izvajanja obtoženca in njegovega zagovornika niso utemeljena. Kaznivo dejanje pod točko II/1 na škodo S.Z. obtoženec izpodbija z navedbo, da je dolg stvaren in da groženj ni bilo, kar je povedal tudi oškodovanec sam, poudarja pa tudi, da je podal kazensko ovadbo zoper oškodovanca, vendar policija ničesar ni ukrenila. S tem pritožnik pravzaprav ponavlja to, kar je povedal že v postopku na prvi stopnji in se je sodišče prve stopnje do teh navedb tudi opredelilo. Obtoženčev zagovornik pa izpostavlja le pomanjkljivost obrazložitve s tem, da sodišče ni podalo dokazno oceno zaradi česar sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Vendar kot že povedano se sodišče druge stopnje s temi navedbami, ki so zgolj posplošene narave ne strinja, saj je prvostopenjsko sodišče tudi pri dejanju na škodo S.Z. temeljito obrazložilo obstoj kaznivega dejanja samovoljnost po drugem odstavku 310. člena KZ-1 zaradi česar ne drži očitek, da je sodba pomanjkljivo obrazložena. Pač pa je moralo sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je pri času storitve kaznivega dejanja, ki je v sodbi naveden kot 16.10.2010 navedlo pravilno letnico, in sicer 2009. Glede na to, da je bila obtožba vložena 20.5.2010, izpodbijana sodba pa izdana 30.9.2010, gre pri navedbi letnice za očitno pomoto, ki se je prikradla tudi že v obtožbo.

Kar zadeva kaznivo dejanje na škodo D.Ž.K., obtoženec v pritožbi pove le, da oškodovanka del po avtorskih pogodbah ni plačala in da tudi sicer ni govorila resnice, medtem, ko njegov zagovornik najprej trdi, da iz dokaznega sklepa ne izhaja, da je bil izveden dokaz z zaslišanjem oškodovanke. Ta trditev je sicer povsem nepomembna, saj obramba ne trdi, da sodišče oškodovanke ni zaslišalo, pa tudi sicer je iz zapisnika z glavne obravnave z dne 25.8.2010 razvidno, da je oškodovanka bila zaslišana. Glede pritožbene trditve, da je oškodovanka navajala, da obtoženec ni bil upravičen do plačila denarnega zneska, sodišče pa je nasprotno ugotovilo, da je bil prepričan, da je njegova žena upravičena do plačila, je potrebno pojasniti, da iz navedenega ne sledi, kot to zatrjuje pritožba, da sodišče ni zaključilo, da obtoženec dejansko ni imel dolga do družbe V., kar predstavlja zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja. Ne glede na izpovedbo Ž.K. je namreč že obtožba šla v korist obtožencu s tem, da mu je očitala, da je skušal izterjati dolg in zato vprašanje, ali je ta dejansko obstajal, sploh ni upoštevno. Kolikor pritožnik dalje navaja, da je sodišče zaključevalo o uporabi sile z resno grožnjo na popolnoma drugačne okoliščine, kot izhajajo iz opisa dejanja, pa te trditve ni konkretiziral in je zato ni bilo moč preveriti, preizkus po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pa tudi ni potrdil posplošene navedbe, da je bila obtožba v tem delu prekoračena. Čeprav pritožnik dalje navaja, da besedna zveza „bo kruto“ ne dosega standarda resne grožnje, niti ne nakazuje na fizični obračun, saj je obtoženec v zagovoru pojasnil, da je ob navedeni besedi mislil na uvedbo inšpekcijskih postopkov, pa je treba ugotoviti, da kaj takega iz poslanih SMS sporočil ne izhaja, temveč je iz sporočil, kot so povzeta na 56. strani sodbe razvidno, da je obtoženec stopnjeval pritisk na oškodovanko. V začetku jo je sicer prosil za denar, nato pa je že prešel v grožnje, ko je v sporočilu z dne 24.12.2008 najprej napovedal, da bo nekaj storil, za kar se že oprošča, končno pa je oškodovanki sporočil, da kolikor denarja ne bo dobil do 1. februarja, da bo kruto. Takšna sporočila je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno šteti kot možnost fizičnega nasilja, zaradi česar jih je oškodovanka upravičeno štelo kot resne grožnje in zaprosila za pomoč skupnega znanca S.F.. Spričo navedenega se zato s pritožnikom ni moč strinjati, ko meni, da obtoženčeva sporočila oškodovanki niso pomenila resnih groženj, glede zadnjega očitka, da sodišče ni odločilo o kazenski odgovornosti obtoženca, pa je bilo pojasnjeno že zgoraj.

Glede kaznivega dejanja pod točko III: Obtoženec in njegov zagovornik ne moreta uspeti, ko izpostavljata, da je dejansko stanje tudi glede izpodbijanega kaznivega dejanja zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izpodbijani zaključek o obstoju predmetnega kaznivega dejanja pravilno oprlo na objektivno dejstvo, to je zaseg orožja, ki je bil najden ob hišni preiskavi ter na ugotovitve strokovnega mnenja Policijske uprave Koper, sektorja kriminalistične policije. Na podlagi teh ugotovitev pa je dalje pravilno zaključilo, da je obtoženec neupravičeno hranil vojaško orožje, to je orožje, s katerim promet posameznikom po Zakonu o orožju, ni dovoljen. Glede na absolutno prepoved hrambe tovrstnega vojaškega orožja, pa je za pritožbeni postopek nebistveno razlogovanje obtoženca o tem, kdaj in s kakšnim namenom je pridobil orožje oz., da je dve puški našel in ju obnovil, kakor tudi ne navajanje, da se ugotovitev o večji količini orožja po sodbi nanaša tudi na ostalo orožje, katerega je obtoženec imel registrirano in primerno hranjeno. Zaključek o veliki količini orožja se namreč nanaša le na orožje, ki je predmet obtožbe oz. sodbe. Res sicer je, kot to navaja obtoženec, da je sodišče zapisalo, da je obtoženec hranil dve avtomatski vojaški puški kalašnikov, vendar je očitno, da gre le za nekoliko neroden opis, saj se trditev o dveh puškah lahko razume tudi, da je obtoženec hranil eno puško kalašnikov in drugič poleg tega še puško M 70. Glede na celotno obrazložitev sodbe v tem delu, pa ne more biti dvoma, da je obtoženec hranil le eno puško kalašnikov, sicer pa je ugotovitev, ali je šlo za navedeno puško nebistvena, saj se v opisu in posledično v izreku sodbe, puška kalašnikov izrecno ne navaja.

Kar zadeva zakonski znak velike količine orožja v smislu drugega odstavka 307. člena KZ-1 obtoženčev zagovornik izpostavlja, da je kriterij, s katerim je sodišče presojalo, ali je šlo za veliko količino orožja, nejasen s tem, ko je navedlo, da je: „velika količina je podana, ki je kot take ne bi bilo mogoče opredeliti, če bi šlo za enako količino manj nevarnega orožja“. Sodišče prve stopnje je pri obrazložitvi tega zakonskega znaka in sklicujoč se na sodno prakso, očitno upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 138/01 z dne 6.5.2004, vendar ker stališča v sodbi ni povzelo v celoti, se navedeni citat na prvi pogled res kaže kot nekoliko nejasen. Bistvo povzetega stališča je v tem, da je opredelitev, kdaj gre z veliko količino vedno soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti, ipd.. Tako je v nadaljevanju Vrhovno sodišče zapisalo, da je bil lahko npr. v posameznem primeru določena količina nevarnega vojaškega orožja, katerega promet je prepovedan (npr. eksplozivni vojaški izdelki, avtomatsko strelno orožje) predstavljala veliko količino v smislu kvalifikatorne okoliščine, enaka količina manj nevarnega orožja, katerega promet je zgolj omejen in je njegova nabava vezana na predhodno dovoljenje ali prijavo (npr. staro orožje, lovsko, športno orožje, itd.), pa bi predstavljala le okoliščino, ki bi zadoščala za kvalifikacijo dejanja po temeljni obliki. Obstoj velike količine je torej odvisen od naštetih kriterijev in tudi v tem kontekstu je zato razumeti nadaljnjo razlago sodišča, ko govori o nevarnosti orožja. Sicer pa je ob tem potrebno opozoriti tudi na razlago, kot izhaja iz navedene sodbe, in sicer, da si je lahko veliko količino razlagati s tisto količino, ki večkratno presega zamišljeno količino, ki bi jo lahko imel posameznik za uporabo v primeru dovoljenosti teh orožij ali streliv. Kolikor se torej upošteva količino in zlasti naravo obtožencu zaseženega vojaškega orožja se tako izkaže izpodbijani zaključek o obstoju velike količine, kot povsem na mestu.

Strinjati se je potrebno z pritožbeno razlago, da predmetno kaznivo dejanje oz. hramba orožja pred 23.4.1999 ni bila inkriminirana in da zato hramba orožja do tega datuma ne more biti kazniva. Vendar pa ni jasno, na katero nepravilnost sodbe zagovornik s tem opozarja, sicer pa je sodišče prve stopnje glede vprašanja, od kdaj se šteje izvršitveno dejanje hrambe, že podalo podrobne razloge v tretjem odstavku na 60. strani sodbe. Zato k temu ni potrebno ničesar dodati.

Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za orožje. Opozarja namreč, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko preverilo verodostojnost strokovnega mnenja, pri čemer policisti tudi niso sodno zapriseženi izvedenci, ki bi uživali toliko zaupanja, da ne bi bil podan dvom v pristranskost strokovnega poročila še posebej, ker so organi pregona. Zato bi o uporabi, vrednosti in nevarnosti orožja mnenje lahko podal le neodvisen strokovnjak. S tem, ko je sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo pa je že vnaprej prejudiciralo dejansko stanje, zaradi česar je bila obtožencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. S temi navedbami pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Dejstvo, da so organi policije izdelali strokovno mnenje, samo po sebi ne utrjuje očitka o morebitni pristranskosti, saj le-ti niso v ničemer konkretizirani temveč je obramba predlagala dokazni predlog zgolj zato, da bi bil ovržen kakršenkoli sum o pristranskosti. To pa sam po sebi ne predstavlja razloga, ki bi narekoval postavitev drugega strokovnjaka, niti ne utemeljuje navedbe o kršitvi pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca, saj kolikor bi veljalo stališče pritožnika, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga, že vnaprej prejudiciralo dejansko stanje, potem iz tega razloga v nobenem primeru ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov. Sodna praksa pa se je že večkrat opredelila do kriterijev, katere mora izpolnjevati predlog za izvedbo dokaza, da bo sodišče temu ugodilo. Spričo povedanega se tako izkaže, da pritožbeni razlogi glede pravilnosti dejanskega stanja niso utemeljeni, o primernosti kazenske sankcije, katero izpodbijata oba pritožnika, pa bo rečeno kasneje.

Glede kršitev kazenskega zakona: Obtoženčev zagovornik sodišču očita, da je nepravilno opredelilo dejanje obtoženca kot kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, saj izvedeni dokazi obstoja zakonskih znakov tega kaznivega dejanja niso potrdili. Kot meni, obtoženčeva sporočila oškodovancu ni moč opredeliti kot resne grožnje, sploh pa ne, da je njegovo dejanje bilo storjeno na posebej surov in poniževalen način. Slednjemu se v pritožbi pridružuje tudi obtoženec sam. Vendar pa se sodišče druge stopnje z njima strinja le glede kvalifikatorne oblike, to je, da je dejanje bilo storjeno na posebej surov in poniževalen način, ne pa tudi glede obstoja kaznivega dejanja po temeljni obliki.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je obtoženec oškodovanca izsiljeval s silo in resno grožnjo podrobno obrazložilo na 48. strani sodbe in sprejetih zaključkov zagovornik ne more omajati z razlago, da grožnje niso bile resne in jih oškodovanec kot take niti ni jemal. Če bi namreč temu bilo tako, potem bi bilo po mnenju obrambe pričakovati, da bi že prej prekinil vsakršno sodelovanje z obtožencema, že prej bi ju prijavil policiji, pa tega ni storil. Iz prisluškovanih telefonskih pogovorov je videti, da je tudi sam obtoženca žalil, skratka ni se vedel kot nekdo, ki bi bil prestrašen. Nenazadnje je zoper obtoženca zaradi SMS sporočil vložil zasebno tožbo zaradi razžalitve, kar kaže, da se je čutil le razžaljenega, ne pa tudi osebno ogroženega. Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da gre pri SMS-jih za besedilna sporočila in ne grožnje, ki bi bile sporočene neposredno.

Navedeni pomisleki pa kot rečeno, pravilnosti sodbe v tem delu niso mogli omajati. Že iz vsebine SMS sporočil, kot jih je sodišče povzelo pri posameznih izvršitvenih dejanjih na škodo M.M. izhaja, da je obtoženec izrekel bolj ali manj prikrite grožnje, ki so pri oškodovancu upravičeno vzbudile občutek osebne ogroženosti kakor tudi njegove družine, te grožnje pa je obtoženec tekom časa tudi stopnjeval tako verbalno kot z uporabo sile pri mafijskem poljubu in z uporabo pištole. Ker so te grožnje v izpodbijani sodbi podrobno obrazložene pri posameznih dejanjih se sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodbe le sklicuje. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem omeniti, da je sodišče v dokaznem postopku obravnavalo tudi dogodek, ko je obtoženec v prostorih parlamenta oškodovančevi hčerki L.M., kazal pištolo (stran 30 sodbe), vendar ta dogodek ni predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje se je z njim očitno ukvarjalo zaradi ocene verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe o izrečenih grožnjah obtoženca tudi preko L.M. in tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov v njeno prepričljivost. Na očitek obrambe češ, da bi bilo glede tega dogodka potrebno zaslišati nepristransko pričo B.R.K., pa je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Glede na celotno obrazložitev sodbe in vsebino pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika tako ne more biti nobenega dvoma v pravilnost zaključka, da je obtoženec z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi napram oškodovancu uporabil silo in resno grožnjo.

Na tem mestu je potrebno odgovoriti še na očitek obrambe, da bi moralo sodišče zaslišati strokovnjaka za prevzem elektronskih vsebin iz telefonskih aparatov z utemeljitvijo, da obstaja možnost, da je oškodovanec izbrisal obremenilna SMS sporočila oz. zapisnika o prenosov podatkov ni razvidno, da so bili preneseni vsi podatki, še sploh, ker v obdobju od 13.4. do 11.7.2008 ni nobenega sprejetega ali oddanega sporočila. Poleg tega tudi ni gotovo, katere SMS-je je obtoženec pošiljal in katere sprejemal in je možno, da je pri prevzemanju vsebine prišlo do napak. Navedeni razlogi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo potrebe po zaslišanju strokovnjaka. Glede razlogov za zavrnitev tega predloga, se sodišče druge stopnje strinja z obrazložitvijo sodišča v prvem odstavku na 73. strani sodbe in k temu dodaja še sledeče. Kako se je tehnično izvedel prenos podatkov iz treh oškodovančevih telefonov je razvidno iz zapisnika z dne 6.1.2010 (listovna št. 98) in ker so bili podatki s pomočjo tehnične naprave oz. ustreznega programa zgolj kopirani, zaslišanje strokovnjaka zaradi tega ni potrebno. Seveda obstoji možnost, da je oškodovanec, preden je podal kazensko ovadbo tudi izbrisal posamezna sporočila oz., da jih je selekcioniral, vendar je za obravnavana kazniva dejanja pomembna vsebina konkretnih sporočil, ki pa s strani obrambe, ni bila zanikana. Glede tistih SMS-jev, ki so bili najbolj obremenilni za obtoženca, pa je že iz njihovih vsebin razbrati, kdo jih je poslal in kdo prejel tako da je morebitne napake ob tem moč izključiti. Zato se izpodbijana odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, izkaže kot povsem pravilna.

Strinjati pa se je potrebno z obtožencem in njegovim zagovornikom, ko navaja, da je zmoten zaključek sodišča o tem, da je bilo dejanje na škodo M.M. storjeno na posebej surov in poniževalen način. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so grožnje in sila, ki jih je obtoženec uporabil napram oškodovancu, vsebovale visoko mero surovosti in poniževalnosti tudi zato, ker je obtoženec grozil oškodovancu skozi daljše časovno obdobje, dalje se je nad njim izživljal, ko mu je dal mafijski poljub, uporabil je pištolo in vanjo vstavljal naboje in mu ob tem grozil s pobojem žene in številne družine. Te ugotovitve sicer držijo, vendar po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zgolj obstoj resnih groženj, torej takšnih, ki so oškodovanca utemeljeno prestrašile in pri njemu povzročile občutek osebne ogroženosti, kar je bilo v izpodbijani sodbi, kot že večkrat rečeno tudi podrobno obrazloženo. Glede na to, da resna grožnja že sama po sebi vsebuje določeno mero surovosti ali poniževalnosti, je potrebno za obstoj navedenih kvalificiranih groženj, da le-te bistveno odstopajo od siceršnje surovosti in poniževanja. Zakon namreč z besedo „posebej“ izrecno poudarja, da za obstoj kvalificirane oblike ne zadošča zgolj surovost in poniževanje temveč morata biti obe obliki podani še na posebej izrazit način. Kdaj bodo v praksi takšni primeri podani je seveda odvisno od vsakega konkretnega primera, gotovo pa je, da ta zakonski znak že glede na način izvršitve kot izhaja iz opisa dejanja pa tudi glede na ugotovitve v dokaznem postopku, ne dosega standarda posebej izrazite surovosti in poniževanja. Zato je sodišče druge stopnje utemeljenima pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je iz opisa dejanja pod točko I/1 izpustilo očitek, da je bilo dejanje storjeno na posebej surov in poniževalen način. Sprememba sodbe v tem delu pa ni vplivala na pravno opredelitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1, saj se obtožencu, kot izhaja iz opisa dejanja, očita tudi druga izvršitvena oblika, da je bilo dejanje storjeno z uporabo orožja. Da je ta zakonski znak podan je sodišče prve stopnje ugotovilo in podalo podrobne razloge na 48. strani sodbe. Tega zaključka pa obtoženec tudi ni mogel omajati z navedbo, da je imel pištolo v vozilu zaradi lastne varnosti in da je tudi zanjo sicer imel dovoljenje. Dejstvo je, da je tedaj ni uporabil, ker bi morebiti bil napaden, temveč je z njo le hotel ustrahovati oškodovanca.

Glede na vse obrazloženo se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v tistem delu, ko sodišče druge stopnje ni poseglo v izpodbijano sodbo, niso utemeljeni.

Glede kaznivega dejanja obtožene A.P., pod točko IV sodbe: Strinjati se je z obtoženkinim zagovornikom, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženki dokazan očitek, da je soobtožencu oz. svojemu možu S.P. naklepno pomagala pri storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja. Sodišče druge stopnje sicer nima nobenih pomislekov v ugotovitev sodišča, da je obtoženka vedela, da njen mož zahteva od M. plačilo provizije, do katere ni upravičen in da gre torej za pridobitev protipravne premoženjske koristi, kakor tudi ne, da je z ravnanjem dne 9.3.2010, ko je moža odpeljala na primopredajo denarja v S. in tam pazila na morebiten prihod policistov, uresničila vse objektivne zakonske znake, kot jih je moč opredeliti kot dejanje pomoči v smislu 38. člena KZ-1. Razlogi izpodbijane sodbe so namreč v tem delu tako popolni in prepričljivi, da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso mogla omajati.

Prav pa ima pritožnik, ko izpostavlja neutemeljenost zaključka glede obstoja subjektivnega znaka kaznivega dejanja, to je zavesti obtoženke, da soobtožencu pomaga pri kaznivemu dejanju izsiljevanja oz., da je vedela, da oškodovanca izsiljuje s silo in resno grožnjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženka ni vedela za vsebino poslanih SMS sporočil z grozilno vsebino, kakor tudi ne, da naj bi bile grožnje izrečene na posebej surov in poniževalen način, zaradi česar je zaključilo, da ji ni dokazan očitek storitve kaznivega dejanja po kvalificirani obliki oz. po tretjem odstavku 213. člena KZ-1. Da pa je obtoženki dokazan naklep v smeri temeljne oblike po prvem odstavku istega člena, pa je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedbe M.M. češ, da se je z obtoženko pogovarjal o pritiskih in grožnjah, saj jo je enkrat poklical po telefonu in ji povedal, da mu obtoženec grozi in da bo zaradi tega odšel na policijo z dokumenti in zadevo prijavil. Zaradi tega je torej obtoženka po oceni sodišča prve stopnje vedela, da ga obtoženec izsiljuje, in da mu je izrekel resne grožnje zaradi katerih ga je bilo strah, saj se v nasprotnem primeru ne bi obrnil nanjo z opozorilom, da bo zadevo prijavil policiji.

Navedena dejstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča s potrebno gotovostjo ne dokazujejo zaključka, da je obtoženka vedela za uporabo sile in resne grožnje kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Grožnja namreč pomeni sporočilo storilca drugi osebi, da jo neposredno ali v prihodnosti čaka kakšna neugodnost, če ne bo ravnala po njegovi zahtevi, kar sicer ustreza splošnem oz. laičnem pojmovanju izsiljevanja. Vendar pa bo takšno izsiljevanje kaznivo le, če storilec ob tem uporabi silo ali resno grožnjo, ki se po stališču sodne prakse šteje kot resna tedaj, kadar je izražena na način, da glede na svojo obliko in druge okoliščine, objektivno lahko vzbudi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti, strahu in nemira. Da je bil tak občutek pri oškodovancu sicer podan, je sodišče prve stopnje z zanesljivostjo ugotovilo, dvom pa se pritožbenemu sodišču poraja glede vprašanja, ali je obtoženka to tudi vedela. Za obstoj kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju izsiljevanja sicer ni potrebno, da bi pomagač poznal način izražene sile oz. konkretno vsebino groženj, temveč mu je potrebno dokazati le, da je vedel za obstoj sile in resne grožnje. Slednje pa bo pomagač lahko zaznal bodisi, če bo ob storitvi kaznivega dejanja neposredno prisoten ali pa, ko bo na drug način izvedel bodisi za uporabo sile ali resnost groženj.

Obtožba je A.P. subjektivni znak kaznivega dejanja izsiljevanja dokazovala z ovadbo M.M., ki je med osebami, ki so bile seznanjene z obdolženčevim izsiljevanjem, navedel tudi njegovo ženo A.. Več podrobnosti tedaj v ovadbi ni navedel prav tako ne v okviru zaslišanj v preiskavi. Prvič je bil glede tega, ali je obtoženka vedela za izsiljevanje zaslišana šele na glavni obravnavi kjer pa, kot že pojasnjeno, ni mogel potrditi, ali je obtoženka vedela za vsebino SMS sporočil, glede groženj pa, da je obtoženki le povedal, da obtoženec pritiska in mu grozi ter da bo vzel vse papirje in šel na policijo. Čeprav je sodišče prve stopnje prav na podlagi te izpovedbe zaključilo, da je obtoženki z omembo policije dal vedeti, da so grožnje resne in da se ga je prestrašil, pa takšno zaključevanje ni zanesljivo. Na vprašanje predsednice senata oškodovancu, kako je obtoženka reagirala na njegovo navedbo, da bo šel na policijo, je namreč pojasnil, da ji v nadaljevanju ni govoril o grožnjah obtoženca temveč ji je le skušal dopovedati, da je ves denar investiral in da ga nima, obtoženka pa mu je očitala, da le obljublja pa ničesar ne naredi. Na podlagi takega pojasnila M. tako ni moč s potrebno gotovostjo zaključiti, da je obtoženka v tem telefonskem razgovoru bila seznanjena, da obtoženec izvaja silo oz. resno grožnjo temveč le, da želi z omembo policije doseči, da bi obtoženec s pritiski nanj po zahtevi za izplačilo provizije, prenehal. Dejstvo je, kot pritožba utemeljeno opozarja, da M. sile in resne grožnje obtoženki niti po telefonu, niti ob njunem srečanju v N. in C., ni opisal na tak način, da bi lahko nedvoumno spoznala, da mu njen mož grozi z resnimi grožnjami oz., da je že uporabil silo. Obtoženki je zato dokazano le, da je vedela, da njen mož M. izsiljuje za provizijo torej kot splošno pojmovanje o tem, da od njega zahteva nekaj, do česar ni upravičen, ne pa tudi, da se ob tem poslužuje resnih groženj in uporablja silo. Ker je torej državna tožilka obstoj subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja obtoženki dokazovala le z izpovedbo M.M., ki pa obtožbe v tem delu ni potrdil s potrebno gotovostjo, se tako izkaže, da obtoženki kaznivo dejanje ni dokazano, prav tako pa iz opisa dejanja ne izhajajo znaki morebitnega drugega kaznivega dejanja. Ker je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljen in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, utemeljeni pritožbi obtoženkinega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženo A.P. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe. Posledično temu pa je tudi stroške kazenskega postopka kolikor zadevajo oprostilni del sodbe ter potrebne izdatke obtoženke in nagrado ter potrebne izdatke njenega zagovornika, naložilo v breme proračuna.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke: Okrožna državna tožilka v okviru pritožbenega razloga zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko ni odločilo o denarju v skupnem znesku 323.000,00 EUR, katerega je obtoženec dne 9.3.2010 prejel od oškodovanega M.M.. Čeprav je bil ta denar obtožencu nato zasežen, pa gre po mnenju tožilke za premoženjsko korist, ki si jo je obtoženec pridobil s kaznivim dejanjem in mu je zato le-to potrebno na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 tudi odvzeti. Navedenim pritožbenim navedbam pravzaprav ni potrebno ničesar dodati, saj so v celoti utemeljene. Dejstvo je, da je obtoženec s tem, ko mu je oškodovanec ob njunem srečanju dne 9.3.2010 izročil dogovorjeni denarni znesek, le tega že pridobil v svojo posest in je zato tudi šteti, da gre za premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Ker pa nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je potrebno glede na obrazloženo odločiti tudi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se le-ta obtožencu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1, odvzame. Utemeljeni pritožbi je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ko ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, spremenilo tako, da se obtožencu zasežen denarni znesek v višini 323.000,00 EUR odvzame.

Glede odločbe o kazenski sankciji: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, drži pa, da je te okoliščine, kolikor zadevajo kaznivo dejanje pod točko III sodbe prestrogo ocenilo. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da ne drži pritožbeni očitek, da sodišče kazni za navedeno kaznivo dejanje in tisto pod točko II/1 in 2 sodbe ni obrazložilo, saj je v drugem odstavku na 78. strani uvodoma pojasnilo katere okoliščine je upoštevalo pri izreku kazni, to je predvsem kriminalno količino izvršenih kaznivih dejanj kakor tudi obteževalne in olajševalne okoliščine. Čeprav je sodišče obtožencu res izreklo strožjo kazen, kot jo je predlagal državni tožilec, pa ne gre za kršitev postopka, saj sodišče na predlog državnega tožilca ni vezano. Prav tako se s pritožnikom ni moč strinjati v trditvi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je kot obteževalno okoliščino obtožencu štelo, da je javni funkcionar, ravnalo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Sodišče prve stopnje je v citiranem odstavku podrobno pojasnilo razloge iz katerih je štelo, da je obtožencu potrebno njegovo funkcijo šteti kot okoliščino, ki mu gre v škodo in tem razlogom se je potrebno v celoti pridružiti. Da ne gre kršitev načela enakosti pred zakonom pa potrjuje tudi stališče, ki je izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 13.2.2003 opr. št. I Ips 239/2001, v kateri se navaja, da načelo enakosti zahteva, da je treba osebe, ki so enake, obravnavati enako, in da je treba neenake obravnavati različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo. Ker je v postopku obravnavalo le obtoženca kot javnega funkcionarja zato ni moč trditi, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom. Strinjati pa se je z obtoženčevim zagovornikom, ko sklicujoč se na primere iz sodne prakse opozarja, da je sodišče obtožencu za kaznivo dejanje pod točko III določilo prestrogo zaporno kazen. Res sicer je, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od enega do desetih let, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da kriminalna količina sicer v okviru kvalificirane oblike kaznivega dejanja, ni izrazita ter da je imel obtoženec orožje ustrezno zavarovano in nenazadnje, kot opozarja tudi njegov zagovornik, da je zbiratelj orožja. Ustrezno je potrebno dalje oceniti tudi olajševalno okoliščino, da je bil obtoženec odlikovan kot veteran vojne za Slovenijo. Ob upoštevanju teh okoliščin, kakor tistih, katere je ovrednotilo že prvostopenjsko sodišče se tako izkaže, da je primerna kazen za obravnavano kaznivo dejanje v trajanju enega leta in dveh mesecev. Kar zadeva kaznivo dejanje pod točko I/1 in 2 pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki so vplivale na višino določene triletne zaporne kazni, vendar je sedaj potrebno upoštevati spremembo sodbe to je, da je sodišče izpustilo očitek, da je bilo dejanje storjeno na posebej surov in poniževalen način. Ker se je s tem kriminalna količina kaznivega dejanja znižala, je bilo to okoliščino potrebno šteti obtožencu v prid, zaradi česar je pritožbi zagovornika tudi v tem delu ugodilo in določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na dve leti in osem mesecev zapora. Glede na to, da ni imelo nobenih pomislekov v primernost kazni, ki je bila obtožencu določena za kaznivo dejanje pod točko II/1 in 2 v višini štirih mesecev je nato sodišče druge stopnje ob upoštevanju vseh navedenih kazni obtožencu enotno zaporno kazen znižalo na štiri leta zapora. Ocenilo torej je, da so tako določene posamezne, kakor enotna zaporna kazen povsem primerni teži storjenim kaznivim dejanjem, stopnji kazenske odgovornosti obtoženca in okoliščinam, v katerih so bila dejanja storjena.

Obtoženčev zagovornik odločbo o kazenski sankciji izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na obtožencu izrečeno denarno kazen, vendar izpodbija zgolj obligatornost izreka denarne sankcije z utemeljitvijo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za osebno kaznivo dejanje, za katero izrek denarne kazni ni obvezen. S tem stališčem pa se sodišče druge stopnje ne strinja in enako kot izpodbijana sodba poudarja, da sodi kaznivo dejanje izsiljevanja med premoženjska kazniva dejanja tudi na podlagi razporeditve tega kaznivega dejanja med tista, ki so v 23. poglavju Kazenskega zakonika navedena kot kazniva dejanja zoper premoženje. Odločitev sodišča prve stopnje o obligatornosti izreka denarne kazni je zato povsem pravilna, primerna pa je tudi višina obtožencu izrečene denarne kazni.

Omeniti je še potrebno, da obtoženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z utemeljitvijo, da je bil na dolžnost vračila 50.000,00 EUR M.M. obsojen brez kakršnihkoli dokazov. Ker pa je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je bil obtoženec s storitvijo kaznivega dejanja neupravičeno obogaten na škodo M.M. je temu tudi utemeljeno prisodilo premoženjskopravni zahtevek.

Ker torej glede na vse obrazloženo v ostalem pritožbi obtoženega S.P. in njegovega zagovornika nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da sta obtoženca s pritožbama uspela v celoti oz. deloma, izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.