Jedro

Tožeča stranka kot lastnica rudnin ne vtožuje nadomestila za degradacijo okolja, temveč odškodnino zaradi toženčevega nedovoljenega izkopavanja in prilastitve peska dolomita. Tudi za ponavljalna škodna dejanja in posledično iz teh dejanj izvirajoče škode veljajo triletni subjektivni zastaralni roki, ki se upoštevajo za vsako dejanje posebej.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge stopnje ter sodišča prve stopnje v točki II spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 448.422,63 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 448.422,63 EUR, višji obrestni tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki za nezakonito izkopano mineralno surovino - dolomit v znesku 448.422,63EUR (prej 107.460.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2001 dalje (točka II izreka), ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za 678.113,00 EUR (točka III izreka), zavrnilo naknadno zvišani in zastarani tožbeni zahtevek za 325.280,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka) in tožencu naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki (točka V izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo glede plačila glavnice in obresti potrdilo.

3. Toženec je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena samo glede zakonskih zamudnih obresti.

6. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano: - toženec je na parc. št. 872 vl. št. ... k.o. ... v kamnolomu A. (peskokopu B.) v soglasju z lastnikoma te parcele A. in B. Z. izkopaval mineralno surovino - dolomit; - za izkopavanje si toženec ni pridobil koncesije oziroma ustreznega upravnega dovoljenja; - tožeča stranka (država) je lastnik rudnin oziroma mineralnih surovin in s tem oškodovanec; - toženec je peskokop za pridobivanje dolomita izkoriščal najmanj od oktobra 1997 do aprila 2001 in v tem času pridobil ter si prilastil 130.545,28 m3 dolomita v raščenem stanju, kar pomeni, upoštevaje faktor raztresenosti, 189.290,66 m3 dolomita v razsutem stanju, oziroma povprečno mesečno 4.506,92 m3; tožba ne zajema obdobja izkopov po 25. 9. 2000, zato je upoštevano za šest mesecev krajše obdobje pridobivanja dolomita po 4.506,92 m3 na mesec, kar pomeni, da je bilo v preostalih 36 mesecih (od oktobra 1997 do 15. 9. 2000) na škodo tožeče stranke pridobljeno 162.249,12 m3 dolomita v razsutem stanju; - osnova za izračun odškodnine je tržna cena, ki je znašala v letu 2000 - 900,00 SIT za m3 dolomita; - tožeča stranka je v tožbi uveljavljala odškodnino samo za 119.400 m3 dolomita, zato je za prisojo odškodnine upoštevana samo ta količina ter cena 900,00 SIT za m3 in znaša odškodnina 107.460.000,00 SIT oziroma 448.422,63 EUR; - tožeča stranka je izvedela, kdo izvaja izkoriščanje kamnoloma, kdaj se je začelo z izkopavanjem materiala in okvirno ocenila višino škode 10. 2. 1998; - tožeča stranka je vložila tožbo v tej zadevi 30. 4. 2001. 7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toženec pa v reviziji obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in celo trdi, sodba ob pravilni uporabi materialnega prava napačno ugotovi odločilna dejstva. Vrhovno sodišče nedovoljenih nasprotovanj dejanskim ugotovitvam (trditev v zvezi s številko parcele, v zvezi z ugotovitvijo, da je prav toženec izkoriščal peskokop, v zvezi z ugotovitvami o obdobju izkopavanja, v zvezi s količino izkopanega materiala, v zvezi z njegovo kvaliteto in v zvezi z njegovo vrednostjo) ne more in ne sme upoštevati.

8. Toženec v obširni reviziji uveljavlja, sicer brez pravnih opredelitev oziroma le opisno, več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, češ da se sodba in več dejanskih ugotovitev ne da preizkusiti, da se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, da so stališča drugostopenjskega sodišča v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov ter podobno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za nekonkretne, za nerelevantne in za neutemeljene trditve. Izpodbijana sodba kot celota je povsem jasna in razumljiva, v ničemer ni protislovna in vsebuje odgovore na relevantne pritožbene trditve. Da leži sporni peskokop na parc. št. 872, ki je last A. in B. Z., ne pa na pomotno navedeni parc. št. 871, sta obe sodišči ustrezno obrazložili. Na pritožbene trditve v zvezi s topografskim posnetkom in nepopolnim dokaznim predlogom je pritožbeno sodišče na 6. strani svoje sodbe pravilno odgovorilo. Prav tako je ustrezno pojasnilo, da toženec imel niti državne koncesije niti upravnih dovoljenj za izkopavanje peska, kot so zahtevali tedaj veljavni Zakon o varstvu okolja (ZVO, Ur. l. RS, št. 32/93 in nadalj.), Zakon o rudarstvu (ZRud, Ur. l. SRS, št. 17/75 in nadalj.) ter Zakon o rudarstvu (ZRud, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.). Oporekanje, da zaključki sodbe o obsegu izkopavanj za obdobje oktober 1997 do septembra 2000 nimajo podlage v nobenem dokazu, pomeni po eni strani nasprotovanje dejanskim ugotovitvam, po drugi strani pa prezre, da imajo podlago v mnenju izvedenca V. Ž., ki se je oprl na digitalne orto foto posnetke, geodetke meritve, topografske karte in na ogled. O kvaliteti izkopanega materiala sta se obe sodišči obrazloženo opredelili, zato je tovrstni revizijski očitek neutemeljen. Končno pa so tudi nekonkretne oziroma pavšalne revizijske trditve o nasprotju stališč drugostopenjskega sodišča glede na vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah ter od neopredeljenosti do večine izvedenih dokazov, nepojasnjena pa je tudi revizijska trditev o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter o tem, katere listine ali zapisniki naj bi bili v nasprotju z ugotovitvijo sodišča o sklenjeni najemni pogodbi. Revizijsko sodišče skratka glede vseh trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaključuje, da niso utemeljene.

9. Toženec zatrjuje kot zmotno uporabo materialnega prava uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Trdi, da bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o urejanju naselja in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84 in nadalj.), ki določa nadomestilo za degradacijo okolja. To stališče je zmotno, kajti tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi izkopavanja in prilastitve dolomita, ki je rudnina v lasti tožeče stranke in je za vrednost izkopanega peska oškodovana. Sodišči sta se pravilno oprli na določbi 154. in 155. člena ZOR ter določbe 17. in 21. člena ZVO, po katerih so mineralne surovine lastnina republike, ta ali pa lokalna skupnost pa proti plačilu podeli koncesijo na naravni dobrini, ki je v njeni lasti. Tudi prejšnji in kasnejši Zakon o rudarstvu sta določala pravila za raziskovanje in pridobivanje rudnin oziroma mineralnih surovin, ki so izključno v lasti države ter predpisovala koncesije oziroma dovoljenja upravnih organov.

10. Toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava tudi glede zastaranja odškodninske terjatve. Navaja, da je prisojena odškodnina za obdobje od oktobra 1997 do septembra 2000, v sodbi pa je ugotovitev, da je tožeča stranka za škodo in povzročitelja zvedela 10. 2. 1008, tožbo pa vložila 30. 4. 2001. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka vložila tožbo v okviru triletnega subjektivnega zastaralnega roka in petletnega objektivnega zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče se je z zavrnitvijo ugovora strinjalo in dodalo,da je šlo za ponavljalna škodna dejanja, zato je začel teči triletni zastaralni rok nastanka zadnjih škodljivih posledic v septembru 2000. 11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi obeh sodišč zmotni. Glede na ugotovitev, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo in povzročitelja, petletni objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 367. člena ZOR ne pride v poštev. Res je, da gre za ponavljalna škodna dejanja in posledične iz teh dejanja izvirajoče škode, vendar tudi odškodninske terjatve za škodo, nastale na tak način, zastarajo (360 in 367. člen ZOR), saj ZOR za takšne odškodninske terjatve ne predvideva izjeme(1). Tudi za ponavljalna škodna dejanja veljajo triletni subjektivni zastaralni roki. Ne veljajo pa pravila zastaranja za sukcesivno nastajajočo škodo, ki izvira iz enega škodnega dogodka in kjer je pravočasno uveljavljanje prve nastale škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih sukcesivno nastajajočih škod, kot smiselno v reviziji napačno zatrjuje toženec. Ker je torej tožeča stranka zvedela za škodo in povzročitelja 10. 2. 1998, je takrat začel teči triletni zastaralni rok in je bila zato dne 30. 4. 2011 vložena tožba prepozna za škodo, nastalo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasneje z nadaljnjimi škodnimi ravnanji povzročeno škodo. Tožba je torej pravočasna za 30. 4. 1998 in kasneje povzročena škodna dejanja nedovoljenega izkopavanja peska ter tako nastalo škodo, ni pa pravočasna za škodo iz obdobja od oktobra 1997 do 29. 4. 1998. 12. Vendar pa delno napačna pravna presoja nižjih sodišč ni vplivala na pravilnost odločitve v sodbah obeh sodišč. Sodišči sta namreč na podlagi mnenja izvedenca ugotovili obseg oškodovanja tožeče stranke s strani toženca za to obdobje za 189.290,66 m2 dolomita v razsutem stanju, to je povprečno po 4.506,92 m3 na mesec. Vendar sta glede na omejeno trditveno podlago tožeče stranke o oškodovanju le v obdobju od oktobra 1997 do 25. 9. 2000 lahko upoštevali za prisojo odškodnine le to obdobje 36 mesecev po 4.506,22 m3 na mesec, to je 162.249,12 m3 peska, kar pa je več, kot je z navedbo oškodovane količine 119.400 m3 uveljavljala tožeča stranka. Upoštevaje zastaranje odškodninske terjatve do 29. 4. 1978 je torej tožeča stranka upravičena do odškodnine za obdobje od 30. 4. 1998 do 25. 9. 2000, ko je bilo pridobljeno povprečno po 4.506,92 m3 dolomita na mesec, torej skupaj v tem obdobju v 29 mesecih 130.700,68 m3 dolomita, kar je še vedno večja količina od uveljavljane količine 119.400 m3 dolomita, za katero je bila po nesporni ceni 900,00 SIT za m3 prisojena odškodnina s strani nižjih sodišč. Navedeno torej pomeni, da je kljub delnemu zastaranju odločitev obeh sodišč o obveznosti plačila odškodnine v znesku 448.422,63 EUR (prej 107.460.000,00 SIT) materialnopravno pravilna.

13. Nadaljnja revizijska trditev se tiče teka zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi po stališču tožene stranke tekle šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje in ne od vložitve tožbe, ker naj bi po sodbi toženec moral plačati odškodnino po vrednosti, ko mora toženec obveznost izpolniti, to je v času izida sodba in je zato lahko zamudi šele z izdajo sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru res za nečisto denarno terjatev, ko naj bi se po drugem odstavku 189. člena ZOR odškodnina odmerjala po cenah ob izdaji sodbe. V obravnavanem primeru pa je prisojena odškodnina po cenah v letu 2000 in ne po cenah ob izdaji sodbe v letu 2008, zato je toženčevo stališče zmotno. Pravilno pa toženec v reviziji opozarja na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o prenehanju teka obresti, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v obravnavani zadevi zakonske zamudne obresti od glavnice 448.422,63 EUR, ki so tekle od 30. 4. 2001, že pred izdajo prvostopenjske sodbe in pred novelo OZ-A (ko je bil z 22. 5. 2007 črtan 376. člen OZ) presegle glavnico in so nehale teči. To pomeni, da je toženec poleg glavnice dolžan plačati samo zakonske zamudne obresti v višini glavnice, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in spremenilo drugostopenjsko ter prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu tako, da mora toženec plačati poleg glavnice še zakonske zamudne obresti v višini glavnice, torej 448.422,63 EUR zakonskih zamudnih obresti. V ostalem je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker revizijski razlogi niso podani.

14. Tožena stranka je z revizijo uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zato revizijsko sodišče pri odločanju o stroških postopka (165. člen ZPP) ni poseglo v stroškovno odločitev pritožbenega sodišča, glede revizijskih stroškov pa je zaradi zanemarljivega uspeha tožene stranke odločilo, da te stroške krije sama.

Op. št. (1): Tako tudi III Ips 9/94 in II Ips 68/2011.