Jedro

Toženec ni imel dovoljenja pristojnega organa oziroma si ni pridobil koncesije za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, ki je v lasti tožnice (nepomembno je, če se je peskokop nahajal na zasebnem zemljišču), zato je z izkopavanjem oziroma gospodarskim izkoriščanjem peskokopa (za kar je toženec imel pridobitni interes, saj je izpovedal, da je pri tem zasledoval korist) pridobil pesek, ki si ga je prilastil na škodo tožnice. Škodo predstavlja vrednost pridobljenega peska.

Tožnica je trdila (in dokazala), da je toženec izkoriščal peskokop v spornem obdobju od oktobra 1997 do septembra 2000. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je samo po sebi razumljivo, da je šlo za ponavljalna škodna dejanja, zato je začel teči triletni zastaralni rok od nastanka zadnjih škodnih posledic v septembru 2000. Ker je tožnica med pravdo spreminjala tožbeni zahtevek po višini (v prvi pripravljalni vlogi ga je delno umaknila oziroma skrčila, na naroku pa zvišala), se je razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom spreminjalo. Zato je treba obračunati pravdne stroške po vrednosti spornega predmeta in uspehu pravdnih strank v posameznih fazah postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan povrniti tožnici namesto zneska 5.461,23 EUR pravdne stroške v znesku 2.553,45 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe in zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 678.113,00 EUR. Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici 448.422,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (za plačilo zneska 325.280,37 EUR s pripadajočimi obrestmi). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 5.461,23 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, tožeči stranki pa naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je v sodbi označena vrednost spora v SIT namesto v EUR, zato se vrednosti spornega predmeta ne da preizkusiti. Sodba ne pove, zakaj je toženec dolžan plačati zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Odškodnina je izračunana po vrednosti v času, ko je sodba izšla. Tožba o zamudnih obrestih nima trditvene podlage, zamudne obresti pa bi šle tožnici kvečjemu od dneva izdaje sodbe dalje. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj zmnožek vrednosti kubičnega metra z obsegom izkopanega materiala daje manjšo vrednost od dosojene. Sodišče je sklenilo, da se dokaz z listinami A34 – A37 ne bo izvajal, nato pa je upoštevalo tudi te dokaze in napravilo zaključke, te dokaze pa je uporabil tudi izvedenec. Z izvedenskim mnenjem D. R. se stranki nista strinjali. Izvedenka ni vpogledala v celotno dokumentacijo, ni sledila napotkom sodišča in ni obrazložila postopka izračuna izkopane rudnine. Ni jasno, kako lahko sodba napravi zaključke na takem izvedenskem mnenju, še manj pa, da na računskih podatkih izvedenke mnenje napravi izvedenec V. Ž.. Njegovemu mnenju je toženec ugovarjal iz številnih razlogov. Mnenje je bilo napravljeno na podlagi podatkov in listin, ki jih je uporabila že D. R.. Izvedenec je pridobil dokumentacijo, katere tožnica sploh ni predložila, toženec pa nanjo ni mogel odgovoriti. Izvedenec je uporabil digitalne orto foto posnetke z dne 6.4.1999 in 3.4.2001, torej po začetku in po koncu spornega obdobja. Sporno obdobje je od oktobra 1997 do 7.9.2000, izvedenec pa v izračunu izkopane količine upošteva razliko med stanjem geodetske meritve junija 2007 in stanjem v decembru 1997. Digitalni orto foto posnetki ne morejo biti osnova za izvedenčeve izračune. Če je podlaga za začetno stanje izkopa na sporni nepremičnini datum opravljene meritve, je to stanje december 1997, ne pa oktober tega leta. Geodetska karta in izračun izvedenca ne moreta dajati realnih podatkov. Izvedenec ne more dokazati, da v obdobju od leta 2000 do leta 2007 ni bilo izkopov. Mnenja izvedenca se ne da preizkusiti, saj pravi, da je edino merilo karta, izračun in časovno obdobje pa utemelji na fotografijah. Sodišče je zavrnilo predlog toženca za postavitev novega izvedenca, česar ni sprejemljivo obrazložilo. Toženec v spornem obdobju ni imel dejavnosti in ni bil zaposlen. Tožnica ni predložila popolne lokacijske dokumentacije (1998) in popolnega poročila o vplivih na okolje (1999) ter toženec na ti listini ni mogel odgovoriti. Ti listini je pridobil izvedenec, z uporabo teh dokazov pa so bile kršene toženčeve ustavne pravice. Tožnica ni predložila topografskega posnetka parc. št. 872 k.o. R., ki tudi ni zajet v njeni trditveni podlagi, kljub temu pa ga je izvedenec uporabil pri svojem delu. Tožba zahteva plačilo odškodnine na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). ZUN določa le nadomestilo za degradacijo okolja. Sodišče bi moralo po tem predpisu ugotavljati in določiti odškodnino, ne pa po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zmoten je očitek sodišča, da se je toženec seznanil z lokacijsko dokumentacijo in poročilom o vplivih na okolje že pred pravdnim postopkom. Toženec je ugovarjal pasivno legitimacijo in trdil, da živi na njegovem območju več oseb s priimkom Š., česar pa sodišče ni razčistilo. Toženec je izpovedal, da je bil v kamnolomu v začetku leta 1997, nato pa vanj ni več šel. Toženec je sicer obvestil upravni organ o ravnanjih v zvezi s pridobivanjem dokumentacije in soglasij, vendar je v nadaljevanju zaradi zdravstvenih razlogov odstopil od sanacije. Dejstvo, da ni naročil nadaljnjih listin, kaže, da je toženec odstopil od črpanja materiala. Sami postopki še ne kažejo, da je toženec črpal iz kamnoloma. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 12.10.1997 ne more predstavljati dokaza o tem, da je toženec kot investitor že izkoriščal kamnolom. Iz zapisnika se ne vidi, za katero zemljišče gre. Zapisnik z dne 10.2.1998 se nanaša na parc. št. 871, prav tako ne odločba inšpekcijskega organa z dne 8.5.1998. Ni mogoče slediti razlagi sodbe, da je prišlo pri indentifikaciji zemljišča do očitne napake v parcelni številki. Če bi šlo za pisno pomoto, bi jo tožnica popravila, vendar je ni. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Zato sodba ne more ugotavljati, da gre za očitno pomoto in se sklicevati na obrazložitev upravnih odločb. Ker se odločbe in zapisniki nanašajo na parc. št. 871, se tožencu ni bilo potrebno pritoževati. Iz toženčeve izjave pred sodnikom za prekrške ni razvidno, da bi se nanašala na parc. št. 872. Izpovedb Z. B. K. ter D. R. o toženčevem izkopavanju na parc. št. 872 sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodba ne obrazloži, kaj pomeni investitor izkopavanja peska. Iz prijave KS L. izhaja, da toženec ni črpal peska v kamnolomu. Naročnik poročila o vplivih na okolje je B. Š. s.p.. Ni razloga, da sodišče ne bi verjelo listini KS L.. Če izvedenka D. R. pravi, da je bila površina peskokopa od aprila 1999 do aprila 2001 prizadeta z rudarskimi deli in se je povečala s 13.900 m2 na 18.200 m2, toženec ne more biti investitor, saj naj bi po zaključkih sodbe deloval v kamnolomu od oktobra 1997 do septembra 2000. Tako je nekdo drug moral črpati pesek v obdobju od septembra 2000 do aprila 2001, v tem času pa je očitno lahko nakopal tako veliko količino. Tega sodišče ni raziskalo. Nesporno je, da so kamnolom izkoriščale različne osebe. Izvedenec V. Ž. je v nasprotju z razlogi sodbe povedal, da pri svojem delu ni uporabljal digitalnih orto foto posnetkov in da je izhajal iz dveh konkretnih geodetskih meritev. Izvedenec ni trdil, da je opravil primerjavo obeh digitalnih orto foto posnetkov od leta 1997 do leta 2000 in ugotovil opazno povečanje površine, na kateri so se izvajali izkopi. Stanja izvedenec ni mogel primerjati s slikami 1997 do leta 2000, ker jih ni. Izvedenec ni trdil, da končno sliko stanja izkopavanja odraža snemanje oziroma digitalni orto foto posnetek na dan 3.4.2001. Ni jasno, kje sodba povzema izvedenca, da naj bi bil za izdelavo merodajen datum 3.4.2001. Izvedenec je izračunal količino 189.290,66 m2 v razsutem stanju, vendar pa ta količina velja za obdobje od decembra 1997 do junija 2007. Zato so napačni zaključki sodbe, da je bilo v obdobju od oktobra 1997 do 7.9.2000 izkopano 189.290,66 m3. Izvedenec je izračunal izkopano količino, o čemer je tudi izpovedal, za obdobje od 1997 do 2007, to pa pomeni, da se je izkopavanje vršilo tudi po letu 2000, za katerega se ne trdi, da bi ga izvajal toženec. Sporna količina je bila v celoti odpeljana po letu 2000. Izračunana količina bi pomenila, da bi moralo biti v spornem obdobju v kamnolomu 20.000 kamionskih odvozov, kar je nemogoče. Glede vrednosti odpeljanega gramoza, izvedenec ni mogel povedati, kakšen material se nahaja v peskokopu, saj ni napravil nobenega preizkusa, ampak je enostavno uporabil podatke D. R.. Tako so zaključki sodbe glede kvalitete in vrste kamna napačni ter se jih ne da preizkusiti. Izvedenec bi moral napraviti laboratorijski preizkus, ki bi pokazal kvaliteto in vrsto kamna. Tožnica si je ogledala kamnolom 10.2.1998 in je lahko tedaj izvedela, kakšna je okvirna višina nastale škode, prav tako pa tudi, kdo naj bi bil investitor izkopavanja. Ker je tega dne tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, je bila tožba vložena po poteku triletnega zastaralnega roka. Sodišče je napačno odločilo tudi o pravdnih stroških. Sodišče ni upoštevalo toženčevega uspeha v pravdi in 158. člena ZPP. Sodišče bi moralo oceniti v zvezi s katerim delom tožbenega zahtevka so nastali stroški v posameznih fazah postopka in jih nato obračunati po vrednosti spornega predmeta v tej fazi postopka. Sodišče ni obrazložilo odločitve o stroških postopka.

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena (glede odločitve o pravdnih stroških).

Iz izvedenih dokazov in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec protipravno izkoriščal (potrebnih dovoljenj oz. koncesije ni imel) mineralno surovino v peskokopu na parc. št. 872 k.o. R., last A. in B. (tudi) v obdobju, na katerega se nanaša prisojena odškodnina. Po tožbenih navedbah gre za obdobje od oktobra 1997 do septembra 2000 (natančneje do 25.9.2000, ko je bil opravljen ponoven inšpekcijski pregled – zapisnik v prilogi A27 – A31, ki zajema podatke o stanju v peskokopu na dan 25.9.2000 in na katerega ugotovitve se med drugim sklicuje tožnica v tožbi, ko navaja podatke o količini izkopanega peska, katerega vrednost vtožuje, ne pa le do 7.9.2000, kot to očitno pomotoma navaja sodišče prve stopnje, saj je tožeča stranka na dan 7.9.2000 v tožbi navedla le ažurirano ceno peska po ceniku separacije S.). Že toženec je potrdil ob inšpekcijskem pregledu 20.10.1997, da izkorišča peskokop od spomladi 1997 na podlagi dogovora z lastnikom Z. (priloga A2 – kar potrjuje, da gre za peskokop na parc. št. 872, saj je parc. št. 871 v lasti A. Č.). Pri sodniku za prekrške 8.7.1999 je toženec priznal, da peskokop izkorišča v dogovoru z lastnico zemljišča od leta 1997 dalje (dodal je še, da bo za sanacijo peskokopa potrebno odpeljati še veliko materiala). Iz ugotovitev sodnih izvedencev D. R. in V. Ž. izhaja, da se je v peskokopu kontinuirano dolomit izkopaval, toženec pa ni trdil in dokazoval, da so v tem času poleg njega še drugi izkoriščali peskokop. Ob takšnem dejanskem stanju prijava KS L. in oznaka B. Š. kot naročnika poročila o vplivih na okolje (sanacija peskokopa) ne moreta vplivati na ugotovitev, da je toženec izkopaval dolomit v spornem obdobju. A. in B. sta kot lastnika oddala zemljišče s peskokopom (le) tožencu kot najemniku za dobo deset let (priloga A3). Toženec je rojen 3.4.1948 (list. št. 63), isti rojstni datum pa je zanj naveden tudi v dokaznih listinah v zvezi z inšpekcijskimi postopki oziroma prekrški zoper toženca glede izkopavanja peska (npr. prilogi A2 in A48).

Okoliščina, da toženec ni nadaljeval začetega postopka sanacije zemljišča (tega je začel v imenu lastnikov zemljišča, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje), nima nobenega pomena za ugotovitev, da je izkoriščal peskokop. Dokazni postopek je pokazal, da leži peskokop (zgolj) na parc. št. 872, last A. In B., ne pa na parc. št. 871, last C. (priloga A9). V posameznih zapisnikih in odločbah inšpekcijskih in prekrškovnih organov je sicer prišlo do očitne pomote pri navedbi pravilne parc. št. za peskokop (871 namesto pravilno 872), kar pa ob doslej povedanem nima nobenega pomena za to pravdo (toženec ni trdil, da bi A. in B. imela v lasti še kak drug peskokop poleg tega na parc. št. 872 in da bi se z njima dogovoril za njegovo uporabo). Enako velja za okoliščino, da inšpektorica Z. B. K. ni vedela prave parc. št. za peskokop in da toženca ni videla v peskokopu.

Tožbeni zahtevek temelji na toženčevi odškodninski odgovornosti (154. člen ZOR). Toženec ni imel dovoljenja pristojnega organa oziroma si ni pridobil koncesije za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, ki je v lasti tožnice (nepomembno je, če se je peskokop nahajal na zasebnem zemljišču), zato je z izkopavanjem oziroma gospodarskim izkoriščanjem peskokopa (za kar je toženec imel pridobitni interes, saj je izpovedal, da je pri tem zasledoval korist) pridobil pesek, ki si ga je prilastil na škodo tožnice. Škodo predstavlja vrednost pridobljenega peska. V obravnavanem obdobju je Zakon o varstvu okolja (ZVO) v 17. členu določal, da so mineralne surovine lastnina tožeče stranke. Med mineralne surovine je spadal tudi dolomit, ki ga je v tem peskokopu izkopaval toženec (po določbah Zakona o rudarstvu, Ur. l. SRS, št. 17/75 s spremembami, in Zakona o rudarstvu, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Toženčevo izkoriščanje peskokopa brez ustreznega dovoljenja oziroma koncesije je predstavljalo nedovoljen poseg v prostor, zaradi katerega je bila oškodovana tožnica. Tožnica sicer v tožbi še navaja, da je toženec povzročil tudi poškodbo okolja, zaradi česar je bil po 76.b členu ZUN dolžan plačati odškodnino, vendar pa tožnica v tej pravdi ni uveljavljala odškodnine zaradi poškodbe okolja, temveč odškodnino za premoženjsko škodo po splošnih načelih odškodninskega prava (155. člen ZOR). Tožbene trditve o toženčevem nedovoljenem izkopavanju peska (dolomita) so se navezovale na škodo, ki jo je toženec povzročil tožnici z izkoriščanjem peskokopa in prilastitvijo izkopanih mineralnih surovin (last tožnice), kar po naravi stvari same pomeni zmanjšanje tožničinega premoženja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo toženčevo ravnanje in njegovo odškodninsko odgovornost z vidika splošnih načel odškodninske odgovornosti (154. člen ZOR) in ne z vidika določb ZUN. V tem pogledu je tržna cena izkopanega dolomita ustrezna osnova za izračun odškodnine, ki pripada tožnici.

Sodišče prve stopnje ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je še pred prvim narokom predlagala kot dokaz pridobitev in pregled celotnega spisa Upravne enote Ljubljana, št. 351-2306/99, v katerem sta se po tožničinih trditvah nahajala tudi poročilo o vplivih na okolje (sanacija peskokopa R.), junij 1999, in lokacijska dokumentacija št. 10851 (sanacija peskokopa), oktober 1998, ki ju je tožnica tudi posebej navedla kot dokazni listini (ob tem je predložila njuni delni fotokopiji). Sodišče prve stopnje je zahtevalo od upravne enote, da mu predloži obe listini (list. št. 157), ker pa ju ni takoj dobilo, ju je pri upravni enoti zaradi izdelave izvedenskega mnenja pridobil sodni izvedenec (list. št. 166). Listini je nato sodišče prejelo od upravne enote 30.11.2007. Toženčev pooblaščenec je nato pregledal pravdni spis 19.12.2007, nato še 10.9. in 12.9.2008. Tako se je toženec lahko seznanil z obema dokumentoma, s čimer mu je bila dana možnost obravnavanja (izjave) pred sodiščem in s tem možnost učinkovitega sodelovanja v dokaznem postopku. Pravice stranke do sodelovanja v postopku ni mogoče obravnavati ločeno od njene dolžnosti, da tudi sama s skrbnim in odgovornim vodenjem postopka in z lastno aktivnostjo poskrbi za uveljavitev in uresničevanje svojih procesnih pravic ter da prispeva k učinkovitemu teku postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 83/2008). Glede topografskega posnetka parc. št. 872 pritožba spregleda, da je tožnica v tožbi predlagala, da sodni izvedenec (Geodetski zavod SLovenije) pri izdelavi izvedenskega mnenja uporabi tudi ustrezne geodetske posnetke, zato so neutemeljeni toženčevi očitki, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

Navedba vrednosti spora v SIT v uvodu sodbe nima pomena za presojo pravilnosti odločitve sodišča. Vrednost spora v EUR je mogoče ugotoviti glede na uradni menjalni tečaj EUR za SIT (239,64 SIT za 1,00 EUR). Neutemeljen je očitek o prekoračenju tožbenega zahtevka, saj je tožnica v pripravljalni vlogi (list. št. 17) skrčila tožbeni zahtevek na 107.460.000,00 SIT, kar glede na uradni menjalni tečaj predstavlja prisojeni znesek 448.422,63 EUR. Sodišče prve stopnje je res izvedlo dokazni postopek tudi s pregledom listin A34 – A37, ki jih je tožnica prepozno predlagala (po prvem naroku), vendar toženec te kršitve ni uveljavljal pravočasno, na naroku 20.11.2008 (286.b člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je neupoštevna že iz tega razloga. Ne glede na to, je pritožba v tem delu neupoštevna tudi zato, ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedene listine, nanje pa se ne opirata niti izvedenski mnenji. Drugačne pritožbene trditve so pavšalne in neobrazložene.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo količino izkopanega dolomita v spornem obdobju in njegovo vrednost s pomočjo sodnega izvedenca. Ker izvedenka D. R. ni odgovorila na vsa relevantna vprašanja, je sodišče prve stopnje angažiralo še izvedenca V. Ž.. Pritožba neobrazloženo trdi, da temeljita izvedensko mnenje V. Ž. in sodba na neobrazloženih računskih podatkih D. R., saj ne pove, kateri naj bi bili ti podatki in katere zaključke naj bi sodišče napravilo na podlagi mnenja D. R., zato na take pritožbene trditve ni mogoče obrazloženo odgovoriti. Iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje opira na izvedensko mnenje V. Ž. glede ugotovitev o količini in vrednosti izkopanega dolomita, V. Ž. pa je prišel do kvantitativnih ugotovitev samostojno, neoziraje se na mnenje D. R.. D. R. ni ugotavljala količine izkopanega peska v spornem obdobju in njegove vrednosti. V. Ž. ni avtomatično sledil ugotovitvam D. R. o povečanju površine peskokopa (prizadete z rudarskimi deli v času od aprila 1999 do aprila 2001) s 13.900 m2 na 18.200 m2, saj je to sam preveril (upoštevajoč digitalne orto foto posnetke) ter ugotovil, da znaša na dan snemanj površina izkopa 13.390 m2 (6.4.1999) in 18.820 m2 (3.4.2001). Ocenjena količina odpeljane rovne surovine na dan ogleda aprila 2006 (350.000 m3 - 450.000 m3) s strani D. R. se očitno nanaša na daljše obdobje izkopavanj dolomita v tem peskokopu, ne pa le na sporno obdobje. Sicer pa ta ocena ni imela nobenega pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev v tej pravdi. Pritožba iztrgano iz konteksta trdi, da V. Ž. po lastni izjavi ni uporabljal digitalnih orto foto posnetkov v zvezi z ugotavljanjem stanja peskokopa, saj je V. Ž. za izvedensko mnenje uporabil tudi te posnetke na dan snemanj 6.4.1999 in 3.4.2001, glede ugotavljanja stanja decembra 1997 in junija 2007 pa je povedal (le na ta čas se nanaša njegova izjava na naroku 16.10.2008), da ni uporabljal digitalnih orto foto posnetkov, ker je izhajal iz dveh konkretnih geodetskih meritev. Sodišče prve stopnje je na strani 21 sodbe res zapisalo letnici 1997 in 2000 (ob izvedenčevi primerjavi obeh digitalnih orto foto posnetkov), pri čemer je povzelo v zapis v izvedenskem mnenju V. Ž. (stran 11), vendar pa je na podlagi vsebinske analize izvedenskega mnenja V. Ž. v tem delu moč nedvoumno ugotoviti, da je izvedenec pri tej primerjavi očitno mislil na digitalne orto foto posnetke iz 1999 in 2001 (drugih tudi ni), kar kaže tudi količnik ugotovljenih površin izkopov 6.4.1999 in 3.4.2001 (1,40), ne pa na digitalne orto foto posnetke iz 1997 in 2000, saj za ti leti takšni posnetki ne obstajajo. Zato je navedba teh letnic na strani 11 izvedenskega mnenja (pri primerjavi digitalnih orto foto posnetkov) očitna pisna napaka. V. Ž. je pojasnil, da končno razliko stanja izkopavanja odraža snemanje oziroma digitalni orto foto posnetek na dan 3.4.2001, le-tega pa potrjuje opravljena geodetska meritev 1.6.2007 (stran 16 izvedenskega mnenja) in je drugačna pritožbena trditev protispisna.

Sodba temelji na ugotovitvi o izkopu 189.290,66 m3 dolomita v obdobju oktober 1997 – 7.9.2000 (prav: 25.9.2000) na izvedenskem mnenju V. Ž.. Slednji je pojasnil, da je pri ugotavljanju količine izkopanega dolomita izhajal iz geodetskih meritev (decembra 1997 in junija 2007) ter ugotovil, da je v tem obdobju količina izkopanega materiala znašala 203.977 m3, kar je pomenilo 130.545, 28 m3 dolomita v raščenem stanju oziroma 189.290,66 m3 dolomita (mineralne surovine) v razsutem stanju (stran 22 izvedenskega mnenja). Pri tem je še pojasnil, da s primerjavo med stanjema peskokopa na dan digitalnih orto foto posnetkov 3.4.2001 in na dan geodetske meritve 1.6.2007 ni ugotovil bistvenih razlik v izkopani količini oziroma, da geodetska meritev 1.6.2007 potrjuje stanje na dan 3.4.2001, kot izhaja iz snemanja (digitalnih orto foto posnetkov), ki zato odraža končno sliko stanja izkopavanja v peskokopu (stran 16 mnenja). Navedeno pomeni, da je bila količina dolomita 189.290,66 m3 izkopana v obdobju oktober 1997 – 3.4.2001. Okoliščina, da je bila geodetska meritev opravljena v decembru 1997 in ne v oktobru 1997 (glede upoštevanja začetnega stanja izkopov v spornem obdobju), gre v prid kvečjemu tožencu, ne pa tožnici, saj bi upoštevanje izkopane količine dolomita 33.737 m3 do decembra 1997 (stran 18 izvedenskega mnenja) pomenilo, da je toženec izkopal še več dolomita (poleg ugotovljenih 189.290,66 m3 od decembra 1997 dalje še dolomit od oktobra do decembra 1997). Tožba sicer ne zajema obdobja izkopov po 25.9.2000, zato dolomit, ki je bil izkopan med 25.9.2000 in 3.4.2001, ni predmet tožbenega zahtevka. Vendar pa ta okoliščina glede na vse izvedene dokaze in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bila pomembna za njegovo odločitev. V obravnavanem obdobju se je izkopavanje materiala vršilo intenzivno in je časovno naraščalo, v obdobju 1997- 2001 pa so potrebe po nasipnih materialih zaradi izgradnje odseka avtocest v okolici L. izredno narasle (ugotovitve izvedencev). To glede na veliko količino izkopanega materiala in nosilnost tovornjakov, ki so material oziroma dolomit prevažali (10 – 20 m3 materiala po oceni V. Ž.) že po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da se je izkopavanje v tem obdobju izvajalo stalno oziroma brez prekinitev. V spornem obdobju (približno 42 mesecev) je znašala povprečna izkopana količina dolomita v razsutem stanju mesečno 4.506,92 m3 (189.290,66 m3 : 42). Za približno 6 mesecev, ki jih tožbeni zahtevek ne zajema (oktober 2003 -3.4.2001), bi to pomenilo približno 27.041,52 m3. Za preostalih 36 mesecev toženčevega izkoriščanja peskokopa, ki jih zajema tožbeni zahtevek, bi znašala količina izkopanega dolomita tako 162.249,14 m3, kar je občutno več (za dobrih 35 %) od količine dolomita, katerega vrednost je toženec dolžan plačati po sodbi (119.400 m3). Že ta primerjava pokaže, da ne more biti dvoma o tem, da si je toženec v spornem obdobju prisvojil dolomit v prisojeni vrednosti oziroma količini. Primerjalni izračun števila kamionskih odvozov v spornem obdobju, za katerega toženec neobrazloženo zatrjuje, da je bil nemogoč, pri tem pokaže, da je za odvoz 189.290,66 m3 dolomita v obdobju 42 mesecev z vožnjami tovornjakov s povprečno nosilnostjo 15 m3 in ob zgolj 20 delovnih dneh povprečno na mesec bilo potrebno približno 15 voženj tovornjakov dnevno (približno 16 voženj, če se upošteva le 40 mesecev za odvoz te količine, glede na ugotovljeno stanje v decembru 1997), kar je bilo brez težav izvedljivo.

Pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec v spornem obdobju izkopal (najmanj) „prisojenih“ 119.400 m3 dolomita v razsutem stanju, pokaže tudi primerjava z izračunom količin, ki izhajajo iz ugotovitev inšpekcijskih organov ob inšpekcijskih pregledih z meritvami izkopov. V. Ž. je na podlagi izračunov (meritev) inšpektorjev ugotovil, da je bilo od oktobra 1997 do septembra 2000 (25.9.2000) skupaj izkopano 150.520 m3 materiala (stran 8). Ob upoštevanju najugodnejše variante za toženca, da je treba upoštevati odkopne izgube, bi glede na faktor razsutosti količina izkopanega dolomita (mineralne surovine) v razsutem stanju v spornem obdobju znašala, preračunano na način kot je to storil V. Ž. (stran 22), 139.682,56 m3 (150.520 m3 x 0,80 x 0,80 x 1,45), torej bistveno več od „prisojene“ količine dolomita.

V. Ž. je pojasnil, da leži v globini peskokopa dolomit, ki je „široko“ uporaben in dobre kakovosti, ter da je pri ugotavljanju vrednosti dolomita upošteval tudi ugotovitve D. R.. V lokacijski dokumentaciji št. 10851 je zabeleženo, da je v tem peskokopu kvalitetna mineralna surovina. Zato je izvedenec utemeljeno upošteval povprečno tržno ceno m3 dolomita v letu 2000 (ko je tožnici nastala vtoževana škoda) kot osnovo za izračun vrednosti izkopanega dolomita in mu ni bilo potrebno opravljati nobenih dodatnih preizkusov kvalitete mineralne surovine. Glede na doslej povedano sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za določitev drugega izvedenca.

Tožnica je uveljavljala nečisto denarno terjatev, ki je postala čista denarna terjatev s postavitvijo denarnega zahtevka, zato je tedaj nastopila toženčeva zamuda, v tem primeru z dnem vložitve tožbe (2. odstavek 324. člena ZOR). Zato gredo tožnici zakonske zamudne obresti, ki so posledica toženčeve zamude, od dneva vložitve tožbe.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo ugovora zastaranja. Tožnica je trdila (in dokazala), da je toženec izkoriščal peskokop v spornem obdobju od oktobra 1997 do septembra 2000. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je samo po sebi razumljivo, da je šlo za ponavljalna škodna dejanja, zato je začel teči triletni zastaralni rok od nastanka zadnjih škodnih posledic v septembru 2000. Vtoževana terjatev zato pred vložitvijo tožbe ni zastarala.

Ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker v odločitvi o glavni stvari pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Pritožba je utemeljena glede stroškovne odločitve. Ker je tožnica delno uspela v sporu bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti določbe 2. odstavka 154. člena in 158. člen ZPP. Ker je tožnica med pravdo spreminjala tožbeni zahtevek po višini (v prvi pripravljalni vlogi ga je delno umaknila oziroma skrčila, na naroku 20.12.2007 pa zvišala), se je razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom spreminjalo. Zato je treba obračunati pravdne stroške po vrednosti spornega predmeta in uspehu pravdnih strank v posameznih fazah postopka. Do delnega umika tožbe 31.12.2004 znaša uspeh tožnice 39,81 % (toženca 60,19 %), v obdobju od 31.12.2004 do zvišanja tožbenega zahtevka 20.12.2007 znaša uspeh tožnice 100 %, od 20.12.1997 do konca glavne obravnave pa znaša uspeh tožnice 57,96 % (toženca 42,04 %). Na ta način obračunani pravdni stroški tožnice znašajo skupno 4.669,80 EUR, toženčevi skupni pravdni stroški pa 2.116,35 EUR. Toženec je bil dolžan predložiti pooblastilo ob vložitvi odgovora na tožbo, zato mu ne pripada posebej nagrada za predložitev pooblastila. Za predlog 15.2.2005 tožencu ne pripada nagrada (1. odstavek 156. člena ZPP), prav tako ne za sestavo stroškovnika, ker ne gre za samostojno opravilo. Toženec ni plačal takse za odgovor na tožbo (njena izterjava je zastarala), zato ni upravičen do plačila tega zneska. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le priglašene in potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP), pri čemer tudi ni upoštevalo prepozne toženčeve pripravljalne vloge z dne 19.12.2007, saj je toženec prepozno predlagal podaljšanje roka za pripombe na izvedensko mnenje (rok se je iztekel 13.12.2007, podaljšanje roka pa je toženec predlagal šele 14.12.2007). Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov pravdnih strank v spisu. Po pobotu je toženec dolžan plačati tožnici pravdne stroške v znesku 2.553,45 EUR, ne pa 5.461,23 EUR, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških tako, kot je razvidno iz izreka (2. odstavek 165. člena in 3. točka 365. člena ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.