Jedro

Sklicevanje na listine, ki so vsebovane v obsežnih prilogah spisa in so predložene kot dokaz, ne more nadomestiti manjkajočih trditev.

Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. V konkretnem primeru ne gre za tak položaj, saj toženkine navedbe ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bili podatki o relevantnih dejstvih izven njenega zaznavnega območja.

Ko stranka ne poda vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo o (odsotnosti navedb o) takšnih odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožničine terjatve zoper toženko v višini 318.401,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007, neobstoj njene terjatve za zakonske zamudne obresti od istega zneska od 23. 2. 2007 do 18. 3. 2007 in neobstoj toženkine terjatve zoper tožnico v višini 1.815.508,89 EUR. Toženki je naložilo, naj tožnici plača ugotovljeno terjatev, tožničin tožbeni zahtevek pa je v presežnem (obrestnem) delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženkin tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za razvezo prodajne pogodbe z dne 7. 4. 2003 v delu, ki se nanaša na obveznost plačila dela četrtega obroka kupnine R. M. v znesku 318.401,00 EUR, in še podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za sklenitev dodatka k omenjeni pogodbi z R. M. o znižanju kupnine, zaradi česar je kupec prost obveznosti plačila 318.401,00 EUR. Kot je pojasnilo, je tožnica zahtevala plačilo dela četrtega obroka kupnine po prodajni pogodbi z dne 7. 4. 2003, pri kateri je sodelovala kot sopodpisnica in s katero so trije prodajalci določene nepremičnine prodali toženki za kupnino 1,100.000,00 EUR. Plačilo kupnine je bilo dogovorjeno v obrokih in deloma na račun tožnice. Četrti obrok je zapadel v osmih dneh po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če bo takrat že pridobljeno pravnomočno lokacijsko dovoljenje in bodo prodajalci oziroma tožnica z zemljišč odstranili vrtičkarje. Dogovorjeno je bilo, da je toženka znesek 318.401,00 EUR dolžna plačati na račun tožnice. Pogodbene stranke so ocenile, da naj bi bilo pravnomočno gradbeno dovoljenje pridobljeno predvidoma do 30. 9. 2003. Za primer, če se to ne bi zgodilo v enem letu po sklenitvi pogodbe, so določile, da bodo štele, da je prišlo do spremenjenih okoliščin in da bodo upoštevaje te okoliščine pogodbo ustrezno spremenile. Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno 15. 2. 2007, pravnomočno pa je postalo 10. 3. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je podala ustrezne navedbe glede spremenjenih okoliščin in škode, za kar je tudi ponudila dokaze (zasebno izvedensko mnenje, pripravljalna vloga z dne 14. 1. 2011 in predlagani dokaz z izvedencem). Glede na predlog toženke, naj izračun škode oceni s strani sodišče postavljeni cenilec, slaba ali pomanjkljiva opredelitev škode ne more biti razlog za njen pravdni neuspeh. Dodatek k prodajni pogodbi z dne 18. 3. 2004 (s katerim je tožnica pristala na znižanje svojega plačila za dejanske stroške, ki so toženki nastali zaradi zamude pri pridobivanju dovoljenj) izkazuje, da je tožnica priznala obstoj tistih spremenjenih okoliščin, ki so jih imele stranke v mislih ob sklepanju pogodbe, sicer te listine ne bi podpisala. Toženka je tudi glede volje strank pri sklepanju pogodbe predlagala ustrezne dokaze (zaslišanje strank in prič). Toženki pa ni bilo treba izkazati tožničine kršitve dolžnega ravnanja, saj je obveznost prilagoditi pogodbo pogodbena obveznost strank. Iz pogodbenih rokov je razvidno, da je tožnica zagotavljala pravočasno pridobitev upravnih dovoljenj. Toženka graja stališče sodišč nižjih stopenj, da se stranke v tem postopku ne bi smele sklicevati na navedbe in dokaze iz druge pravde (P 4195/2005-II). Napačna je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, da v pritožbi ni pojasnila opustitve materialnega procesnega vodstva. Nadalje nasprotuje zaključku o nekonkretiziranosti njenih navedb o izjalovitvi namena pogodbe zaradi zamude s pridobitvijo upravnih dovoljenj. Namen, ki so ga imele stranke ob sklepanju pogodbe in določitvi spremenjenih okoliščin, je toženka razlagala med celotno pravdo, izjalovitev namena pa je pojasnila v 6., 7., 9, 11. in 12. točki pritožbe. Njene navedbe v tej smeri niso same po sebi neprepričljive zgolj zato, ker je obdržala prejeto izpolnitev od prodajalcev nepremičnin, ki so na spremembo pogodbe pristali. Od tožnice je utemeljeno zahtevala znižanje kupnine, ki bi ji šla v višjem znesku le pod pogoji iz prodajne pogodbe. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo spremenjenih okoliščin ter določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na kateri se je revidentka sklicevala že v pritožbi, na kar se v izogib prepisovanju sklicuje tudi v reviziji. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana glede uporabe pravil o dokaznem bremenu. Nejasni in perpleksni so zaključki sodišč, da toženka ni imela podlage za uveljavljanje spremenjenih okoliščin oziroma jih ni pravilno uveljavljala, čeprav so bile v pogodbi vnaprej predvidene. Takšni so tudi razlogi glede zaključka, da tožnica ni priznala nastopa spremenjenih okoliščin oziroma ni pristala na znižanje kupnine, saj je nasprotno razvidno iz osnutka dodatka k prodajni pogodbi z dne 18. 3. 2004, ki ga je podpisala. Protispisen je še zaključek, da se tožnica ni mogla zavezati glede rokov pridobitve upravnih dovoljenj, saj je bila to njena osnovna zadolžitev, tega pa pritožbeno sodišče ni obrazložilo. Prav tako ni razlogov, čemu niso bili ocenjeni drugi toženkini ugovori (glede namena pogodbe, pomena rokov za pravočasno pridobitev dovoljenj, obveznosti spremeniti pogodbo, ničnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na tožničin status pooblaščenke oziroma sopodpisnice in zahteve revidentke za razvezo oziroma spremembo pogodbe). Toženka pritožbenemu sodišču končno očita, da je nepravilno zavrnilo njene pritožbene očitke glede dokaznega bremena, opustitve izvedbe dokazov in materialnega procesnega vodstva, in še, da ni izpeljalo pritožbene obravnave, na kateri bi lahko vsaj zaslišalo stranke in predlagane priče. 4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem jo je toženka izpodbijala z revizijo, in v mejah razlogov, ki jih je v njej navedla (prvi odstavek 371. člena ZPP). Z njimi revidentka ni uspela omajati zaključka sodišč nižjih stopenj, da so bile njene navedbe o izjalovitvi namena pogodbe nekonkretizirane. Res je pojasnila namen pogodbe (izgradnja stanovanjskega in poslovnega objekta S.), ne pa tudi, zakaj se je ta namen izjalovil oziroma zakaj in kako naj bi bilo takšno posledico mogoče pripisati zamudi s pridobitvijo upravnih dovoljenj. Svoje nasprotno stališče toženka utemeljuje z delom pritožbe, v katerem se je sklicevala na določene listine spisa, ki naj bi izkazovale razloge za izjalovitev namena pogodbe. Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da takšno (pritožbeno) sklicevanje na priložene listine ne more nadomestiti manjkajočih navedb. Obravnavane listine so vsebovane v obsežnih prilogah spisa in so bile predložene kot dokaz.(1)

7. Navedeni razlogi imajo pomen tudi za pretežni del toženkinega pobotnega ugovora. Opisana pomanjkljivost trditvene podlage o izjalovitvi namena pogodbe namreč onemogoča sklepanje o pravno relevantni vzročni zvezi glede škode zaradi nerealizacije projekta (izgubljeni dobiček v višini 1,466.796,00 EUR). Goli zamudi s pridobitvijo upravnih dovoljenj ni mogoče avtomatično pripisati posledične nemožnosti izvedbe projekta in zato nastale škode, še posebej ob ugotovitvah, da rok za pridobitev dovoljenj ni bil bistvena sestavina pogodbe in da je načrtovani stanovanjski in poslovni objekt zgradilo drugo podjetje, ki je projekt in zemljišča kupilo od toženke.

8. Toženkina revizijska graja je neutemeljena tudi glede preostalega dela njenega pobotnega ugovora, ki se nanaša na škodo v obliki stroškov za odstranitev vrtičkarjev (168.108,50 EUR) in ostalih stroškov (180.604,41 EUR). Presoja sodišč nižjih stopenj, da toženka nastanka in obsega škode ni zadostno obrazložila oziroma da je njena trditvena podlaga tudi v tem delu pomanjkljiva, zdrži revizijski preizkus. V zvezi s tem se namreč revidentka sklicuje le na zasebno izvedensko mnenje (B 41, B 62) in pripravljalno vlogo z dne 14. 1. 2011, ki pa ustrezne opredelitve teh stroškov ne vsebujeta. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo sodnega izvedenca, ki naj bi že pridobljeno mnenje preveril, v takšnem položaju ni sporna. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.(2) V konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Toženkine navedbe ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bili podatki o obravnavanih stroških izven njenega zaznavnega območja. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je tožnica glede odstranitve vrtičkarjev izpolnila pogodbene obveznosti. Ker že navedeni razlogi samostojno utemeljujejo izpodbijano odločitev o toženkinem pobotnem ugovoru (v skupni višini 1,815.508,89 EUR), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem tožničine odgovornosti za zamudo pri pridobivanju upravnih dovoljenj.

9. Sodišči nižjih stopenj sta ravnali pravilno, ker nista upoštevali toženkinih sklicevanj na trditve iz pravde P 4195/2005-II (v kateri je tožnica zoper toženko na podlagi iste pogodbe zahtevala plačilo tretjega obroka kupnine). Listine iz omenjenega spisa, ki jih je toženka posebej vložila v tukajšnji spis, sta sodišči upoštevali in ugotovili, da ne vsebujejo drugačnih (novih) navedb glede na trditve v tej pravdi. Toženka v reviziji ni pojasnila, ali sta sodišči kakšno konkretno toženkino navedbo pri tem spregledali (in če, katero). Pritožba je bila v tem delu nezadostno opredeljena tudi glede očitane opustitve materialnega procesnega vodstva, na katero pritožbeno sodišče ne pazi (več) po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Enako kršitev je toženka uveljavljala še v zvezi s stališčem sodišč o pomanjkljivi trditveni podlagi, a je tudi v tej smeri ni zmogla izkazati. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je toženko na nezadostne trditve opozarjala že tožnica, zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo. Obravnavani institut je namenjen pospešitvi postopka in preprečitvi sodbe, ki bi za stranke pomenila presenečenje. Ko stranka ne poda vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo o (odsotnosti navedb o) takšnih odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka.(3)

10. Sodišči nižjih stopenj sta glede nasprotne tožbe (med drugim) menili, da delna razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoča, spremembo pogodbe pa bi lahko ponudila nasprotna stranka, a to ni njena dolžnost. Vsebinske opredelitve do teh razlogov, ki samostojno utemeljujejo zavrnitev primarnega in podrednega nasprotnega tožbenega zahtevka, revidentka ni zmogla, zato njena revizija tudi v tem delu ne more biti uspešna (prvi odstavek 371. člena ZPP). Sicer pa revizijski preizkus zdrži tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da je pogodbeno določilo o spremenjenih okoliščinah vsebinsko prazno in da toženka ni zatrjevala oziroma izkazala, da bi tožnica pristala na znižanje plačila v znesku 318.401,00 EUR. Tožnica je bila pripravljena, da se kupnina zniža le za dejanske stroške zaradi nepravočasne pridobitve dovoljenj, ki pa jih toženka ni opredelila z vidika nastanka in višine. Opisanim razlogom revidentka zmotno pripisuje nejasnosti in nasprotja. S tega vidika je neproblematična tudi obrazložitev izpodbijanih odločb, da osnutek dodatka k prodajni pogodbi z dne 18. 3. 2004 ne izkazuje sklenjene pogodbe ali tožničinega priznanja v osnutku vsebovanih navedb. Takšno stališče sodišč nižjih stopenj je plod njune dokazne ocene in ne protispisnega povzemanja vsebine te listine, kot zmotno zaključuje toženka.

11. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženka tudi sicer ni izkazala. Sodišči nižjih stopenj sta se obširno izjavili o vseh toženkinih ugovorih, zavrnili pa sta jih z jasnimi in preverljivimi razlogi. Drugi tovrstni očitki so povsem pavšalno navrženi, kar velja tudi za očitke v zvezi z dokaznim bremenom, zavrnitvijo dokaznih predlogov in zmotno presojo spremenjenih okoliščin ter (v pritožbi navedenih) določb OZ. Z razlogi, s katerimi je takšne pripombe zavrnilo pritožbene sodišče, se toženka ni opredeljeno soočila. Toženka končno ni utemeljila morebitne potrebe po izvedbi pritožbene obravnave, saj ni izkazala kršitev, ki naj bi bile na tej obravnavi odpravljene.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 776/2008 z dne 19. 1. 2012. Op. št. (2): Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8; isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008, III Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012. Op. št. (3): Primerjaj Betetto v: Ude in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 592.