Jedro

Ker pravdni stranki nista dosegli soglasja in pogodbe nista sporazumno spremenili, je lahko tožena stranka zatrjevan obstoj spremenjenih okoliščin uveljavljala z nasprotnim tožbenim zahtevkom. V kolikor bi z njim uspela, bi sodbeni izrek opredelil prenovitev osnovne pogodbe. Sodišče bi na ta način ustvarilo novo (prenovljeno) pogodbo, pri čemer pa bi moralo z ozirom na konkretno opredeljene in izkazane spremenjene okoliščine (pred tem) upoštevati predpostavljeni volji obeh pogodbenih strank oziroma se vprašati, ali bi pogodbeni stranki v času sklepanja pogodbenega razmerja privolili v sklenitev pogodbe s tako spremenjeno vsebino njunih obveznosti. Upoštevaje navedeno bi morala tožena stranka v predmetni zadevi ustrezno zatrjevati in izkazati nastop točno določenih (konkretnih) in hkrati pravno-relevantnih spremenjenih okoliščin, hkrati pa tudi, da bi nasprotna pogodbena stranka (konkretno tožnica) v času sklepanja osnovne pogodbe prav zaradi njih pristala na sklenitev pogodbe, v skladu s katero ji ne bi šel četrti obrok kupnine (318.401,00 EUR) oziroma znesek, ki ga v tej pravdi vtožuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje:

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.5.2011 ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 318.401,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2007 do plačila oziroma da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 318.401,00 EUR za čas od 23.2.2001 do 18.3.2007 (II. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 1.815.508,89 EUR (III. točka izreka), odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 318.401,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2007 do plačila (IV. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 318.401,00 EUR za čas od 23.2.2007 do 18.3.2007 (V. točka izreka), zavrnilo glavni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katerim je zahtevala, da se prodajna pogodba z dne 7.4.2003 razveže v delu, ki se nanaša na obveznost plačila kupnine R. M. v znesku 318.401,00 EUR s pp od 18.3.2007 dalje, zaradi česar naj bi bila glede plačila te kupnine tožeča stranka po nasprotni tožbi prosta svoje obveznosti (VI. točka izreka), zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katerim je zahtevala, da je dolžna R. M. skleniti dodatek k prodajni pogodbi z dne 7.4.2003 (VII. točka izreka), in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 9.875,05 EUR (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka (ki je hkrati tožeča po nasprotni tožbi). V obsežni pritožbi kot bistveno poudarja, da so razlogi (argumentacija) v izpodbijani sodbi enaki kot v pravnomočno končani zadevi P 4195/2005-II, v kateri je sama vložila revizijo. Ne drži pristranski očitek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v predmetnem postopku le pavšalno sklicevala na svoje navedbe in dokaze iz postopka P 4195/2005-II. Tožena stranka je z vlogo z dne 2.11.2009 v spis vložila vse svoje navedbe iz prvega postopka in se na njih sklicevala, v zvezi z vsako trditvijo navedla, na katere dokaze v navedenem spisu se sklicuje ter obrazložila okoliščine, o katerih naj se zaslišijo predlagane priče, izvedenec in stranke (ravnala je v skladu s 7. členom ZPP). Sodišče prve stopnje pa je na narokih dne 16.11.2009, dne 16.12.2010 in dne 16.5.2011 sklenilo, da se v predložene listine strank oziroma spis iz prvega postopka vpogleda. Če je sodišče prve stopnje na tak način ocenjevalo navedbe tožene stranke, bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo. V tem drugem postopku za plačilo četrtega obroka kupnine po prodajni pogodbi je tožena stranka svoje (že) v prvem postopku uveljavljane ugovore dopolnila in obrazložila predvsem s spremenjenimi okoliščinami in pobotnim ugovorom, a se do vseh teh ugovorov sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka je v tem postopku uveljavljala, da je tožnica podpisala dodatek z dne 19.4.2004, s čimer je priznala obstoj spremenjenih okoliščin v skladu z osnovno pogodbo in tudi način reševanja zapleta zaradi nepravočasne pridobitve lokacijskega ter gradbenega dovoljenja (ta delovni osnutek pa ni bil sklenjen, saj ni bil podpisan s strani tožene stranke in prodajalcev). S podpisom tega osnutka je tožnica priznala, da gredo stroški, ki bodo nastali zaradi zamude pri pridobivanju dovoljenj, iz »njenega dela kupnine« v skladu s prejšnjimi izjavami in dogovori s prodajalci nepremičnin. Cena je bila v prodajni pogodbi določena za nepremičnine skupaj z upravnimi dovoljenji (na podlagi katerih bi bila mogoča izvedba projekta ), ki bi morala biti pridobljena v rokih iz pogodbe. Na višino kupnine je tožena stranka pristala pod pogojem, da bodo roki za pridobitev upravnih dovoljenj spoštovani. Spremenjene okoliščine (zaradi kasnejše pridobitve upravnih dovoljenj) so priznali tako prodajalci nepremičnin kot njihova pooblaščenka. Volja strank glede pogodbenega določila o spremenjenih okoliščinah (zadnji odstavek 4. člena) je bila pri vseh podpisnikih pogodbe več kot jasna, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, češ da gre za pavšalno določilo, materialnopravno zmoten, saj tega brez zaslišanja strank pogodbe (pa tudi S. J.) glede njihove volje sploh ni mogoče ugotoviti. Samo omenjeno določilo pove, da bodo pogodbene stranke v primeru prekoračitve enoletnega roka pogodbo (upoštevaje spremenjene okoliščine) ustrezno spremenile in ne razvezale. Spremenjene okoliščine se nanašajo na zamudo in posledično znižanje kupnine (tako so to razumeli tudi prodajalci). Ker so vsi navedeno določbo tako razumeli, ni bilo moč pričakovati, da bodo že v pogodbi navajali, za koliko naj se zniža kupnina. Če ima tožnica kot stranka pogodbe samostojna upravičenja, potem jo vežejo tudi vsa določila pogodbe vključno z določilom o spremenjenih okoliščinah oziroma ima enake obveznosti, kot so jo imeli prodajalci (ki so s toženo stranko sklenili dodatka k prodajni pogodbi, pri čemer ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, češ da so bili dodatki sklenjeni v njihovo korist). Razumevanje določila prodajne pogodbe glede spremenjenih okoliščin tudi s strani tožnice je razvidno iz njenih pripisov z dne 19.3.2004 na podpisanem delovnem osnutku z dne 18.3.2004 (s katerim je pristala in pripoznala, da gredo dejanski stroški zamude v breme »njenega« dela kupnine). Roki za pridobitev upravnih dovoljenj res niso bili določeni kot bistvena sestavina pogodbe, vendar pa je iz zadnjega odstavka 4. člena pogodbe razvidno, da je bila za primer zamude enoletnega roka dogovorjena obveznost spremeniti pogodbo. Ne drži očitek o nekonkretiziranosti zatrjevanja tožene stranke, o tem da se je namen popolnoma izjalovil, saj je v svojih dopisih z zahtevki na spremembo pogodbe z dne 18.11.2003, dne 4.3.2004 in 1.4.2004 (ki jih je sodišče prve stopnje očitno spregledalo) uveljavljala, da ima zaradi nepridobitve lokacijskega dovoljenja take stroške, ki jih enostavno ne zmore. Iz njih je razvidno, da je uveljavljala, da se je namen pogodbenih strank (pod pogoji) iz osnovne pogodbe v celoti izjalovil, da pa uveljavlja možnost prodaje projekta in zemljišč novemu kupcu. Že zato (101. in 102. člen OZ) toženka tožnici ni bila dolžna plačati tretjega in četrtega obroka kupnine (prav tako upoštevaje določbo 86. člena OZ o ničnosti oziroma delni ničnosti pogodbe, saj se zaradi pozne pridobitve upravnih dovoljenj kavza pogodbe ni uresničila). Tožena stranka ni uveljavljala spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ, ampak (znižanje kupnine) neposredno na podlagi pogodbenih določb. Če gre za pogodbeno obveznost, veljajo ugovori iz prodajne pogodbe glede znižanja kupnine (119. in 468. člen OZ), ki jih ni potrebno uveljavljati z oblikovalno tožbo, saj je pravica kupca za tak primer predvidena že v pogodbi oziroma zakonu. Tudi ni neutemeljeno sklicevanje (tožene stranke) na določilo o enaki vrednosti dajatev. Tožnica je tako toženki kot prodajalcem zagotavljala glede rokov za pridobitev dovoljenj, zaradi česar je njena odgovornost pogodbena. Tožnica ni bila upravičenka do lokacijskega dovoljenja, prav tako ni res, da je slednja vložila popolne vloge, zaradi česar je toženka utemeljeno podala ugovor neizpolnjene pogodbe. Zahtevek tožene stranke je temeljil na pogodbeni zavezi spremeniti pogodbo, zaradi česar je stališče sodišča prve stopnje, da delna razveza oziroma sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin nista možni, materialnopravno zmotna (prav tako tudi stališče, da bi moralo biti v pogodbi predvideno, kako se bo ta spremenila). Pobotni ugovor tožene stranke je obsegal točno določen zahtevek, dejstva in dokaze za ta dejstva. Prav tako je uveljavljala materialnopravni ugovor pobota kot način prenehanja terjatve, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla dovolj trditvene podlage. To je navedla v petem pripravljalnem spisu z dne 14.1.2011 pod točko 17. V točki 18 iste vloge je res navedla, da krivda oziroma odgovornost prodajalcev in tožnice ni pomembna, vendar se omenjeno nanaša na to, da gre pri spremembi pogodbe za pogodbeno obveznost, ki jo je tožnica kršila. Sodišče prve stopnje je spregledalo oziroma ni odgovorilo na ugovore tožene stranke iz vloge z dne 14.1.2011, in sicer da bi moralo tožnici zaradi ničnosti pogodbe plačilo določiti na podlagi delovršne in posredniške pogodbe, da bi moralo upoštevati temeljna načela OZ o vestnosti in poštenju ter enaki vrednosti dajatev, o nezapadlosti kupnine zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe oziroma da si tožnica kot pooblaščenka ne bi smela izgovoriti dela kupnine za prodana zemljišča prodajalcev. Stranke in priče, ki jih sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati, bi izpovedale o vseh relevantnih okoliščinah v zvezi z vsebino pogodbe. Le na tej podlagi bi se lahko ugotovil namen strank za sklenitev pogodbe in njihova prava volja pri tolmačenju pogodbe, ne pa da je sodišče prve stopnje samo tolmačilo v pogodbi predvidene spremenjene okoliščine, ki so jih pogodbe stranke vse pojmovno razumele in priznavale. Zaključki sodišča prve stopnje glede volje strank so zmotni in pomenijo tako nepopolno (zmotno) ugotovitev dejanskega stanja kot tudi zmotno uporabo materialnega prava. Z odklonitvijo sklenitve dodatka k pogodbi zaradi spremenjenih okoliščin je tožnica kršila določbe iz 5. do 9. člena OZ. Sodišče prve stopnje kljub izrecni zahtevi tožene stranke ni opravilo materialno procesnega vodstva, napačno je uporabilo pravila o dokaznem bremenu in storilo bistvene kršitve določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sam s seboj v nasprotju je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni imela podlage za uveljavljanje spremenjenih okoliščin, čeprav samo ocenjuje, da so bile te okoliščine v pogodbi vnaprej (sicer nezadostno) predvidene. Enako velja glede zaključka, da tožena stranka zaradi uveljavljanja spremenjenih okoliščin ni mogla zahtevati znižanja kupnine (ampak samo razvezo pogodbe), če pa samo ugotavlja, da tožena stranka spremembo pogodbe uveljavlja na podlagi določila iz osnovne pogodbe. Razlogi sodišča prve stopnje glede priznanja tožnice, da so spremenjene okoliščine nastopile, pomenijo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da se tožnica ni mogla zavezati glede rokov za pridobitev upravnih dovoljenj po pogodbi, saj je bila to njena osnovna pogodbena zadolžitev. Zahtevkov tožene stranke pri uveljavljanju spremenjenih okoliščin pa sploh ni ocenilo. Tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek (in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila tožeči stranki poslana v odgovor, ki pa ga ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je v sodbi, opr. št. II Ips 153/2011 z dne 15.9.2011, poudarilo Vrhovno sodišče RS, je določba o spremenjenih okoliščinah (112. člen OZ) dispozitivne narave in kot taka podvržena svobodnemu urejanju pogodbenih strank (slednje lahko torej same določijo, kdaj in pod katerimi pogoji bodo štele okoliščine za spremenjene in njihove posledice). Drži (kot to poudarja tudi pritožba), da je v zadnjem odstavku četrtega člena prodajne pogodbe z dne 7.4.2003 vsebovana klavzula o spremenjenih okoliščinah, ki pa je, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje, zelo splošna. Ker pravdni stranki v konkretnem primeru nista dosegli soglasja in pogodbe nista sporazumno spremenili, je lahko tožena stranka (kar je tudi storila) zatrjevan obstoj spremenjenih okoliščin uveljavljala z nasprotnim tožbenim zahtevkom. V kolikor bi z njim uspela, bi sodbeni izrek opredelil prenovitev osnovne pogodbe. Sodišče bi na ta način ustvarilo novo (prenovljeno) pogodbo, pri čemer pa bi moralo z ozirom na konkretno opredeljene in izkazane spremenjene okoliščine (pred tem) upoštevati predpostavljeni volji obeh pogodbenih strank (strank te pravde) oziroma se vprašati, ali bi pogodbeni stranki v času sklepanja pogodbenega razmerja privolili v sklenitev pogodbe s tako spremenjeno vsebino njunih obveznosti (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 606). Upoštevaje navedeno bi morala tožena stranka v predmetni zadevi ustrezno zatrjevati in izkazati nastop točno določenih (konkretnih) in hkrati pravno-relevantnih spremenjenih okoliščin, hkrati pa tudi, da bi nasprotna pogodbena stranka (konkretno tožnica) v času sklepanja osnovne pogodbe prav zaradi njih pristala na sklenitev pogodbe, v skladu s katero ji ne bi šel četrti obrok kupnine (318.401,00 EUR) oziroma znesek, ki ga v tej pravdi vtožuje (tako z glavnim zahtevkom po nasprotni tožbi na delno razvezo prodajne pogodbe z dne 7.4.2003 kot podrednim zahtevkom na sklenitev dodatka, po katerem naj bi se celotna kupnina po osnovni pogodbi znižala, poskuša toženka doseči oprostitev plačila četrtega obroka tožnici). Ta znesek predstavlja slabo polovico celotnega plačila, do katerega je bila tožnica upravičena po pogodbi z dne 7.4.2003. Tožena (in hkrati nasprotno tožeča stranka) vseh teh okoliščin ni ustrezno zatrjevala oziroma jih ni izkazala.

6. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da naj bi do spremenjenih okoliščin prišlo zaradi zamude s pridobivanjem upravnih dovoljenj. Zaradi te zamude naj bi ji začeli nastajati stroški (škoda), zaradi česar se je odločila za prodajo zemljišč (in samega projekta). Vendar je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo in to tudi prepričljivo obrazložilo (ob obravnavanju pobotnega ugovora, v zvezi s katerim je tožena stranka prvotno uveljavljala spremenjene okoliščine), da za to škodo (njen nastanek/vzročno zvezo in višino) toženka ustrezne trditvene podlage ni podala (njene navedbe so bile preveč splošne). Toženka se je sklicevala na izračun izvedenca iz predloženega izvedenskega mnenja (prilogi B41, B62), ki pa vsebuje zgolj poenostavljen izračun brez posebnih obrazložitev. Zato je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 15.12.2010 (utemeljeno in hkrati obrazloženo) ugovarjala, da je izvedenec škodo izračunal na zelo »preprost« način oziroma da tožena stranka ni podala nikakršnih navedb, kako je prišla do zneska izgubljenega dobička (tožnica je nadalje utemeljeno opozarjala, da bi bilo potrebno pri ugotavljanju morebitne škode v vsakem primeru upoštevati tudi koristi, in sicer dejstvo, da je tožena stranka zemljišča s projektno dokumentacijo po pogodbi z dne 3.5.2005 za ceno 2.620.800,00 EUR prodala družbi T. d.o.o.; iz 4. člena omenjene pogodbe, ki se nahaja v prilogi B58, je razvidno, da je bila za m2 določena cena 210,00 EUR, medtem ko je bila po prodajni pogodbi z dne 7.4.2003 ta 103,99 EUR).

7. Tožena stranka nadalje ni konkretno zatrjevala (in ne izkazala), da bi ob upoštevanju teh (nejasno) opredeljenih spremenjenih okoliščin, do katerih naj bi prišlo zaradi zamude pri pridobivanju upravnih dovoljenj, tožeča stranka pristala na nižje plačilo v višini 318.401,00 EUR (ki, kot je bilo omenjeno, predstavlja slabo polovico plačila, do katerega je upravičena po pogodbi z dne 7.4.2003). Da bi bilo temu tako, ni prav z ničemer izkazano. Kot prvo ni razvidna prav nobena povezava med samimi »številkami«, torej med (slabo opredeljeno) višino škode, ki naj bi jo toženka utrpela zaradi zamude pri pridobivanju upravnih dovoljenj, in višino znižanja plačila tožnici (kot ga toženka predlaga). Iz nesklenjenega dodatka k prodajni pogodbi z dne 18.3.2004 (priloga B18), ki ga je tožnica edina podpisala, hkrati pa tudi korigirala, izhaja, da je bila slednja pripravljena, da se kupnina po osnovni pogodbi (in temu ustrezno obveznost kupca za plačilo preostale kupnine) zniža za dejanske stroške in nič več (ta osnutek in tožničino »pripoznanje« dejanskih stroškov zamude tožena stranka omenja tudi v pritožbi). Takšno znižanje (vsaj) za dejanske stroške, ki naj bi ji nastali zaradi nepravočasno pridobljenega pravnomočnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja, je tožena stranka omenjala tudi v točki n vloge z dne 14.1.2011 (torej pred vložitvijo nasprotne tožbe, v okviru katere tega ni omenjala). V eni vlogi pred tem pa je (v zvezi s pobotnim ugovorom) omenjala (sklicujoč se na prej navedeno pavšalno mnenje, ki ga je pridobila pred pravdo) zgolj stroške za pridobitev premostitvenih kreditov. Tudi ti dejanski stroški (kot je to opozorilo že sodišče prve stopnje) niso bili ustrezno opredeljeni (ne po višini, premalo natančno tudi z vidika njihovega nastanka). Tožena stranka pa se je v nasprotni tožbi tudi sicer sklicevala na povsem drug razlog, zaradi katerega bi »morala« tožnica pristati na predlagano znižanje plačila. Ta razlog naj bi bila okoliščina, da so prodajalci pristali na znižanje kupnine (539.109,69 EUR), tožnica pa naj bi bila zato (oziroma upoštevaje to nižjo kupnino) upravičena le do plačila, ki bi bil po deležu enak tistemu, ki ji gre po pogodbi z dne 7.4.2003. Vendar pa navedeni razlog (torej dogovor o znižanju kupnine, ki ga je dosegla s prodajalci) tožena stranka niti ne opredeljuje kot spremenjeno okoliščino. Hkrati pa velja (ponovno) poudariti, da ima tožnica »lastne« pravice iz prodajne pogodbe z dne 7.4.2003 (tožena stranka pa v razmerju do nje »samostojne« obveznosti), na katere dogovori (dodatki k osnovni pogodbi) med prodajalci in toženo stranko sami po sebi nimajo nobenega učinka (zato tudi razglabljanje sodišča prve stopnje, v čigavo korist so bili ti dodatki sklenjeni, ni relevantno).

8. Da so stranke pogodbe z dne 7.4.2003 predvidele možnost spremenjenih okoliščin ter posledično spremembo pogodbe, drži. To pa je tudi vse. Pritožbeno sklicevanje, da je bila pogodbena volj pri vseh strankah v zvezi s tem popolnoma jasna, in sicer da so jo vse razumele kot spremembo in ne razvezo (kar je protislovno z okoliščino, da se glavni zahtevek po nasprotni tožbi glasi na delno razvezo) ter da bo zaradi spremenjenih okoliščin prišlo do znižanja kupnine. To navajanje v delu, ki se nanaša na postopanje strank v primeru spremenjenih okoliščin, predstavlja hkrati (nedopustno) novoto (in sicer da naj bi bilo med njimi jasno, da bo posledica znižanje kupnine), tudi sicer pa še zmeraj ostaja zelo pavšalno (saj razen tega, da naj bi prišlo do znižanja kupnine, ne omenja nič več). Ker torej tudi sedaj v pritožbi (z izjemo tega, da naj bi bilo jasno, da bo prišlo do znižanja kupnine) tožena stranka te domnevno jasne volje pogodbenih strank kaj bistveno bolj ne konkretizira (tudi v vlogi z dne 14.1.2011 je tožena stranka - ne da bi to kakorkoli konkretizirala - poudarjala zgolj pomembnost pogodbenega določila o spremenjenih okoliščinah), ni bilo nobene potrebe po (z njene strani) predlaganemu zaslišanju pogodbenih strank in S. J. (podobna neopredeljenost velja za pritožbeno navedbo, da bi omenjeni lahko izpovedali o relevantnih okoliščinah v zvezi z vsebino pogodbe in o tem kako so si tolmačili v pogodbi spremenjene okoliščine; izrecnega in pravočasnega predloga po zaslišanju pogodbenih strank oziroma S. J. glede okoliščine »tolmačenja« pogodbenega določila o spremenjenih okoliščinah tudi sicer ni bilo). Odločitev sodišča prve stopnje, da teh zaslišanj ne opravi, je zato upravičena. Iz omenjenih razlogov je bila zavrnitev zahtevkov po nasprotni tožbi povsem pravilna (toženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo njegovih zahtevkov pri uveljavljanju spremenjenih okoliščin, a tega ustrezno ne pojasni).

9. Pritožbene navedbe, da (pogodbeno predvidenega) instituta spremenjenih okoliščin ni potrebno uveljavljati s tožbo in da veljajo (zadoščajo) ugovori iz kupoprodajne pogodbe (pritožba se sklicuje se na 468. člen OZ, ki ureja pravice kupca v primeru stvarnih napak), so ne samo nove in nekonkretizirane, ampak že v osnovi povsem napačne (podobno velja za sklicevanje na 119. člen OZ, ki ureja dejanski stan oderuške pogodbe). Novo, pavšalno, predvsem pa neustrezno je tudi sklicevanje na določbe 101. in 102. člena OZ. Zakaj in kako naj bi v konkretnem primeru v poštev prišla pravila o sočasni izpolnitvi (v pogodbi z dne 7.4.2003 je bilo jasno dogovorjeno, kdaj zapade toženkina obveznost) oziroma pravila, ki urejajo možnosti pogodbene stranke v primerih, ko je dogovorjeno, da je najprej ona dolžna izpolniti svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa postane izpolnitev druge stranke (zaradi poslabšanja njenih premoženjskih razmer) negotova, ni konkretizirano (enako velja glede pavšalnega sklicevanja na nedospelost kupnine zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe). Razloge, zaradi katerih je toženčevo sklicevanje na določila o enaki vrednosti dajatev (ta enakost oziroma sorazmernost dajatev se seveda nanaša na trenutek sklepanja dvostranske pogodbe; glej 8. in 118. člen OZ) neutemeljeno, je v izpodbijani sodbi omenilo že sodišče prve stopnje (podobno v sodbi, opr. št. II Ips 153/2011 z dne 15.9.2011, ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS). Tožena stranka tega nikoli ni ustrezno pojasnila, zaključki sodišča prve stopnje pa so povsem na mestu. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo in pojasnilo, da so povsem nekonkretizirane ostale tudi navedbe o kršitvi (neizpolnitvi) pogodbenih obveznosti tožnice. Pravilno je poudarilo, da toženka ni zatrjevala, da bi tožnica v tem okviru opustila kakšno dolžno ravnanje (pritožbena navedba, iz katere izhaja, da naj bi bile njene vloge nepopolne, je nedopustna novota), ampak da je celo poudarjala, da sploh ni pomembno, kdo je odgovoren za zamudo pri pridobitvi upravnih dovoljenj (pritožbeno pojasnilo, da se toženkina prej omenjena navedba, nanaša na to, da gre pri spremembi pogodbe za pogodbeno obveznost, ki jo je tožnica kršila, je prav tako pavšalno in samo po sebi neprepričljivo, razglabljanje o tem, ali se je tožnica lahko pogodbeno zavezala za pravočasno pridobitev upravnih dovoljenj, pa zato nerelevantno). Da toženkine navedbe v zvezi procesnim ugovorom pobota niso bile ustrezne oziroma so bile premalo obrazložene (takšnih ustreznih trditev ni podala niti v 17. točki svoje vloge z dne 14.1.2011, kot to zmotno misli), je sodišče prve stopnje prav tako natančno obrazložilo. Ker je slednja pobotni ugovor utemeljevala s škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tožničine kršitve pogodbenih obveznosti, bi morala podati konkretne navedbe (in to potem tudi izkazati) o tožničinem nedopustnem ravnanju (že na tem koraku pa ni uspela; obstoj nedopustnega ravnanja/opustitve je namreč predpostavka tudi pogodbene odškodninske odgovornosti/obveznosti) kakor tudi o vzročni zvezi in obsegu pravno priznane škode, ki naj bi ji zato nastala (v tem delu so bile njene trditve bistveno premalo pojasnjene, kar je ugovarjala že tožnica). Toženka je res že v odgovoru na tožbo podala navedbo, da je iz previdnosti (že) uveljavljala pobotni ugovor za nastalo škodo (in nič več), hkrati pa dodala, da ga sedaj podaja tudi v pravdi. V vlogi z dne 6.12.2010 je navedla višino terjatve, ki jo uveljavlja v pobot in jasno poudarila, da naj se pobota z nasprotno terjatvijo (torej ni zatrjevala, da naj se ugotovi, da je prišlo do pobotanja in morebitnega prenehanja terjatve že pred pravdo). Nato pa je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14.4.2011 (torej nekoliko pozno) »dodatno« navedla, da je materialnopravni ugovor pobota podala na dan zapadlosti obroka, ki ga tožnica vtožuje v tej pravdi. Tožena stranka torej nikoli ni podala pravočasnih in konkretiziranih trditev glede materialnopravnega ugovora pobota. Nasprotno. V postopku je dala jasno vedeti, da svojo domnevno terjatev, ki naj bi jo imela do tožnice, v tej pravdi uveljavlja s procesnim pobotom (zato je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do materialnopravnega ugovora pobota neutemeljen).

10. Sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni upoštevalo toženkinega sklicevanja na vse njene navedbe dane v postopku P 4195/2005-II. Obenem je prepričljivo obrazložilo, zakaj jih ni bilo moč upoštevati (pri čemer je pojasnilo tudi, da z vpogledom v omenjeni spis ni ugotavljalo vsebine toženkinih navedb). K tej obrazložitvi ni česa dodati. Upoštevaje, da toženko ves čas postopka zastopa odvetnik in razlog, ki je bil z njene strani podan za takšno sklicevanje (izogib nastanka stroškov), pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem opraviti materialno procesno vodstvo, ni upravičen. Predhodno je bilo omenjeno, da je že tožeča stranka jasno ugovarjala pavšalnost navedb glede škode, ki naj bi toženki domnevno nastala zaradi zamude s pridobitvijo upravnih dovoljenj. Že iz tega razloga ni bilo potrebnega nobenega dodatnega materialno procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje. Pritožnica navaja, da je v tej pravdi ugovore podane v postopku P 4195/2005-II dopolnila in dodatno obrazložila, sodišču prve stopnje pa očita, da se do vseh ni opredelilo. Vendar kot konkretno ne opredeli, glede katerih njenih navedb naj bi sodišče prve stopnje opustilo potrebno materialno procesno vodstvo (in na kakšen način ji je to v postopku »škodilo«), ne opredeli niti teh ugovorov, ki naj bi jih v tem postopku dodatno obrazložila (sodišče prve stopnje pa se po njenem mnenju do njih ni opredelilo).

11. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje o nekonkretiziranosti toženkinih navedb o izjalovitvi namena pogodbe z dne 7.4.2003 zaradi zamude s pridobitvijo upravnih dovoljenje (ob tem da tožena stranka sama v pritožbi navaja, da ti roki niso bili določeni kot bistvena sestavina pogodbe). Pritožbeno sklicevanje na vsebino dopisov z zahtevki z dne 18.11.2003 (priloga B17), z dne 4.3.2004 (priloga B18) in z dne 1.4(3).2004 (B28) teh neobstoječih navedb ne more nadomestiti. Tožena stranka pa tudi v pritožbi ne obrazloži, zakaj naj bi bil namen popolnoma izjalovljen. Njeno pavšalno zatrjevanje, da je bil namen pod pogoji iz pogodbe v celoti izjalovljen, da pa je sama uveljavljala »le možnost« prodaje projekta in zemljišč novemu kupcu, je sam po sebi protisloven in neprepričljiv. Če bi bil namen kupoprodajne pogodbe z dne 7.4.2003 zanjo popolno izjalovljen, bi bilo za pričakovati, da bo poskušala doseči vzpostavitev stanja pred njeno sklenitvijo. Ker pa je toženka očitno hotela vseeno razpolagati s kupljenimi zemljišči z ustreznimi upravnimi dovoljenji (in tudi je), je že iz tega jasno, da namen, zaradi katerega je sklenila pogodbo z dne 7.4.2003, (zanjo) vsekakor ni bil v celoti izjalovljen. Sklicevanje na izjalovitev pogodbenega namena, pri čemer bi sama v celoti obdržala prejeto izpolnitev, svojo obveznost pa želela občutno znižati, samo po sebi ni prepričljivo. Enako velja glede njenega sklicevanja, da se kavza pogodbe zaradi pozne pridobitve upravnih dovoljenj ni uresničila in da je potrebno uporabiti določbe o ničnosti (oziroma delni ničnosti) iz 86. člena OZ (v tem okviru je njeno zatrjevanje, da je zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom oziroma načelu vestnosti in poštenja, nično pogodbeno določilo, s katerim si je v okviru prodajne pogodbe z dne 7.4.2003 tožnica izgovorila plačilo, pavšalno in napačno; že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre za dogovor o delitvi kupnine med tožnico in prodajalci, ki tožene stranke ne zadeva). Poleg tega da gre za splošne in neprepričljive trditve, je potrebno poudariti tudi, da v primeru morebitnega odpada/neuresničitve pogodbenega temelja (do katerega v konkretnem primeru ni prišlo) določbe o ničnosti niti ne bi prišle v poštev (glej 3. odstavek 190. člena OZ). Ker ničnost (ne pogodbe v celoti ne njenih določb, v okviru katerih so se stranke v pogodbi z dne 7.4.2003 dogovorile o plačilu, ki gre tožnici), ni podana, je neutemeljeno (in nerelevantno) pritožbeno sklicevanje na določbe delovršne oziroma posredniške pogodbe o določanju plačila. Povsem nov in nekonkretiziran je nadalje pritožbeni očitek, češ da naj bi tožnica z odklonitvijo sklenitve dodatka k pogodbi zaradi spremenjenih okoliščin kršila določbe iz 5. do 9. člena OZ. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi določb o dokaznem bremenu (ta očitek prav tako ni bil konkretiziran) in kršitvah procesnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (trditve o nejasnosti in nasprotovanju odločilnih razlogov).

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Posledično je bilo potrebno potrditi tudi odločitev o stroških (ki ji je pritožnik nasprotoval zgolj z vidika zatrjevane nepravilnosti odločitve o glavni stvari).

13. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP).