Jedro

Vzrok za lom stekla ni odločilno dejstvo. Šele ob lomu se je namreč pokazala skrita napaka stekla: neustrezna fragmentacija.

Prva toženka odgovarja za napake v materialu, ki so ob (drugem) lomu preprečile fragmentacijo stekla, torej za nekakovosten material. Lomljenje stekla kot tako (torej možnost loma) je sicer morda pričakovano, vendar pa to ne pomeni, da je bilo z opravljenim delom vse v redu, če steklo ni imelo pričakovanih in obljubljenih lastnosti.

Dejstvo, da so dela potekala brez gradbenega dovoljenja, ima lahko posledice na drugih področjih, vendar pa izvajalca ne odveže odgovornosti za kvalitetno opravljeno delo, še zlasti, če je delal po lastnem projektu in vseskozi zatrjeval, da ima vgrajeno steklo ustrezne lastnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica (kot investitorka) je od prve toženke (kot izvajalke - izdelovalke steklene fasade na V.) in druge toženke (kot projektantke) zahtevala plačilo odškodnine zaradi loma stekla na omenjeni fasadi 4. 8. 2005, in sicer navadne škode (stroškov sanacije fasade in zapore ... ceste) ter izgubljenega dobička v poslovalnici.

2. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, razsodilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko po podlagi utemeljen (2. točka izreka odločbe).

3. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (I. točka izreka sodbe). Pri tem je odločilo, da prva toženka sama nosi pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe), in pridržalo odločitev o pritožbenih stroških tožnice za končno odločbo (IV. točka izreka sodbe).

4. Prva toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožnici. Tožnica v odgovoru na revizijo deloma predlaga njeno zavrženje, deloma pa zavrnitev, ter priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili sledeča pravno-relevantna dejstva: - da druga toženka ni bila niti pogodbeno zavezana niti ni dejansko izvedla naloge izdelave projekta za izvedbo steklene fasade, temveč je izvedla zgolj popis načrtovanih del ter prikaz fasadne členitve strukturnih elementov fasadnih površin in izris fasadnega pasu; - da tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja tudi(1) za zamenjavo fasade z novo fasado s steklenimi ploščami; - da je prva toženka dela izvajala brez natančnega projekta oziroma na podlagi svojega lastnega popisa načrtovanih del; - da je vgrajeni material (steklo) priskrbela prva toženka; - da točnega vzroka za lom stekla 4. 8. 2004 ni bilo mogoče opredeliti, da pa sta najbolj možna vzroka napaka v materialu (vsebnost nezaželene primesi - drobca NiS) in odstopanje od pravil tehnike pri izvajanju del (vpliv podkonstrukcije); - da je do loma stekla 9. 10. 2004 prišlo zaradi zunanjega izstrelka v steklo; - da se zaradi refleksijskega nanosa na steklu, ki onemogoča popolno fragmentacijo, steklo ob razbitju ni razletelo na drobne koščke, temveč so (v nasprotju s standardi) na tla padali veliki kosi.

7. Sodišči sta tožbeni zahtevek presojali na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odgovornosti izvajalca in projektanta za solidnost gradbe ter na podlagi določb OZ o odgovornosti za napake pri podjemni pogodbi. Zahtevek zoper drugo toženko je bil zavrnjen, ker ji glede na obseg in vsebino projekta, ki ga je kot projektantka izdelala, ni bilo mogoče pripisati nobene odgovornosti za solidnost gradbe. Zahtevku zoper prvo toženko pa sta sodišči po podlagi ugodili, saj oba možna vzroka za lom stekla 4. 8. 2004 izhajata iz sfere, za katero odgovarja sama, predvsem pa steklo ni imelo pričakovanih lastnosti (fragmentacije ob lomu). Odločanje o višini zahtevka sta si pridržali.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revidentka uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V sodbah sodišč nižjih stopenj naj bi izostala obrazložitev o določenih odločilnih dejstvih (oziroma njihovo ugotavljanje) ter sklep o pravnem silogizmu; pomanjkljiv naj bi bil dokazni sklep; dokazna ocena pa narejena izključno na podlagi izvedenskih mnenj, ki naj bi jih sodišči povzeli celo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, namesto na podlagi celovite presoje dokazov. Čeprav sodišči o vzroku za lom stekla nista bili prepričani, naj bi ne ravnali v skladu s pravilom o dokaznem bremenu. Ravno tako naj bi se ne opredelili do možnosti, da je vzrok za lom ravnanje tretje osebe; do navedb, da so izvedenska mnenja nepopolna in v nasprotju s standardi steklarske stroke; ter do ugovora prekluzije pri uveljavljanju garancijskih oziroma jamčevalnih zahtevkov.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Preko navedb o tem, katerih konkretnih ključnih dejstev sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali, in o strokovno nepodprtih izvedenskih mnenjih revidentka dejansko poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ne more uveljavljati. Poleg tega je dokazni sklep v sodbi sodišča prve stopnje ustrezen; izvedenska mnenja v sodbah pa niso nekorektno povzeta, temveč so iz njih izluščeni zaključki, ki so jim skupni. Sodišče druge stopnje je tudi odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe o domnevnih nasprotjih v izvedenskih mnenjih (ki pa sama po sebi ne pomenijo, da so izvedenska mnenja v nasprotju s strokovnimi standardi). Prav tako ne drži očitek, da sta sodbi oprti izključno na izvedenska mnenja, saj se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na listinske dokaze. Vsekakor pa so bila za ugotavljanje pričakovanih lastnosti izvedenega dela in vzrokov za lom stekla ključna prav izvedenska mnenja, saj gre za tehnična znanja, ki jih sodišče nima.

11. Sodišče druge stopnje je izrecno pojasnilo, da ni ključno, kateri je točni vzrok za lom stekla, saj vsi možni vzroki izhajajo iz sfere odgovornosti prve toženke. Izjema je res (kot navaja revidentka) možnost loma zaradi zunanjega izstrelka, pri čemer pa je treba dodati, da je zavajajoča trditev revidentke, da je nesporno dejstvo, da je zunanji izstrelek vzrok za lom stekla 4. 8. 2004 - to je bil namreč nesporno vzrok le za lom 9. 10. 2004. Vendar pa tudi to ni odločilno (dejstvo). Bistveno je namreč, da ne glede na vzrok loma prva toženka odgovarja za neustrezno lastnost stekla - nefragmentacijo - zaradi česar je v vsakem primeru podana njena odgovornost za napake v materialu. Ne držijo navedbe revidentke, da ni pojasnjeno, zakaj se steklo ni ustrezno drobilo, saj sta obe sodišči nižjih stopenj na podlagi zaključkov izvedencev jasno razložili, da je vzrok v refleksijskem nanosu na steklu. Pri tem ni pomembno, ali je nanos izvedel proizvajalec ali prva toženka kot dobaviteljica stekla, saj slednja v razmerju do naročnika odgovarja za njegovo kakovost in lastnosti (drugi odstavek 621. člena OZ). Zato tudi ni odločilno, da je sicer utemeljen očitek revidentke, da je že v odgovoru na tožbo opozorila, da refleksijski nanos na steklo nanaša proizvajalec, in da torej ta trditev ni pritožbena novota, kot je napačno navedlo pritožbeno sodišče. Posledično tudi niso odločilni revizijski očitki v zvezi z domnevno napačnimi oziroma pomanjkljivimi zaključki sodišč o odstopanju od pravil tehnike pri izvajanju del in o nepravilni uporabi objekta, četudi niti v zvezi z njimi sodiščema nižjih stopenj ni mogoče očitati zatrjevanih postopkovnih kršitev.

12. Glede na te zaključke se za neutemeljene izkažejo tudi revizijski očitki o napačni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišči nižjih stopenj ne upoštevali, da ni izpolnjena ena od predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti, in sicer, da naj bi vzrok za kršitev ne izviral iz sfere pogodbene stranke. Kot že pojasnjeno, vzrok za lom ni odločilno dejstvo. Šele ob lomu se je namreč pokazala skrita napaka stekla: neustrezna fragmentacija. Odškodninska odgovornost prve toženke pa v tem sporu temelji na tem, da je dobavila steklo neustrezne kakovosti, ki je v primeru loma nevarno za mimoidoče, zaradi česar je bila tožnica prisiljena zamenjati celotno stekleno fasado.

13. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da se revizijski očitki o pomanjkljivi zgornji premisi pravnega silogizma v sodbah sodišč nižjih stopenj nanašajo na elemente odškodninske odgovornosti (vzročno zvezo in ekskulpacijske razloge). Vendar pa sodbi nista sami po sebi nezakoniti že zato, ker v njih niso izrecno navedeni elementi odškodninske odgovornosti. Že iz tožničine trditvene podlage, kot je povzeta v sodbah, izhaja, da gre za odškodninski zahtevek v povezavi z jamčevalnim zahtevkom (po določbah OZ) oziroma garancijskim zahtevkom (po določbah pogodbe med strankama spora).(2) Naročnik ima namreč ob jamčevalnih zahtevkih tudi pravico do povračila škode. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti pa so: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki je opravila izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki. Iz konteksta celotnih sodb pa je razvidno, da sta se sodišči obširno ukvarjali prav z elementi odškodninske odgovornosti.

14. Ob tem je treba dodati, da je sicer obrazložitev o pravni podlagi (in posledično ugotavljanje nekaterih odločilnih dejstev) v sodbah sodišč nižjih stopenj nedvomno pomanjkljiva. Sodišči sta izhajali iz določb OZ o odgovornosti za solidnost gradbe in za napake gradbe, pri čemer se v skladu s 660. členom OZ subsidirano uporabljajo tudi določbe OZ o odgovornosti za napake po podjemni pogodbi. Sodišče druge stopnje se tako izrecno sklicuje na določbo 634. člena OZ o skritih napakah dela, vendar pa se ne ukvarja z vprašanji o pravilnosti postopka uveljavljanja jamčevalnega zahtevka (po OZ - določbe 635. do 640. člena - oziroma garancijskega zahtevka po pogodbi med strankama spora). Tožbena trditvena podlaga v tej smeri je bila sicer podana. Vendar pa se revizija te problematike dotika le v delu, ki se nanaša na ugovor prekluzije pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov, ki je obravnavan v nadaljevanju (glej 15. točko obrazložitve), in v delu, ki se nanaša vsebino notifikacije o napaki (revidentka trdi, da je bila ta pomanjkljiva in da zato ni bila seznanjena z razlogi uveljavljanja garancije), v katerem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za prepovedano revizijsko novoto. Pomanjkljivosti notifikacije namreč prva toženka prvič uveljavlja šele v reviziji, česar po izrecni določbi 372. člena ZPP ne more storiti. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, se z drugimi vprašanji v zvezi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov ni ukvarjalo.

15. Držijo revizijske navedbe, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do ugovora prve toženke, da je že potekel enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe, ki teče od notifikacije napake (prvi odstavek 635. člena OZ oziroma drugi odstavek 663. člena OZ). Če bi šlo za odločilno dejstvo, bi taka kršitev lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (in ne 8. točke, kot navaja revidentka) drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je prva toženka začetek teka prekluzivnega roka vezala na prvi lom stekla 25. 5. 2003, ki pa ni dogodek, v zvezi s katerim je bila vložena tožba - tožba je bila namreč vložena v zvezi z drugim lomom stekla 4. 8. 2004. Z ugovorom je prva toženka sicer uveljavljala, da je bila tožnica že ob prvem lomu stekla seznanjena z možnostjo loma in da bi morala že takrat grajati eventualne skrite napake dela. Vendar pa je bistven zaključek sodišč nižjih stopenj, da prva toženka odgovarja za napake v materialu, ki so ob (drugem) lomu preprečile fragmentacijo stekla, torej za nekakovosten material. Pritožbeno sodišče je med drugim tudi pojasnilo, da je lomljenje stekla kot tako (torej možnost loma) sicer morda pričakovano, da pa to ne pomeni, da je bilo z opravljenim delom vse v redu, če steklo ni imelo pričakovanih in obljubljenih lastnosti. Vendar pa prva toženka ni zatrjevala, da že ob prvem lomu ni prišlo do fragmentacije, da bi tožnici lahko očitala, da bi nefragmentacijo morala že takrat grajati kot skrito napako. Nasprotno, ves čas je trdila, da ima steklo ustrezne lastnosti in da se razdrobi na majhne koščke. Zato datum prvega loma stekla ne more predstavljati odločilnega dejstva; pomanjkanje opredelitve o tem pa ne absolutne bistvene kršitve postopka.

16. V okviru očitka zmotne uporabe materialnega prava revidentka še izpostavlja, da obnova fasade s steklenimi ploščami ni bila predvidena v gradbenem dovoljenju, pridobljenem na osnovi projektne dokumentacije, ki jo je pripravila druga toženka. Šlo naj bi torej za neskladno gradnjo po 2. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), za katero sta tožnica in druga toženka najmanj soodgovorni, saj bi morali sami pripraviti točno projektno dokumentacijo, v skladu s katero bi lahko prva toženka izvedla posel. Hkrati bi moral tožnico po mnenju revidentke v skladu s 85. členom ZGO-1 na eventualne nepravilnosti gradnje opozoriti njen lastni nadzorni organ.

17. Revizijsko sodišče v zvezi s tem izključuje odgovornost druge toženke, saj je že prvostopenjsko sodišče zaključilo, da k pripravi tovrstne projektne dokumentacije sploh ni bila pogodbeno zavezana, česar revizija ne izpodbija.(3) V zvezi s (so)odgovornostjo tožnice pa je treba pritrditi sodiščema nižjih stopenj, da je prva toženka kljub odsotnosti »uradnega« projekta dela izvajala na podlagi svojega lastnega popisa načrtovanih del, torej po lastnem projektu, in v tem okviru odgovarja za kakovost in lastnosti vgrajenega stekla, vključno za njegove skrite napake. Te že po definiciji niso take, da bi jih bilo mogoče takoj opaziti, zaradi česar je nepomembno dejstvo, ali in kdo je izvajal nadzor nad gradnjo. Dejstvo, da so dela potekala brez gradbenega dovoljenja, ima lahko posledice na drugih področjih, vendar pa izvajalca ne odveže odgovornosti za kvalitetno opravljeno delo, še zlasti, če je delal po lastnem projektu in vseskozi zatrjeval, da ima vgrajeno steklo ustrezne lastnosti. Nasprotno, prvi odstavek 664. člena OZ o zmanjšanju in izključitvi odgovornosti izvajalca celo določa, da izvajalec ni prost odgovornosti niti, če je napaka nastala zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika.(4) V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je ravnal v skladu z lastnim popisom načrtovanih del. Odločitev o reviziji

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in 164. členom ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo, saj je odvisna od končnega uspeha v pravdi (tudi od utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini) (II. točka izreka).

Op. št. (1): Pridobljeno naj bi bilo le za urejanje VI. nadstropja V., restavracije in panoramskega dvigala.

Op. št. (2): Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da gre pri garanciji in jamčevanju za stvarne napake za dva različna instituta, ki pa se med seboj ne izključujeta.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za plačilo 882.214,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe).

Op. št. (4): V takšnem primeru bi bila lahko njegova odgovornost zmanjšana oziroma v okoliščinah danega primera celo izključena ob izpolnjeni opozorilni dolžnosti.