Jedro

Za obravnavano zadevo zato ni pomembno, ali je do lomov stekel prišlo zaradi izvedbe podkonstrukcije ali zaradi napak v steklu, saj je v obeh primerih odgovorna prvo tožena stranka kot dobavitelj in izvajalec.

Padanje večjih kosov ne ustreza zahtevam varnosti ter dogovorjenim in pričakovanim lastnostim stekla, tako delo pa ima napake, ki niso dopustne in so v razmerju med pravdnima strankama v sferi prvo tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.756,27 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Prvo tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo prvo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

V. Drugo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 140,45 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in vmesno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 882.214,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2005 do plačila (1. točka izreka), nadalje je odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko utemeljen glede podlage (2. točka izreka), tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov drugo tožene stranke v višini 12.448,08 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi sodbo v 2. točki izreka, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper 3. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep o stroških spremeni ali pa ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne, stroškov pa ni priglasila.

6. Pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi prvo tožene stranke:

7. V postopku ni bilo sporno, da je steklo dobavila prvo tožena stranka, prav tako pa je tudi izvedla fasado. Zato odgovarja tako za kakovost materiala (2. odstavek 621. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, v zvezi s 660. členom OZ), na napake katerega mora opozoriti naročnika (625. člen OZ), in odgovarja za njegove skrite napake (634. člen OZ), kot tudi za izvedbo dela, ki mora biti opravljeno po predpisih in pravilih stroke. Za obravnavano zadevo zato ni pomembno, ali je do lomov stekel prišlo zaradi izvedbe podkonstrukcije ali zaradi napak v steklu, saj je v obeh primerih odgovorna prvo tožena stranka, kar pravilno razlaga že sodišče prve stopnje. Pri tem izvedenec D. napake pripisuje izvedbi podkonstrukcije, izvedenca N. in ZRMK pa napakam v steklu in refleksijskemu nanosu. Sodišče prve stopnje je tudi jasno in pravilno povzelo ugotovitve ZAG o velikosti kosov stekla po lomu. Steklo bi se moralo ob lomu razdrobiti v zelo majhne koške, ki bi padali kot dež in ne bi mogli poškodovati ljudi in premoženja, zaradi refleksijskega nanosa pa temu ni bilo tako, saj je ta držal koščke skupaj. ZAG je nekaj večjih kosov stehtal – najvišji rezultat je bil 1359 g, kar zagotovo ne predstavlja drobnih koščkov. Res teža fragmentiranih koščkov ni presegala 1 g, vendar pa prvo tožena stranka v pritožbi ne upošteva zgornje ugotovitve, da na tla pač niso padali taki fragmetirani delci, kar je bistveno za presojo, ali je bila izvedba taka, kot je bila dogovorjena – tudi sama prvo tožena stranka navaja, da bi ob razbitju oziroma lomu stekla morali na tla padati le majhni koščki, kot steklen dež.

8. Padanje večjih kosov tako ne ustreza zahtevam varnosti ter dogovorjenim in pričakovanim lastnostim stekla, tako delo pa ima napake, ki niso dopustne in so v razmerju med pravdnima strankama v sferi prvo tožene stranke, kot pravilno navaja tudi tožeča stranka in razlaga že sodišče prve stopnje. Za obravnavano zadevo je zadostovala ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne glede na to, katero izvedensko mnenje bi kot pravilno upoštevali, so vse napake v sferi prvo tožene stranke kot izvajalca in dobavitelja stekla. Višje sodišče pa še zgolj pripominja, da je navedba, da prvo tožena stranka ni izvajala refleksijskega nanosa, pritožbena novota, o tem pa pisal že izvedenec N. in prvo tožena stranka tega ni zanikala, zato je sodišče prve stopnje to upravičeno povzelo v sodbi. Vsekakor pa je bila prvo tožena stranka tista, ki je tako steklo dobavila tožeči stranki in je za njegovo kakovost in pričakovane lastnosti v razmerju do tožeče stranke tudi odgovorna. Zato za odločitev ni pomembno, kdo je dejansko izvedel ta nanos.

9. Prvo tožena stranka se tudi ne more sklicevati na dejstvo, da naj ne bi izvedla projekta fasade. Tak projekt sploh ni bil narejen, prvo tožena stranka pa je fasado kljub temu izdelala, zato se ne more sklicevati na napake v projektu, za katere naj ne bi bila odgovorna. Če je menila, da bi tak projekt moral biti narejen, bi morala odkloniti izvedbo fasade. Dejansko se je sama odločila, kako bo delo izvedla in kakšen material bo uporabila. Že iz njenih navedb pa izhaja, da je svetovala tožeči stranki kot naročniku – sama navaja, da je prvotno izbrano steklo odsvetovala in se je zato tožeča stranka odločila za drug tip stekla. Prav tako tudi ni nasprotij v mnenju ZRMK. Ta je jasno podal mnenje, da ta stekla sicer ustrezajo varnostnim standardom, vendar pa niso primerna za izvedbo fasade na tej stavbi, torej stavbi N., kar je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

10. Dejansko stanje je tako ugotovljeno v zadostni meri, da je bilo mogoče odločiti o podlagi zahtevka. Dokazno neizkazana je ostala trditev, da naj bi do lomov prišlo zaradi nepravilne rabe fasade, in sicer zaradi strelnega orožja. Kot tak je potrjen le eden od treh lomov. Ne glede na razloge loma pa ni bila izpolnjena pomembna lastnost – razbitje na drobne koščke, kot je obrazloženo zgoraj, kar je bila zahteva naročnika in tudi po zatrjevanju prvo tožene stranke bi se moralo zgoditi tako. Tožeča stranka pa tudi utemeljeno zatrjuje, da niso pomembni le predpisi in standardi, pomembna so tudi pravila stroke in varnosti.

11. Ni tudi podano nasprotje izreka z obrazložitvijo in izostanek dokazne ocene (kar predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je iz izvedenskih mnenj povzelo pomembne ugotovitve in mnenja, pri čemer je jasno, da ni pomembno, kateri od izvedencev ima prav glede vzrokov lomov, saj so vsi razlogi, ki jih navajajo izvedenci, iz sfere, za katero odgovarja prvo tožena stranka. Izvedeno delo ni imelo pričakovanih lastnosti (da bi razbiti delci padali kot dež, ki ne bi mogel nikogar poškodovati); pri tem se sicer višje sodišče strinja s prvo toženo stranko, da je lomljenje stekel pričakovano, kar pa še ne pomeni, da je z opravljenim delom vse v redu, če steklo nima pričakovanih in obljubljenih lastnosti.

12. Izpodbijana vmesna sodba je tako pravilna in jasno obrazložena, zato je višje sodišče ob tem, da ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijani 2. točki izreka (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

13. Pritožba nima prav, ko navaja, da je sklep o stroških drugo tožene stranke neobrazložen in da se ga ne da preizkusiti. Obrazložitev v sodbi s sklicevanjem na stroškovnik je zadostna. Pritožbi pa je treba delno pritrditi, da je sodišče prve stopnje te stroške res previsoko obračunalo in priznalo, pri tem pa tudi ni upoštevalo, da je nekaj časa pooblaščenec drugo tožene stranke zastopal tudi prvo toženo stranko. Pri tem je tudi res, da bi glede na vrednost spornega predmeta pravilno število točk (kot osnova) res znašalo 3000 točk, odločiti pa je treba v mejah postavljenega zahtevka. Stroški posveta s stranko se ne priznavajo, saj so del stroškov sestave vlog, zato drugo tožena stranka ni upravičena do povračila teh stroškov. Prav tako tudi niso bile potrebne v smislu 155. člena ZPP vloge, ki jih je pooblaščenec vložil po odgovoru na tožbo in do naroka. Res gre za obsežno zadevo, vendar pa je to vrednoteno s številom točk, ki pripada za posamezno potrebno vlogo; ker v vmesnem času (od odgovora na tožbo do naroka) niso nastale nove okoliščine, saj tožeča stranka v tem času ni vložila nobene vloge, je bil v tem času potreben le odgovor na tožbo, ne pa tudi katerakoli od vlog z dne 28.4.2006, 18.9.2006 in 21.9.2006 – vsa ta dejstva bi morala biti navedena že v odgovoru na tožbo. Zato teh stroškov drugo toženi stranki ni mogoče priznati. Prav tako drugo tožena stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov za prošnjo za razpis naroka, saj ti stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP. Prav tako niso bili potrebni stroški vloge z dne 15.2.2010, saj gre za drugo vlogo s pripombami na isto mnenje. Ostale vloge višje sodišče ocenjuje kot potrebne v smislu 155. člena ZPP in je priznalo povračilo stroškov. Prav tako so upravičeni tudi stroški končnega poročila stranki, s katerim odvetnik stranko obvesti o izidu postopka.

14. Poudariti je potrebno, da sodišče prve stopnje drugo toženi stranki ni priznalo stroškov sodne takse za odgovor na tožbo, zoper to pa se drugo tožena stranka ni pritožila. Ob tem pa iz spisa tudi ni razvidno, da bi drugo tožena stranka to takso tudi plačala.

15. V času od 4.5.2006 do 5.7.2010 je isti pooblaščenec zastopal prvo in drugo toženo stranko. Ob upoštevanju nagrade po tar. št. 18. Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) je 100 % nagrada za zastopanje ene stranke 3000 točk, za zastopanje še ene stranke pa se poveča za 10 %, tako da 100 % nagrada znaša 3300 točk, od česar na vsako stranko (toženi sta bili solidarno) odpade polovica, torej 1.650 točk. 16. Višje sodišče je tako drugo toženi stranki priznalo povračilo stroškov odgovora na tožbo 2.500 točk, za prvi narok za glavno obravnavo z dne 22.9.2006 nagrada za zastopanje drugo tožene stranke 1.650 točk (1. točka tar. št. 20 OT), za vlogo z dne 30.10.2006 1.650 točk (1. točka tar. št. 19 OT – prva obrazložena vloga), za vlogo z dne 20.11.2007 1.650 točk (2. točka tar. št. 19 OT – druga obrazložena vloga), za pristop na narok z dne 29.1.2010 825 točk (2. točka tar. št. 20 OT), za sporočilo o odpovedi pooblastila z dne 5.7.2010 20 točk (4. točka tar. št. 39 OT), za vlogo z dne 19.8.2010 1500 točk, na pristop na narok z dne 17.6.2011 1500 točk, za vlogo z dne 4.1.2012 1500 točk, za pristop na narok z dne 9.3.2012 1500 točk in končno poročilo stranki 50 točk, skupaj torej 13.932,5 točk. 17. Tožeča stranka ima prav, da bi morala drugo tožena stranka materialne stroške, ki so zahtevani višji od pavšalnih, obrazložiti, česar ni storila. Zato ji pripadajo le pavšalni stroški v skladu s 3. odstavkom 13. člena OT: 2 % materialnih stroškov do 1000 točk 20 točk in 1 % materialnih stroškov nad 1000 točk 129,325 točk. Skupaj tako nagrada znaša 14.081,825 točk, torej 6.463,56 EUR, skupaj z 20 % DDV (1.292,71 EUR) pa 7.756,27 EUR.

18. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo povračilo stroškov le v tem delu, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

19. Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka. Glede stroškov tožeče stranke, ki je uspela z odgovorom na pritožbo prvo tožene stranke, po višini še ni mogoče odločiti – odločitev je odvisna od višine tožbenega zahtevka, s katerim bo tožeča stranka uspela (151. in 154. člen ZPP). Zato je višje sodišče odločilo, da se odločitev o teh njenih stroških pridrži za končno odločbo (164. členi ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

20. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je drugo tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP). Višje sodišče je stroške odmerilo od izpodbijanega dela stroškovnega izreka (ne pa od vrednosti tožbenega zahtevka), pri čemer ji je priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov 5 točk in 20 % DDV 23,41 EUR. Izrek o stroških drugo tožene stranke je odpadel, saj ta stroškov ni priglasila (163. člen ZPP).