Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi zahteval od tožencev nerazdelno plačilo 4.000.000 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo (2.000.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000.000 tedanjih SIT za strah ter 1.000.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), ki sta mu jo povzročila toženca, ko sta ga 10.9.1994 pretepla na lokalni vaški cesti ... in zaradi česar je tožnik utrpel poškodbe, diagnosticirane kot zlom nosne kosti (brez premikov), udarnina leve ličnice in udarnina leve strani prsnega koša. S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo (v tem delu z delno sodbo) ugotovljeno, da obstaja odškodninska terjatev tožnika v razmerju do prvega toženca v znesku 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) z zamudnimi obrestmi od tega zneska, natančno opredeljenimi v pravnomočni sodbi, hkrati pa je postal s sodbo sodišča druge stopnje pravnomočen tako dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje o drugemu tožencu kot solidarnemu odškodninskemu zavezancu naloženi obveznosti plačila odškodnine tožniku v enakem obsegu, kakor tudi zavrnilni del sodbe. Po pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je tako tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 600.000 tedanjih SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prav tako v znesku 600.000 tedanjih SIT - skupno torej v znesku 1.200.000 tedanjih SIT, medtem ko je bil presežni zahtevek tožnika zavrnjen (v znesku 1.400.000 tedanjih SIT za telesne bolečine, v znesku 400.000 tedanjih SIT za strah ter v celotnem terjanem znesku 1.000.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, torej za znesek 2.800.000 tedanjih SIT (sedaj 11.684,19 EUR) s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Po njegovem mnenju sta odškodnini, ki mu ju je "sodišče priznalo za primarni in sekundarni strah v skupni višini 300.000 SIT ter za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 900.000 SIT" neustrezno odmerjeni. V oporo temu prepričanju navaja, da se je ob nenadnem in neizzvanem napadu sprva močno ustrašil za lastno življenje, nato pa da se je močno bal, kakšne posledice se utegnejo pokazati tudi še pozneje. Ta tožnikov strah se je izkazal kot upravičen, saj se mu je poslabšal vid na eno oko, zaradi bolečin v hrbtenici pa so se mu pojavile težave z gibanjem, kar je privedlo do tega, da je tožnik od 30.5.2005 dalje invalidsko upokojen. Zaradi bojazni pred ponovnim napadom je prenehal z obdelovanjem vinograda, spričo bolečin v hrbtenici pa je moral opustiti tudi delo poklicnega avtoprevoznika. Graja tudi neupoštevanje njegovega začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ob sojenje v postopku na prvi in drugi stopnji, čeprav je zaradi tega trpel močne duševne bolečine in predlaga "spremembo izpodbijane sodbe ali pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencema, izmed katerih je nanjo odgovoril le prvi toženec in v odgovoru predlagal njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana pravnomočna odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno pravilna. Njegov zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bil pravilno v celoti zavrnjen spričo v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožnikove poškodbe v pretepu s tožencema dne 10.9.1994 niso imele za posledico nobenega trajnega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti, medtem ko je začasno zmanjšanje slednje v pravnomočni sodbi ustrezno upoštevano že v okviru priznane mu odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. S tem je implicitno odgovorjeno tudi na nadaljnje revizijske trditve tožnika o poslabšanju njegovega vida na eno oko ter o naštevanih opustitvah aktivnosti spričo težav z gibanjem zaradi bolečin v hrbtenici in s končno posledico opustitve celo dela poklicnega avtoprevoznika glede na njegovo invalidsko upokojitev od 30.5.2005 dalje, saj v edino upoštevnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni prav nobene opore za kakršnokoli povezovanje revizijsko zatrjevanih okoliščin z ugotovljenimi posledicami poškodb, ki sta jih tožniku povzročila toženca 10.9.1994. Ker tožnik pretežni del revizijskih navedb namenja graji odločitve o obsegu pripadajoče mu denarne odškodnine za strah, glede katere po njegovem povzemanju v reviziji meni, da "mu jo je sodišče priznalo... v skupni višini 300.000 SIT" je treba tožnika napotiti še na razloge v sodbi sodišča druge stopnje o notranjem prestrukturiranju obsega odškodnin za vsako izmed obeh relativno samostojnih oblik ugotovljene nepremoženjske škode, iz katerih izhaja, da je bila tožniku v okviru nespremenjenega obsega celotne odškodnine iz tega naslova priznana odškodnina v višini 600.000 tedanjih SIT (in torej ne v višini 300.000 tedanjih SIT, kot to tožnik v reviziji povzema očitno po razlogih sodbe sodišča prve stopnje).

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tudi v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej materialnopravno pravilno. Zato je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka prvega toženca v zvezi z njegovim odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, medtem ko tožnik stroškov revizijskega postopka ni priglasil.