Jedro

Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba, ne nasprotna tožba, ampak gre za svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje v obliki toženčeve izjave, ki naj služi zavrnitvi (delni ali v celoti) tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče mora zato v izreku sodbe odločiti o obstoju tožnikove in toženčeve terjatve in jih nato, če obstoje zakonski pogoji za pobot, pobotati in eventualno tožniku dosoditi višek njegovega zahtevka. Če pa ugotovi, da terjatev toženca ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne obstoji terjatev toženca in s kondemnatorno odločitvijo izreči tožencu, da tožniku plača (tričlenski izrek sodbe - 3. odstavek 324. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi prvotoženca V.F. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku 3. točke izreka oziroma v delu, ki se nanaša nanj razveljavi v dajatvenem delu in se izda delna sodba: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika F.M. do toženca V.F. v znesku 1,200.000,00 SIT po 13,5% letni obrestni meri za čas od

1.1.2002 do 27.6.2003, po 17% letni obrestni meri za čas od 28.6.2003 do 31.12.2004, 15,5% obrestni meri od 1.1.2004 do 6.4.2004 in od

7.4.2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila", in v stroškovni odločitvi v delu, ki se nanaša na tožnika in prvotoženca (1. in 2. odstavek 4. točke izreka) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se prvotoženčeva pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških v delu, ki se nanaša na drugotoženca S.S., se zavrne in se v navedenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi drugotoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zamudne obresti od denarnega zneska 1,200.000,00 SIT za čas od 1.1.2004 do 6.4.2004 po 15,5% obrestni meri, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugotoženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za 4,300.000,00 SIT ustavilo postopek, s sodbo pa odločilo, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožniku 1,200.000,00 SIT po 13,5% letni obrestni meri za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, po 17% obrestni meri za čas od

28.6.2003 do 6.4.2004, od 7.4.2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in še odločilo, da sta toženca dolžna plačati tožniku 951.877,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi 7.4.2004 dalje, tožnik pa je dolžan plačati prvotožencu 571.580,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje, drugotožencu pa 586.896,00 SIT stroškov pravdnega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje.

Proti takšni odločitvi so pravdne stranke vložile pravočasne pritožbe. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je po njegovem mnenju prenizko ovrednotena. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik zadobil poškodbo levega očesa. Zaradi tega od pretepa dalje na to oko slabše vidi. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo stopnje bolečin, ki jih je tožnik trpel v času, ko sta ga toženca brutalno pretepala. Prav tako se pri odmeri odškodnine ni upoštevala dejanska intenziteta strahu. Toženec se je ustrašil celo za lastno življenje, tekom zdravljenje pa ga je bilo močno strah, ali bodo udarci pustili posledice oziroma, ali se bodo pokazale poškodbe, ki jih ob prvem urgentnem pregledu ni bilo mogoče opaziti oziroma predvideti. Posebej izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Prvotoženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tekom postopka ni zaslišalo ne priče K.K. in tudi ne priče A.K.. Sodišče prve stopnje je tudi nekritične verjelo tožeči stranki in pričam, ki jih je predlagala in ki naj bi po prepričanju sodišča prve stopnje skladno izpovedovale oziroma opisovale potek dogodkov. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi priče R.J., I.J. in V.J. svoje izpovedbe tekom postopka spreminjale. Primerjava izpovedb tožnika in njegovih prič pa izkazuje njihovo neskladnost. Prisojena odškodnina pa je tudi previsoka, saj sta izvedenca tožnikove poškodbe uvrstila med lahke in ugotovila, da poškodbe niso pustile trajnih posledic. Telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem niso bile tako močne, da bi opravičevale prisojo denarne odškodnine. Enako velja tudi za strah, za katerega se prizna odškodnina le, če je pustil posledice v oškodovančevi duševnosti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo spregledalo, da se je na podlagi sklepa Vlade RS spremenila predpisana obrestna mera zamudnih obresti z dne 1.1.2004 na 15,5% letno. Bistvena kršitev določb postopka je podana v tem, da je toženec proti tožniku uveljavljal v pobot svojo terjatev iz naslova nepremoženjske škode. Pri tem je navedel tako dejstva kot tudi predlagal dokaze, torej vse, kar je potrebno za utemeljenost pobotnega ugovora. Napačno je stališče sodišča, da prvotoženec ni postavil zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve, ki bi jo uveljavljal v pobot, saj v skladu s 183. čl. Zakona o pravdnem postopku ni potrebno postavljati posebnega ugotovitvenega zahtevka.

Izrecno izpodbija tudi stroškovno odločitev, pri čemer opozarja, da se uspeh v pravdi ne presoja ločeno, glede na temelj in višino, ampak se meri le z višino dosojenega zneska. Za procesna dejanja, ki so bila opravljena v času, ko je bil zahtevek tožnika 7,000.000,00 SIT, bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmerjati na drug način.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v vsakem primeru pa ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka.

Drugotoženec uveljavlja vse formalne pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek proti njemu zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi moralo sodišče neskladnosti med pričami, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki jih je predlagala tožena stranka, nujno odpraviti z njihovim soočenjem. Sorodniki drugotoženca so določno izpovedali, da se ta od svojega avtomobila ni oddaljeval. Razlike v izpovedbah, ko so nekateri trdili, da je slonel na svojem avtu, drugi pa, da je sedel tako, da je imel noge iz avta, so nepomembne in je posledica tega, da so priče dejansko opazovale drug dogodek, ki je bil za njih pomembnejši. Sodišče se tudi ne ukvarja z nasprotij v izpovedbah prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče prezre izpovedbo priče A.T., ki je pravzaprav potrdila izpovedbe sorodnikov drugotoženca, ko je na ogledu izpovedovala, da je bil drugotoženec naslonjen na avto, kasneje pa je začela zatrjevati, da je najprej vrgel tožnika na obračalnik, potem pa je šel nazaj do svojega avtomobila. Če bi bil tožnik vržen na obračalnik, bi zagotovo imel drugačne poškodbe, kot so razvidne iz medicinske dokumentacije.

Drugotožena stranka očita v izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj naj bi zaključki sodišča nasprotovali izvedenim dokazom. Tožniku pa je bila prisojena tudi bistveno previsoka odškodnina. Gre za lahko telesno poškodbo, zaradi katere je imel tožnik telesne bolečine le krajše obdobje in mu zaradi tega nikakor ne pripada odškodnina v višini

900.000,00 SIT, neutemeljeno pa mu je prisojena tudi odškodnina za pretrpeli strah. Tudi drugotoženec izrecno izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožnik je v tej pravdi vtoževal točno določene zneske in je potrebno uspeh v pravdi oceniti glede na to, koliko je tožnik dejansko uspel. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi tožencev pa sta delno utemeljeni.

O temelju odškodninske obveznosti tožencev Tožbeni zahtevek tožnika je temeljil na zatrjevani odškodninski obveznosti tožencev, ki naj bi nastala s tem, da sta ga 10.9.1994 pretepla oziroma, da sta mu z udarci povzročila poškodbe, ki so pogojevale nastanek njegove nepremoženjske škode. Zatrjevana civilnopravna deliktna obveznost ima svojo materialnopravno podlago v določilih 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, in v določilu 154. člena ZOR po katerem mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz navedenih določil izhajajo naslednji elementi, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastala škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda oziroma odgovornost povzročitelja. Po drugonavedenem zakonskem določilu se slednji element domneva, če oškodovanec dokaže obstoj prvih treh elementov odškodninske obveznosti. Povzročitelj škode pa se lahko razbremeni svoje odškodninske obveznosti, če dokaže, da za povzročeno škodo ni kriv.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni nikakršnega dvoma, da je bila tožniku omenjenega dne v pretepu povzročena škoda, ki je posledica zadobljenih poškodb: zloma nosne kosti ter udarnin leve ličnice in prsnega koša. Takšen zaključek temelji na medicinski dokumentaciji in ugotovitvah v postopku angažiranih izvedencev medicinske stroke. Ti so tudi ugotovili, da so navedene poškodbe posledica (več) udarcev. Da jih je tožniku zadal najmanj prvotoženec, ni bilo sporno. Sporno je bilo, ali je bilo prvotoženčevo ravnanje nedopustno oziroma protipravno. Prvotoženec je namreč nasprotoval nastanku svoje obveznosti oziroma protipravnosti svojega ravnanja, ker naj bi tožnika udaril v obrambi pred napadom tožnika. S tem je zatrjeval dejanski stan iz 161. člena ZOR, po katerem tisti, ki škodo povzroči v silobranu, te ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. S takšnimi trditvami je prvotoženec prevzel tudi breme dokazovanja, da je škodo tožnikoma zares povzročil v mejah dovoljenega silobrana, vendar pa svojih trditev, po katerih se je le ubranil tožnikovega napada s palico, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazal. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je dogodek, iz katerega izvira tožnikova škoda, potekal tako kot ga je opisal tožnik, ne pa tako kot ga je opisal prvotoženec oziroma oba toženca.

Že sama narava in številnost tožnikovih poškodb izkazuje neverodostojnost prvotoženca oziroma njegove izpovedi o enem udarcu.

Tudi izpoved edine na kraju dogodka neposredno prisotne priče S.H. izkazuje, kdo je začel konflikt, saj je izpovedal, da je prvotoženec ustavil avtomobil, nato tožniku skozi odprto okno očital, zakaj ga je prejšnji dan napadel, da vozi po njegovi cesti, nato pa odprl vrata avtomobila tako, da je tožnik ali odskočil ali pa so ga zadela vrata.

Končno pa je bila tožnikova izpoved podprta tudi s skladno izpovedjo prič, ki jih je predlagal in ki so o poteku dogodka izpovedovale enako kot on. Pritrditi je treba tudi oceni sodišča prve stopnje, zakaj sledi izpovedbam omenjenih prič in ne tistim pričam, ki sta jih predlagala toženca, kot tudi ne izpovedbam obeh tožencev. Prav slednji razlogi pa so bili tudi pravilna podlaga zaključku, da je v pretepu sodeloval tudi drugotoženec oziroma da je tudi on sopovzročitelj tožnikove škode.

Pri tem je treba zavrniti pritožbeni očitek prvotoženca sodišču prve stopnje, češ da ni zaslišalo priči K.K. in A.K.. Prvotoženec je spregledal, da je je prvonavedena priča bila zaslišana, vendar pa o dogodku ni vedela izpovedati ničesar. Glede drugonavedene priče pa prvotoženec sodišču ni sporočil naslova prebivališča, kamor bi jo lahko vabilo na narok za glavno obravnavo. Takega nepopolnega dokaznega predloga zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati. Brezpredmeten je tudi prvotoženčev pritožbeni očitek neskladnosti v izpovedih prič, saj se ne nanašajo na sam potek dogodka. Povzemanje izjave priče A.T. z ogleda, s katero skuša drugotoženec pokazati, da ni jasno ali je priča videla oba toženca, kako pretepata tožnika, pa ni popolna. Na ogledu je omenjena priča izjavila, da je drugotoženca videla šele, ko so prihiteli na pomoč tožniku in sicer takrat, ko ga je vrgel na obračalnik.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta oba toženca (solidarno) odškodninsko odgovorna za nastanek tožnikove škode.

Višina denarne odškodnine Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v škodnem dogodku zadobil tudi poškodbo levega očesa, ki je pogojevala poslabšanje vida. Potem, ko je bilo z dvema izvedenskima mnenjema ugotovljeno, da poslabšanje vida ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom, je tožnik z zadnjo pripravljalno vlogo umaknil tožbo za plačilo tiste odškodnine, ki naj bi bila posledica omenjene poškodbe.

Pritožbeno izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo pravdnih strank, češ da je prisojena prenizka oziroma previsoka odškodnina glede na ugotovljena dejstva, pa narekuje njen materialnopravni preizkus in sicer tako individualni kakor tudi primerjalni preizkus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine, ki ga terjajo pritožbe, izkazuje delno utemeljenost graje odmere denarne odškodnine za telesne bolečine in strah, kar pa ni imelo vpliva na končno odločitev. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna denarna odškodnina za telesne bolečine 600.000,00 SIT. Teža zadobljenih poškodb, intenzivnost in trajanje bolečin, okoliščina, da je zdravljenje trajalo tri tedne, kot tudi vse ugotovljene nevšečnosti narekujejo prisojo denarne odškodnine v navedenem znesku ne pa v znesku 900.000,00 SIT.

Glede denarne odškodnine za strah, je treba pritrditi tožnikovemu pritožbenemu očitku o prenizko prisojeni odškodnini. Ugotovitve sodišča prve stopnje kako sta toženca pretepla tožnika in okoliščina, da je bil ta v tem času celo v strahu za življenje, nedvomno pogojujejo zaključek, da je bilo tožnikovo duševno ravnovesje porušeno. Prav intenzivnost primarnega strahu, po mnenju pritožbenega sodišča pogojuje pravično denarno odškodnino v znesku 600.000,00 SIT.

Tako določena odškodnina v skupnem znesku 1.200.000,00 SIT je tudi primerljiva z že prisojenimi odškodninami za enako škodo.

O obrestih Pritrditi je treba prvotožencu, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ko tožniku za čas od 1.1.2004 do 6.4.2004 (do izdaje sodbe) prisoja zamudne obresti po obrestni meri 17%, ne pa po obrestni meri 15,5%. Vlada RS je namreč s sklepom (Ur. list RS, št. 135/2003), ki je začel veljati 1.1.2004, spremenila predpisano obrestno mero zamudnih obresti in sicer tako, da jo je s 17% znižala na 15,5%. Za omenjeno obdobje je bilo zato treba znižati prisojene zamudne obresti.

O prvotoženčevem pobotnem ugovoru Prvotoženec v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ko ni odločilo o njegovem pobotnem ugovoru.

Prvotoženec je namreč uveljavljal v pobot svoj odškodninski zahtevek proti tožniku v znesku 1.000.000,00 SIT za telesne bolečine, ki naj bi mu jih povzročil tožnik z udarcem s kovinsko palico. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo te prvotoženčeve trditve in sicer v okviru presoje njegovega ugovora, da je bila škoda povzročena v silobranu ter zaključilo, da ni dokazal trditev o tožnikovemu napadu. Ni pa odločilo o pobotnemu ugovoru, tako kot to terja določilo 3. odstavka

324. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem je napačno menilo, da bi moral prvotoženec postaviti zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba, ne nasprotna tožba, ampak gre za svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje v obliki toženčeve izjave, ki naj služi zavrnitvi (delni ali v celoti) tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče mora zato v izreku sodbe odločiti o obstoju tožnikove in toženčeve terjatve in jih nato, če obstoje zakonski pogoji za pobot, pobotati in eventualno tožniku dosoditi višek njegovega zahtevka. Če pa ugotovi, da terjatev toženca ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne obstoji terjatev toženca in s kondemnatorno odločitvijo izreči tožencu, da tožniku plača (tričlenski izrek sodbe - 3. odstavek 324. člena ZPP). Sodišče torej mora odločiti, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji in sicer zaradi učinkov pravnomočnosti. Če odloči le tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, lahko toženec v novi pravdi uveljavlja svoj zahtevek (uveljavljanje ugovora pobota med drugim pretrga zastaranje - 3. odstavek 392. člena ZOR) proti zdajšnjemu tožniku, ker o njem še ni odločeno. Prav v izogib takšni situaciji zakon nalaga sodišču, da odloči o ugovoru pobota.

V vsakem primeru torej, ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost prvotoženčevega ugovora pobota, odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na prvotoženca, ne more biti le kondemnatorna, ampak mora biti izrek tričlenski. Izpodbijana kondemnatorna odločitev, po kateri je prvotoženec skupaj z drugotožencem dolžan plačati tožniku denarno odškodnino, vsebuje tudi deklaratorno odločitev o obstoju tožnikove terjatve do prvotoženca v znesku 1.200,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev (z delno sodbo) vzdržalo v veljavi le v navedenem deklaratornem delu, v obsodilnem oziroma dajatvenem delu pa jo je razveljavilo. O tem bo sodišče prve stopnje lahko odločilo šele po deklaratorni odločitvi o obstoju oziroma neobstoju v pobot uveljavljane terjatve prvotoženca.

Le delna odločitev o tožbenem zahtevku pa je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v delu, ki se nanaša na obveznost prvotoženca do plačila stroškov postopka tožniku in obratno.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da v primeru, ko si stojita nasproti terjatvi tožnika in toženca za enako škodo oziroma za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ni razloga za izključitev pobota v smislu določila

341. člena ZOR, ki zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Tožnik in drugotoženec neutemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev (1. odst. 4. točke v delu, ki se nanaša na drugotoženca in 3. odst. 4. točke izreka). Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o stroških upošteva vse okoliščine primera. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v odškodninskih zadevah posebej ugotavlja uspeh po temelju in posebej po višini. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo le sledilo večinski sodni praksi, ko je navedlo, da je tožnik po temelju uspel 100%, po višini 28%, oziroma skupaj s 64%. Dodati je še treba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov te pravilno odmerjalo glede na vsakokratno vrednost spornega predmeta.

Iz navedenih razlogov in v skladu z določili 353. in 1. odst. 354. čl. ZPP je sodišče odločilo kot v izreku te odločbe.

Zaradi tožnikovega neuspeha s pritožbo in minimalnega uspeha drugotoženca (le v obrestnem delu), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krijeta svoje stroške pritožb (1. odst. 154. čl. v zvezi z

165. čl. ZPP).