Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče se v postopku izdaje zamudne sodbe ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožbenih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in dokazi obstoji nasprotje.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije
svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna z nepremičnin, ki so v lasti tožeče stranke, v roku 15 dni odstraniti v 1. točki izreka naštete premičnine ter ji prepovedalo kakršnokoli prinašanje, dovažanje ali postavljanje premičnin na nepremičnino tožeče stranke. Toženo stranko je sodišče obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.087,16 EUR.
Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da tožeča stranka ni lastnik nepremičnin, glede katerih zahteva prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, saj so te v lasti Republike Slovenije, v zemljiški knjigi pa je zavedena kot družbena lastnina. Zaradi tega sam ni izvajal nedopustnih posegov v nepremičnine – počivališča ob avtocesti. V zvezi s pozivi sodišča k odgovoru na tožbo in na njeno dopolnitev prilaga karton ortopeda, iz katerega izhaja, da vročitev tožbe v odgovor ni bila uspešna, ker v tem času ni mogel voziti avtomobila ter zaradi prejšnjih poškodb ni bil sposoben prenašati daljše vožnje ter je bival pri prijatelju. Od tam ni šel nikamor, saj ni pričakoval nobene pošte. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. V pritožbenem postopku zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se v postopku izdaje zamudne sodbe ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožbenih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in dokazi obstoji nasprotje. Povedano drugače: tožeči stranki dejstev, ki jih navaja, ni treba dokazovati, le navesti jih mora(1), sodišče pa preveri, ali med njimi in dokazi, ki jih priloži tožeča stranka, morebiti obstaja nasprotje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi tega nasprotja ni.
Tožeča stranka je zatrdila, da je lastnica sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje nasprotja med to trditvijo in dokazi ni našlo, zato je ravnalo pravilno, ko je to trditev povzelo v dejansko podstat svoje sodbe. Pritožbene navedbe o nelastništvu nepremičnine, glede katere tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo pred vznemirjanjem njene lastninske pravice, ter o vpisanem statusu družbene lastnine na tej nepremičnini predstavljajo grajo dejanskih ugotovitev, iz tega razloga pa se zamudne sodbe, kot rečeno, ne more izpodbijati, na kar je bil pritožnik tudi opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe.
Edini dovoljeni pritožbeni razlog, ki ga pritožnik navaja, je izpodbijanje ugotovitev sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve tožbe in njene dopolnitve v odgovor, vendar pa je ta pritožbeni razlog neutemeljen. Toženec v pritožbi trdi, da tožbe in njene dopolnitve v odgovor ni prejel, saj je zaradi zdravstvenih težav v kritičnem obdobju bival pri prijatelju, a za svoje trditve ne predlaga nikakršnih dokazov. Predloži namreč le mnenje ortopeda (datirano, česar pritožbeno sodišče ni moglo spregledati, v odprtem pritožbenem roku za vložitev sedaj obravnavane pritožbe), iz katerega sicer izhajajo določene toženčeve zdravstvene težave, ni pa v tem mnenju (niti to ne bi bil primeren dokaz) nič, kar bi potrjevalo, da je toženec v obdobju vročanja bival drugje. Samo in če bi toženec izkazal, da ga v času vročanja na naslovu, navedenem na sodnih pošiljkah, dejansko ni bilo, bi bila njegova pritožba lahko uspešna. Drugih dokazov (npr. svojega in prijateljevega zaslišanja) toženec ne ponudi, zato njegovi dokazno nepodprti pritožbeni navedbi pritožbeno sodišče enostavno ne more slediti.
Višje sodišče drugih pomanjkljivosti, na katere je v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo, zato je toženčevo pritožbo vzavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.
Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (tožeča stranka v glavnem odgovarja na nedovoljene pritožbene razloge ter se spušča v dejanske ugotovitve), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. členom ZPP).
(1) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 29. 8. 2006, opr. št. I Cp 1775/2005.