Jedro

Presoja, da dokaz (zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je nepremičnina v družbeni lastnini) ni v nasprotju s trditvami v tožbi (da gre za lastnino tožeče stranke), je glede na (postopno) tranzicijo družbene lastnine v klasično lastninsko pravico z znanim titularjem pravilna. Razumevanje revizijske graje v smeri izpodbijanja zaključka, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, pa bi pomenilo izpodbijanje dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku nasploh ni dopustno, kadar se izpodbija zamudna sodba, pa tudi ne v pritožbenem.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da z nepremičnin, ki so v lasti tožeče stranke (gre za počivališče Povodje na obeh straneh gorenjske avtoceste), odstrani v izreku naštete premičnine in mu prepovedalo, da v bodoče tja prinaša ali postavlja kakršnekoli premičnine.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da bi sodišče druge stopnje po 350. členu ZPP moralo paziti na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonom izdalo zamudno sodbo, višje sodišče pa na kršitvi iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožeča stranka zakonita lastnica nepremičnin, iz obrazložitve pa ni razvidno zakaj. Dalje je zapisalo, da je tožeča stranka predložila zemljiškoknjižni izpisek ter da „v skladu z domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, in na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov za predmetni nepremičnini“ ugotavlja, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za pravdo. Tožeča stranka je sama navajala, da ni zemljiškoknjižni, pač pa zakoniti lastnik. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da gre za družbeno lastnino in spremembe vpisa glede tega od 1. 5. 2011 vse do danes ni bilo. Zato so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska šteje, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine. Višje sodišče bi moralo tako v okviru uradnega preizkusa ugotoviti, da zamudna sodba ni zakonita, ker je bila izdana v nasprotju z določbami ZPP in ker ima obrazložitev take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Toženec je vložil pritožbo kot laik, od višjega sodišča pa utemeljeno pričakuje, da preizkus pritožbe opravi v skladu z zakonom. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Meni, da toženec uveljavlja predvsem revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga skuša prikazati kot zmotno uporabo materialnega prava oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, že v tožbi pa je tožeča stranka navedla, da je zakonita lastnica nepremičnin, ki predstavljajo počivališče Povodje, lastninsko pravico na njih pa je pridobila na podlagi druge alineje 14. člena Zakona o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS-1), po kateri ima A. ne glede na določbe zakona, ki ureja javne ceste, in zakona, ki ureja stvarno premoženje države, na podlagi tega zakona lastninsko pravico na določenih delih avtocest, ki so bili zgrajeni ali so se pričeli graditi pred uveljavitvijo tega zakona, med drugim na zemljiščih, objektih in napravah, potrebnih za opravljanje spremljajočih dejavnosti (počivališča, parkirišča, bencinski servisi in podobno).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa ZPP v 318. členu ZPP, med njima sta sklepčnost tožbe, tj. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in neobstoj nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. točka prvega odstavka navedenega zakonskega določila). Sodišče druge stopnje pri preizkusu zamudne sodbe po uradni dolžnosti pazi, ali je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonskimi določbami izdalo zamudno sodbo in ali ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 7. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Tožena stranka ne nasprotuje presoji, da je bila tožba sklepčna, očitno pa meni, da je tožbi priložen dokaz - zemljiškoknjižni izpisek - v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo korektno povzema navedbe, ki jih je podala v tožbi. Tožba je bila sklepčna in tako je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, ko je sprejelo navedbe tožeče stranke o tem, da je „zakonita lastnica“ (torej oseba, ki je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona) in na več mestih (npr. v točkah 6 in 9 obrazložitve) tudi izrecno zapisalo, da je lastnica. Zato zapis, ki ga citira revizija, ne povzroča nejasnosti sodbe. Razumeti ga je namreč treba le kot presojo izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer da dokaz (zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je nepremičnina v družbeni lastnini) ni v nasprotju s trditvami v tožbi (da gre za lastnino tožeče stranke). Taka presoja je glede na (postopno) tranzicijo družbene lastnine v klasično lastninsko pravico z znanim titularjem pravilna. Razumevanje revizijske graje v smeri izpodbijanja zaključka, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, pa bi pomenilo izpodbijanje dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku nasploh ni dopustno, kadar se izpodbija zamudna sodba, pa tudi ne v pritožbenem (drugi odstavek 338. člena ZPP). Podrobnejše utemeljevanje, na kakšni podlagi je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico oziroma na podlagi česa sodišče sklepa, da jo je pridobila, pa glede na sistem afirmativne litiskontestacije (domnevi priznavanja v tožbi navedenih dejstev) ni potrebno in tudi po določilu petega odstavka 324. člena ZPP je sodišču v obrazložitvi zamudne sodbe prihranjena dokazna ocena materialnopravno pomembnih dejstev. Glede na navedeno torej sodišče druge stopnje ni opustilo preizkusa izpodbijane zamudne sodbe v obsegu, kot mu ga predpisuje drugi odstavek 350. člena ZPP oziroma je pravilno presodilo, da kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane.

8. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te stroške predstavljajo stroški odgovora na revizijo, materialne stroške in DDV.