Jedro

Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačevana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi oziroma pred podajo le-te. Le na tak način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi z dne 28. 9. 2011 uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, obstoj delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi ter vrnitev na delo k toženi stranki, izrecno pa tudi plačilo nadomestila plače od 2. 10. 2011 dalje v mesečnem bruto znesku 1.020,00 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2013 je tožnik spremenil svoj tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadomestila plače, tako da ga je zvišal na 1.388,00 EUR bruto, kolikor naj bi znašala njegova dejanska plača pred sporno odpovedjo. Tožena stranka taki spremembi tožbe na naslednjem obravnavanem naroku dne 22. 11. 2013, na katerem je sodišče prve stopnje obravnavo zaključilo, ni ugovarjala, sodišče pa je pri izdaji sodbe navedenega dne tako spremembo tožbenega zahtevka očitno spregledalo in poleg ugoditve drugim zahtevkom glede nadomestila plače ugodilo le v okviru prvotnega zahtevka v znesku 1.020,00 EUR mesečno. Tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zahtevku za plačilo nadomestila plače je sodišče druge stopnje štelo za pravočasni predlog za izdajo dopolnilne sodbe (sodba Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014). Temu je sodišče prve stopnje sledilo in dne 9. 5. 2014 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je ugodilo zvišanemu zahtevku za plačilo nadomestila plače in iz tega naslova toženi stranki naložilo, da od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje tožniku izplača še mesečni bruto znesek 368,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov ter mu povrne dodatne stroške postopka v znesku 474,33 EUR. Ugotovilo je, da tožena stranka tako spremenjenemu zahtevku do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, temveč je to storila šele v pritožbenem postopku. Hkrati pa je na podlagi listine o obračunu tožnikove plače, ki jo je kot dokaz predložil tožnik že ob vložitvi tožbe, ugotovila, da je tožnikov zvišani zahtevek utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z dodatki in stimulacijami, kot so mu bili priznani za mesec maj 2011, ko je tožnik še normalno delal. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej obširno ponavlja svoje navedbe iz revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014, v kateri je bilo v tem delovnem sporu odločeno o preostalih tožbenih zahtevkih, vključno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Glede pravnomočne potrditve dopolnilne sodbe pa ponavlja pritožbene navedbe, da pomeni zvišanje zahtevka za plačilo nadomestila plače nedopustno novoto, glede katere je bil tožnik prekludiran. V zvezi z zvišanjem zahtevka za plačilo nadomestila plače tožnik tudi ni predlagal nobenih novih dokazov. Skliceval se je le na pomotno oblikovanje zahtevka ob vložitvi tožbe. Sicer pa tožnik za čas, ko ni delal, ni bil upravičen do dodatkov, ki so sicer odvisni od dejanskih okoliščin in pogojev dela. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je ugotovilo, da delavci pri toženi stranki delajo v izmenah in ponoči, prav tako pa je nerazumljivo priznanje plače iz naslova stimulacije. Glede na navedeno sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožnik je obširno odgovoril na revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kot prvo sodišče ugotavlja, da je bilo o reviziji, ki jo je tožena stranka vložila zoper pravnomočno sodbo Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014, s katero je bilo odločeno o drugih tožbenih zahtevkih, vključno z zahtevkom o ugotovitvi nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, že odločeno (sodba VIII Ips 2003/2014 z dne 15. 12. 2014) preden je bila tokrat obravnavana revizija predložena Vrhovnemu sodišču. Glede na to sodišče revizijskih navedb, ki se nanašajo na pravnomočno odločitev v zadevi Pdp 20/2014, ni moglo upoštevati.

7. Modifikacijo tožbenega zahtevka v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2013, v kateri je tožnik prvotni tožbeni zahtevek za plačilo mesečnega nadomestila plače iz 1.020,00 EUR zvišal na 1.388,00 EUR, je sodišče utemeljeno štelo za spremembo tožbe v smislu določb 184. člena ZPP, za takšno spremembo tožbe pa ne veljajo prekluzije iz 286. člena ZPP. Na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. V primeru razveljavitve sodbe s strani pritožbenega sodišča in vrnitve zadeve v tovrstnih sporih sodišču prve stopnje v ponovno sojenje to velja tudi za ponovljeni postopek oziroma vse do konca glavne obravnave v polovljenem postopku.

8. Ker je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013 spregledalo, da je prišlo do zvišanja zahtevka za plačilo nadomestila plače, je na predlog za izdajo dopolnilne sodbe v dopolnilni sodbi utemeljeno odločalo o vtoževani razliki (drugi odstavek 326. člena ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločalo o izdaji dopolnilne sodbe šele na opozorilo sodišča druge stopnje, da je tožnikovo pritožbo potrebno obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Revizijske navedbe, da nižji sodišči nista izvajali dokazov in navedli razlogov za dosojo dodatno uveljavljanega zahtevka iz naslova razlike nadomestila plače, niso utemeljene. Sodišče se v zvezi s tem izrecno sklicuje na listino o obračunu tožnikove plače za mesec maj 2011, iz katere izhajajo plačila vseh dodatkov, ki jih sodišče upošteva, hkrati pa se sodišče utemeljeno sklicuje na druge ugotovitve v tem sporu, iz katerih prepričljivo izhaja, da je tožnik redno delal v izmenah in tudi v nočni izmeni.

10. Sodišče pravilno zaključuje, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačevana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi oziroma pred podajo le-te. Le na tak način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Da bi sodišče takšno izhodišče v obravnavanem primeru neutemeljeno uporabilo, tožena stranka ni navajala pravno upoštevnih razlogov in dokazovala pravno pomembnih okoliščin.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.