Jedro

Z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik pridobil pravico do vzpostavitve takšnega premoženjskega stanja, kot bi bilo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Zato je upravičen do odškodnine oziroma do reparacije po splošnih načelih civilnega prava, torej do odškodnine v višini nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi delal in mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerje dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 368,00 EUR in mu po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 474,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno dopolnilno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožniku povrnitev stroškov postopka, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno v zvezi s pritožbo tožnika zoper sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013, saj bi moralo na podlagi 327. člena ZPP šteti pritožbo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato pritožbe tožene stranke zoper sodbo opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013 ne bi smelo poslati sodišču druge stopnje, preden bi odločilo o predlogu za dopolnitev sodbe in dokler se ne bi iztekel rok za pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Nepravilno je ravnalo tudi sodišče druge stopnje, saj bi moralo pred obravnavanjem obeh pritožb pozvati sodišče prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo. Zaradi navedenih kršitev so toženi stranki nastali nepotrebni stroški, ki jih ni povzročila po svoji krivdi, postopek pa se je zavlekel. Na podlagi navedenega zahteva plačilo pritožbenih stroškov. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013, na kateri temelji izpodbijana dopolnilna sodba, zmotno ugotovilo, da tožnik ni ravnal krivdno in ni odgovoren za ravnanja, s katerimi je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na mnenju sodnega izvedenca, iz katerega izhaja, da so tožnikova ravnanja posledica bolezenskega stanja. Takšno pravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, obrazložitev glede razlogov pa je sama s seboj v nasprotju. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede tega, da je bil tožnik v času storitve očitanih kršitev sposoben za delo. V nadaljevanju pritožba izpodbija dejanske ugotovitve in pravna stališča sodišča prve stopnje, ki jih je zavzelo v sodbi opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013 in po mnenju pritožbe nepravilno uporabilo materialno pravo tudi glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno naložilo toženi stranki obračun nadomestila plače v višini 368,00 EUR. Zahtevek v višini 1.388,00 EUR predstavlja nedopustno novoto in ga je treba zavrniti. Tožnik je prekludiran z navajanjem novega dejstva, da naj bi plača znašala več kot je to trdil v vlogi z dne 23. 10. 2013 oziroma že v tožbi z dne 28. 9. 2011. Navajal je namreč, da je bil zaposlen pri toženi stranki približno 24 let in je imel osnovno plačo v višini 1.020,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da so delavci delali v izmenah in ponoči. Nerazumljiva pa je tudi odločitev glede osebne stimulacije v višini 45,00 EUR.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano dopolnilno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo odločilo o predlogu tožnika za izdajo dopolnilne sodbe, kot je pritožbo tožnika zoper sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013 štelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014. S to sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 in da na podlagi te odpovedi delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še traja (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.020,00 EUR in mu po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.697,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

V navedeni sodbi opr. št. Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014 je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 9. 2011. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna, se v smislu določbe 319. člena ZPP ne more več izpodbijati. Zato tožena stranka v pritožbi zoper dopolnilno sodbo neutemeljeno obširno navaja razloge, ki se nanašajo na pravnomočno razsojeno zadevo. Sodišče prve stopnje torej ni storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka s tem, ko se v dopolnilni sodbi ni opredelilo do navedb tožene stranke glede tega, da je bil tožnik v času storitve očitanih kršitev sposoben za delo, da je zmotno uporabljeno materialno pravo glede vprašanja tožnikove krivde za storjene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in glede razveze pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR). Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo, temveč je obravnavalo pritožbo le v delu, s katero tožena stranka izpodbija odločitev iz dopolnilne sodbe, torej da je dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerje dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 368,00 EUR.

Pritožba neutemeljeno navaja, da pomeni zvišanje reparacijskega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2013 iz naslova mesečnega prikrajšanja pri plači iz 1.020,00 EUR na 1.388,00 EUR nedopustno novoto, ki je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Pri inštitutu spremembe tožbe po 184. členu ZPP namreč po naravi stvari tožnik navaja dejstva in predlaga dokaze, ki se nanašajo na spremenjeni tožbeni zahtevek. Zato vsaka sprememba tožbe pomeni tudi navajanje dejstev, ki so nova oziroma drugačna od tistih, ki jih je tožnik navajal pred spremembo tožbe. Ker je bila pripravljalna vloga vročena toženi stranki (vročilnica - list. št. 178), ki ni uveljavljala ugovora prekluzije, tega ne more uspešno uveljavljati s pritožbo.

Z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 je tožnik pridobil pravico do vzpostavitve takšnega premoženjskega stanja, kot bi bilo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Zato je upravičen do odškodnine oziroma do reparacije po splošnih načelih civilnega prava, torej do odškodnine v višini nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi delal in mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Citirane določbe ZDR podrobneje opredeljujejo plačilo delavca za delo, pri čemer prvi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. V zvezi z dodatki tretji odstavek 127. člena ZDR določa, da se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje tako glede višine osnovne plače tožnika, kot tudi višine dodatkov za izmensko delo in delo ponoči, do katerih je tožnik upravičen. Protispisne so pritožbene navedbe, da ni jasno, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavci delali v izmenah in ponoči. Spor zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč potekal prav zaradi obdolžite, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je neupravičeno zaustavil stroj, na katerem je delal, v času tožnikovega dela v nočni izmeni in da je stroj ponovno vključil šele ob pričetku naslednje dopoldanske izmene (dne 24. 6. 2011 je stroj ustavil ob 3.10. uri in ga ponovno zagnal ob 6.09. uri; dne 27. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.51. uri in ga ponovno zagnal ob 6.07. uri; dne 28. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.35. uri in ga ponovno zagnal ob 6.06. uri; dne 29. 6. 2011 je stroj ustavil ob 1.22. uri in ga ponovno zagnal ob 6.10. uri; dne 30. 6. 2011 je stroj ustavil ob 0.25. uri in ga zagnal ob 1.43. uri, nato ga ponovno ustavil ob 1.43. uri in ponovno zagnal ob 6.09. uri). Zato je tudi po stališču sodišča druge stopnje v celoti dokazano, da je delo pri toženi stranki potekalo ponoči in v izmenah. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne (A3) izhaja, da je bil tožnik dolžan opravljati delo v dveh izmenah ter tudi ponoči. Sodišče prve stopnje je odločitev glede višine tožnikove plače pravilno oprlo na plačilno listo za maj 2011 (A5), iz katere izhaja plača tožnika v višini 1.388,56 EUR bruto. Tožena stranka tudi ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da tožnik v času, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, ne bi bil upravičen do dodatkov za nočno in izmensko delo ali do plačila individualne uspešnosti, kot to izhaja iz plačilne liste za maj 2011, niti ni trdila, da take individualne uspešnosti tožniku ne bi izplačevala. Zato je višina plače oziroma nadomestila, do katerega je tožnik upravičen, v celoti dokazana, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, enako tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Ni utemeljeno stališče v pritožbi, da je tožena stranka upravičena do stroškov postopka, ker je bila kršena določba prvega odstavka 327. člena ZPP, ki določa, da sodišče prve stopnje počaka in ne pošlje pritožbe sodišču druge stopnje, dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in se ne izteče rok za pritožbo zoper to odločbo, če je poleg predloga za dopolnitev sodbe vložena tudi pritožba zoper sodbo. V obravnavani zadevi je šlo za primer, ko je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je zadevo zaradi pritožb obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 301/2013 z dne 22. 11. 2013 poslalo pritožbenemu sodišču v reševanje. Tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno spisa vračati sodišču prve stopnje preden bi odločilo o pritožbah ter čakati na odločitev sodišča prve stopnje glede predloga za izdajo dopolnilne sodbe, saj so bili podani pogoji za odločanje o pritožbah.