Jedro

Časovna oddaljenost protipravnih objav v konkretnem primeru ne izničuje interesa javnosti za seznanitev s protipravnostjo ravnanja toženke, niti ne vpliva na primernosti objave dela sodbe v konkretni zadevi za dosego vsaj delne restitucije oziroma satisfakcije tožnice za povzročeno škodo. Članki, zaradi katerih se tožnici prisoja odškodnina v konkretni zadevi, so namreč v javnosti sprožili precejšen odziv, nekateri izmed člankov so bili objavljeni celo v najbolj razširjenem časniku v Sloveniji, s čimer so dosegli najširšo publiko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 50.000,00 EUR zniža za 24.500,00 EUR (na 25.500,00 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica mora v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženki 280,69 EUR stroškov (pritožbenega) postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude (t. j. od 16. dne po prejemu te sodbe) do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je po pravnomočnosti sodbe naložilo njeno objavo, in sicer na svoje stroške v časniku D, v tedniku V, v reviji M, v časniku N, in v časniku S, pri čemer objaviti predmetno pravnomočno sodbo pomeni, navedbo opravilne številke in datuma sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedbo pravdnih strank zadeve s podatki iz uvoda sodbe o pooblaščencih ter strankah, z navedbo predmeta spora, z dodatkom v zvezi z objavo člankov, ki jih je sodišče posebej navedlo za vsakega izmed navedenih tiskanih medijev, ter objavo točke I in II te sodbe (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (odškodnino v višini dodatnih 100.000,00 EUR s pripadki ter objavo sodbe v zvezi s članki, glede katerih z vmesno sodbo ni bila ugotovljena njihova protipravnost) je sodišče zavrnilo (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Glede stroškov je določilo, da nosi vsaka stranka svoje (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča iz I., II. in IV. točke izreka se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži solidarno plačilo vseh stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnici objava spornih člankov povzročila izredno hudo in dolgo psihično stisko. Sodišče je svoje stališče oprlo na tožničino izpovedbo ter na mnenje izvedenca psihiatra K., izvedenca kardiologa K. in izvedenca interne medicine D. V., vendar je mnenje izvedencev napačno povzelo. Glede izvedenca psihiatra K. opozarja, da je že v pisnem mnenju zapisalo, da ima tožnica tako visoko in dobro razvite psihološke obrambne mehanizme, da ji objave v medijih ne morejo uničiti poslovnega življenja, še manj pa osebnega (ločitev od moža, ki je ves čas skoraj enakovredno sodeloval pri projektu, visoko izobražen sin se je sramuje do meje, da z njo nima stikov). Po oceni toženke tako že iz pisnega mnenja izhaja, da tožnica zaradi objav v medijih ni trpela izredno hude in dolgotrajne psihične stiske. Opozarja tudi na vsebino zaslišanja izvedenca, ki je pojasnil, da so bile depresivna epizoda in prilagoditvene motnje pri tožnici "blage, pa recimo mogoče do zmerne; več kot zmerne niso bile." toženka v zvezi z navedeno izjavo povzema pojasnilo izvedenca. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje navedlo, da v celoti sprejema izvedensko mnenje psihiatra kot objektivno, prepričljivo in natančno, je očitno, da je spregledalo zelo pomembne dele izvedeniškega mnenja. Glede menja izvedenca kardiologa K. meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo trajanje tožničinih težav s srcem, ki so se pojavile šele leta 2004 in in so trajale le dve leti in pol do leta 2006. Iz izvedenskega mnenja tudi jasno izhaja, da ni vzročne zveze med objavo spornih člankov in kardiološkimi težavami, ampak je vzrok za hitro bitje srca paroksizmalna supraventrikularna tahikardija (PSVT), ki je prirojena. Izvedenec je pojasnil, da je psihični stres lahko vplival v določeni, to je manjši meri na trajanje napadov, lahko pa tudi na njihovo pogostost. Pri tem je treba tudi upoštevati tudi pojasnilo izvedenca psihiatrične stroke, da je bilo stresnih dejavnikov, ki so vplivali na tožnico več: od kazenskih, civilnih, prekrškovnih in upravnih postopkov zoper tožnico do poročanja vseh medijev. Glede mnenja izvedenca interne medicine D. V. poudarja, da je tudi ta izključil možnost nastanka PSVT zaradi psihičnih stresov (objave člankov) ter da se tahikardije pogosteje pojavljajo v srednji življenjski dobi med 40 in 50 letom, ko se poveča število atrijskih ekstrasistol, ki sprožajo napade PSVT. Psihični stres je v skladu z izvedencem interne medicine lahko le v manjši meri vplival na trajanje in pogostost napadov. V nadaljevanju graja zmotno uporabo materialnega prava glede višine pravice denarne odškodnine in meni, da je sodišče v konkretnem primeru pripisalo preveliko težo posameznim okoliščinam konkretnega primera, hkrati pa škode in odškodnine ni pravilno objektiviziralo, saj brez utemeljenega razloga bistveno odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. Pritožbeno grajo konkretizira z navajanjem primerov iz sodne prakse, ki po njegovem mnenju kažejo na neustreznost dosojene odškodnine v konkretnem primeru. Pri tem poudarja, da je treba upoštevati, da so bili le nekateri od spornih člankov objavljeni v časopisu D, ki je po oceni sodišča "resen" medij, ki mu bralci verjamejo (takih člankov je bilo 6), preostali pa so bili objavljeni v medijih, ki nimajo enake teže kot D. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava tudi v odločitvi glede obrestnega dela zahtevka. Opozarja, da tožnica ni navedla trditvene podlage, zakaj naj bi zakonske zamudne obresti tekle že od 24. 2. 2006. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v odškodninski zahtevek prišlo do sklepa, da je tožnica do takšnih obresti upravičena. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo tudi glede zahtevka za objavo sodbe. Po eni strani za takšen zahtevek tožnica ni podala trditvene podlage, po drugi strani pa bi sodišče moralo upoštevati tudi, da je od sporih člankov minilo že več kot sedem let. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, da se objavi v vsakem mediju prav celotna I. in II. točka izreka sodbe, saj so v teh točkah povzeti naslovi člankov iz vseh medijev, ki pa se bralcev posameznega od teh medijev ne tičejo in za katere bralci posameznega medija morda sploh ne vedo, da so bili objavljeni. Po mnenju toženke je razlog za zavrnitev zahtevka za objavo sodbe tudi njegova nedoločenost, saj v zahtevku ni navedeno, kje naj toženka sodbo objavi (stran in rubrika pisne objave), niti ni določeno, v kakšnem roku naj to stori.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O odločitvi glede denarne odškodnine:

5. Toženka neutemeljeno graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede stopnje duševnih bolečin tožnice zaradi protipravnih objav. Prvenstveno gre opozoriti, da predstavljajo duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravni standard oziroma nedoločen pravni pojem, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Pri tem pa ni mogoče zanemariti, da duševne bolečine kot pravni pojem vendarle ohranjajo svojo temeljno značilnost, namreč da je njihova vsebina po svojem bistvu normativna in posledično ne ustreza nujno medicinski terminologiji. Medicinska stroka tudi ne more izčrpati njihove vsebine tako, da bi bila materialnopravna presoja sodišča izključena. Zakonodajalec se namreč normiranja s pomočjo pravnega standarda posluži v tistih primerih, ko je potrebno dati posamezni normi zaradi približanja zahtevam življenja kar najširšo vsebino in jo s tem napraviti kar najbolj prožno. Vsebina določenega pravnega standarda pa se izoblikuje s sodno prakso.

6. V okviru takšne pravne paradigme je zato treba presojati tudi pritožbeno grajo in posledično pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin tožnice. V zvezi s konkretnimi pritožbenimi očitki toženke, da je sodišče prve stopnje spregledalo del izvedeniškega mnenja psihiatrične stroke, v katerem naj bi bili izpostavljeni močni psihološki obrambni mehanizmi tožnice, zaradi katerih ni mogoče, da bi ji sporne objave uničile osebno in poslovno življenje, gre pojasniti, da je izvedenec na zaslišanju svojo ugotovitev iz pisnega mnenju zrelativiziral s pojasnilom, da "ne glede na to, kako dobro je oseba strukturirana, vsi od nas, ki smo tu notri, lahko zbolimo za depresivno epizodo, recimo govorimo o teh z zunanjimi dejavniki. Seveda morajo biti samo stresni dejavniki dovolj veliki." (primerjaj prepis zvočnega posnetka zaslišanja na list. št. 330). V pritožbi izpostavljena ugotovitev izvedenca iz pisnega mnenja je torej iztrgana iz konteksta izvedeniškega mnenja, ki kot celota sestoji iz pisnega in ustnega dela (prvi odstavek 253. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo na 7. in 8. strani svoje obrazložitve. Pri tem pa ni bilo dolžno v svojo dokazno oceno vključevati tudi dokazno nepomembne dele izvedeniškega mnenja. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti izvedeniškega mnenja tudi glede na vsebino navedenega dela mnenja, zato ne pomeni kršitve določbe 8. člena ZPP, niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je izvedba dokaza z izvedencem (tj. s pribavo pisnega mnenja in ustnim zaslišanjem izvedenca) pokazala, da je njegovo sporočilo nepomembno oziroma očitno brez dokazne vrednosti. Sodišče druge stopnje pa z zgornjim pojasnilom le pritrjuje konkludentno izraženemu stališču sodišča prve stopnje, da je neocenjen del izvedeniškega mnenja očitno neprimeren za dokazovanje (1).

7. Enako velja tudi za pritožbeno opozarjanje na izpovedbo izvedenca v delu, v katerem je pojasnil, da so bile depresivna epizoda in prilagoditvene motnje pri tožnici blage, mogoče do zmerne, niso pa bile več kot zmerne. Izvedenec je namreč tik pred tem pojasnilom na izrecno vprašanje sodnice, ali se lahko opredeli do vprašanja, kako in od kdaj se je tožnica zdravila - glede na to, da je v svojem mnenju navedel, da je prvi izvid psihiatra v spisu od 13. 4. 2005, prva protipravna objava pa se je zgodila 2003 (op. sodišča druge stopnje) - odgovoril, da "v bistvu čisto natančno ne, zaradi tega, ker je podatkov premalo" (primerjaj prepis zvočnega posnetka na list. št. 330 zadaj). Šele takšnemu odgovoru pa je sledilo izvedenčevo sklepanje o stopnji depresivne motnje tožnice a posteriori, ki ga povzema pritožba. Navedel je, da bi bilo mogoče na stopnjo depresivne motnje pri tožnici sklepati upoštevajoč dejstvo, da se je zdravila zgolj ambulantno, da ni bila naročena v ambulanti pogosteje kot na tri mesece, da ni bilo resnega poskusa samomora, da ji ni bilo predpisanih veliko število antidepresivov, da ni bila vključena v terapevtski proces, da trenutno antidepresiv ni več potreben in da se je stanje stabiliziralo. Pri tem pa je zaključil - kar pritožba zanemari - da "je tu v bistvu en blazno velik vložek vezajev, ki ga je treba pač z veliko mero preudarnosti oceniti."

8. Takšno preudarno oceno je sodišče prve stopnje tudi opravilo. Pri tem je upoštevalo pojasnilo izvedenca, da je tožnica zaradi spornih objav in postopkov, v katere je bila vpletena, utrpela akutno stresno motnjo, prilagoditveno motnjo in globoko depresijo. Težave ima še danes (torej deset let po prvi protipravni objavi), pri tožnici pa so se v tem obdobju kot posledica zgoraj navedenih psihičnih motenj pojavili simptomi, kakršni so tesnoba, strah, napetost, nespečnost, znižana samopodoba, občutje zaznamovanosti, izoliranosti, nemoči, črnogledost, depresivno razpoloženje, utrujenost, utrudljivost, samomorilne ideje, socialni umik, brezvoljnost, znižana sposobnost za prilagajanje zahtevam vsakdana, različni telesni simptomi, katerih vzrok je tesnobnost (bolečine, prebavne težave, slabost, vrtoglavica, hitrejše bitje srca). Ti simptomi so se in se še vedno pojavljajo v različnih jakostih in različnih kombinacijah ali skupkih glede na zunanje okoliščine in glede na sposobnost spopadanja z njimi.

9. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, tj. izvedeniškim mnenjem izvedenca notranje medicine in izvedenca kardiologa ter zaslišanjem tožnice. Slednja je po oceni sodišča prve stopnje nazorno, čustveno in popolnoma prepričljivo pojasnila, da ji stresa niso povzročali toliko postopki, temveč so ji hude duševne bolečine prizadele objave v medijih, da je morilka in kriminalka. Pojasnila je, da je naredila kakšne administrativne prekrške, vendar je to čisto nekaj drugega kot to, da so jo razglasili za morilko petdesetih ljudi in tatico. Kot najhujši je izpostavila ravno članek, objavljen v D 14. 11. 2003 (za katerega je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da so njegovi deli posegli v tožničino pravno zavarovano sfero). V 24-urah je bila razglašena za morilko, ki naj bi umorila in okradla 50 ljudi, s čemer mora sedaj živeti. Spominja se, kako so ljudje za njo pljuvali, jo tepli, jo označevali s kurbo, prasico, govorili da ni v zaporu zato, ker ima odnose s sodniki, bile so tudi pobude o protestih, ki bi zahtevali uvedbo smrtne kazni zaradi primerov, kot je ona. Njeno celotno življenje je uničeno, kljub izobrazbi je revna, nihče je noče zaposliti, niti za čistilko. Že sedem let se trudi, da bi ponovno delala, vendar brez uspeha. Izpovedala je tudi, da je danes zmerjanja manj, da pa pri sogovorniku še vedno zazna nekaj tišine potem, ko se predstavi z imenom in priimkom. Zaradi tega ne hodi ven oziroma hodi samo po najnujnejše. Pri vprašanju sodnice prve stopnje glede družine, se je zjokala in povedala, da sina in vnuka ni videla že eno leto, ker se je sramujejo. Prijateljev je imela veliko, danes pa se druži le še z dvema paroma, ostalih 90 odstotkov se danes na ulici obrne stran. Najbolj pa jo boli prezir, ki ga čuti od ljudi, in to bolj, kot če bi jo tepli 24 ur.

10. Ker sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo, ocene njenega zaslišanja pa ne graja niti toženka v pritožbi, je sodišče prve stopnje ob nadaljnjem upoštevanju dejstva, da je imela tožnica zaradi psihičnega stresa tudi pogostejše oziroma dalj časa trajajoče napade hitrega bitja srca (katerih vzrok je sicer prirojena bolezen), kakor tudi upoštevajoč, da je bil poseg v tožničino zasebnost oziroma pravico do dobrega imena in časti zelo intenziven (gre za očitke storitve kaznivega dejanja zoper življenje in telesno integriteto, objavljene v 16 prispevkih medijev, ki imajo veliko naklado, nekateri izmed njih pa uživajo reputacijo „resnih“ časopisov) in dalj časa trajajoč (tri leta), pravilno zaključilo, da je tožnica trpela intenzivne in dalj časa trajajoče bolečine.

11. Toženka pri tem po nepotrebnem poudarja, da sta izvedenec kardiolog in izvedenec notranje medicine pojasnila, da vzrok tožničinih kardioloških težav ne more biti sam psihični stres, temveč prirojena bolezen. Navedeno je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo, kar je tudi izrecno navedlo v svoji obrazložitvi na strani 9. Je pa upoštevalo, kar navaja tudi sama toženka v pritožbi, da so psihični pritiski v manjši meri vplivali na trajanje in pogostost napadov hitrega bitja srca.

12. Pravilno pa toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja višine pravične denarne odškodnine. Le-ta predstavlja pravni standard, ki ga je treba zapolniti v skladu z načelom individualizacije in z načelom objektivne pogojenosti odškodnine. Pri tem pa velja opozoriti, da primeri iz sodne prakse, kakor jih je mogoče analizirati na podlagi objav na spletni strani Vrhovnega sodišča RS in v drugih publikacijah, ne ponujajo številčne razpredelnice, ki bi omogočala matematično uvrstitev primerov vanjo in aritmetičen zaključek o pravični odškodnini v posameznem primeru. Ocena o ustreznosti prisojene odškodnine v konkretnem primeru je vedno posledica tehtanja ustrezne uravnoteženosti principa objektivne pogojenosti odškodnine – s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera (navedeno je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic - 14. in 22. člen Ustave RS) – z vezanostjo odškodnine na konkretne okoliščine primera v smislu t. i. ožje individualizacije – s katero naj se zadosti izravnalni pravičnosti tako, da denarno zadoščenje v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje.

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pravična denarna odškodnina v konkretnem primeru znaša 50.000,00 EUR, kar predstavlja približno 51 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja (2). Tak znesek presega povprečno odškodnino, prisojeno v primerih smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega, ki so glede na naravo škodnih posledic v večini primerov najlažje primerljivi s primeri kršitev drugih osebnostnih pravic (glej D. Jadek Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 680 - 726). V tej zvezi pritožba opozarja na primer, objavljen pod zaporedno številko 621 v navedeni monografiji, v katerem je bilo vsakemu izmed treh otrokov, starosti od 11 do 13 let, prisojenih za smrt očeta, vsled kateri so zaradi predhodne izgube drugega starša ostali sirote, 15 povprečnih neto plač v času sojenja. Sodišče druge stopnje iz pregleda vseh primerov, uvrščenih v poglavje "smrt bližnjega" (med drugim tudi v primere pod zaporedno številko 617, 619 in 620, na katere prav tako izrecno opozarja toženka v pritožbi), ugotavlja, da se odškodnine za tovrstno škodo gibljejo od 2 do 40 povprečnih plač, pri čemer je povprečna denarna odškodnina v tovrstnih primerih 16,5 povprečnih neto plač. Povprečna odškodnina v primerih, uvrščenih v poglavje odškodnin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, pa znaša nekaj manj kot 22 povprečnih neto plač. Pri tem je konkreten primer glede na ugotovljene posledice škodnega dogodka bolj kot primerom, ki jih izpostavlja pritožba, podoben primeru pod zaporedno številko 590 - v katerem je bila oškodovanki prisojena odškodnina v višini 40 povprečnih neto plač, njena revizija pa je bila zavrnjena - ter primeroma pod zaporedno številko 591 in 592. V teh dveh primerih je bila oškodovankama prisojena odškodnina v višini 31 in 30 povprečnih neto plač, njuna primerjava s konkretnim primerom pa je merodajnejša od primerjave z odškodnino v zadevi pod zaporedno številko 590, ker sta bili oškodovankama prisojeni odškodnini v navedeni višini potem, ko je vrhovno sodišče revizijama tožečih strank delno ugodilo in prvotno dosojeni odškodnini zvišalo na navedena zneska.

14. Obravnavana zadeva pa ni primerljiva z zadevami II Ips 658/2004, I Cp 2992/2008 in I Cp 254/2009, na katere prav tako opozarja toženka v pritožbi. V navedenih zadevah je bilo namreč z objavami v medijih v bistveno manjši meri poseženo v osebnostne pravice oškodovancev, saj je bil očitek osredotočen na storitev kaznivih dejanj zoper premoženje in na kočljive podatke iz intimnega življenja oškodovancev. V konkretnem primeru pa so se objave nanašale na očitke oziroma namigovanja storitve kaznivih dejanj zoper življenje in telesno integriteto, ki v družbi veljajo za najbolj zavržna. Razpon od 5 do nekaj manj kot 14 povprečnih neto plač v času sojenja, v katerem so se gibale odškodnine, prisojene v tej točki obrazložitve navedenih primerih, zato za to zadevo ni ustrezen. Navedeno je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Le-to je v okviru (ožje) individualizacije tudi pravilno upoštevalo, da (a) je bil prvi članek v seriji objav na isto temo vendarle objavljen ravno v časopisu D. (katerega izdajatelj je toženka), ki velja za resen časopis (in zaradi česar je sodišče prve stopnje razumno in življenjsko prepričljivo obrazložilo, da je bila diskreditacija tožnice večja), da (b) je bilo v tem časniku objavljenih kar šest od 16 člankov, s katerimi je bilo protipravno poseženo v pravico tožnice do časti in dobrega imena ter da (c) učinka posameznih objav na tožničino duševno stanje ni mogoče razmejiti. Pravilno je (č) tudi upoštevalo obdobje treh let, v katerih je prišlo do objav, kot dolgo obdobje, ki je torej močneje zaznamovalo tožnico, kot bi jo v primeru, če bi šlo za enkraten dogodek ter (d) dejstvo, da je tožnica izgubila skoraj vse svoje prijatelje in da jo ljudje še sedaj gledajo s prezirom, zaradi česar močno trpi, kot tudi (e) da se že zadnjih sedem let brezuspešno trudi ponovno najti zaposlitev.

16. Ob hkratnem upoštevanju okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo na 10. strani obrazložitve, t. j. (a) da škoda, ki jo je utrpela tožnica, ni zgolj posledica člankov toženke, temveč tudi zapisov in objav v drugih medijih, da (b) je bilo tožnici v pravdah zoper izdajatelje ostalih medijev, ki so s svojimi objavami v nizu člankov na isto temo ravno tako posegli v tožničino osebnostno sfero, že prisojena določena odškodnina ter (c) da je tožnica škodo oziroma duševne bolečine utrpela tudi zaradi številnih kazenskih in upravnih postopkov, ki so tekli zoper njo, oziroma neuspešno izveden projekt hotela Č (sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, da je bil vpliv takšnih dejavnikov na nastanek duševnih bolečin tožnice 50-odsoten, da pa odziva tožnice na posamezne objave ni mogoče individualizirati, saj se je tožnica odzvala kot celota na dogodke, ki so na takšen način – torej kot celota – nanjo tudi vplivali), znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina v konkretnem primeru 25.500,00 EUR.

17. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek denarne odškodnine v višini 50.000,00 EUR znižalo za 24.500,00 EUR (na 25.500,00 EUR).

O odločitvi glede obrestnega dela zahtevka:

18. Neutemeljena pa je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Navedba, da je sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih odločalo mimo trditvene podlage tožnice, je namreč protispisna. Tožnica je svoj zahtevek v obrestnem delu opredelila na list. št. 6 sodnega spisa tako, da je navedla pravno odločilno dejstvo opominjanja toženke pred tožbo, v okviru katerega je dala toženki 14-dnevni rok za odgovor oziroma izpolnitev njenega zahtevka. Ker toženka po (neprerekanih) (3) trditvah tožnice tega ni storila, je zakonske zamudne obresti zahtevala od 24. 2. 2006, kar je v skladu z drugim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (4). Iz takšnih trditev tožnice je mogoče z enostavno matematično operacijo določiti tudi dan odpošiljanja opomina toženki, t. j. 9. 2. 2006. Takšen datum je torej na podlagi trditev v tožbi določljiv, sodišče prve stopnje pa je navedeno zgolj še preverilo z vpogledom v dokazne listine, kar sicer ni bilo potrebno, saj toženka tako zahtevanemu teku zakonskih zamudnih obresti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala.

O odločitvi glede objave sodbe:

19. Toženka v pritožbi tudi protispisno opozarja na pomanjkanje trditvene podlage tožnice glede zahtevka za objavo sodbe. Nasprotno je namreč razvidno iz trditev tožnice na list. št. 68 (tč. XIII pripravljalne vloge) in 83 (tč. XV pripravljalne vloge) sodnega spisa, iz katerih izhaja očitek toženki, da je globoko posegla v čast in dobro ime tožnice, saj so jo povezovali s sumljivimi smrtmi oškodovancev in okoriščanjem na njihov račun, pri čemer ni bilo nikoli izrecno objavljeno, da tožnica ni bila nikoli kazensko preganjana za navedena dejanja in da so se objavljale neresnične informacije. Zatrdila je, da v javnosti še vedno velja za morilko iz koristoljublja, zato želi objavo sodbe, s katero se bo javnost seznanila, da toženka ni objavljala resničnih in preverjenih informacij. Na ta način bi bila oprana nikoli ji dokazane krivde, to pa bi zanjo predstavljajo vsaj kanček zadoščenja. V pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2009 (na list. št. 83) je ponovila, da želi doseči z objavo sodbe vsaj neko minimalno rehabilitacijo ter dodala, da toženka ves čas zatrjuje, da je bilo poročanje o Č v interesu javnosti, potemtakem pa je tudi razplet te pravde v interesu javnosti, saj je v neposredni vzročni zvezi s Č. Navedeno je v zvezi s trditvami o protipravnosti objav zadostno za sklepčnost zahtevka v tem delu po 178. členu OZ. Toženka pa mu je tudi sicer tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjala (zgolj) s trditvami, da objava sodbe v vseh časnikih, katerih izdajatelj je toženka, v konkretnem primeru ni v interesu javnosti zaradi časovne oddaljenosti protipravnih ravnanj toženke ter zaradi nesorazmernosti zahtevane objave s pomembnostjo njegove vsebine, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

20. Pri tem gre pritrditi sodišču prve stopnje, da časovna oddaljenost protipravnih objav v konkretnem primeru ne izničuje interesa javnosti za seznanitev s protipravnostjo ravnanja toženke, niti ne vpliva na primernosti objave dela sodbe v konkretni zadevi za dosego vsaj delne restitucije oziroma satisfakcije tožnice za povzročeno škodo. Članki, zaradi katerih se tožnici prisoja odškodnina v konkretni zadevi, so namreč v javnosti sprožili precejšen odziv, nekateri izmed člankov so bili objavljeni celo v najbolj razširjenem časniku v Sloveniji, s čimer so dosegli najširšo publiko. Sodišče prve stopnje je sledilo tudi tožničinim navedbam, da v javnosti še danes velja za morilko iz koristoljublja, da torej javnost še ni povsem pozabila na obsodbe, zapisane v obravnavanih člankih, zato je tudi pravilno zaključilo, da je na mestu objava določenega dela sodbe v vseh medijih, v katerih so bili objavljeni članki, za katere je sodišče ugotovilo, da predstavljajo protipraven poseg v tožničino osebnostno sfero.

21. Toženka neutemeljeno ugovarja, da objava sodbe v celotni prvi in drugi točki izreka prav v vsakem mediju, katerega izdajatelj je toženka, ni primerna, ker bralcev posameznega medija ne zanimajo objave člankov v drugih medijih. Dejstvo, da so bili v vseh teh sicer različnih medijih, od katerih ima vsak svojo ciljno publiko, objavljeni članki na isto temo, namreč pomeni, da so bile te posamezne javnosti oziroma ciljne publike vendarle poenotene v interesu za zgodbo o Č. Glede na to, da je bila denarna odškodnina tožnici prisojena ob upoštevanju učinka, ki so ga imeli v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje navedeni članki na njeno duševno stanje kot celota, je zatorej očitno, da obstaja interes vseh posameznih javnosti, ki so se z zadevo Č seznanile preko teh medijev, da se seznanijo tako z objavo I. točke izreka, v katerem je navedena višina denarne odškodnine, ki jo mora plačati tožnici toženka, kot tudi da se seznanijo z objavo II. točke izreka, v katerem so navedeni članki, objavljeni v teh medijih.

22. Pritožbi toženke ni mogoče slediti niti v graji nedoločenosti zahtevka oziroma odločitve v tem delu. Sodišče je jasno navedlo, v katerih medijih se mora objaviti sodba in v katerih delih. Četudi pri tem ni posebej specificirana rubrika oziroma stran medija, zahtevek iz navedenega razloga ni neizvršljiv. To pa je edino merilo za presojo zadostne določenosti zahtevka. Morebitna manjša konkretizacija zahtevka od tiste, ki bi bila mogoča v konkretnem primeru, gre v breme tožnici, toženi pa je zgolj v korist. Prav tako za izvršitev sodbe v tem delu ni omejitev odsotnost odločitve o izpolnitvenem roku za objavo navedenih delov sodbe. V skladu z drugim odstavkom 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ (5) v povezavi s 226. členom citiranega zakona) namreč izvršilno sodišče v primeru, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, samo določi izpolnitveni rok v sklepu o izvršbi.

23. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

24. V posledici spremembe (delne) odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka (vključno s stroški pritožbenega postopka - prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da (a) je tožnica po temelju uspela s približno 65 % (glede 16 člankov oziroma njihovih delov ter ene karikature od skupno 26 spornih člankov), o čemer je bilo odločeno z vmesno sodbo, da je (b) tožnica po vložitvi odgovora na tožbo umaknila zahtevek za plačilo denarne odškodnine v pretežnem delu (t. j. za 350.751,13 EUR), s tem zahtevkom pa je po spremembi v pritožbenem postopku uspela s 16,33 %, da (c) z zahtevkom za objavo sodbe niso nastali posebni stroški, saj je bila odločitev o njem v pretežni meri odvisna od pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo o protipravnosti ravnanj toženke; za dokazovanje trditev, ki so ga utemeljevale, pa se v postopku niso izvajali posebni dokazi, da so (č) strankama v postopku zaradi zastopanja po odvetnikih nastali po višini primerljivi stroški, da so (d) stroški izvedencev tekom postopka bremenili tožnico oziroma Bpp ter da (e) je toženki nastal strošek plačila sodne takse za odgovor na tožbo po višji vrednosti spornega predmeta, tožnici pa strošek plačila sodne takse za tožbo ni nastal, ker je bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Upoštevajoč, da je torej tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje s svojima zahtevkoma uspela približno 41-odstotno, glede preostalih okoliščin, ki vplivajo na višino nastalih pravdnih stroškov, pa med strankama ni bistvenih razlik, je sodišče druge stopnje odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

25. Toženka je s pritožbo uspela 49-odstotno (sodišče druge stopnje je znižalo odškodnino v višini 50.000,00 EUR za 24.500,00 EUR na 25.500,00 EUR), zato ji je sodišče druge stopnje v takšnem deležu tudi prisodilo priznane stroške v postopku s pritožbo. Odmero je opravilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) (6), ki se v konkretnem primeru uporablja glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) (7), na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (50.000,00 EUR) ter vrednost odvetniške točke v času odmere pritožbenih stroškov (0,459 EUR) ji je tako priznalo 1.000 točk oziroma 459,00 EUR za sestavo pritožbe zoper sodbo (tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18), 20 točk oziroma 9,18 EUR za poročilo stranki (tar. št. 39/7), 20 točk za administrativne stroške oziroma 9,18 EUR (tretji odstavek 13. člena OT) ter 95,47 EUR iz naslova 20 % DDV od vsote predhodno navedenih zneskov, kar skupaj znaša 572,83 EUR. Glede na uspeh toženke v postopku s pritožbo je torej sodišče druge stopnje toženki prisodilo 280,69 EUR stroškov pritožbenega postopka. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje VS z dne 13. 12. 2006. 26. Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem - 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 325; tako tudi odločba VS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004.;

(2) Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Sloveniji za julij 2012 je znašala 976,81 EUR (Poročilo o gibanju plač za julij 2012; Ur. l. RS, št. 73/2012 z dne 28. 9. 2012).

(3) Drugi odstavek 214. člena ZPP.

(4) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(5) Ur. l. RS. št. 51/1998 in nasl..

(6) Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl..

(7) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..