Jedro

Zavzemanje za znižanje (ali zvišanje) pravnomočno prisojene odškodnine, pri čemer stranka ne pojasni določno, za koliko naj bi se ta znižala (ali zvišala), ne pomeni ustrezne opredelitve vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v za postopek s predlogom za dopustitev revizije relevantnem delu) odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2006 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je znesek 50.000 EUR znižalo za 24.500 EUR (na 25.500 EUR), sicer pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je pri določitvi pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v zasebnost (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ) v znesku, ki predstavlja 26 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji ob koncu sojenja na prvi stopnji, v zadostni meri upoštevano načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (to je pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in ustrezna umeščenost v sistem razvrstitve škod). Toženec meni, da je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine v preveliki meri upoštevalo načelo individualizacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in preveč teže dalo okoliščinam, da je bil poseg v tožničino čast in dobro ime ter zasebnost zelo intenziven, da je poseg trajal dlje časa (tri leta) ter da je tožnica trpela intenzivne in dlje časa trajajoče duševne bolečine. Sodišče je pripisalo prevelik pomen prizadeti dobrini in to previsoko umestilo v sistem razvrstitve škod. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se kaže v odločbah II Ips 388/2004, II Ips 6/2002 in II Ips 238/2006, v katerih je bila tožnikom za neprimerno hujši poseg v pravice osebnosti dosojena približno enaka odškodnina kot tožnici v konkretnem primeru, in odločbah II Ips 296/2002, II Ips 397/2000, II Ips 667/2003, II Ips 528/2007 in II Ips 439/2008. 4. Predlog ni popoln.

5. Preden Vrhovno sodišče odloči o (ne)obstoju vsebinskih razlogov za dopustitev revizije, mora preveriti obstoj formalnih pogojev za njeno dopustitev oziroma dovoljenost; ti so (med drugim) določeni v 367. členu ZPP. Vrhovno sodišče lahko vsebinsko odloča o takšnem predlogu, če se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sodišča druge stopnje) giblje med 2.000 in 40.000 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena ZPP). Trditveno in dokazno breme glede obstoja formalnih pogojev za takšno odločanje, to je tudi glede pravilne označitve in (če je potrebno) ustrezne utemeljitve vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je na strani predlagatelja; sodišče samo ni dolžno ugotavljati manjkajočih podatkov za presojo (ne)dovoljenosti izrednega pravnega sredstva .(1)

6. Odgovor na vprašanje, ali v obravnavanem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega prag iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, ni možen, ker toženec te v predlogu za dopustitev revizije ni ustrezno opredelil. Ta namreč ne (more) znaša(ti) „25.500,00 EUR“, kot je na prvi strani predloga očitno povzeto po vrednosti celotnega obsodilnega dela pravnomočne sodbe, saj upoštevajoč vsebino spornega pravnega vprašanja oziroma edinega uveljavljanega razloga za dopustitev revizije toženec zanesljivo izpodbija pravnomočno sodbo le delno, pri čemer pa točnega obsega izpodbijanja ni moč natančno ugotoviti. Toženec namreč v predlogu ni nikjer navedel, kolikšna naj bi bila po njegovem mnenju pravična denarna odškodnina v konkretnem primeru.(2) Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zavzemanje za znižanje (ali zvišanje) pravnomočno prisojene odškodnine, pri čemer stranka ne pojasni določno, za koliko naj bi se odškodnina znižala (ali zvišala), (tudi) v postopku s predlogom za dopustitev revizije ne predstavlja ustrezne opredelitve vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, zato ima ta pomanjkljivost v predlogu enake posledice kot v reviziji(3), to je nepopolnost pravnega sredstva.(4)

7. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi se določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo (383. člen ZPP v zvezi s 336. členom istega zakona),(5) zato je Vrhovno sodišče n

epopoln predlog za dopustitev revizije zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 38/2009 z dne 11. 11. 2009. Op. št. (2): Dodati je treba, da je v postopku z revizijo izrecno izvzeta možnost smiselne uporabe (med drugimi tudi) določbe o pritožbi zoper sodbo iz prvega odstavka 350. člena ZPP (primerjaj 383. člen istega zakona), s čimer je v revizijskem postopku izključen avtomatičen preizkus izpodbijane sodbe v celotnem delu, v katerem revident ni uspel v sporu.

Op. št. (3): P

rimerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, Pravna mnenja 1/02 str. 18. Op. št. (4): Primerjaj odločbe II DoR 46/2009 z dne 24. 9. 2009, II DoR 87/2009 z dne 3. 12. 2009, II DoR 101/2009 z dne 17. 9. 2009, II DoR 201/2012 z dne 24. 10. 2012 in druge.

Op. št. (5): Pripomniti velja, da toženec predloga tudi ne more več pravočasno dopolniti.