Jedro

Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice A, št. ... z dne 30. 9. 1998, s katerima je bila tožniku v obnovljenem postopku po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske Izpostave B, št. 902 z dne 18. 1. 1994, po kateri je bilo uvoženo novo tovorno vozilo - prekucnik, znamke Mercedes Benz v vrednosti 130.000.000,00 ITL kot kapitalski vložek tuje pravne osebe, obračunana carina, druge uvozne davščine in prometni davek v skupnem znesku 3.850.222,00 SIT. Tožnik je bil pri carinjenju oproščen plačila carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka skladno z določbo 30 b. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju CZ) in 19. točke 18. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPD), ker je blago prijavil kot opremo, ki je kapitalski vložek tuje pravne osebe, oziroma tujega vlagatelja CC. Po tem, ko je prvostopni carinski organ dne 30. 9. 1998 od carinskega okrožja v D prejel poročilo o opravljeni preiskavi pri podjetju EEE iz Z (v nadaljevanju EEE) je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni šlo za opremo kot kapitalski vložek tujega vlagatelja, ker je tožnik blago kupil pri preiskovani firmi po računu, št. 200446 za 100.000.000,00 ITL in je račun plačal dne 24. 12. 1993 v dveh delih in sicer z bančnim nakazilom 63.570.000,00 ITL preko banke v V in 36.430.000,00 ITL z neposrednim plačilom. Pri pregledu fakture št. 900245 z dne 23. 12. 1993, katerega fotokopijo je tožnik predložil pri carinjenju v tej zadevi obravnavanega blaga, pa so uradniki italijanske carine ugotovili, da v poslovni dokumentaciji preiskovanega podjetja ne obstaja in da gre dejansko za ponaredek, ki vsebuje lažne podatke o številki računa, pripisan podatek o naslovniku CC, spremenjeno vrednost blaga na 130.000.000,00 ITL, pripisano izjavo, da gre za kapitalski vložek ter lažno carinsko potrdilo na računu s podpisom italijanskega carinskega delavca in uradne datirke, pri čemer gre za očitno fotomontažo z izrezom dela dokumenta EUR.1 italijanske carine. Tožena stranka je v pritožbenem postopku tožniku posredovala tuje listine skupaj z uradnim prevodom dne 6. 12. 2001. Tožnik je dne 3. 1. 2002 odgovoril, da je v listinah edino resnična izjava zaslišanega FF, češ da družba EEE nima nobenega kapitalskega deleža v tožnikovi obratovalnici. Vse ostale ugotovitve tožnik zanika in zavrača ter zatrjuje, da je na slovenski strani v B prevzel vozilo s potrebnimi dokumenti namesto tujega vlagatelja CC, ki živi v G. Tožena stranka meni, da je carinski urad prve stopnje ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ker je potem, ko je izvedel za nova dejstva, katera bi, če bila znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve v zvezi z oprostitvijo plačila carine, drugih uvoznih davščin in prometnega davka, s sklepom obnovil postopek carinjenja po sporni UCD na podlagi naknadno pridobljenih podatkov in dokumentov, ki jih je posredovala italijanska carinska administracija in iz katerih izhaja ugotovitev, da blago, ki je bilo uvoženo po sporni UCD dejansko ni bilo tuji kapitalski vložek. Tovorno vozilo je tožnik kupil od tujega prodajalca in mu ga tudi sam plačal, kar izhaja iz dokumentacije, ki so jo zbrali delavci carine iz Z. Ob uvoznem carinjenju je tožnik uveljavljal oprostitev plačila carinskih dajatev in prometnega davka, za kar je priložil tudi ustrezne listine. Ker carinski organ za naknadno ugotovljena dejstva ni vedel, je verjel podatkom, ki mu jih je pri carinjenju predložil tožnik in sprejel tožnikovo prijavo ter potrdil predlagano carinsko in davčno oprostitev. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da carinarnica o usodi UCD ni odločila. Glede pritožbene navedbe, da bi moral potekati postopek v dveh fazah tožena stranka pojasnjuje, da 2. odstavek 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP) izrecno dovoljuje, da lahko pristojni organ glede na okoliščine primera v interesu pospešitve postopka brž, ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, kot je bilo to tudi v danem primeru, opravi tista dejanja postopka, ki jih je bilo treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se dovoljuje obnova. Pritožbena navedba, da je bila uporabljena napačna davčna stopnje, ker se v tej zadevi obravnava blago, ki ima značaj opreme, po mnenju tožene stranke ni utemeljena, saj je potrebno davčno izjavo predložiti skupaj z drugo dokumentacijo ob prijavi carinjenja, naknadno pa take izjave ni možno upoštevati, kar je skladno z določbo 2. odstavka 7. člena, 10. člena in 3. točke 2. odstavka 26. člena ZPD. Zato tudi, če bi bila taka izjava predložena naknadno, kar pa v tem primeru ni bila, je carinski organ prve stopnje ne bi upošteval in bi obračunal davek po polni davčni stopnji.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik pojasnjuje, da je predložil pravilne listine ob uvoznem carinjenju in da morebitne nepravilnosti lahko pojasni le družba EEE iz Z. Nadalje tožnik meni, da so bile napačno uporabljene določbe ZUP, ki urejajo obnovo postopka, predvsem določba 257. člena. V predmetni zadevi carinski organ prve stopnje ni odločil o usodi prejšnje odločbe, to je sporne uvozne carinske deklaracije. Carinski organ bi moral izpeljati postopek obnove v dveh fazah, najprej bi moral izdati sklep o obnovi postopka, nato pa izdati novo meritorno odločbo. Tožnik v tožbi ponovi pritožbeni ugovor v zvezi z po njegovem mnenju napačno uporabljeno davčno stopnjo. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Na glavni obravnavi tožeča stranka vztraja pri ugovorih iz tožbe, dodatno pa uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave Republike Slovenije in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-452/02-12, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 103/2004 dne 23. 9. 2004, ki poudarja potrebo po enotni sodni praksi. Navedeno kršitev utemeljuje s sedmimi do osmimi odločbami Carinarnice A (navede opravilne številke zadev), ki je odločala v enakih zadevah kot v obravnavanem primeru in je carinskim dolžnikom naložila plačilo carinske obveznosti v roku 8 dni od pravnomočnosti. V teh primerih je po vloženih tožbah prvostopno upravno sodišče tožbam ugodilo in odločbe tožene stranke odpravilo ter zadeve vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, le ta pa je postopek ustavila zaradi zastaranja. V obravnavanem primeru pa je tožniku naloženo plačilo carinskih obveznosti v osmih dneh od dokončnosti odločbe, kar je pomenilo, da je bil carinski dolg že izterjan. Tožnik meni, da gre za diskriminatorno obravnavanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori na glavni obravnavi pa tožena stranka meni, da je glede izvršitvenega roka podana pravna podlaga za določitev osemdnevnega izvršitvenega roka tako po pravnomočnosti, kot po dokončnosti odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 30 b. člena CZ so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, če tuja oseba vlaga za več kot pet let ter če njena vloga znaša najmanj 20 % celotnega vlaganja. Za uveljavitev te ugodnosti je pristojnemu carinskemu uradu potrebno predložiti potrdilo upravnega organa za ekonomske odnose s tujino, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji in specifikacijo opreme po tarifnih številkah in tarifnih oznakah carinske tarife, ki jo je overil omenjeni organ (2. odstavek 30 b. člena CZ). Ob uvozu spornega tovornega vozila je bil tožnik na podlagi navedenega 30 b. člena CZ oproščen plačila carine, carinskih dajatev in davka. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je prvostopni organ kasneje našel nove dokaze in sicer račun, št. 200446 z dne 23. 12. 1993, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka sporno tovorno vozilo italijanskemu podjetju EEE plačala. Navedeno je razvidno tudi iz ugotovitev italijanskega Ministrstva za finance, Oddelka carine za carinsko okrožje v D, ki je opravilo pregled pri italijanskega podjetju EEE. Ugotovljeno je bilo, da je edini prevzemnik in prejemnik blaga tožnik, da se je za lažno izkazala navedba podjetja CC kot naslovnika, da je prava številka dokumenta 200446 in da številka dokumenta 900245/0 ne obstaja, dejanska vrednost blaga je 100.000.000,00 ITL in ne 130.000.000,00 ITL, da je lažna izjava na računu v zvezi s kapitalskim vložkom in da je lažno tudi carinsko potrdilo na računu in podpis delavca ter uradna datirka. Po presoji sodišča je s tem potrjeno, da ni šlo za vlogo tuje osebe in da faktura, ki jo je tožeča stranka predložila carinskemu organu ob uvozu ni resnična. Po mnenju sodišča zgoraj navedena faktura in druge tuje listine, ki jih je tožena stranka posredovala tožeči stranki v pritožbenem postopku in so obstajale že v času preden je bila tožeča stranka oproščena plačila carine, vendar pa takrat prvostopni organ za njih ni vedel, predstavljajo obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP. Po mnenju sodišča pa je pravilen tudi zaključek tako prvostopnega organa kot tožene stranke, da je podan tudi obnovitveni razlog po 4. točki 249. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, s katerimi je bil organ, ki je vodil postopek spravljen v zmoto. Tožnik tudi v tožbi v zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem, kot tudi na glavni obravnavi ni povedal nič novega, gre za ugovore, ki so bili navedeni že v pritožbi in je nanje odgovorila že tožena stranka.

Vsi ti novi dokazi, ki jih je prvostopni organ pridobil na zakonit način in v postopku sodelovanja med državami in ki se nahajajo v upravnih spisih, so po mnenju sodišča prepričljivi in sodišče ne dvomi o njihovi verodostojnosti. Kot že navedeno dokazujejo, da v obravnavanem primeru ni šlo za vlogo tuje osebe v dejavnost tožeče stranke, pač pa za direktno plačilo tožeče stranke podjetju EEE za tovorno vozilo, česar tožeča stranka v tožbi niti ne zanika. Iz tega pa sledi, da že ob uvozu tovornega vozila niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 30 b. člen CZ in bi torej že ob samem uvozu predmetnega tovornega vozila, če bi prvostopni upravni organ razpolagal z vsemi dokazi, ki jih je pridobil kasneje, morala biti podvržena plačilu carine. Zato je po mnenju sodišča pravilna odločitev prvostopnega organa v obnovljenem postopku in tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka dolžna plačati uvozne dajatve in prometni davek. Prav tako je pravilno ugotovljena carinska osnova, pa tudi ostale dajatve so pravilno obračunane.

Glede na naravo stvari, po presoji sodišča carinske deklaracije v obravnavnem primeru ni mogoče nadomeščati kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Gre namreč za to, da je bil nadomeščen le del carinske deklaracije in sicer del, iz katerega izhaja oprostitev plačila uvoznih dajatev. Preostali del carinske deklaracije je ostal v veljavi. Res je, da prvostopni organ v izreku sklepa in odločbe, niti tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe, tega ni formalno navedla, vendar pa to po mnenju sodišča ni taka kršitev pravil postopka, da bi bila zato izpodbijana odločba nezakonita in da bi jo bilo potrebno odpraviti. Odločanje o carinskem postopku je namreč urejeno tako specifično, da ob kasneje izdani drugačni odločbi ni nobenega dvoma, da to pomeni spremembo carinske deklaracije in v delu, v katerem je le ta spremenjena, nadomestitev s kasnejšo drugačno odločbo (257. člen ZUP).

Glede zatrjevane kršitve ustavne pravice pa sodišče meni, da do te kršitve v obravnavanem primeru ni prišlo. Postopkovni predpis, ki je veljal v času odločanje upravnega organa na prvi stopnji je Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Ta v 4. odstavku 208. člena ZUP določa, da če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v dispozitivu tudi, v katerem roku ga je treba opraviti. V obravnavanem primeru je bila tožniku naložena denarna obveznost, ki jo je bil dolžan poravnati v osmih dneh po dokončnosti odločbe. Odločba, ki je izdana v upravnem postopku se izvrši, ko postane izvršljiva (1. odstavek 269. člena ZUP). V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je bila vložena pritožba, pritožba ni zadržala izvršitve, zato je odločba postala izvršljiva, ko je bila stranki vročena izpodbijana odločba, s katero ji je bila pritožba zavrnjena, torej ob dokončnosti odločbe (4. točka 2. odstavka 269. člena ZUP). Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe lahko opravi v danem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka (4. odstavek 269. člena ZUP). Po presoji sodišča je torej v obravnavanem primeru bil pravilno in v skladu z zakonom odločen izpolnitveni rok za izpolnitev obveznosti, ki je bila naložena s prvostopno odločbo. Primeri, ki jih navaja tožnik v dokaz zatrjevane kršitve ustavne pravice do enakega varstva pa se sklicujejo na napačno in nezakonito določen izpolnitveni rok. Po mnenju sodišča se ni mogoče sklicevati na enakost z zahtevo, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Tožnik torej zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS ne more argumentirati z napačnimi odločitvami upravnega organa v sicer drugih enakovrstnih primerih, saj bi bilo vsebinsko s tem kršeno načelo, da je Slovenija pravna država. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi opr. št. Up-22/94 z dne 7. 3. 1995. Sodišče je vpogledalo tudi odločitev Ustavnega sodišča opr.št. Up-452/02-12, ki jo je tožnik navajal na naroku, ki pa na določitev v tem upravnem sporu ne vpliva.

Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena in ker kršitev Ustave ni našlo je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.