Jedro

Prvostopenjska odločba je postala izvršljiva, ko je bila tožniku vročena odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, s čimer je postala tudi dokončna. Rok za izpolnitev naloženih obveznosti je bil zato pravilno in zakonito vezan na dokončnost odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 3. 2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep in odločbo Carinarnice N.G. z dne 30. 9. 1998. Z navedenim sklepom in odločbo je carinarnica obnovila postopek uvoza tovornega vozila po uvozni carinski deklaraciji CI V. z dne 18. 1. 1994, in tožniku obračunala carino, druge uvozne davščine in prometni davek. Ob prvotnem carinjenju je tožnik tovorno vozilo prijavil kot opremo tujega vlagatelja (S.G. iz Nemčije) in bil zato v skladu s 30.b členom Carinskega zakona – CZ/76 oproščen plačila carine, drugih uvoznih davščin in prometnega davka, naknadno pa je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni. Italijanski carinski organi so namreč carinarnico obvestili, da je preiskava italijanskega podjetja, pri katerem je bilo tovorno vozilo kupljeno, pokazala, da je faktura, ki jo je tožnik predložil pri carinjenju (z dne 23. 12. 1993), ponaredek, saj pri prodajalcu ni evidentirana, evidentiran pa je račun (z dne 23. 12. 1993), iz katerega izhaja, da je tovorno vozilo tožnik kupil sam in po tem računu dolg tudi poravnal. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje stališču upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. in 4. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986). Tožnikove ugovore, da carinarnica v obnovljenem postopku ni odločila o usodi prejšnje odločbe – deklaracije, da je v enakovrstnih primerih rok za izpolnitev naloženih obveznosti vezala na pravnomočnost, v obravnavanem primeru pa na dokončnost odločbe, pa je zavrnilo kot neutemeljene.

3. V reviziji, prej pritožbi, tožnik navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi kršitev Ustave RS in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil z odločbo carinarnice nadomeščen le del uvozne carinske deklaracije. Kršen je bil 22. člen Ustave RS, saj je carinarnica v določenih drugih primerih rok za plačilo carinskega dolga vezala na pravnomočnost odločbe, v obravnavanem primeru pa je odločila, da je treba dolg plačati v roku 8 dni od dokončnosti odločbe. Če bi bilo plačilo dolga vezano na pravnomočnost, bi njegova obveznost zastarala.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni več mogoče izpodbijati, revizijsko sodišče ocenjuje, da materialno pravo v obravnavanem primeru bi bilo kršeno. Zaradi ugotovitve, da je račun, na podlagi katerega je tožnik uveljavljal carinske ugodnosti, ponarejen, ter hkratnega odkritja računa, iz katerega izhaja, da je bil dejanski kupec tovornega vozila tožnik sam, je bil postopek utemeljeno obnovljen iz razloga po 1. točki 249. člena ZUP (1986). Navedeni dokazi so obstajali že v času uvoza in če bi zanje carinarnica vedela, bi morala že takrat zavrniti tožnikovo zahtevo za carinjenje tovornega vozila po 30.b členu CZ (1976), ker ni šlo uvoz opreme iz naslova vloge tuje osebe.

9. V zvezi s tožbenim ugovorom, da carinarnica z odločitvijo v obnovljenem postopku ni odločila tudi o usodi prejšnje odločbe (carinske deklaracije), ki ga tožnik ponavlja tudi v reviziji, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. Četudi se upravni organi o tem niso izrecno izrekli, namreč ne more biti dvoma, da je bil v obnovljenem postopku nadomeščen le tisti del carinske deklaracije, iz katerega izhaja oprostitev plačila uvoznih dajatev. To pomeni, da je deklaracija v preostalem delu ostala v veljavi.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor glede roka, ki je bil določen za izpolnitev obveznosti. Prvostopenjska odločba je bila izdana v času veljavnosti ZUP (1986), v obnovljenem postopku pa je bilo treba uporabiti carinske predpise, ki so veljali v času prvotnega odločanja, to je CZ (1976). Glede na določbe navedenih zakonov (270. člen ZUP 1986) je prvostopenjska odločba postala izvršljiva, ko je bila tožniku vročena odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba (CZ 1976 namreč ne določa, da pritožba zoper prvostopenjsko odločbo ne zadrži izvršitve odločbe). S tem je prvostopenjska odločba postala tudi dokončna, saj so bila redna pravna sredstva zoper njo izčrpana. Rok za izpolnitev obveznosti je bil zato pravilno in zakonito vezan na dokončnost odločbe.

11. Tudi ni utemeljen revizijski ugovor zastaranja pravice do izterjave carinske obveznosti. Po 51. členu CZ (1976) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. V obravnavanem primeru je obveznost za plačilo carine nastala z uvozom dne 18. 1. 1994, prvostopenjska odločba je bila izdana 30. 9. 1998, odločba tožene stranke pa 13. 3. 2002. Tek zastaranja je bil torej večkrat pravočasno pretrgan, v času, ko je prvostopenjska carinska odločba postala dokončna in izvršljiva, pa tudi ni nastopilo zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.