Jedro

Soglasje inšpektorja za delo je pogoj, da lahko delodajalec na podlagi četrtega odstavka 115. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, zato je pri odločanju o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 115. člena ZDR odločilno dejstvo, ali je delodajalec pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobil soglasje inšpektorja ali ne. Morebitno kasnejše soglasje inšpektorja, pridobljeno po tem, ko je bila na podlagi izredne odpovedi delavcu že odpovedana pogodba o zaposlitvi, na zakonitost odpovedi ne more vplivati.

Ugotovitvena tožba mora biti vložena v roku, kot ga določa zakon za vložitev izpodbojne tožbe, to je v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za izdajo soglasja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki mag. A.A., zaposleni na delovnem mestu tajnik fakultete. V uvodu je kot pravno podlago za izdajo odločbe navedla četrti odstavek 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica ni izkazala kršitev konkurenčne prepovedi, prav tako pa tudi ni izkazala, da je teža kršitev, povezanih z izpolnjevanjem odrejenih navodil za delo oziroma kršitev pogodbenih obveznosti tako huda, da bi narekovala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavke.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo ter se po vsebini skliceval na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla toženka.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, naj sodišče odločbi upravnega organa prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožnici izda soglasje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki mag. A.A. oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka. Obširno pojasnjuje, kako je navedena delavka kršila konkurenčno prepoved in ni upoštevala odrejenih navodil za delo ter ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ter navaja razloge, zaradi katerih sta odločbi upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje nepravilni in nezakoniti.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožnica je v pripravljalni vlogi in modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 11. 3. 2013 navedla, da je delavki z dnem 10. 7. 2012 prenehalo delavno razmerje, in sicer na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2012. Delavka je zoper izredno odpoved na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj sodišče izredno odpoved kot nezakonito razveljavi in ugotovi, da delavki delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pri tožeči stranki ni prenehalo 10. 7. 2012, temveč traja še naprej, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delavnega razmerja. Kot razlog za nezakonitost izredne odpovedi je zatrjevala, da naj bi tožnica ob njeni podaji postopala v nasprotju s 115. členom ZDR. Zato je od odločitve sodišča glede zakonitosti odločb upravnega organa prve in druge stopnje odvisno, ali je izpodbijana izredna odpoved z dne 21. 6. 2012 zakonita ali ne. S tem izkazuje pravni interes za izdajo oblikovalne sodbe. Iz previdnosti pa predlaga tudi izdajo ugotovitvene sodbe, s katero naj sodišče ugotovi, da sta odločbi organa prve in druge stopnje nezakoniti. Pravno korist tožeče stranke za izdajo ugotovitvene sodbe utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navedla tudi za izdajo predlaganih oblikovalnih sodb. Pri tem pa še navaja, da ima pravni interes za izdajo predlaganih sodb tudi iz razloga, ker na predlog Okrajnega državnega tožilstva v Ljubljani pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zoper zakonito zastopnico tožeče stranke poteka kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na škodo delavke kot oškodovanke. Meni, da v kolikor bo v predmetnem upravnem sporu ugotovljena nezakonitost obeh odločb, Okrajno sodišče v Ljubljani zakoniti zastopnici tožeče stranke ne bo moglo očitati storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Zaradi navedenega tudi ne bo podlage za uveljavljanje odgovornosti tožeče stranke za škodo oziroma posledice, ki naj bi jih delavka utrpela zaradi očitanih nezakonitosti v postopku izredne odpovedi. Pripominja še, da zaradi kratkih rokov za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR ne bi mogla čakati na dokončnost odločbe toženke.

Tožba ni dovoljena.

Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega ) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če pa je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta (iz obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2001 z dne 24. 1. 2006 in G 4/2005 z dne 11. 9. 2007).

V obravnavanem primeru tožeča stranka izpodbija odločbo, s katero je inšpektor za delo zavrnil njeno zahtevo za izdajo soglasja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki mag. A.A., zaposleni na delovnem mestu tajnik fakultete, in s tožbo predlaga, naj jo sodišče odpravi in nadomesti s sodbo, s katero bo navedeno soglasje izdano, oziroma podrejeno, naj vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

V zadevi gre za izpolnitev pogoja iz četrtega odstavka 115. člena ZDR, po katerem delodajalec doječi delavki, kot posebno varovani kategoriji delavcev po 115. členu ZDR, katerim delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, niti jim ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca, izjemoma lahko odpove pogodbo o zaposlitvi oz. jim lahko preneha delovno razmerje, vendar le ob predhodnem soglasju inšpektorja za delo. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi predhodno pridobljeno soglasje inšpektorja za delo, njen namen pa je, da oblastni organ vnaprej preveri, ali so res podani (izjemni) razlogi za odpoved posebej varovane kategorije delavcev, kot so doječe matere. Gre za ex ante oblastni (sodni) nadzor, kar pomeni, da delavec, če je zakonitost izdanega soglasja ali njegove zavrnitve sporna, v času spora ostane v delovnem razmerju. Kratek rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR ne opravičuje drugačne razlage četrtega odstavka 115. člena ZDR.

Povedano drugače, soglasje inšpektorja za delo je pogoj, da lahko delodajalec na podlagi četrtega odstavka 115. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, zato je pri odločanju o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 115. člena ZDR odločilno dejstvo, ali je delodajalec pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobil soglasje inšpektorja ali ne. Morebitno kasnejše soglasje inšpektorja, pridobljeno po tem, ko je bila na podlagi izredne odpovedi delavcu že odpovedana pogodba o zaposlitvi, na zakonitost odpovedi ne more vplivati.

Ker je tožeča stranka v vlogi z dne 11. 3. 2013 navedla, da je delavki A.A. dne 21. 6. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, predlagana odprava izpodbijane odločbe od te odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje glede na navedeno ne more več pripeljati do izboljšanja pravnega položaja tožeče stranke, ne v postopku pred delovnim sodiščem, ne v kazenskem postopku, ne v postopku, v katerem bi odgovarjala za škodo oz. posledice, ki jo je delavka utrpela zaradi nezakonitosti v postopku izredne odpovedi, na katere se sklicuje v pripravljalni vlogi. Morebitno izdano soglasje v ponovnem postopku oziroma v upravnem sporu bi učinkovalo od izdaje dalje, kar pomeni, da ne bi moglo vplivati na zakonitost odpovedi z dne 21. 6. 2012. Tudi sicer pa je glede na navedbo tožeče stranke o datumu odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da jo je to pravno pomembno dejstvo nastopilo že pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu (4. 10. 2012), zato bi morala dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, tožeča stranka navajati že v tožbi in ne šele v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013. Tožeča stranka z dopolnitvijo tožbe z dne 11. 3. 2013 zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje.

Zakon o upravnem sporu, veljaven v času vložitve tožbe, ni predvidel tožbe, s katero bi tožnik lahko zahteval ugotovitev, da je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi z nezakonitim pravnim aktom. Je pa zato Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-181/09-15 z dne 10. 11. 2011 ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z ustavo, da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije in da lahko do ugotovljenega neskladja tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Navedeno med drugim pomeni, da mora tudi ta tožba biti vložena v roku, kot ga določa zakon za vložitev izpodbojne tožbe, to je v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

Iz upravnih spisov izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke prejel upravni akt, s katerim je bil postopek končan (odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22. 8. 2012), dne 3. 9. 2012, to je v času, ko ZUS-1B še ni veljal, je pa vložitev tožbe, s katero tožnik zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom, omogočala navedena odločba Ustavnega sodišča RS. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, vložila šele 11. 3. 2013, je vložen prepozno. Tridesetdnevni rok za vložitev ugotovitvene tožbe je v obravnavanem primeru potekel dne 3. 10. 2012. Ker gre za zakonsko določen procesni rok, ki je prekluzivne narave, na drugačno odločitev ne more vplivati poziv sodišča z dne 7. 3. 2013, v katerem je med drugim navedeno, da lahko prilagodi tožbeni zahtevek za izdajo ugotovitvene tožbe in ki se je nanašal na primer, če bi pravno pomembno dejstvo (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) nastalo po vloženi tožbi.

Tudi sicer pa tožeča stranka s svojimi navedbami v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013 ni izkazala pravne koristi niti za izdajo ugotovitvene sodbe, iz istih razlogov, ki jih je navedlo sodišče glede izpodbojne tožbe in tožbe v sporu polne jurisdikcije. Takšno korist bi izkazala, če bi na primer zatrjevala, da bo zoper toženo stranko uveljavljala povrnitev škode, ki ji bo nastala zaradi izdane nezakonite odločbe. Česa takega pa tožeča stranka ni navajala.

Ker sta pravni interes in pravočasnost tožbe procesni predpostavki za odločanje po ZUS-1, ti pa v obravnavanem primeru, glede na povedano, nista podani, je sodišče po 2. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.