Jedro

Inšpektorjevo soglasje glede na zakonsko ureditev predstavlja le procesno predpostavko v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi doječi materi in v razmerju do odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je lahko predmet presoje v delovnopravnem sporu), nima lastnosti samostojne upravne odločbe, ker se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (tožeče) stranke.

Odločba o zavrnitvi vloge za izdajo soglasja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Ljubljana, št. 06111-101/2012 z dne 20. 6. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0610-16/2012/3 z dne 22. 8. 2012 (I. točka izreka sklepa), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa). Inšpektorica za delo je (na podlagi četrtega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR) z navedeno odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo soglasja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tam navedeni delavki. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je soglasje inšpektorja za delo pogoj, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi posebej varovane skupine delavcev, kot so doječe matere, zato je pri odločanju o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, ali je delodajalec pred odpovedjo te pogodbe soglasje inšpektorja za delo pridobil ali ne. Morebitna pridobitev soglasja inšpektorja za delo po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zakonitost odpovedi ne more vplivati. Ker je tožeča stranka delavki pogodbo o zaposlitvi odpovedala že dne 21. 6. 2012, predlagana odprava v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ne more več pripeljati do izboljšanja pravnega položaja tožeče stranke, ne v postopku pred delovnim sodiščem, ne v kazenskem postopku, ne v postopku zaradi škode oziroma posledic, ki jih je utrpela delavka. Morebitno soglasje, izdano v ponovnem postopku oziroma v upravnem sporu, bi učinkovalo od izdaje dalje in na zakonitost že izrečene odpovedi ne bi moglo vplivati. Poleg tega pa je do odpovedi pogodbe delavki prišlo že pred vložitvijo tožbe, zato bi morala tožeča stranka dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, navajati že v tožbi in ne šele v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013, s katero je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bil ta zahtevek vložen po poteku roka za vložitev tožbe, pri čemer na drugačno odločitev ne more vplivati niti poziv sodišča z dne 7. 3. 2013. Tudi sicer pa tožeča stranka za tak zahtevek ni izkazala pravne koristi iz istih razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo glede izpodbojne tožbe in tožbe v sporu polne jurisdikcije. Takšno korist bi na primer izkazala, če bi zatrjevala, da bo zoper toženo stranko uveljavljala povrnitev škode zaradi nezakonite odločbe, česar pa ni navajala.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da do odpovedi pogodbe delavki soglasje inšpektorja za delo ni postalo dokončno in pravnomočno, z izredno odpovedjo pogodbe pa ni mogla čakati, saj bi sicer zamudila 30 dnevni subjektivni rok za tako odpoved. Meni, da je tožbo vložila pravočasno, pri čemer pa ta poleg izpodbojnega, močnejšega tožbenega zahtevka, vsebuje tudi ugotovitvenega, šibkejšega. Sledila je zahtevi in pouku sodišča v pozivu, zato ne more nositi negativnih posledic. Opozarja tudi na določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede pravnega interesa pojasnjuje, da bi odločitev sodišča v upravnem sporu morala vplivati na odločitev v delovnopravnem sporu in v kazenskem postopku ter pojasnjuje tudi vpliv take odločitve na morebitne kasnejše odškodninske postopke. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne temu sodišču, da opravi nov postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, sicer pravilna, a iz drugih razlogov. V obravnavani zadevi je namreč sporno, ali je zavrnitev vloge tožeče stranke za izdajo soglasja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavke akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča akt, ki ga je izdala delovna inšpektorica, čeprav ima naslov „odločba“, in jo je tožeča stranka izpodbijala v tem upravnem sporu, ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akti so po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 upravne odločbe in drugi javno pravni enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta.

7. ZDR določenim kategorijam delavcev zagotavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tako v prvem odstavku 115. člena med drugim določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki, ki doji otroka do enega leta starosti. Delavcem v času iz prvega odstavka 115. člena ZDR ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca (tretji odstavek 115. člena ZDR). Peti odstavek 115. člena ZDR pa določa, da ne glede na določbe prvega in tretjega odstavka tega člena ZDR delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca.

8. Če torej obstajajo razlogi za izredno odpoved, lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi izjemoma odpove tudi delavcu, ki sodi v eno izmed posebej varovanih kategorij delavcev, vendar le pod pogojem, da ima za tako odpoved soglasje inšpektorja za delo. Vendar pa to soglasje (in tudi ne odločba o zavrnitvi vloge za njegovo izdajo) po presoji Vrhovnega sodišča ni upravna odločba po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta v prvem odstavku določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

9. ZDR ne določa, po kakšnem postopku inšpektor za delo tako soglasje izda, niti kakšna merila oziroma kriterije upošteva za odločitev, ali bo soglasje izdal ali ne (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi VIII Ips 38/2012 z dne 15. 10. 2012). Določb, da se za izdajo tega soglasja vodi upravni postopek, o njem odloča ali izda upravno odločbo, tudi nima Zakon o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID), ki je podlaga za opravljanje inšpekcijskega nadzorstva inšpektorjev za delo. Izdaja oziroma neizdaja obravnavanega soglasja ZID pa niti ni inšpekcijski ukrep in seveda ne predstavlja posledice inšpekcijskega nadzora iz 1. člena ZIN. Ta določa, da opravlja inšpektorat za delo inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu, če s predpisi ni drugače določeno. Zato se v obravnavani zadevi tudi ne uporablja določba 23. člena ZID, po kateri se, če ni z ZID drugače določeno, za inšpektorja ter za izvrševanje inšpekcijskega nadzorstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravo ter predpisi o splošnem upravnem postopku, zoper odločbo inšpektorja pa je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za delo (drugi odstavek 23. člena ZID).

10. Odločanje inšpektorja za delo o vlogi tožeče stranke za izdajo soglasja iz četrtega odstavka 115. člena ZDR, ker naj bi delavka kršila konkurenčno prepoved in storila hujšo kršitev delovne obveznosti, glede na vsebino predstavlja odločanje o materiji, ki v celoti sodi v sfero delovnega prava. Inšpektorjevo soglasje pa glede na zakonsko ureditev predstavlja le procesno predpostavko v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi doječi materi in v razmerju do odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je lahko predmet presoje v delovnopravnem sporu), nima lastnosti samostojne upravne odločbe, ker se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (tožeče) stranke. Pravilnost odločitve inšpektorja za delo bo tako podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, če ga je delavka sprožila zoper tožečo stranko. Tudi če inšpektor soglasja ne bi izdal, kot je to primer v obravnavani zadevi, delodajalec na takšno odločitev - ker soglasje ali njegova zavrnitev ni(sta) upravni akt - ni vezan. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi doječi materi pa bo delovno sodišče v okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi, če ga bo delavka sprožila zoper delodajalca, preizkušalo obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi vsebinsko pravilnost odločitve inšpektorja za delo (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011 in Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 310/2013 z dne 12. 9. 2013 in I Up 77/2010 z dne 26. 5. 2010).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča torej inšpekcijska odločba, ki jo je tožeča stranka izpodbijala v tem upravnem sporu, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči iz razloga po 4. točki, ne pa po 2. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar pa na pravilnost njegove odločitve ni vplivalo. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).