Jedro

Pred premestitvijo zadržane osebe iz psihiatrične bolnice v socialno varstveni zavod sodišče pridobi o tem mnenje izvedenca psihiatra in zavoda.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. Pr 38/2016 z dne 14. 7. 2016 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja bolnišnice, da se premesti zadržanega B. G. v socialno varstveni zavod, za dobo do treh mesecev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se osebo, ki je bila v skladu z določbami Zakona o duševnem zdravju sprejeta v oddelek pod posebnim nadzorom bolnišnice, se lahko ob izpolnjevanju pogojev iz 74. in 75. člena ZDZdr še pred iztekom roka zadržanja v bolnišnici premesti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Predlagatelj je še pred potekom trimesečnega roka zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom bolnišnice predlagal premestitev zadržane osebe v ustrezen socialno varstveni zavod. Temu predlogu je bilo priloženo tudi psihiatrično mnenje. Iz tega izhaja, da je pacient zaradi trajne poškodovanosti po dolgoletni bolezni kognitivno toliko prizadet, da je nesposoben za samostojno življenje. Ob tem je tudi še telesno prizadet, sposoben je hoje zgolj ob asistenci s hojico. Pacient potrebuje 24-urni nadzor z asistenco in pomoč pri vseh vsakodnevnih aktivnostih in je popolnoma nesposoben skrbeti zase. Zaradi tega je smiselno, da se ga nastani na enega od oddelkov socialno varstvenih zavodov. Sodišče je nato v dokaznem postopku v prisotnosti sodne izvedenke obiskalo zadržano osebo v bolnišnici. Sodna izvedenka je potrdila diagnozo psihoorganski sindrom, ni pa mogla z gotovostjo potrditi morebitne blodnjave motnje. Ocenila je, da je premestitev pacienta v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda strokovno utemeljen, saj je bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni več potrebno. Pacient zaradi psihoorganske spremenjenosti potrebuje stalno 24-urno oskrbo, varstvo in pomoč, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, saj nima stikov s svojci. Izvedenka se je zato jasno opredelila tudi do vprašanja, ali pacient potrebuje varstvo v varovanem oddelku posebnega socialno varstvenega zavoda, ali pa zadostuje že varstvo v varovanem oddelku katerega od domov za starostnike, kot je predlagal predlagatelj. Glede na postavljeno diagnozo je sodna izvedenka ocenila, da zadostuje namestitev v varovani oddelek katerega koli socialno varstvenega zavoda. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani vsi pogoji iz 74. člena ZDZdr, na podlagi teh izvedenih dokazov, ocene vsakega dokaza posebej in tehtanje vseh izvedenih dokazov je sodišče prišlo do zaključka, da so hkrati podani vsi zahtevani zakonski pogoji po 74. členu v zvezi s 75. členom ZDZdr za predlagano premestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Sodišče je nato pri vseh znanih socialno varstvenih zavodih, ki imajo varovane oddelke opravilo poizvedbe o tem, ali pacient izpolnjuje tudi druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva (6. alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr). Pri tem se je oprlo na seznam Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je na svoji spletni strani objavil seznam socialno varstvenih zavodov, ki imajo verificirane varovane oddelke. Sodišče je nato pridobilo mnenja javnih socialno varstvenih zavodov, ki imajo varovane oddelke za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali pa polno pomoč in nadzor. Edini socialno varstveni zavod, ki ni sporočil, da bi bil prezaseden, a je nasprotoval sprejemu pacienta, ker je štel za verjetno, da ta izpolnjuje pogoje za sprejem v specialni socialno varstveni zavod, je bil socialno varstveni zavod. Sodišče je štelo, da glede na mnenje sodne izvedenke, ki je potrdila oceno lečečega psihiatra, da so vsi našteti domovi za starostnike, razen tistih, ki sprejemata le starejše osebe, primerni za sprejem pacienta. Sodna izvedenka je edina kompetentna za ocenjevanje ali pacient potrebuje posebno oskrbo, ki mu jo lahko nudi le specialni socialno varstveni zavod. Ob upoštevanju njenih pojasnil, da pacient zaenkrat še ne potrebuje kakšnega posebnega varstva in da za njegovo oskrbo in varstvo zadostuje zavarovani oddelek običajnega doma za starostnike, sodišče ni moglo upoštevati nasprotovanja Doma. Domovi oziroma njihove komisije v postopku premeščanja oseb iz psihiatrične bolnišnice po ZDZdr nimajo naloge podajati mnenja o tem, ali pacient izpolnjuje medicinske pogoje za sprejem v njihove zavode, saj kaj takšnega iz določil ZDZdr ne izhaja. ZDZdr v drugem odstavku 76. člena določa, da je pred premestitvijo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda predhodno potrebno pridobiti mnenje tega zavoda o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Podaja mnenja o tem, ali oseba iz medicinskega stališča potrebuje posebno varstvo, ki ji ga lahko nudi le specializirani socialno varstveni zavod, pa je v pristojnosti neodvisnega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ga postavi sodišče. Zato je sodišče zaključilo, da nasprotovanje zavoda, ki se sklicuje za verjetno potrebno po namestitvi pacienta v specializirani zavod ni utemeljeno. Izključilo je lahko le zavode, pri katerih pacient še ni izpolnil starostnega pogoja za sprejem. Sodišče je sicer skušalo ugoditi pacientovi želji, da ostane v okolici Celja, vendar to ni bilo mogoče, saj v Celju ni socialno varstvenega zavoda, ki bi imel varovani oddelek. Tudi vsi socialno varstveni zavodi, ki imajo takšne oddelke in so v bližini Celja (Štore, Prebold, Topolšica, Gornji Grad), so prezasedeni in niso imeli niti enega prostega mesta na varovanem oddelku. ZDZdr kriterijev za izbiro zavodov ne določa, zato sodišča običajno upoštevajo željo zadržane osebe, kraj siceršnjega bivanja, želje in bližino sorodnikov in podobno. Ker so vsi preostali primerni zavodi sporočili, da so njihove prostorske kapacitete izčrpane, je sodišče moralo pacienta za tri mesece namestiti v sicer nekoliko bolj oddaljeni Dom. V kolikor pa se bo stanje pacienta spremenilo na bolje, ga je seveda možno takoj premestiti v katerega od odprtih oddelkov socialno varstvenih zavodov, ki bi bili bližje okolju, katerega je pacient navajen. Prostorske in strokovne nezmožnosti zavodov ne predstavljajo za sodišče zavezujočega mnenja, ki bi sodiščem preprečevala namestitev pacientov, če to glede na okoliščine obravnavanega primera, narekujejo zakonske določbe. Ker pa je sodišče lahko, na podlagi prejetega odgovora enega od zavodov sklepalo, da še ima prostor za sprejem pacienta v varovani oddelek, je odločilo, da se pacienta premesti v ta zavod, saj je prepričano, da mu bo v tem zavodu, glede na prostorske, kadrovske in strokovne zmožnosti vsaj začasno mogoče nuditi najboljšo varstvo, oskrbo in nadzor. O stroških je odločilo tako, da glede na določbo 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 76. člena in drugim odstavkom 75. člena ZDZdr, stroški postopka bremenijo sodišče in bo o njih odločalo sodišče s posebnim sklepom.

2. Zoper odločitev, vsebovano v sklepu sodišča prve stopnje, da se B. G. premesti v socialno varstveni zavod sta podala pritožbo tako socialno varstveni zavod, kakor tudi zadržana oseba.

3. Socialno varstveni zavod podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Po mnenju pritožbe je sodišče bistveno kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče v postopek kot stranke ni vključilo pacientove najbližje osebe in ji ni omogočilo izjave v postopku, zlasti kar zadeva pacientove želje, da ostane nastanjen v domu, na območju Celja. Pacient svoje najbližje osebe sicer ni imenoval, vendar pa je navedel, da je pred tem živel skupaj z materjo in bratom. Sodišče bi zato moralo kot bližnjo osebo določiti njegovo mater, ki bi morala biti v postopek vključena. Nato navaja, da je pritožnik sicer koncesionar, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe, vendar pa ne opravlja dejavnosti povezanih z bivanjem in življenjem oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanjo bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Pritožnik je klasičen dom upokojencev, ki nudi varstvo starejših občanom, to je osebam, ki so v skladu z določili Zakona o socialno varstvu dopolnile 65 let starosti. Pacient pa ni takšna oseba, saj takšne starosti ni dopolnil. Že iz tega razloga pacienta ni mogoče premestiti. V okviru upravljanja svoje dejavnosti pritožnik res ima tudi verificiran varovani oddelek, vendar ne oddelek takšnega tipa, da bi bilo vanj bilo mogoče vključiti tudi pacienta B. G., glede na njegovo zdravstveno stanje, težjo duševno motnjo, ki je takšne narave, da navedeni ogroža lastno življenje in zdravje in tudi življenje in zdravje drugih ljudi. Ob prepričanju pritožnika bi bilo mogoče konkretnega pacienta, glede na njegovo zdravstveno stanje namestiti kvečjemu v socialno varstveni zavod, ki ima verificiran varovani oddelek po 1. ali 2. alineji prvega odstavka 3. člena Pravilnika. Takšnega varovanega oddelka pa pritožnik nima verificiranega in tudi ne vzpostavljenega. Pritožnik ima verificirani varovani oddelek za starostnike, torej osebe nad 65 letom starosti, pri katerih je podana diagnoza takoimenovana starostna demenca. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo in tako sklepa ni mogoče preizkusiti. Namreč iz izreka sklepa izhaja, da se ugodi predlogu za premestitev pacienta v specialni socialno varstveni zavod, medtem, ko sodišče v obrazložitvi svojega sklepa nasprotno temu, sklicujoč se na izvedensko mnenje psihiatrične stroke navaja, da je za nadaljnjo varstveno in oskrbo pacienta zadosten varovani oddelek navadnega socialno varstvenega zavoda v smislu doma za starostnike, kamor sodišče šteje tudi pritožnika. Pritožnik ni specialni socialno varstveni zavod, kot to izhaja iz izreka sklepa. Zato je podano nasprotje sklepa v izreku samem. Sodišče se sicer sklicuje, da je izvedenka podala mnenje, da je za nadaljnjo varstvo in oskrbo konkretnega pacienta primeren varovani oddelek navadnega socialno varstvenega zavoda v smislu doma za starostnike, vendar pa je odločitev o premestitve v socialno varstveni zavod k pritožniku na podlagi takšnega mnenja vsaj preuranjena. V poštev za takšno premestitev, bi namreč v takšnem primeru prišel le specialni zavod, pri čemer ima več od njih tudi sedež na območju Celja, ali vsaj v njegovi bližini, kjer bi želel ostati tudi pacient sam. Zavod meni, da takšno splošno izvedensko mnenje ni zadostna podlaga za takšno premestitev v konkreten socialno varstveni zavod, temveč bi moralo sodišče dejansko stanje v zvezi s tem kaj je v interesu in korist konkretnega pacienta raziskati podrobneje. Pritožnik je zelo oddaljen od siceršnjega doma pacienta in bi takšna namestitev gotovo zelo kvarno vplivala na njegovo zdravstveno stanje in pričakovano izboljšanje le-tega, saj pritožnik varovanega oddelka, ki bi bil prilagojen naravi pacienta nima in se s takšno dejavnostjo institucionalnega varstva za razliko od drugih zavodov, ki bi prišli v poštev in jih v sklepu navaja tudi sodišče, ne ukvarja. Pritožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe šestega odstavka 5. člena Pravilnika, ki določa, da vsak poseben socialno varstveni zavod za odrasle, ki izvaja institucionalno varstvo oseb s težavami v duševnem razvoju mora zagotoviti pogoje za namestitev najmanj 5 oseb, ki so v posebni socialno varstveni zavod nameščene na podlagi sklepa sodišča. Takšna obveznost za konkretnega pritožnika ne velja, ker takšnega socialnega varstva ne izvaja in zato tudi nima zagotovljenih pogojev za namestitev najmanj 5 oseb po sklepu sodišča. Morajo pa takšne pogoje izpolnjevati zavodi, ki takšno institucionalno varstvo izvajajo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko je očitno, ko je pacienta namestilo k pritožniku izključno zato, ker je bil edini zavod, ki se v svojem odgovoru sodišču ni skliceval na svojo prezasedenost varovanega oddelka. Dejstvo, da se pritožniku v svojem odgovoru na to dejstvo ni skliceval še ne pomeni, da ta okoliščina ni podana. Pritožnik na varovanem oddelku nima na razpolago niti enega prostega mesta. Tega sodišču ni poudarjal, saj je bil prepričan, da ni podan temeljni pogoj za namestitev pacienta pri njemu zato, ker bi moral biti nameščen v specialnem socialno varstvenem zavodu. Prav tako ni navedel pritožnik v tem odgovoru - mnenju, da nudi socialno varstvo starejšim osebam od 65 let starosti. Sodišče bi moralo z izvedencem ugotavljati tudi, kateri konkretni socialno varstveni zavod bi bil najbolj primeren za njegovo premestitev. Z namestitvijo pacienta k pritožniku bi bilo lahko glede na njegovo zdravstveno stanje ogroženo zdravje ostalih varovancev in pacienta samega. Pri pacientu B. G. bi lahko okolje v zavodu povzročilo agresivno vedenje. Pritožnik pa nima varovalnega oddelka, prilagojenega zdravljenju tovrstnih duševnih motenj in tudi nima za to usposobljenega kadra, ter prostorov, da bi bilo mogoče tovrstno agresivnost nadzorovati in obvladati. V konkretnem primeru bi sodišče moralo upoštevati željo pacienta, še posebej glede na njegovo zdravstveno stanje, saj niti pritožnik nima prostih kapacitet na varovanem oddelku, zato bi bilo gotovo medicinsko upravičeno in etično najbolj sprejemljivo, da se pacienta namesti v bližini domačega okolja, kar bi tudi povečalo možnost, da bo pacient kakšno obliko namestitve sprejel, se vanjo vključi in bo lahko to posledično tudi izboljšalo njegovo zdravstveno stanje, ne pa škodljivo vplivalo na oskrbo preostalih oskrbovancev na varovanem oddelku, v kolikor bi bil pacient v obstoječih okoliščinah nameščen v zavod v zanj popolnoma tujem okolju. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep o namestitvi B. G. k njim razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožbo zoper del odločitve sodišča prve stopnje o tem, da se B. G. premesti v socialno varstveni zavod podaja pritožbo tudi zadržani, po svoji pooblaščenki. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zadržano osebo premesti v socialno varstveni zavod, podredno pa, da se izpodbijani sklep delno razveljavi in se vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na izvedensko mnenje V. F., katera ni podala izvedenskega mnenja o tem, ali je za zadržano osebo, glede na njeno zdravstveno stanje primeren socialno varstveni zavod. Izvedenka je ugotovila, da je zadržana oseba konfliktna in povzroča agresijo drugih do sebe, je jezava, glasna, nedopovedljiva in povsem nekritična do dogajanj v zavetišču, kdaj že blodnjava. Glede na takšno ugotovitev izvedenke je premestitev zadržane osebe v Dom neustrezen, saj se bo v čisto drugo okolje še poslabšalo njeno zdravstveno stanje in povečalo njeno agresijo drugih do sebe. Pridržana oseba je živela na Č., pri svoji materi in zato celo življenje živi v C., zato bi moralo sodišče pridobiti tudi mnenje, kako bo premestitev zadržane osebe v čisto drugo okolje vplivala na njegovo zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da prostorske in strokovne nezmožnosti zavodov ne predstavljajo za sodišče zavezujočega mnenja, ki bi sodiščem preprečevalo namestitev pacientov, zato bi lahko premestilo zadržano osebo v bližino doma, to je Dom. Glede na to, da zadržana oseba izrecno nasprotuje premestitvi izven Celja, bo takšna premestitev v Dom povečala njegovo agresivnost in o tem bi morala izvedenka podati izvedensko mnenje. Nato zadržana oseba po pooblaščenki predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zadržano osebo premesti v socialno varstveni zavod ali pa se sklep razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Oba pritožnika ne izpodbijata ugotovitve in odločitve sodišča prve stopnje, da so podani vsi pogoji iz 74. člena ZDZdr, v delu, kjer je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov, ocene vsakega dokaza posebej in ob tehtanju vseh izvedenih dokazov skupaj prišlo do zaključka, da so hkrati podani vsi zahtevani zakonski pogoji po 74. členu v zvezi s 75. členom ZDZdr za predlagano premestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Akutno bolnišnično zdravljenje je namreč zaključeno, oziroma ni več potrebno. Prav tako za udeležence tega postopka ni sporen čas (tri mesece) zadržanja v socialno varstvenem zavodu, v katerega se naj pacient premesti. Za oba pritožnika je sporna odločitev o tem, da se B. G. premesti v konkreten socialno varstveni zavod, za dobo do treh mesecev.

7. V tej zvezi pa ni utemeljena pritožba zavoda v delu, kjer navaja, da bi moralo sodišče kot najbližjo osebo zadržanemu določiti njegovo mater, ki bi morala biti v postopek pritegnjena, zlasti kar zadeva kraj namestitve, kar je povezano tudi z možnostjo obiskovanja njegovega sorodstva. Sodišče prve stopnje je glede bližnje osebe ugotovilo, da B. G. takšne osebe ni mogoče postaviti - določiti. Zadržani se že namreč več kot 10 let nahaja v zavetišču za brezdomce in je brez kakršnihkoli stikov s svojimi sorodniki. Tudi sam je izpovedal, da s svojo materjo in mlajšim bratom nima in ne želi imeti nobenih stikov, prav tako ne ve kje sploh bivata. Sodišče pa kljub poizvedbam pri policiji in skrbstvenem organu ni moglo pridobiti podatkov o najbližji osebi pacienta. Ker pacient sam najbližje osebe ni navedel, je sodišče pravilno zaključilo, da pacient nima najbližje osebe, ki bi jo bilo mogoče po ZDZdr pritegniti v postopek. Zato ni storjena očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s členom 37 ZNP. Sodišče iz objektivnih razlogov namreč ni moglo vključiti v postopek njegove najbližje osebe, tudi sicer bi šlo za takšno kršitev, ki ni storjena v škodo zavoda, da bi se nanjo lahko skliceval v pritožbenem postopku (drugi odstavek 339. člena ZPP).

8. V pritožbi pritožnik sam navaja, da je koncesionar, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe, vendar pa naj ne bi opravljal dejavnosti, povezanih z bivanjem in življenjem oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, vezano z duševno motnjo je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Izvajalci socialno varstvenih storitev, ki izvajajo institucionalno varstvo v varovanem oddelku morajo te oddelke tudi verificirati. Verifikacijo lahko pridobijo oddelki, ki izpolnjujejo predpisane kadrovske, tehnične in prostorske pogoje. Pristojno ministrstvo pa vpiše varovani oddelek v register verificiranih varovanih oddelkov. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je na podlagi 2. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije sprejelo register verificiranih varovanih oddelkov (na podlagi Zakona o duševnem zdravju).(1) Iz tega registra je razvidno, da ima pritožnik verificiran varovani oddelek, v skladu s tem pravilnikom in je postal koncesionar po sklepu št. 1223-6/2010-7 z dne 19. 7. 2013. Zavod ima torej verificiran oddelek, skladno z Zakonom o duševnem zdravju in prej imenovanim Pravilnikom, ki ne dela izjem glede vrste pacientov in zato pritožbena navedba, da ne opravlja dejavnosti, povezanih z bivanjem in življenjem oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno, ni upoštevna. S tem, ko je pritožnik pridobil verifikacijo, je skladno z Zakonom o duševnem zdravju in Pravilnikom o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, dolžan izvajati tudi takšne oblike institucionalnega varstva, kot je to v konkretnem primeru. V teh zavodih se glede na potrebe oseb v posameznem zavodu organizira: I. varovani oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju, varovani oddelki za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju) in II. varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij, potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. Ravno takšna duševna zdravstvena situacija iz točke II. seznama pa je podana v konkretnem primeru. Pritožnik je koncesionar, vpisan v seznam pod zaporedno številko 5 in ima varovane oddelke za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč ali nadzor (II. seznama). Iz mnenja izvedenke, ki je podala mnenje v tem postopku premestitve izhaja, da so pri zadržani osebi podane spominske motnje, ki so prizadele tako njegov kratkoročni kot tudi dolgoročni spomin. Izvedenka je ocenila, da je premestitev pacienta v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda strokovno utemeljena, saj je bolnišnično zdravljenje zaključeno, oziroma ni več potrebno. Pojasnila pa je, da pacient zaradi psihoorganske spremenjenosti potrebuje stalno 24 urno oskrbo, varstvo in pomoč, ki ga ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, saj nima stikov s svojci. Izvedenka je tudi opozorila, da pacient v primeru, da ni voden in redno ne prejema antipsihotične terapije, ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje, saj potrebuje stalno pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih, kot so prehrana, pitje tekočin, osebna higiena in jemanje zdravil. Prav tako bi lahko hudo ogrozil zdravje drugih - brez ustrezne pomoči, saj je povsem nekritičen do dogajanja v zavetišču in ne dopušča možnosti lastnega, zmotnega ali blodnjavega razlaganja dogajanj. Vse to opisano je posledica duševne motnje, zaradi katere ima pacient hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Menila je, da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči izven socialno varstvenega zavoda ali v nadzorovani obravnavi. Glede na postavljeno diagnozo in na že opravljeno trimesečno nadzorovano duševno zdravljenje v bolnišnici, pa je sodna izvedenka ocenila, da zadostuje že namestitev v varovani oddelek kateregakoli socialno varstvenega zavoda, kar pa pritožnik vsekakor je, ker je uvrščen na seznam. Pritožnik sam v pritožbi navaja, da ima verificiran varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. Pritožnik ima po pritožbenih navedbah verificiran varovani oddelek za starostnike, to je osebe nad 65 let starosti, pri katerih je podana diagnoza, takoimenovana starostna demenca. Te navedbe glede starosti predstavljajo pritožbeno novoto (člen 337 ZPP), saj je pritožnik v svojem odgovoru na poziv sodišča, da poda mnenje po 6. alineji prvega odstavka 74. člena ZDZdr o tem, ali pacient B. G. izpolnjuje druge pogoje po predpisih s področja socialnega varstva za sprejem v ta socialni varstveni zavod navedel le-to, da je iz tega dopisa sodišča razvidno, da zelo verjetno B. G. izpolnjuje pogoje za namestitev v enega izmed posebnih socialno varstvenih zavodov. Ker pa po zaključku sodišča prve stopnje ne gre za zadržanega s takšnimi potrebami, zaradi katerih bi moral biti oddan v varovani oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki so vpisani v register verificiranih varovanih oddelkov, v seznam pod zaporedno številko I., 1. do 4., je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz mnenja izvedenke ne izhaja kaj takšnega, glede potrebe za namestitve v specialni zavod, zato pritožnik sedaj v pritožbi ne more pritožbeno uspešno navajati, da nudi varstvo le osebam starejšim od 65 let, saj kaj takšnega ni navedel v svojem mnenju. Sodišče pa je to mnenje pridobilo v postopku premestitve v socialno varstveni zavod po 6. alineji prvega odstavka 74. člena ZDZdr in členom 79 ZDZdr. Podaja mnenja o tem, ali oseba iz medicinskega stališča potrebuje posebno varstvo, ki ga lahko nudi le specializiran socialno varstveni zavod, pa je v pristojnosti neodvisnega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ga postavi sodišče.(2) Zato je sodišče na podlagi tega mnenja pravilno zaključilo, da je nasprotovanje posameznega zavoda, ki se sklicuje na verjetno potrebo po namestitvi pacienta v specializirani zavod, neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega - nepravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izrek sklepa navedlo, da se ugodi predlogu za premestitev v specialni socialno varstveni zavod, nato pa je sklenilo, da se B. G. premesti v socialno varstveni zavod. Sodišče je odločalo o predlogu bolnišnice o premestitvi iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v socialno varstveni zavod. Tako je odločalo o predlogu bolnišnice in iz tega predloga z dne 21. 6. 2016 je razvidno, da že sam predlagatelj predlaga, da se B. G. nastani na enega od oddelkov socialno varstvenih zavodov, kar je nato ta tudi potrdila, s strani sodišča postavljena izvedenka psihiatrične stroke, ki je bila v konkretnem primeru po ZDZdr pooblaščena, da poda takšno oceno o primernosti premestitve v določeno obliko socialnega varstva. Iz izreka sklepa sodišča pa nato izhaja jasna odločitev sodišča, da se B. G. v tem postopku premesti v socialno varstveni zavod za dobo do 3 mesecev in zato izrek ni sam s sabo v nasprotju.

10. Iz seznama verifikacije varovanih oddelkov izhaja, da ima Dom verificiranih 16 mest, zato pritožbene navedbe, da nima niti enega mesta oziroma nima pogojev za namestitev najmanj 5 oseb po sklepu sodišča, pritožbeno niso upoštevne, Na zasedenost kapacitet pa se zavod v mnenju z dne 5. 7. 2016 ni skliceval, zato tudi ta del pritožbe predstavlja pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, ni dovoljena. Ker ZDZdr kriterijev za konkretno izbiro zavoda ne določa, je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, ko je odločilo, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje, B. G. premesti v socialno varstveni zavod. Zato ni bilo dolžno z izvedencem ugotavljati tudi kateri konkreten socialno varstveni zavod bi bil najbolj primeren za njegovo premestitev. Pritožnik zelo hipotetično v pritožbi navaja, da bi bilo lahko glede na zdravstveno stanje premeščene osebe, ogroženo zdravje ostalih varovancev in pacienta samega. Izvedenka je namreč ugotovila - podala mnenje, da je zdravstveni tretma, to je bolnišnično zdravljenje zaključeno in da ni več pogojev, da zadržana oseba še nadalje ostaja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice kot pridržana oseba. Za dobo treh mesecev potrebuje le 24 urno oskrbo, varstvo in pomoč, ki jih sicer ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, saj pridržani nima stikov s svojci. Sodišče pa je tudi pojasnilo, da v bližnji okolici okrajnega sodišča ni primernega socialno varstvenega zavoda, ki bi imel poseben varovani oddelek, zato je primerna, ne glede na nekoliko večjo oddaljenost, premestitev v socialno varstveni zavod.

11. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba socialno varstvenega zavoda kot neutemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, pritožbo socialno varstvenega zavoda kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere opozarja pritožba in je nanje odgovorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu, prav tako se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Neutemeljena je tudi pritožba zadržane osebe. Iz mnenja izvedenke izhaja, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da pacient zaradi psihoorganske spremenjenosti potrebuje 24 urno oskrbo, varstvo in pomoč, ki jo je mogoče zagotoviti z namestitvijo v varovani oddelek kateregakoli socialno varstvenega zavoda. S tem svojim mnenjem tako ni izključila nobenega od zavodov, ki izpolnjujejo pogoje po ZDZdr, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvedenki postavljati konkretnega vprašanja o tem, ali bi bil Dom starejših občanov primeren ali neprimeren za nadaljnje obravnavanje pridržanega. Sodišče prve stopnje ni moglo namestiti zadržano osebo v zavod, saj je le-ta podal negativno mnenje, prav tako pa je razvidno, da se ta zavod ne nahaja v verifikacijskem seznamu varovalnih oddelkov prej omenjenega ministrstva. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bilo potrebno osebo namestiti v bližino doma, saj se zadržana oseba že več kot 10 let nahaja v zavetišču za brezdomce, nima nobenih stikov s svojimi bližnjimi, v ta dom za brezdomce pa se glede na mnenje izvedenke ne more, vsaj za dobo treh mesecev, vrniti. Zadržana oseba je sicer res nasprotovala premestitvi izven Celja, želela je, da se vrne v pribežališče za brezdomce, vendar pa kot že obrazloženo, takšna vrnitev zaenkrat po mnenju sodne izvedenke še ni mogoča in je zato odločitev sodišča prve stopnje, glede namestitve v Dom starejših, materialnopravno pravilna in glede na obrazloženo zato ni mogoče spremeniti odločitve sodišča prve stopnje o premestitvi pridržanega v socialno varstveni zavod. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna, temelji pa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke psihiatrinje in medicinske dokumentacije. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbo zadržane osebe, podane po pooblaščenki, o neprimernosti premestitve v socialno varstveni zavod Dom starejših občanov in je pri tem uporabilo določbo drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

13. O stroških pooblaščenke zadržane osebe za sestavo pritožbe, bo odločilo sodišče prve stopnje, ker jo je postavilo po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): Glej seznam, objavljen na spletni strani Ministrstva.

Op. št. (2): 43. člen ZDZdr v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZDZdr.