Jedro

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 884.806,60 tolarjev, ker ji je bil dne 22.11.1991 zaradi suma storitve deviznega prekrška zasežen znesek 169.000 tolarjev. Denar je bil tožniku vrnjen dne 18.3.1996, ker je bil upravni postopek zaradi absolutnega zastaranja ustavljen. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek zaradi deviznega prekrška potekal v skladu z zakonskimi predpisi in tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bile storjene kakšne nepravilnosti, je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zgolj dejstvo, da je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja, ne more biti razlog, ki bi upravičeval tožnika do zakonskih zamudnih obresti od zaseženega denarja. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizija navaja, da je postopek zastaral po krivdi tožene stranke, zato trdi, da je odškodninsko odgovorna. Zaseženi denar daje tožniku pravico, da na podlagi 277. in 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) zahteva odškodnino v obliki zakonskih zamudnih obresti. Ne dvomi, da je ravnanje organa prve in druge stopnje v upravnem postopku nedopustno in nezakonito, ker nista pazila na zakonski rok za izdajo odločbe. Tožnik meni, da omenjeno nedopustno ravnanje ni treba dokazovati v pravdnem postopku, ker je upravni organ očitno kršil pravila Zakona o splošnem upravnem postopku, in ponovno opozarja, da svojega denarja ni izročil prostovoljno. Predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14.7.1999 začel veljati nov procesni zakon, toda sodišče je v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Po 386. členu ZPP 1977 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija, ki izpodbija celotno sodbo, uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev procesnih pravil pred sodiščema prve in druge stopnje, a ne pojasni, s čim naj bi sodišči to storili oziroma za katero bistveno kršitev naj bi šlo. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo samo, če je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 in ugotovilo, da te kršitve ni, saj imata tako tožeča kot tožena stranka pravdno sposobnost in sta bili v pravdnem postopku pravilno zastopani.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Ker je tožeča stranka zahtevala plačilo vtoževanega zneska, ker se je čutila oškodovano, bi morala dokazati, da obstojijo vse štiri predpostavke, ki morajo biti podane za nastanek odškodninske obveznosti, kot so predvidene v drugem oddelku ZOR, ki ureja povračilo škode (154. do 209. člen ZOR). Te so: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka ni zatrjevala škodljivega dejstva, to je dogodka, ki ga ne povzroči človek in ki povzroči škodo. Zatrjevala je ravnanje človeka oziroma organa tožene stranke, ki ni dopustno. Šlo naj bi sprva za storitveno, nato pa za opustitveno ravnanje, ki nasprotuje pravnim predpisom. Toda sodišči prve in druge stopnje sta se prepričali, da je prvostopenjski organ tožene stranke povsem zakonito uvedel postopek zaradi suma storitve deviznega prekrška, ker je tožnik skušal prenesti nedovoljeno vsoto denarja iz tujine v Republiko Slovenijo. Zaradi tega je bil tudi kaznovan, toda po njegovi pritožbi je upravni organ druge stopnje razveljavil izpodbijano odločbo, nato pa je pregon zastaral. Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je zlasti sodišče druge stopnje pravilno zapisalo na tretji strani utemeljitve sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje in da tožnik ni zatrjeval kakega drugega nedopustnega ravnanja carinikov ali organa, ki je vodil postopek. Ker torej sodišče ni ugotovilo nedopustnega ravnanja organa tožene stranke, ni izpolnjena ena od predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti. Ker pa morajo biti podane vse predpostavke kumulativno, obstoja drugih predpostavk ni bilo treba ugotavljati, temveč je sodišče zaradi pomanjkanja ene od njih pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker tožeča stranka v pravdnem postopku ni dolžna navesti pravne podlage za tožbeni zahtevek, je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi obstoj pravne podlage za neopravičeno pridobitev po 210. členu ZOR, toda spet ni ugotovilo ravnanja organa tožene stranke, ki ne bi imelo podlage v zakonu.

V reviziji izražena misel, da tožeči stranki v pravdnem postopku ni treba dokazovati nedopustnega ravnanja, ker je upravni organ očitno kršil določila Zakona o splošnem upravnem postopku, pa je zmotna, ker je ugotavljanje takih kršitev pridržano upravnim organom v upravnem postopku in za to ni pristojno sodišče v pravdnem postopku.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo po 393. členu ZPP 1977. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).