Jedro

Ustavitev postopka zaradi zastaranja pregona za devizni prekršek sama po sebi ne predstavlja nedopustnega, protipravnega ali nezakonitega ravnanja carinskih in drugih organov, ki so vodili postopek zoper dolžnika. Država mu zato ni dolžna povrniti škode, ki jo predstavljajo obračunane obresti od zneska, zaseženega pri carinski kontroli ob vstopu v državo, za čas od odvzema pa do vrnitve denarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zoper toženo stranko uveljavljal plačilo zneska 884.806,60 SIT, kolikor znašajo obračunane obresti za čas od 22.11.1991, ko mu je bil odvzet znesek 169.000,00 SIT zaradi suma storitve deviznega prekrška pa do 18.3.1996, ko mu je bil denar vrnjen, ker je postopek zaradi deviznega prekrška bil zaradi absolutnega zastaranja ustavljen. Prvostopno sodišče je odločitev obrazložilo z dejstvom, da je zoper tožnika postopek tekel v skladu z zakonskimi predpisi, tožeči stranki pa ni uspelo dokazati, da bi bile pri tem storjene kakšne nepravilnosti. Zgolj dejstvo, da je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja, pa ni razlog, ki bi opravičeval tožnika do zamudnih obresti od zaseženega denarja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Prvostopnemu sodišču na prvem mestu očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti. Kršitev vidi v tem, ker prvostopno sodišče ni tožnika vabilo na razpisano obravnavo in ga ni zaslišalo. Razlogi sodbe pa naj bi bili tudi kontradiktorni zlasti v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi v zadevi šlo le za sporne obresti, ne pa za škodo, kot je svoj zahtevek utemeljeval tožnik. Prvostopno sodišče pa naj bi tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker tožnika ni zaslišalo in zato ni moglo ugotovitvi odločilnih okoliščin v zvezi z očitanim deviznim prekrškom ali drugimi okoliščinami, ki so pripeljali do tega, da mu je carina odvzela denar. Postopek pa ni zastaral po krivdi tožnika, temveč po krivdi tožene stranke. Prvostopno sodišče bi moralo to ugotoviti in na podlagi tega ugotovljenega dejstva tudi sprejeti določene zaključke.

Ker je država dovolila, da je zadeva zastarala, je tožniku odškodninsko odgovorna. Odvzeti denar pa daje pravico tožniku, da v smislu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zahteva odškodnino v obliki zakonitih zamudnih obresti. Če bi namreč tožnik denar vezal na banki, bi zaslužil znesek, katerega plačilo zahteva s tožbo. Ta denar je držala na svojem računu tožena stranka in bila z njim okoriščena.

Tožnik tudi meni, da ni dolžan navesti na kakšni pravni podlagi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, saj na to pazi sodišče po uradni dolžnosti. Po prepričanju tožnika gre za postopek iz civilnopravnega razmerja, saj bi v nasprotnem primeru sodišče tožbo moralo zavreči. Sodišče naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek zastavil kot odškodninski, škodo, ki jo uveljavlja, pa naj bi predstavljale izgubljene obresti od glavnice 169.000,00 SIT, ki mu je bila zasežena zaradi suma storitve deviznega prekrška, obračunane za čas od odvzema do dneva, ko mu je bil zaradi ustavitve postopka zaseženi znesek vrnjen. Kot izhaja iz tožbi priloženih listin, je obresti dal izračunati banki po obrestni meri za vezane depozite nad dve leti, zaradi česar pritožbeno sodišče sklepa, da le pomotoma v pritožbi govori o zakonitih zamudnih obresti, za katere tudi sicer v njegovih tožbenih navedbah ni podlage. Država je lahko odgovorna le za krivdno ravnanje svojih delavcev oziroma organov, njena odgovornost pa temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa njeno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo njeni organi pozvročijo tretjim v zvezi s svojim protipravnim ravnanjem. Odgovornost tožene stranke je tožnik videl zgolj v dejstvu, da je bil postopek zoper njega zaradi zastaranja ustavljen. Ta okoliščina pa sama po sebi, kot je to pravilno presodilo že prvostopno sodišče, ne dokazuje, da so bila dejanja tistih, ki so postopek vodili, nepravilna ali nezakonita. Denar je bil tožniku zasežen ob carinski kontroli pri vstopu v državo. V skladu z Zakonom o deviznem poslovanju (87. čl.) mu je bil izrečen varstveni ukrep odvzema zneska 169.000,00 SIT. Tožnik ni zatrjeval nikakršnega nedopustnega ravnanja carinikov ali organa, ki je postopek vodil. Sam zaseg in deponiranje denarja pa ni predstavljal nepravilnega, nezakonitega ali protipravnega dejanja. Ker ustavitev postopka zaradi zastaranja prekrška, kot je bilo že rečeno, prav tako ne predstavlja nezakonitega postopanja, v zadevi manjka eden bistvenih elementov civilnega delikta, to je nedopustnost ravnanja.

Tožniku torej ni uspelo izkazati odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je prvostopno sodišče njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbene trditve, ki merijo na to, da naj bi bil tožnik zaradi zaseženega denarja prikrajšan (na račun obresti) država pa okoriščena, tudi niso utemeljene, saj ne gre za neupravičeno pridobitev v smislu 210. čl. ZOR. Za zaseg denarja so imeli carinski organi podlago v zakonu, denar pa se na depozitu ni obrestoval. Drži sicer nadaljnja pritožbena trditev, da tožnik ni dolžan navesti pravne podlage, s katero utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, vsekakor pa je dolžan določno navesti dejstva, s katerimi svoj zahtevek utemeljuje, v obravnavanem primeru torej vse elemente za zatrjevano odškodninsko odgovornost tožene stranke. Na koncu velja tožniku odgovoriti še na očitek, češ da naj bi prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da tožnika ni vabilo na obravnavo in ga ni zaslišalo. Take kršitve prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj je bil na obravnavi navzoč tožnikov pooblaščenec, ki je v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) tožnika zastopal v postopku. Taka navzočnost po določilih ZPP povsem zadošča. Res pa sodišče tožnika ni zaslišalo, kar pa nikakor ne predstavlja kršitve postopka, temveč bi opustitev zaslišanja lahko vplivala le na morebitno zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če bi bilo tako zaslišanje pomembno za odločitev v zadevi. V obravnavanem primeru pa glede na to, da takšno zaslišanje ni bilo potrebno, tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na obseg v tožbi zatrjevanih dejstev, ni. Sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče tožnika poskušalo vabiti na obravnavo, vročitev vabila je bila poskušana kar trikrat, a vsakič neuspešno, čeprav je bil vabljen na naslov, ki je bil naveden v tožbi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).