Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1284/2024-14

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1284.2024.14 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito odvzem prostosti pridržanje ogrožanje varnosti resna grožnja za javni red ali javno varnost kršitev javnega reda in miru
Upravno sodišče
18. julij 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kršitve so bile take narave (grožnja s smrtjo varnostniku in žalitve le-tega v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.

Ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen EKČP).

Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

<em>Izpodbijani sklep</em>

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 9. 7. 2024 od 14.25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 10. 2024 do 14. 25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 23. 2. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je bila 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024 obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba), njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.V nadaljevanju je toženka izpostavila dve poročili varnostne službe. Iz prvega z dne 25. 6. 2024 izhaja, da je tožnik ob 12.35 uri v času kosila preskočil vrsto, vzel obrok in imel močan vonj po alkoholu. Varnostnik ga je opozoril na kršitev, vendar se je tožnik ob tem močno razburil, kazal s prstom nanj in govoril "security problem". Hkrati je provokativno gestikuliral in sicer je širil prsni koš in roke. Med njiju je stopil drug varnostnik, tožnik se je obrnil, odšel proti sobi in nakazoval žaljivo polaganje rok na mednožje. Hrano je vrgel po tleh in udaril po stekleni omarici pri rentgen napravi. Ponovno je govoril žaljivke in ni upošteval odredb varnostnikov. Iz drugega poročila z dne 8. 7. 2024 pa je razvidno, da je bil tožnik na območju RTG naprave razburjen, varnostnika je pozival k pretepu izven varovanega območja. Varnostnik ga je pozval naj preneha kršiti hišni red varovanem območju. To je sprva upošteval, nato pa se naglo obrnil proti varnostniku ter vanj usmeril več direktnih groženj s smrtjo v angleškem jeziku (I will find you, I will shot you). Hkrati je nakazal gesto podobno pištoli, tako da je usmeril prsta proti varnostniku in govoril BUM, BUM, BUM, nato pa s palcem desne roke nakazal gesto rezanja vratu. O dogodku je bila obveščena policija.

4.Toženka je sklenila, da je tožnik z opisanim ravnanji kršil 10. in 11. člen Uredbe, skladno s katerima morajo imeti nastanjene osebe spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb. Zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma omenjeni določbi prepovedujeta izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ali druge nestrpnosti v kakršni koli obliki, žaljiv, nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, vnos in uživanje alkoholnih pijač ter drugih opojnih snovi. Teh pravil tožnik ni spoštoval in je z neupoštevanjem Hišnega reda azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) nadaljeval kljub opozorilom.

5.Toženka mu je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 9. 7. 2024 ustno izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Pred tem ga je seznanila z očitanimi dejanji in mu dala možnost izjave glede glede vsakega od njih. Tožnik je večino dejanj sicer drugače opisal, kot je razvidno iz poročil varnostne službe ali jih celo zanikal, zanikal je tudi, da bi bil do kogar koli nespoštljiv, vendar toženka njegovim trditvam ni verjela. Vse njegove kršitve so dokumentirane. Poleg tega je dobro poznal pravila Hišnega reda, pa jih je kljub temu še naprej kršil. V azilni dom je prišel v vinjenem stanju, grozil je in žalil varnostnike. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu, s svojimi dejanji pa ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale stanovalce v azilnem domu in tamkajšnje zaposlene.

6.Glede tožnikovih izjav o tem, da je bolan, da ima psihične težave in da potrebuje zdravljenje, je toženka navedla, da mu je bila ves čas bivanja v azilnem domu na voljo pomoč socialnih delavcev in psihiatra. Pristojne službe mu to pomoč lahko predlagajo, ne morejo pa ga prisiliti, da jo sprejme. Celostna obravnava tožnika kljub vsemu očitno ni doprinesla k spremembam v njegovem vedenju, zato je izrek ukrepa omejitve gibanja nujen, logičen in utemeljen.

7.Toženka je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa njegova ravnanja, ki so jih zabeležili v prostorih azilnega doma, se pričakuje, da bi tožnik v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. To potrjuje tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Vsa dejanja pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, je uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanje na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči njegovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda.

<em>Tožba</em>

8.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da izrečen ukrep ne pomeni omejitve gibanja, temveč gre za pridržanje oziroma poseg v njegovo prostost iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Svoje ravnanje je pojasnil, navedel je, da ima psihične težave. Izpodbijani slep je glede tega neobrazložen, saj toženka njegovih izjav v zvezi s tem ni preizkusila ter ni ugotavljala ali in kako psihično stanje vpliva na njegova ravnanja. Pojasnjuje, da se je pritoževal nad varnostnikom, ni pa ogrožal javnega reda. Izmislili so si laži, prevajalec pa ni pravilno prevajal. Nadalje meni, da izrečeni ukrep ni sorazmeren z omejitvijo gibanja, razlogi o tem so v izpodbijanemu sklepu izostali.

<em>Predlog za izdajo začasne odredbe</em>

9.Tožnik navaja, da je v okviru tožbenih navedb izkazal, da pogoji za izrečeni ukrep niso izpolnjeni. Omejitev gibanja bi mu lahko povzročila nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se bo do pravnomočne odločbe toženki naložilo, da preneha izvajati obravnavani ukrep.

<em>Odgovor na tožbo</em>

10.Toženka nasprotuje tožbi in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnika resno obravnavala in da je imel v azilnem domu ves čas na voljo psihiatrično pomoč. O vsakem posameznem dejanju kršitve pravil Uredbe se je imel možnost izjaviti, kljub opozorilu pa Hišnega reda ni upošteval. Vztraja, da je ukrep omejitve gibanja glede na težo kršitev sorazmeren. Tožnikove stalne kršitve Hišnega reda so vključevale nespoštljivo vedenje in nasilen odnos do zaposlenih. Predstavljale so ji resno grožnjo, zato je omejitev njegovega gibanja utemeljena, razumna in sorazmerna odločitev. Ni nepomembno, da je tožnika obravnavala tudi policija. Z njegovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir ter varnost zaposlenih in stanovalcev.

11. Pripravljalna vloga tožnika

Navaja, da so varnostnika odpustili iz službe, njegov prijatelj se mu je maščeval in psihično pritiskal nanj. Prevajalec je vse narobe razložil. Zanika, da bi pil alkohol ali da bi povzročal težave, nihče mu ne prisluhne. Že na zapisnik z dne 9. 7. 2024 je izjavil, da ni bil seznanjen s pravili Hišnega reda. Iz uradnega zaznamka o razgovoru s socialnim delavcem z dne 3. 6. 2024 izhaja, da je imel z varnostnikom tri konflikte. Deležen je bil poniževanja, žalitev in neutemeljenih obtožb o vinjenosti. Niso ga testirali za alkohol, čeprav si je tega želel. Navaja tudi, da je bil policijski postaji deležen fizičnega nasilja - brcanja v obraz in rebra, po izpustitvi je odšel na urgenco. Varnostne službe ga je strah, v Urgentnem bloku UKC so zabeležili, da naj bi ga 30. 4. 2024 pretepli varnostniki. V sprejemni triažni pisarni je kolabiral, povedal je, da ga bolita obe zapestji, prsni koš in glava. Ob sprejemu je zdravnik zabeležil boleča rebra, na obeh zapestjih pa vidne odrgnine.

<em>Dokazovanje</em>

12. V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-80/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2, fotografijo uradnega zaznamka, fotografijo zdravniškega izvida za tožnika z dne 30. 4 2024 in fotografijo poškodbe, jih v soglasju s strankama vse štelo za vpogledane in prebrane in s tem povezanih listin v upravnem spisu ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

<strong>Presoja sodišča</strong>

<em>a) O tožbi</em>

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU

v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-601/15 (J.N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine EU o temeljnih pravicah, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

15.Sodišče ugotavlja, da zapisnika o razgovoru s tožnikom z dne 9. 7. 2024, na katerem mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja, jasno izhaja, da je bil razgovor z njim opravljen v prisotnosti prevajalca za turški jezik. Ob zaključku razgovora je tožnik potrdil, da je razumel celotni postopek in vse kar mu je bilo pojasnjeno na tem razgovoru. Tožnik je tudi zaslišan na naroku pred sodiščem (ponovno) potrdil, da razume turški jezik. Tožbeni ugovor glede nepravilnega prevajanja se tako izkaže za neutemeljenega.

16.Sporno je, ali je bil tožnik seznanjen s Hišnimi pravili. V tožbi navaja, da mu ta pravila niso poznana. Ko mu je bilo na razgovoru z dne 9. 7. 2024 predočeno, da je bil z njimi seznanjen ob nastanitvi v azilni dom, je to zanikal. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja naslednje. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je v azilnem domu v Ljubljani bival ves čas od vložitve prošnje dne 23. 2. 2024 do omejitve gibanja dne 9. 7. 2024. Tam je torej bival več kot štiri mesece. Četudi bi držalo, da ga ob nastanitvi v azilnem domu niso seznanili s pravili Hišnega reda, je imel tožnik po oceni sodišča v času tamkajšnjega bivanja dovolj časa in priložnosti, da se je z njimi lahko seznanil. V skladu z 18. členom Uredbe se namreč njeno besedilo (torej tudi pravila Hišnega reda, določena z njenim 10. in 11. členom) izobesi na oglasnih deskah nastanitvenih oddelkov azilnega doma tudi v turškem jeziku, ki ga tožnik razume in govori. Tožnik je zaslišan potrdil, da se je na tak način seznanil s pravili Hišnega reda, kar pomeni, da so mu bila ta poznana. Kot nastanjena oseba v azilnem domu bi se zato moral ravnati po teh pravilih in jih spoštovati, vendar je dokazna ocena pokazala, da temu ni bilo tako.

17.Toženka je sporni ukrep tožniku izrekla zaradi njegovih ravnanj dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024, ki so opisana v poročilih, ki sta povzeti v 3. točki obrazložitve tega sklepa. Tožnik je sicer zanikal, da je žalil varnostnike v azilnem domu, da jim je grozil in da ni upošteval njihovih navodil. Zanikal je tudi, da bi užival alkohol in je zaslišan v zvezi s tem pojasnil, da pije samo Laško. Dogodke iz omenjenih poročil je opisal drugače kot toženka, vendar po oceni sodišča pri tem ni bil prepričljiv in verodostojen. Direktorica toženke mag. T. T. je na naroku potrdila, da ga je večkrat videla vinjenega oziroma v stanju, ko je zaudarjal po alkoholu. Poleg tega je iz podatkov v spisu razvidno, da tožnik konflikta z varnostniki v azilnem domu ni imel le 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024, temveč se je to zgodilo že prej - 29. 3. 2024 in 30. 4. 2024. To ugotovitev podpirata dokazni listini (fotografija uradnega zaznamka razgovora tožnika s socialnim delavcem o dogodku z dne 29. 3. 2024, in fotografija zdravniškega izvida za tožnika z dne 30. 4 2024). Direktorica toženke mag. T. T. je pojasnila, da je bil tožnik moteč za vse, zato so ga morali namestiti v kontejner na dvorišču azilnega doma. Tožnik je to zanikal, češ, da je za takšno nastanitev prosil sam, ker se boji obveščevalne službe v Turčiji. Sodišče je kot verjetnejšo sprejelo argumentacijo direktorice mag. T. T.

18.Po oceni sodišča so razlogi toženke glede kvalifikacije obravnavanih tožnikovih ravnanj z dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024 jasno razpoznavni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in se sodišče nanje sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je taksativno naštela kršitve in jih nato aplicirala na dejansko stanje kot takšne, ki zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, zahtevajo omejitev gibanja tožniku. Tudi po presoji sodišča so bile te kršitve take narave (grožnja s smrtjo varnostniku in žalitve le-tega v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.

19.Po presoji sodišča se kot neutemeljen izkaže tudi tožbeni ugovor, da toženka ni ugotavljala ali in kako so tožnikove psihične težave vplivale na njegova ravnanja. Tožnik je sicer zatrjeval, da ima psihične težave, vendar jih ni niti konkretiziral niti dokazal. Neizkazane so ostale tudi njegove trditve, da je v azilnem domu dvakrat želel obiskati psihiatra, vendar naj bi ga ta zavrnil. Direktorica toženke mag. T. T. je v zvezi s tem povedala, da po njihovih podatkih v azilnem domu nikoli ni obiskal psihiatra, tožnik pa je izpovedal, da v Centru za tujce psihiatrične pomoči ni iskal.

20.Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 že izreklo, da za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

21.Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen EKČP). (Ne)sorazmernost takega ukrepa pa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

22.Sodišče ocenjuje, da je toženka načelu sorazmernosti zadostila. Ukrepe je stopnjevala. S tožnikom je po zadnjih incidentih 25. 6. 2024 in dne 8. 7. 2024 opravila razgovor, nakar mu je šele po tem zadnjem dogodku, naslednjega dne 9. 7. 2024 ustno izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

23.Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.

24.Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

b) O predlogu za izdajo začasne odredbe

25.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

-------------------------------

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)

Prim. 65. in 67. točko obrazložitve Sodbe SEU v zadevi C-601/15.

Prim. 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.

Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia