Jedro

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

Pritožnik Upravnemu sodišču niti ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgolj pritožnikovo drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njegova drugačna dokazna ocena verodostojnosti njegovih izjav pa sama po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede ugotovljene pritožnikove neverodostojnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke št. 2142-80/2024/3 (UOIM1-04) z dne 10. 7. 2024 o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce Postojna za čas od 9. 7. 2024 od 14.25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 10. 2024 do 14.25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se do pravnomočne odločbe stanje uredi tako, da se toženki naloži, naj preneha izvajati obravnavani ukrep.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da se Upravno sodišče glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev sklepa toženke, ki je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma z več dejanji. Poudarilo je, da so razlogi toženke glede kvalifikacije obravnavanih tožnikovih ravnanj z dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024 jasno razpoznavni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter da so tudi po presoji sodišča te kršitve (grožnja s smrtjo in žalitve varnostnika v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) take narave in intenzitete, da nedvomno ogrožajo varnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Presodilo je tudi, da je toženka zadostila načelu sorazmernosti in utemeljila, zakaj je bila edina možnost omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Izdajo predlagane začasne odredbe pa je Upravno sodišče zavrnilo, saj izpodbijani akt ni nezakonit, zaradi česar tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonska omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa po presoji Upravnega sodišča tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Prav tako naj ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

**4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.** **K I. točki izreka**

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma zavrača pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitve gibanja. Že večkrat je namreč pojasnilo,1 da pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

7. Pritožnik očitek o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu utemeljuje z navedbami, da naj bi Upravno sodišče izpodbijano sodbo nepravilno in nezakonito oprlo na izjavo A. A., ki naj bi na glavni obravnavi potrdila, da je videla pritožnika vinjenega oziroma v stanju, ko je zaudarjal po alkoholu. Ko je bila pritožniku pri toženki dana možnost seznanitve z očitki, med njimi namreč ni bila nikjer zavedena zaznava direktorice tožene stranke, na naroku za glavno obravnavo pa je nastopala kot pooblaščenka toženke in ne kot priča. Tudi iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi A. A. sama zaznala vinjeno stanje pritožnika. V poročilih z dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024 naj tudi ne bi bile zajete izjave direktorice, da je bil pritožnik moteč za ostale in so ga morali zato namestiti v kontejner na dvorišču azilnega doma. Ker se pritožnik v teh primerih pred toženko ni imel možnosti izjaviti, bi bilo treba izpodbijani sklep toženke razveljaviti, Upravno sodišče pa izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na izjavo direktorice in jo upoštevati kot razlog za zavrnitev tožbe.

8. Ti očitki so neutemeljeni. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidni razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja pritožniku na prostore Centra za tujce, in sicer gre za ravnanja dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024, ki so opisana tudi v poročilih, povzetih v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni dvoma, da se je pritožnik o teh očitnih imel možnost izreči, to pa tako pred toženko, kot tudi na glavni obravnavi. Glede navedb A. A. na glavni obravnavi, ki so povzete v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na katere se sklicuje pritožnik, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je A. A. direktorica tožene stranke in je na naroku nastopila kot njena zakonita zastopnica. Na glavni obravnavi je torej uresničevala upravičenja stranke, to pa tako z zastavljanjem vprašanj pritožniku, kot tudi s podajanjem navedb o pravno relevantnih dejstvih. Pritožnik in njegov pooblaščenec sta bila na naroku navzoča. Iz zapisnika o glavni obravnavi je tudi razvidno, da se je pritožnik do navedb direktorice tožene stranke opredeljeval in jih komentiral, tako da je bila kontradiktornost ustrezno zagotovljena. Na naroku je imel tudi možnost podati dokazne predloge (med drugim tudi za zaslišanje direktorice toženke), vendar tega ni storil. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik nasprotuje navedbam direktorice tožene stranke, na katere se je Upravno sodišče sklicevalo v kontekstu presoje njegove verodostojnosti, in s svojimi navedbami dejansko izraža zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča glede njegove verodostojnosti in prepričljivosti, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča napačna. Iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je Upravno sodišče ocenilo prepričljivost in skladnost pritožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi neverodostojnosti. Pri tem pa ni izhajalo samo iz navedb direktorice tožene stranke na glavni obravnavi, marveč predvsem listinske dokumentacije spisa, tj. poročil, fotografij, uradnih zaznamkov. Pritožnik Upravnemu sodišču niti ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgolj pritožnikovo drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njegova drugačna dokazna ocena verodostojnosti njegovih izjav pa sama po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede ugotovljene pritožnikove neverodostojnosti.

9. Vrhovno sodišče dalje ugotavlja, da pritožnik v pritožbi izraža tudi nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejela toženka in Upravno sodišče glede poteka očitanih dogodkov dne 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024, vendar tudi v tem primeru ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča oziroma utemeljitev toženke v izpodbijanem sklepu, iz katere izhaja, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma z več dejanji (torej ni šlo za enkratno kršitev, ampak za ponavljajoče dejanje). Dne 25. 6. 2024 je pritožnik ob 12.35 uri v času kosila preskočil vrsto, vzel obrok in imel močan vonj po alkoholu. Varnostnik ga je opozoril na kršitev, vendar se je pritožnik ob tem močno razburil, kazal s prstom nanj in govoril "security problem". Hkrati je provokativno gestikuliral, in sicer je širil prsni koš in roke. Med njiju je stopil drug varnostnik, pritožnik se je obrnil, odšel proti sobi in nakazoval žaljivo polaganje rok na mednožje. Hrano je vrgel po tleh in udaril po stekleni omarici pri rentgen napravi. Ponovno je govoril žaljivke in ni upošteval odredb varnostnikov. Dne 8. 7. 2024 je bil pritožnik na območju RTG naprave razburjen, varnostnika je pozival k pretepu izven varovanega območja. Varnostnik ga je pozval, naj preneha kršiti hišni red na varovanem območju. To je sprva upošteval, nato pa se naglo obrnil proti varnostniku ter vanj usmeril več direktnih groženj s smrtjo v angleškem jeziku (I will find you, I will shot you). Hkrati je nakazal gesto podobno pištoli, tako da je usmeril prsta proti varnostniku in govoril BUM, BUM, BUM, nato pa s palcem desne roke nakazal gesto rezanja vratu. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.2

10. V zvezi s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa pritožnik navaja, da ta ni sorazmeren, saj očitana mu ravnanja po vsebini in intenziteti ter posledicah niso takšne narave, da bi opravičevala "odvzem prostosti" na Center za tujce. Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1696/2017-12 z dne 16. 8. 2017, s katero naj bi to razveljavilo sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, kljub temu, da naj bi bila tam navedena očitana ravnanja bistveno hujša kot v obravnavanem primeru.

11. Tudi v tem delu pritožba ni neutemeljena. Upravno sodišče je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritrdilo sklepu toženke, da je ob opisani dinamiki njegovih kršitev (tj. da je pritožnik imel konflikt z varnostniki že 29. 3. 2024 in 30. 4. 2024; da je toženka ukrepe stopnjevala; da je z njim po zadnjih incidentih 25. 6. 2024 in 8. 7. 2024 opravila razgovor in mu šele po tem zadnjem dogodku naslednjega dne 9. 4. 2024 ustno izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce) ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo pritožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Poudarilo je, da večkratna opozorila varnostne službe pri pritožniku niso zalegla, s kršitvami je nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako prepričljivo utemeljilo, zakaj se lahko le z ukrepom omejitve gibanja pritožnika na Center za tujce zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da pritožba konkretizirano ne trdi niti, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, niti da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

12. Na presojo Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru pa ne vplivajo niti stališča, ki jih je Upravno sodišče sprejelo v sodbi in sklepu I U 1696/2017-12 z dne 16. 8. 2017, na katera se sklicuje pritožnik. Upravno sodišče je namreč v tisti zadevi izpodbijani sklep o omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Presodilo je, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutnima bistvenima kršitvama določb postopka po 3. in 6. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki sta takšne narave, da ju ni moglo odpraviti s tožnikovim zaslišanjem. Prav tako je presodilo, da stopnja konkretizacije dogodkov, na katerih temelji izpodbijani sklep, ni takšna, da bi ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi upravnega postopka lahko saniralo z zaslišanjem tožnika (med drugim nekatera ravnanja, ki jih je toženka navedla v izpodbijanem sklepu in upoštevala pri odločitvi, iz upravnega spisa niso razvidna; za večino dogodkov tudi ni razviden niti dovolj natančen potek dogodkov niti kakšni so bili ukrepi toženke v zvezi z njimi). Dejansko in pravno stanje v obravnavani zadevi z dejanskim in pravnim stanjem v prej citirani sodbi in sklepu z dne 16. 8. 2017 torej ni primerljivo, Upravno sodišče pa se tedaj z vprašanjem presoje sorazmernosti izrečenega ukrepa glede na navedeno niti ni ukvarjalo.

13. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

15. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. s sodbama VS RS I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024 in I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022. 2 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.