Jedro

Tožnik (vodja službe pri toženi stranki) je neutemeljeno podpisal zahtevnico za javni razpis, ki ni bil potreben in je najmanj dva računa neupravičeno likvidiral, saj je vedel, da bi moralo biti popravilo avtomobila izvedeno pri drugem serviserju. Tožnik je s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že to, da je podana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev ni bistveno, ali so bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti). Podan pa je tudi zakonski razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, saj je bil tožnik, kot vodja službe, oseba, ki bi morala dosledno spoštovati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter upoštevati sklenjene pogodbe tožene stranke za servisiranje. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 11. 2013, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za obdobje od 5. 11. 2013 do dneva reintegracije prijaviti v ustrezne evidence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zdravstveno zavarovanje in druga ustrezna zavarovanja ter mu priznati, obračunati in izplačati nadomestila plače v višini 2.896,95 EUR bruto, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov pa tožniku izplačati na osebni račun neto zneske nadomestila plače oziroma ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR bruto, od zneska obračunati davek ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 2.131,20 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu v roku 8 dni povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 344,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo vsem navedbam tožene stranke, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ne verjame tudi navedbam in dokazom tožnika, poleg tega tudi ni naredilo dokazne ocene. Sodišče je v obrazložitvi sodbe povzelo le tiste dele izjav strank oziroma prič, ki so sodili v kontekst odločitve sodišča, medtem ko izjav strank oziroma prič ni presojalo v celoti. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza s predložitvijo listine tožene stranke, iz katere bi bilo razvidno, kdo je podpisal in parafiral pogodbo, sklenjeno z A.. Z navedenim dokazom je tožnik želel dokazati, da je veliko ljudi pri toženi stranki parafiralo pogodbo, kar pa zagotovo ne bi storili, če bi šteli, da je bilo karkoli narobe s samim postopkom javnega naročila, oziroma da je bil postopek javnega naročanja nepotreben. Sodišče prve stopnje tudi ni naložilo toženi stranki, da predloži za obdobje od septembra 2013 do oktobra 2013 likvidirane račune za storitve, ki jih je na podlagi pogodbe št. ... z dne od 19. 8. 2013 izstavil A.. V pisni seznanitvi se je tožena stranka sklicevala na te listine, ki jih ni predložila niti v sami obdolžitvi niti v sodnem postopku, zaradi česar se tožnik ni mogel učinkovito zagovarjati. V zvezi z dokaznim predlogom tožnika, da naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži predložitev izdanih naročilnic, sprejetih računov in izpisa iz registra pogodb, je sodišče prve stopnje navedlo, da dokazni predlog ni dovolj specificiran, pri tem pa tožnik poudarja, da je navedeni dokazni predlog naveden natančno tako, kot je to navedla tožena stranka v obdolžitvi in sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zatrjevala, da je tudi na podlagi teh dokazov ugotovila tožniku očitane kršitve. Tožnik je zatrjeval, da sploh ne ve, na podlagi česa je tožena stranka ugotovila njemu očitane kršitve, kar sodišče prve stopnje samo priznava s tem, ko navaja, da je navedeni dokazni predlog povsem nespecificiran. Prav tako je tožnik predlagal predložitev evidence njegove prisotnosti in bolniške liste za obdobje od aprila 2012 do novembra 2012. S tem je želel dokazati, da so se tudi v času njegove odsotnosti naročale pri A. storitve vzdrževanja in popravila električnih in elektronskih sklopov vozil, ter da so bili računi za tako opravljene storitve tudi likvidirani, kar vse kaže na to, da v njegovem ravnanju ni bilo podanih kršitev. Napačno je tudi zavrnjen predlog za predložitev vseh računov B., ki so bili izdani v času izvajanja pogodbe, račun C. iz meseca januarja 2013, ki se nanaša na zamenjavo alternatorja na vozilu D., iz katerega izhaja, da je cena storitev pri C. dražja, ne glede na nižjo urno postavko ter zavrnitev računov v C. v času trajanja pogodbe št. ... z dne 19. 4. 2012. Tožena stranka tudi ni predložila oziroma je sodišče prve stopnje ni pozvalo k predložitvi dokazil o tem, v kakšnem obsegu je tožena stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti do ostalih ponudnikov, ki so bili izbrani na javnem razpisu za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil (za vseh sedem sklopov). Tožena stranka je tožniku očitala, da naj bi ji zaradi njegovih ravnanj nastala škoda, tožnik pa poudarja, da C. škoda sploh še ni mogla nastati, ker pogodba niti še ni bila realizirana. Nadalje navaja, da je tožena stranka tožniku zgolj formalno omogočila zagovor, saj se sploh ni opredelila do njegovih navedb, podanih v zagovoru. Tožnik je tudi opozoril, da se ne more opredeliti do očitanih kršitev, ker ni bil seznanjen z listinami, katere naj bi po mnenju tožene stranke izkazovale njegove kršitve. Tožena stranka je ves čas postopka prilagajala dokumentacijo, na podlagi katere naj bi ugotovila tožniku očitane kršitve, na kar je tožnik tudi opozoril. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila s kršitvami šele z dne 15. 10. 2013. Sodišče prve stopnje naj bi to svojo odločitev oprlo tudi na izpovedi prič E.E. in F.F., pri čemer pa opozarja, da je E.E. izpovedal, da ni bil prisoten pri kontroli, ki naj bi se izvajala v oktobru 2013, zato se na njegovo izpoved sodba sodišča prve stopnje ne more opirati. F.F. je bil v času, ko je bil izveden postopek javnega naročila in podpisana pogodba z A., pooblaščen za podpis vseh listin v zvezi z javnim razpisom, kot tudi za podpis pogodbe, kar je ta priča tudi potrdila, to pa je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedbi. F.F. je v času odsotnosti nadomeščal predsednika uprave na podlagi njegovega pisnega pooblastila, kar sta potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in priča F.F.. Glede na to je v tem delu tožena stranka prekludirana s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, sodišče prve stopnje pa je s svojim nasprotnim stališčem napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj je bistveno, kdaj je za kršitev izvedel predsednik uprave oziroma od njega pooblaščena oseba, to pa je v konkretnem primeru F.F.. Nepravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da se cene na trgu niso preverjale, saj sodišče prve stopnje to odločitev opre na to, da so v zvezi s tem izpovedi tožnika in prič G.G. ter H.H., neprepričljive. Priča G.G. je s tem v zvezi izrecno izpovedal, da so se cene preverjale in da so jih preverjali vsi skupaj od prvega do zadnjega in tudi on sam, medtem ko je priča H.H. izpovedala le, da so se cene preverjale in da jih je preverjal tudi sam, telefonsko. Navedene izjave prič se med seboj v ničemer ne razlikujejo, zaradi česar ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje meni nasprotno in izpovedi šteje kot neprepričljivi. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi, da pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila s C. za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil za triletno obdobje, vključuje tudi avtoelektričarska dela, oprlo le na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče E.E., pri čemer pa je ta priča izpovedala, da pri sklepanju pogodbe ni sodelovala in je le kasneje izvedela, da je bila edino v I. sklenjena posebna pogodba za avtoelektričarska dela. Zato izpoved te priče ne more potrditi navedenega dejstva. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo do izpovedi tožnika in G.G., ki je dejansko pripravljal tehnični del razpisne dokumentacije za naveden javni razpis. Opozarja, da niti zakoniti zastopnik ni vedel, da so bila predmet javnega razpisa tudi vozila v garanciji, pa kljub temu ni podvomilo v njegovo verodostojnost, prav tako pa se pritožba sklicuje na izpoved priče E.E., ki je izpovedal, da mu je predsednik uprave jeseni 2013 vprašal, če potrebujejo posebno pogodbo za servisiranje avtoelektričarskih del, pa je kljub temu sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz pogodbe, sklenjene s C. z dne 19. 4. 2012 izhaja, da so predmet pogodbe avtomehanična kleparska in ličarska dela, ne pa tudi avtoelektričarska dela. O tem, da ta pogodba ne vključuje avtoelektričarskih del, bi lahko potrdil tudi direktor B. J.J., vendar ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo, da je vse zahtevnice za servisiranje vozil poleg tožnika podpisal tudi njegov neposredni nadrejeni K.K., ki je prav tako podpisal tudi vse račune. Zahtevnica z dne 27. 6. 2013 je bila vnesena v sistem 27. 6. 2013, natisnjena 27. 6. 2013 in 22. 7. 2013, zato je tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v ravnanju tožnika glede očitane druge in tretje kršitve podani tudi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Tožnik v pritožbi opozarja na definicijo opravljanja gospodarske družbe iz 10. in 11. točke 99. člena KZ-1 ter poudarja, da glede na delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je vodja službe, skupne strokovne službe, službe režijskih dejavnosti, ni opravljal gospodarske dejavnosti in tako ne morejo biti v njegovem ravnanju podani znaki tega kaznivega dejanja. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženo stranko lahko zaradi dejstva, da so se vozila, ki bi se morala servisirati pri C., servisirala drugje, ter da bi jo lahko zadele sankcije v smislu odškodninskega zahtevka C.. Tako je napačen zaključek sodišča, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti, meni pa tudi, da ni podan razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je tožena stranka celoten postopek izredne odpovedi o zaposlitvi umetno ustvarila z namenom, da se tožnika znebi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi spregledalo trditve in dokazne predloge tožnika, v celoti pa naj bi upoštevalo navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, opredelilo se je do vseh bistvenih oziroma pravno odločilnih dejstev in tudi natančno in obširno obrazložilo, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. Zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbene navedbe je mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sploh ni sprejelo dokazne ocene, ter da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bile navedbe o izpovedbah prič v nasprotju s samimi temi izpovedbami, pri čemer tožena stranka izrecno izpodbija izpoved priče, ki ni sodelovala v postopku javnega naročanja, pa ji je sodišče prve stopnje vseeno verjelo glede vsebine javnega naročila oziroma del, ki so bila zajeta s tem javnim razpisom. ZPP v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP določa, da je bistvena kršitev določb vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedbe dokazov in med samimi zapisniki. Zato tudi v tem delu pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2008 na delovnem mestu „Vodja službe v enoti skupne strokovne službe in službe režijskih dejavnosti“. V pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor z dne 24. 10. 2013 (A2) je tožena stranka tožniku očitala, da je storil kršitve po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.), in sicer tako, da je: - v času med 27. 6. 2013 in 22. 7. 2013 kot oseba, ki je nadomeščala izvršnega direktorja za področje tehnične podpore K.K., navkljub vedenju, da ima tožena stranka sklenjeno pogodbo z C. d.o.o. z dne 19. 4. 2012 za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil za triletno obdobje, katere skrbnik je bil tožnik, podpisal zahtevnico št. ... za začetek izvedbe postopka javnega naročila „izvajanje vzdrževanja in popravila vseh električnih in elektronskih sklopov vozil za obdobje treh let“, v katerem je bil kasneje kot ponudnik izbran A. s.p., čeprav to javno naročilo ni bilo potrebno, saj je imela tožena stranka že sklenjeno pogodbo z C. d.o.o, niti ni bilo gospodarno; - da je v obdobju od aprila 2012 do avgusta 2013 kot odgovorna oseba za naročanje likvidiral zahtevnice za storitve, ki so se posledično naročile pri A., s.p., to pa v nasprotju z določilom 4.2 in 4.3.12 organizacijskega predpisa za odgovornost vodstva (šifra ... z dne 5. 1. 2012) in v nasprotju z določilom 6.1.1.1 navodila za naročanje (šifra: ... z dne 1. 6. 2012), saj se očitno niso preverjale cene na trgu, kajti cene po obstoječi pogodbi z C. d.o.o. z dne 19. 4. 2012 bi bile nižje od tistih na zahtevnicah, kar pomeni, da vpisano likvidiranje zahtevnic pri A. s.p., glede na sklenjeno pogodbo C. d.o.o. ni bilo niti potrebno niti upravičeno, da se je sklepalo posle z A. s.p., čeprav pogodba z njim ni bila sklenjena in da so bile posledično naročene, izvedene in plačane storitve dražje od storitev po pogodbi z C. d.o.o.. S tem je tožnik storil zlorabo svojega položaja in z opustitvijo svojih dolžnosti toženi stranki povzročil škodo, drugemu pa pridobil premoženjsko korist, zaradi česar so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1; - da je v obdobju najmanj od junija 2013 do avgusta 2013 odrejal servisiranje vozil pri B. d.o.o., nato pa likvidiral račune za storitve, ki jih je na podlagi tako opravljenih storitev in pogodbe št. ... z dne 19. 4. 2012 izstavil B. d.o.o., čeprav je navedena družba imela sklenjeno pogodbo za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil na območju L., dejansko pa so se pri navedeni družbi servisirala vozila z območja I., vozila uprave in DE I. mesto, kar pomeni, da so bile storitve, ki jih je opravil B. d.o.o., v nasprotju z obstoječimi pogodbami, katerih skrbnik je bil tožnik, saj bi moral te storitve opraviti C. d.o.o., katerega storitve so bile po pogodbi št. ... z dne 19. 4. 2012 cenejše, kar pomeni, da je posledično povzročil naročilo storitev ter plačilo računov za opravljene storitve v višji vrednosti, kot je pogodbeno določena (po pogodbi za C. d.o.o.), s čimer je z zlorabo svojega položaja in opustitvijo svojih dolžnosti družbi povzročil škodo, drugemu pa pridobil premoženjsko korist. S tem so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz istih razlogov oziroma istih kršitev, kot so navedeni v pisni obdolžitvi.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki, ki se nanašajo na drugo kršitev, in sicer, da naj bi tožnik v obdobju od aprila 2012 do avgusta 2013 kot odgovorna oseba za naročanje likvidiral zahtevnice za storitve, ki so se naročile pri A. s.p. (v nadaljevanju: A.), v nasprotju z zgoraj navedenimi organizacijskimi predpisi tožene stranke, ne da bi preveril cen na trgu, pri čemer so bile cene v C. d.o.o. (v nadaljevanju: C.) nižje od tistih na zahtevnicah, kar pomeni, da opisano likvidiranje zahtevnic pri A. ni bilo niti potrebno in upravičeno, da so sklepali posli z A., s čimer naj bi bila toženi stranki povzročena škoda in bi bili podani tudi znaki kaznivega dejanja po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 66/2008 s spremembami), premalo specificirani, da bi bilo mogoče te kršitve tako časovno, krajevno in vsebinsko obravnavati. Gre za obdobje enega leta in štirih mesecev, pri čemer ni razvidno, kateri avti so se servisirali pri A., kdaj, ter kakšna škoda je zaradi tega nastala. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje navedbam tožnika, da so očitki presplošni in se zaradi navedenega tožnik niti ni mogel braniti oziroma zagovarjati, ker ni mogel konkretizirano odgovarjati na te očitke. Posledično torej za pritožbeno rešitev zadeve tudi niso odločilne vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo v zvezi s to kršitvijo. Gre za navedbe pritožbe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov in za predložitev zahtevnic, na katerih temelji ta kršitev, ter tudi ne vprašanje, ali so se cene preverjale oziroma, ali je bil A. bolj ugoden serviser od C.. V tem delu torej tožniku ni mogoče očitati pogodbenih in drugih kršitev pogodbenih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa glede na tožnikovo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi ni mogoče sklepati, da bi tožnik opravljal dejavnost, ki je zajeta v 240. členu KZ-1. 10. Za pritožbeno rešitev zadeve sta torej bistveni prva in tretja kršitev, na podlagi katere je bila tožniku tudi izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

11. ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 110. členu ZDR-1 pa lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ali če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V obravnavani zadevi je glede vprašanja datuma seznanitve s kršitvijo relevantna tudi določba prvega odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

12. Glede prve kršitve, ki jo je tožnik storil tako, da je podpisal zahtevnico za javno naročilo, glede katerega tožena stranka tožniku očita, da ni bilo smotrno, racionalno oziroma gospodarno ter da je tožena stranka že imela na podlagi javnega razpisa iz leta 2012 sklenjeno pogodbo za servisiranje vozil s C., pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo datuma seznanitve tožene stranke z očitano kršitvijo. Res je sicer, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke odsoten v času, ko je bila podpisana pogodba z A., ter da je to pogodbo podpisal njegov namestnik oziroma pooblaščeni delavec, ki je imel od njega pisno pooblastilo v smislu 20. člena ZDR-1, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene izpovedi zakonitega zastopnika ter tudi F.F. pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka oziroma njen direktor s tem seznanil šele po 10. 10. 2013, ko je prejel dopis avtoservisa C., v katerem ga ta obvešča o neuresničeni predvideni realizaciji po sklenjeni pogodbi.

13. Dejstvo, da je pogodbo podpisal F.F., še ne pomeni, da se je s tem dnem tudi tožena stranka takrat ugotovila razlog za izredno odpoved, torej da se je seznanila s tem, da pogodba ni bila potrebna niti smotrna, ker je imela tožena stranka že sklenjeno pogodbo s C. za opravljanje servisiranja vozil tožene stranke. Glede tega je jasno in prepričljivo izpovedal F.F., in sicer, da ni bila seznanjen, da bi tožena stranka daljši čas servisirala vozila pri A. brez pogodbe, saj je bila uprava seznanjena samo z zahtevnicami, ki so prišle na upravo v parafiranje. Priča je tudi izpovedala, da se je kasneje izkazalo, da so bila vsa dela pokrita že s pogodbo, ki je bila po javnem naročilu sklenjena s C.. Prepričljivo je pojasnila, da če bi to vedela pred sklenitvijo pogodbe z A., zahtevnice in pogodbe ne bi parafirala oziroma podpisala. Tožnik ji ni povedal, da avtoelektrika ne bi bila zajeta pri servisiranju pri C., opozoril pa jo je na reklamacije, in sicer, da so problemi pri servisiranju vozil. S potrebo skleniti pogodbo z A. se je pogovarjala s tožnikom, da pa pogodba s C. zajema vsa popravila, je bila seznanjen šele od predsednika uprave, to je bilo, ko so se začeli postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ali pogodba s C. pokriva tudi avtoelektričarska dela, pa priča ni preverjala.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi F.F. in zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka s to kršitvijo seznanila šele v mesecu oktobru 2013. Tudi sicer tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da zgolj podpis pogodbe, kakršnekoli že, predpostavlja, da je tožena stranka kot delodajalec takrat seznanjena s kršitvijo, z vsemi njenimi elementi, ter da s tem začne tudi teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče ni pravilno. Ni mogoče šteti, da bi takrat, ko se je tožnik pogovarjal z F.F. o potrebi sklenitve pogodbe za avtoelektričarska dela, oziroma ko je F.F. kot predstavnik tožene stranke v smislu določbe 20. člena ZDR-1 podpisal pogodbo z A., bil seznanjen s kršitvijo. Zato dejstvo, da je pogodbo z A. podpisal F.F. že v avgustu 2013, v času odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo šele v oktobru in sicer 15. oktobra 2013. 15. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pogodba z C. vključevala tudi avtoelektričarska dela. Glede tega je prepričljivo izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, in sicer, da ločevanje na avtoelektričarska in druga dela ni utemeljeno glede na to, da ni mogoče pri servisiranju vozil ločevati elektronskih in drugih sklopov, oziroma, da gre za sklope, ki so medsebojno povezani in da brez avtoelektrike ni mogoče servisirati vozil. Takšno izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri svoji odločitvi, prav tako pa je tudi priča H.H. izpovedala, da bi se avtoelektričarska popravila lahko izvajala tudi pri C.. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni bistveno, da so v pogodbi s C. oziroma v preloženem ceniku posebej specificirana le avtomehanična, ličarska in kleparska dela, ne pa avtoelektričarska, saj je zaključilo, da avtoelektričarska dela sodijo v okvir avtomehaničnih del. To pa je bilo pokrito s pogodbo, sklenjeno s C..

16. Bistveno je, da so se nekatera avtoelektričarska popravila opravila tudi pri C., kar so izpovedale priče K.K., G.G. in H.H.. G.G. je izpovedal, da je C. navadno izvedel popravilo tako, da je zamenjal okvarjeni del npr. alternator, A. pa je okvarjeni del popravil, kar je bilo po njegovi oceni bolj smotrno. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšna ocena priče ali pa tožnika, ki je tudi trdil, da je bilo servisiranje pri A. bolj ekonomično in cenejše, ni odločilno za presojo kršitve, saj je odločilno le, da so bili vsi referenti, tudi tožnik, dolžni ravnati v skladu s sklenjenimi pogodbami. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno, da je pogodba s C. zajemala vsa popravila, tudi avtoelektričarska, in da je bilo treba vozila servisirati v skladu s to pogodbo. Glede na navedeno tožnik ni upravičeno podal zahteve za izvedbo razpisa javnega naročila, posebej za popravljanje električnih in elektronskih sklopov na vozilu. Očitana kršitev je bila torej tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti dokazana.

17. Glede tretje kršitve je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika, da on ni pripravil delovnih nalogov, na podlagi katerih se je določeno vozilo peljalo na servis in da je serviserje za posamezno vozilo izbiral referent, kar so potrdile tudi priče K.K., G.G. in H.H.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ta očitek, in sicer, da je tožnik odrejal servisiranje v juliju in avgustu 2013 pri B. d.o.o. (v nadaljevanju: B.), namesto pri C., ni utemeljen. Vendar pa je tožena stranka tožniku tudi očitala, da je likvidiral račune, ki so bili izstavljeni s strani A., pri čemer tega ne bi smel storiti, saj je bil seznanjen, da za to ni pravne podlage oziroma, da bi se morala ta popravila izvajati pri C.. Tožnik niti ni zatrjeval, da teh računov ni likvidiral, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, kako poteka postopek likvidacije računov, kot je razviden iz listine - vodenje knjigovodstva, obveznosti do dobaviteljev (B16), to pa so potrdile tudi priče K.K., G.G. in H.H.. Ko je račun prišel k toženi stranki, ga je referent avtoprometa opremil s pravno podlago in parafiral kot likvidator I, nato ga je pregledal in parafiral tožnik kot likvidator II, nazadnje pa K.K. kot izvršni direktor organizacijske enote tehnična podpora. Tožnik je izpovedal, da je račune B., to so računi številka ..., ..., ..., ... in ... (B17 - B20) likvidiral. 18. Sodišče prve stopnje je v celoti raziskalo dejansko stanje v zvezi z navedbami tožnika, da sta bili vozili M. reg. št. ... in N. reg. št. ... t.i. direktorski vozili, vozilo O. reg. št. ... pa je bilo kupljeno šele konec leta 2012 in s tem izvzeto iz razpisa. V zvezi z navedbo tožnika, da bi bila direktorska vozila izvzeta, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to ni razvidno iz razpisne dokumentacije (A11). V zvezi s servisiranjem vozila O. reg. št. ... pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta znamka vozila navedena v tehnični specifikaciji razpisa (A11). Ker iz razpisne dokumentacije izhaja, da je med naštetimi znamkami in modeli vozil, ki so predmet servisiranja po javnem razpisu, tudi znamka O., sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikove navedbe, da je O. reg. št. ... izvzet iz servisiranja, zgolj zaradi tega, ker je bil kupljen kasneje. G.G. in H.H. pa sta izpovedala, da so bila iz servisiranja pri C. izvzeta direktorska vozila. H.H. ni znal izpovedati, katera vozila so direktorska, G.G. pa je povedal, da so bila izvzeta vozila izvršnih direktorjev in direktorjev poslovnih enot. Sodišče prve stopnje je štelo, da P.P., katerega vozilo je bilo servisirano, ni izvršni direktor organizacijske enote, zato je štelo, da njegovo vozilo, tudi če bi bilo resnična tožnikovo trditev, da se direktorska vozila niso servisirala, ne sodi med ta vozila in bi se torej moralo servisirati pri C..

19. Pritožbeno sodišče se strinja s tem dokaznim zaključkom, saj glede teh vozil ni izkazano, da jih C. ne bi bil dolžan oziroma upravičen servisirati. Zato je za te dve vozili izkazano, da tožnik računov za njihovo popravilo ne bi smel likvidirati. Nebistveno je, ali je bil tožnik eden izmed likvidatorjev oziroma ali je račune odobraval tudi likvidator I. in kasneje tudi K.K. kot izvršni direktor. Bistveno je namreč le to, da tožnik tega ne bi smel storiti, s tem pa je storil kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj ni vestno in v skladu z navodili tožene stranke opravljal svojega dela. Glede na to, da za kršitev zadošča že to, da je podana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se pritožbeno sodišče niti ni spuščalo v to, ali so bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1, saj to za odločitev ni bistveno.

20. Tožniku so torej očitane kršitve, in sicer prva kršitev, da je neutemeljeno podpisal zahtevnico za javni razpis, ki ni bil potreben ter, da je najmanj dva računa neupravičeno likvidiral, saj je vedel, da bi moralo biti popravilo izvedeno pri C., izvršeno pa je bilo pri A.. V tem delu tudi ni bistveno, ali je s tem nastala tudi škoda, kar se je tožniku očitalo v zvezi s tretjo kršitvijo, saj zadošča že to, da je tožnik likvidiral račun, ki ga ne bi smel, ne glede na škodo, ki bi pri tem toženi stranki nastala.

21. Obe kršitvi sta tudi po stališču pritožbenega sodišča takšne narave, da utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je podan tudi zakonski razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da med strankama ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Tožnik kot vodja službe je bil oseba, ki bi morala dosledno spoštovati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter upoštevati sklenjene pogodbe tožene stranke za servisiranje.

22. Glede na navedeno torej pritožbeni razlogi prve in tretje kršitve v delu, kot je obrazloženo, niso podani, zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bil utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo odškodnine zaradi neizkoriščenih 16 dni letnega dopusta, ki jih tožnik ni uspel izrabiti, saj tožena stranka ni kriva za to, da tožnik dopusta ni izkoristil. 23. Ker niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo Bistveno je, da so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugo kršitev, nerelevantne in ne vplivajo na drugačno odločitev od izpodbijane, saj je bilo ugotovljeno, da ta kršitev tožniku ni utemeljeno očitana.

25. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

26. Odgovor tožene stranke ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).