Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je teža in narava prve kršitve takšna, da utemeljuje presojo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Predvsem so bistvene okoliščine, v katerih je tožnik podpisal zahtevnico, in sicer kot namestnik izvršnega direktorja za področje tehnične podpore ter hkrati kot skrbnik pogodbe z A. in B. Zahtevnico je podpisal v odsotnosti neposredno nadrejenega C. C. in predsednika uprave, pri čemer iz ugotovitev izhaja, da je za njuno odsotnost vedel, in da se je z razpisom hitelo. Ker je bil hkrati skrbnik pogodb, je bil seznanjen s tem, da je pogodba Z A. zajemala vsa popravila in ni bilo potrebe za nov javni razpis. Kot skrbnik bi moral sklenjene pogodbe spoštovati in ravnati v skladu s sklenjenimi dogovori.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013 in ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi treh kršitev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in zaradi naklepnih hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (torej razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Teža kršitev tudi ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je druga kršitev, ki jo tožena stranka očita tožniku v odpovedi, premalo časovno in krajevno opredeljena, da bi jo bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Glede preostalih dveh kršitev iz odpovedi se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka prekludirana glede prve kršitve in sta sodišči zmotno šteli, da se je direktor tožene stranke s kršitvijo seznanil po 10. 10. 2013. Namestnik predsednika uprave je bil že pred 8. 8. 2013 seznanjen s sklenitvijo pogodbe, zato odpoved z dne 4. 11. 2013 ni pravočasna. Sodišči se nista opredelili do navedb, da je pri postopku javnega naročanja sodelovalo več zaposlenih; če bi bil postopek res nepotreben, se ne bi izvedel, posledično pa tudi ne bi bila podpisana pogodba. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni izvedlo dokaza s predložitvijo pogodbe, da bi se ugotovilo, kdo jo je podpisal ali parafiral. Bistveno je namreč, kdo je podpisal pogodbo in ne zahtevnice, ker se je šele na njeni podlagi naročalo storitve avtoelektrike. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni zaslišalo priče D. D. Sodišči sta spregledali, da tožena stranka v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami glede tretje kršitve ni navedla znamk vozil, ki naj bi se servisirala drugje, zato tožnik ni mogel podati zagovora. S presojo, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Poleg tega se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo. Glede tretje kršitve poudarja, da teža kršitve ni takšna, da bi utemeljevala izredno odpoved, saj gre za eno vozilo, ki je bilo servisirano pri napačnem pogodbeniku. Sodišče ni pojasnilo, ali je tožnik očitano kršitev storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnik ni opravljal gospodarske dejavnosti in zato niso podani znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1, očitka kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa v odpovedi ni.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „vodja službe v enoti skupne strokovne službe in službe režijskih dejavnosti“. Kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013 in sta sporni še na revizijski stopnji, sta: da je v času med 27. 6. 2013 in 22. 7. 2013 kot oseba, ki je nadomeščala izvršnega direktorja za področje tehnične podpore C. C., kljub vedenju, da ima tožena stranka sklenjeno pogodbo z A. d.o.o., (v nadaljevanju: A.) z dne 19. 4. 2012 za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil za triletno obdobje, katere skrbnik je bil, podpisal zahtevnico za začetek izvedbe postopka javnega naročila „izvajanje vzdrževanja in popravila vseh električnih in elektronskih sklopov vozil za obdobje treh let“, v katerem je bil kasneje kot ponudnik izbran E s.p., (v nadaljevanju: E.) (prva kršitev), in da je v obdobju najmanj od junija 2013 do avgusta 2013 likvidiral račune za storitve, ki jih je za servisiranje vozil izstavil B d.o.o., (v nadaljevanju B.), čeprav bi jih moral opraviti cenejši servis A., kar je bilo v nasprotju z obstoječimi pogodbami, katerih skrbnik je bil (druga kršitev).

8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je imela tožena stranka za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil sklenjeno pogodbo z A. za območje Ljubljane in z B. za območje Žiri. Pogodbi sta bili sklenjeni na podlagi javnega razpisa, tožnik pa je bil skrbnik obeh pogodb in seznanjen z njunim obstojem in vsebino. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da zahtevnica za izvedbo javnega naročila za popravljanje električnih in elektronskih sklopov na vozilih tožene stranke, ki jo je podpisal tožnik, ni bila potrebna. Pogodba z A. je zajemala vsa popravila, tudi avtoelektričarska. Vozila je bilo treba servisirati v skladu s to pogodbo, kar je tožnik vedel. Zato je bi tožnik dolžan ravnati v skladu s sklenjenimi pogodbami.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D. (direktorja B.) z obrazložitvijo, da ni bistveno, ali so v pogodbi med B. in toženo stranko zajeta tudi avtoelektričarska dela. Tožnik meni, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker bi priča lahko potrdila, da predmet javnega razpisa niso bila avtoelektričarska dela. Tožnik je namreč zatrjeval, da je bila izvedba postopka javnega naročila, v katerem je bil kot ponudnik izbran E., potrebna, ker pogodbi z A. in B. nista zajemali avtoelektričarskih del. Sodišče je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker pri tem, ali je pogodba z B. zajemala avtoelektričarska dela, ne gre za odločilno dejstvo (glede na očitka iz odpovedi). Da je pogodba z B. obsegala tudi avtoelektričarska dela, pa je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prič in listin v spisu.

10. Ni utemeljen očitek (v zvezi s prvo kršitvijo), da se sodišče ni opredelilo do navedb, da so v postopku javnega naročila sodelovali še drugi sodelavci in če bi bil ta postopek res nepotreben, se ne bi izvedel in se pogodba ne bi podpisala. Tožnik očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče v potrditev navedb o sodelovanju sodelavcev v postopku ni izvedlo dokaza s predložitvijo pogodbe z E. Iz pogodbe bi bilo razvidno, kdo jo je parafiral oziroma podpisal. Očitek ni utemeljen, ker je tožena stranka sama navedla, da je pogodbo podpisal F. F. in to med strankama niti ni bilo sporno. Izvajanje dokazov za ugotovitev tega dejstva torej ni bilo potrebno. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je v postopku javnega naročanja sodelovalo več ljudi. Ker se postopek brez zahtevnice ne bi izvedel oziroma začel, ni bistven nadaljnji potek postopka javnega naročanja, upoštevaje tudi, da se tožniku izrecno očita, da je podpisal zahtevnico. To pomeni, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila glede prve kršitve odpoved pravočasna, ker se je predsednik uprave tožene stranke s kršitvijo seznanil šele po 10. 10. 2013. Takrat je namreč prejel dopis A., v katerem ga ta obvešča o neuresničeni predvideni realizaciji po sklenjeni pogodbi. Po prepričanju tožnika naj bi bila odpoved, podana dne 4. 11. 2013, prepozna, ker je bil namestnik predsednika uprave F. F. najpozneje 8. 8. 2013 seznanjen s tem, da je bila z E. sklenjena pogodba.

12. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Dne 8. 8. 2013 je F. F., pooblaščen s strani predsednika uprave, podpisal pogodbo z E., ker je bil zakoniti zastopnik tožene stranke takrat odsoten. Podpis pogodbe še ne pomeni, da je tožena stranka že takrat ugotovila razlog za izredno odpoved. F. F. je namreč zaslišan kot priča izpovedal, da se je kasneje izkazalo, da so bila avtoelektričarska dela zajeta v pogodbi z A., sicer pogodbe ne bi parafiral oziroma podpisal. S tem dejstvom ga je seznanil šele predsednik uprave. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te (1). Dopis A. je predstavljal prvo informacijo, da se vozila morda ne servisirajo v skladu s sklenjenimi pogodbami. Zato je zakoniti zastopnik začel preverjati, v čem so vzroki za bistveno manjši promet pri A. Da izvedba javnega naročila, ki se je končala s sklenitvijo pogodbe z E., ni bila potrebna, niti gospodarna, se je torej izkazalo šele po podpisu pogodbe.

13. Tožnik meni, da mu je tožena stranka samo formalno omogočila zagovor, dejansko pa možnosti zagovora ni imel, ker mu v pisni obdolžitvi ni konkretno navedla, katera vozila so se servisirala pri B., čeprav se ne bi smela. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da ZDR-1 (določba ZDR je bila vsebinsko enaka) v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne zahteva vodenja postopka v smislu neposredne obravnave. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska pisna izjava volje pogodbene stranke (delodajalca). Zahteva za predhodno zagotovitev zagovora delavcu v smislu določb ZDR-1 je obveznost delodajalca, da delavcu predoči, kakšne kršitve se mu očitajo in mu omogoči zagovor. Tožniku očitane kršitve so bile v obrazložitvi pisne obdolžitve izrecno opredeljene, da se je o njih lahko izjavil in mu zato ni bila kršena pravica do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 (2).

14. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ne samo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot to zmotno navaja tožnik v reviziji. Da je to storil kljub vedenju, da bi servis moral biti opravljen pri A., pomeni storitev očitane kršitve naklepoma, kar je sodišče druge stopnje navedlo v 20. točki obrazložitve. Zato ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do subjektivnega odnosa tožnika do storjenih kršitev. Poleg tega je že sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik kršitve storil naklepno oziroma namenoma. Čeprav je vedel za pogodbo z A. in bil tudi podrobno seznanjen z njeno vsebino, je likvidiral zahtevnico za začetek postopka javnega naročanja, ki ni bil potreben. Nadaljnjih revizijskih navedb, s katerimi tožnik utemeljuje upravičenost servisiranja vozil pri B. namesto A., ni mogoče upoštevati, ker s tovrstnimi revizijskimi navedbami dejansko uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank.

16. Tožnik meni, da sama teža kršitev ni takšna, da bi opravičevala izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sta sodišči nižjih stopenj v tem delu zmotno uporabili materialno pravo. Očitek ni utemeljen. Pri drugi kršitvi je sodišče res ugotovilo, da je nepravilno likvidiral samo dva računa, kar samo zase ni kršitev, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar je po presoji revizijskega sodišča teža in narava prve kršitve takšna, da utemeljuje presojo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Predvsem so bistvene okoliščine, v katerih je podpisal zahtevnico, in sicer kot namestnik izvršnega direktorja za področje tehnične podpore ter hkrati kot skrbnik pogodbe z A. in B. Zahtevnico je podpisal v odsotnosti neposredno nadrejenega C. C. in predsednika uprave, pri čemer iz ugotovitev izhaja, da je za njuno odsotnost vedel, in da se je z razpisom hitelo. Ker je bil hkrati skrbnik pogodb, je bil seznanjen s tem, da je pogodba z A. zajemala vsa popravila in ni bilo potrebe za nov javni razpis. Kot skrbnik bi moral sklenjene pogodbe spoštovati in ravnati v skladu s sklenjenimi dogovori. S tem je toženi stranki povzročil škodo, ker je bilo servisiranje vozil pri E. dražje kot pri A., E. pa pridobil premoženjsko korist. Posledično je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 221/2013 z dne 31. 1. 2014 in VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013 in sodbo VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014.