Jedro

Obveznost varstva delavčeve osebnosti pomeni tudi dolžnost ustreznega odziva na resne žalitve ali grožnje med sodelavci in nadrejenimi, sicer pa je tudi (poslovni) interes delodajalca samega, da zagotavlja nemoteno opravljanje dejavnosti, ki jo (med drugim) onemogočajo tudi resne grožnje med sodelavci ali delavci in nadrejenimi. Izrečena resna grožnja nadrejenima delavcema tako predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 11. 12. 2009, da mu delovno razmerje ni prenehalo s 14. 12. 2009, temveč je trajalo do pravnomočnosti odločbe sodišče prve stopnje, zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 23.930,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja, za obračun in plačilo plač od 14. 12. 2009 dalje do odločbe sodišča prve stopnje, izplačilo dela plače za november in december 2009 ter povračilo stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), in sicer zaradi treh hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da je bila glede prve očitane kršitve odpoved podana prepozno, sicer pa kršitve tudi ni ugotovilo. Nadalje je presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi tožnik 20. 11. 2009 iz njenih poslovnih prostorov odtujil poslovno dokumentacijo. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo - ker naj bi tožnik 20. 11. 2009 zaposleni A. S. po telefonu grozil z napadom na življenje na telo, to grožnjo pa je izrekel tudi za D. K., je sodišče po večkratnem zaslišanju prič presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in mu je dokazana. Presodilo je tudi, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in poudarilo, da se v zvezi z dokazno oceno glede tretje očitane kršitve sodišče ni oprlo le na izpoved priče A. S., temveč tudi D. K. in Đ. H. Med drugim je navedlo tudi, da je tožnik šele v pritožbi zatrjeval, da sta bila z A. S. pred tem v štiriletnem partnerskem odnosu in da zato ni šlo za resno grožnjo; ker tožnik tega ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da njegovo ravnanje, ko je razburjen poklical nekdanjo partnerico in sodelavko A. S., tudi če bi izrekel grožnjo, kot se mu očita, nima elementov storitve očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po takratnem 135. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar je kumulativni pogoj za kršitev. Za takšno dejanje oziroma grožnjo mora biti podan visok standard ogrožanja glede na vse posamezne okoliščine. Podana mora biti predvsem resnost grožnje, kar pa ne izhaja iz nobenih okoliščin, saj tožnik v dogodku ni bil agresiven, njeno umirjenost pa je potrdila priča Đ. H. Šlo je za osebno razmerje med tožnikom in A. S., ki sta se dobro poznala, A. S. pa je dobro vedela, da tožnik ni agresiven in si je takšno grožnjo očitno izmislila. Sodišče se pavšalno opira na izpoved Đ. H., ki ni videl, da bi bil tožnik ob telefonskem razgovoru razburjen, v tem delu pa obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino zapisnikov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopku. Tožniku je bila dejansko očitana kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, torej je nasprotni zaključek pritožbenega sodišča materialno pravno nepravilen. Tudi če je tožena stranka v odpovedi navedla drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, je šlo za kršitev iz prve alineje te zakonske določb. Sodišči tudi nista preizkusili utemeljenosti razlogov kršitve iz druge alineje prvega odstavka navedenega člena; v takšnem primeru bi bilo namreč treba upoštevati kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi z 31. do 38. členom ZDR, vendar kaj takšnega ne izhaja iz izpovedi in navedb tožene stranke. Elementov kršitve sodišči tudi nista preverjali po takratnem 135. členu KZ-1; tudi če bi tožnik izrekel besede, „da jo bo ubil“, to ne bi bila resna grožnja glede na vse okoliščine, njegovo ravnanje pa objektivno gledano ni bilo takšno, da bi utemeljeno vzbudilo občutek ogroženosti pri A. S. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe o partnerskem razmerju med tožnikom in A. S. in tožniku očita, da tega razmerja ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar to ne drži, saj je pri svojem zadnjem zaslišanju na obravnavi dne 2. 3. 2012 prepričljivo izpovedal, da sta imela z A. S. štiri leta partnerski odnos. To posredno izhaja tudi iz zaslišanja D. K. Vsekakor bi ta dejstva zagotovo vplivala na zakonitost in pravilnost sodb, to pa pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Verbalno izrečena grožnja ni dosegla standarda resne grožnje, pri čemer ni nepomembno, da sta bila z A. S. v partnerskem razmerju kar štiri leta. Sicer je tudi prestrašenost A. S. treba gledati z vidika prekinjenega partnerskega odnosa med njo in tožnikom.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je tožnik priči A. S. resno grozil; ne drži, da tega ravnanja ni mogoče opredeliti kot resne grožnje in da objektivno gledano pri A. S. to dejanje ni moglo vzbuditi občutka ogroženosti. Pretekli partnerski odnos v ničemer ne zmanjšuje resnosti grožnje, tega pa tožnik na prvi stopnji ni z ničemer obrazložil in pravočasno navajal, torej gre za nedovoljene pritožbene navedbe.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi z očitkom kršitve, ki smiselno predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in se nanaša na očitek nasprotja v izpovedi Đ. H., revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno povzelo zaslišanje te priče, ki je izpovedala, da se je tožnik pogovarjal normalno in da kaj drugega ni zaznal (zapisnik z dne 7. 12. 2010) oziroma, da je tožnik izgledal normalno, nič ni vpil in se razburjal, le iskal je neke papirje (zapisnik z dne 2. 4. 2012). Ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedbe dokazov in zaslišanjem te priče, in med samimi zapisniki. Naveden revizijski očitek je tudi sicer usmerjen v izpodbijanje dokazne ocene, vendar je treba poudariti, da le ta ne temelji le na tej izpovedi priče Đ. H., temveč tudi na tem, kar je priča še izpovedala ter na izpovedi ostalih prič. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej nasprotovanje dokazni oceni ni utemeljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijske trditve, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da naj bi pritožbene navedbe tožnika o partnerskem razmerju med njim in A. S. (kar naj bi vplivalo tudi na presojo o prestrašenosti A. S. oziroma je to prestrašenost treba gledati z vidika prekinjenega odnosa, ipd.) predstavljale pritožbeno novoto, niso utemeljene. O bivšem partnerskem odnosu med A. S. in tožnikom je bilo res mogoče sklepati že na podlagi prve izpovedi A. S. (zapisnik z dne 15. 10. 2010), to pa je jasno izhajalo iz kasnejše izpovedi tožnika na naroku dne 2. 3. 2012, vendar tega dejstva tožnik dejansko nikoli ni navajal, še manj v smislu, da bi zatrjeval (ali izpovedal), da naj bi to kakorkoli vplivalo na njun medsebojen odnos v delovnem razmerju pri istem delodajalcu in na presojo o resnosti grožnje, ki jo je tožnik izrekel A. S. Zato pritožbene navedbe o prestrašenosti A. S. po telefonskem pogovoru z vidika prekinjenega partnerskega odnosa ali izkazane sovražnosti do tožnika dejansko predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče utemeljeno ni upoštevalo.

9. V zvezi z materialno pravno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožnik neutemeljeno sklicuje na uporabo 135. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Res se je tožena stranka v izredni odpovedi sklicevala tudi na zakonske znake tega kaznivega dejanja, vendar le dodatno, saj tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kar bi predstavljalo odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), temveč se je pri izredni odpovedi v zvezi z vsemi kršitvami oprla le na razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). To je izrecno navedeno že v uvodu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato tudi v obrazložitvi.

10. Že sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe tožnika o tem, da njegove izjave po telefonu A. S., da ne ve, kaj jo čaka in da bo ubil njo in gospoda D. K. (oba sta bila tožniku nadrejena delavca), v okoliščinah tega primera ne predstavljajo resne grožnje, oziroma dejanje, ki ne predstavlja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Tudi delodajalec ni dolžan tolerirati takšnih in podobnih ravnanj med sodelavci ali nadrejenimi in podrejenimi delavci, saj mora tudi sam varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter ščititi delavčevo zasebnost (44. člen ZDR). V ta namen je dolžan zagotavljati ustrezno delovno okolje, kar je še posebej in izrecno poudarjeno v primeru spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (45. člen ZDR). Obveznost varstva delavčeve osebnosti pomeni tudi dolžnost ustreznega odziva na resne žalitve ali grožnje med sodelavci in nadrejenimi, sicer pa je tudi (poslovni) interes delodajalca samega, da zagotavlja nemoteno opravljanje dejavnosti, ki jo (med drugim) onemogočajo tudi resne grožnje med sodelavci ali delavci in nadrejenimi. Izrečena resna grožnja nadrejenima delavcema tako predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Z ostalimi navedbami tožnik dejansko izpodbija dejansko oceno o resnosti grožnje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Tožnik ne izpodbija presoje o zakonitosti odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.