Jedro

Tožnik je po telefonu izrekel grožnje sodelavki, da bo ubil njo in njenega sodelavca. S takšnim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 12. 2009, temveč traja do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje (1. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 18 plač v skupnem znesku 23.930,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 12. 2009 ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 12. 2009 priznati vse pravice, ga za ta čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje in mu vpisati delovno dobo (2. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati za čas od 14. 12. 2009 dalje do odločbe sodišča prve stopnje bruto plačo, od katere je dolžna plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo in mu plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (3. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 664,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 do plačila in znesek 727,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila (4. tč. izreka) in mu poravnati stroške postopka (5. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku povsem poenostavljeno in neprepričljivo zaključilo, da je tožnik dejansko grozil priči A.A.. Tej priči je verjelo ter ugotovilo, da je to zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo okoliščin domnevnega ravnanja tožnika. Pričina izjava, da naj bi ji tožnik grozil, da jo bo ubil, je povsem neverodostojna in tudi nedokazana. Tožnik jo je prepričljivo zanikal, saj je po naravi povsem miren, v kar se je prepričalo sodišče prve stopnje. To je potrdila tudi priča B.B., ki je sicer pričal, da je bila A.A. po telefonu zelo prestrašena in da je tudi njega poklical tožnik, ki mu je le rekel, da kaj se gre, ni pa v svoji izjavi potrdil zatrjevanja A.A., da bi tožnik tudi njemu grozil z ubojem, kar se je tožniku očitalo. A.A. je tožnika dobro poznala, saj sta bila nekaj let partnerja in je dobro vedela, da ni agresiven in si je takšno grožnjo izmislila. Tako sodišče ne bi smelo verjeti le A.A.. Res je tožnik razburjen poklical A.A., vendar zato, ker je ta poklicala varnostnike, ki so zahtevali, da se odstrani iz prostora, grozil pa ji ni. Okoliščina, da sta bila tožnik in A.A. v partnerskem razmerju štiri leta ni nepomembna, vendar je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Nepomembno tudi ni, da je priča poklicala policista, ki je njen družinski prijatelj in so se po dogodku priča, policist in pričin sedanji partner skupaj odpeljali domov. Tako to vse kaže, da ni šlo za resno grožnjo, ampak za odnos med tožnikom in nekdanjo partnerico. Da tožnik ni izrekel nobenih groženj, izhaja tudi iz izpovedi priče C.C., ki ni opazil, da bi tožnik karkoli razburjeno govoril v telefon, da je deloval povsem normalno, ni vpil in ni se razburjal. Čeprav B.B. ni nepristranska priča, je potrdil, da je bil tožnik v času njegovega klica povsem miren in nerazburjen, tako da ni nobenih utemeljenih dokazov, da je A.A. po telefonu izrekel očitane grožnje. Sodišče prve stopnje je povzelo le navedbe prič in tožnika z zadnjih dveh obravnav, ni pa upoštevalo njihovih prejšnjih zaslišanj. Dejstvo, da je A.A. najprej zatrjevala, da ji je tožnik grozil, da bo ubil njo in B.B., kasneje pa je svojo izpoved spremenila tako, da ni več zatrjevala, da bo tožnik ubil tudi B.B., kaže na njeno neverodostojnost. Pritožba še poudarja, da takšno ravnanje tožnika tudi, če bi izrekel grožnje, nima elementov očitanega takratnega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 in je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prav tako ni podana resnost grožnje, saj je A.A. točno vedela, da tožnik ni agresiven, njegovo umirjenost pa sta potrdili priči B.B. in C.C.. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da so pritožbene navedbe neutemeljene in da sodišče ni zagrešilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ugotavlja, da je tožnik ob izpodbijanju dejanskega stanja navedel nova dejstva, ki jih do prvega naroka, niti kasneje ob zaslišanju priče A.A., ni navedel. Tako tožnik ves čas postopka ni nikoli izpostavil, da bi bila priča do njega sovražna in da naj z vidika prekinjenega partnerskega odnosa tožnika ne bi želela srečevati na delu. To so nedopustne pritožbene novote, zatrjevanja pa so tudi nelogična, saj je partnerski odnos prenehal očitno že v letu 2004. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi priča A.A. spreminjala svojo izpovedbo. Priča je jasno in prepričljivo opisala, da je bila zaradi izrečenih groženj zelo prestrašena in je poklicala policijo na 113. Ta je nemudoma prišla, zaradi občutka ogroženosti, pa je priča poklicala svojega partnerja in prijatelja, ki je policist, da sta jo spremila domov. Izpovedi vseh prič tako A.A., kot tudi B.B. in C.C., o tem dogodku so popolnoma skladne in prepričljive, sodišče prve stopnje pa je dokazno oceno naredilo ustrezno. Poudarja še, da sodišče elementov kaznivega dejanja po členu 135 KZ-1 ni ugotavljalo, ampak je zaključilo, da je tožnik storil hudo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je s to sodbo o zadevi odločilo že tretjič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 54/2010 z dne 15. 4. 2011 tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji ugodilo v celoti, prav tako tudi zahtevku za obračun in izplačilo plač za meseca november in december 2009, zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za izplačilo božičnice. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede prve očitane kršitve (izdaja agregata tretji osebi brez ustrezne dokumentacije in brez zabeleženja prodaje v izhodno knjigo dne 31. 10. 2009) nezakonita, ker je izdana po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 111. člena ZDR, glede ostalih dveh kršitev (odtujitve poslovne dokumentacije iz poslovnih prostorov delodajalca dne 20. 11. 2009 in telefonske grožnje A.A. dne 20. 11. 2009 zoper njeno življenje in telo ter zoper življenjeB.B.), pa je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ti dve kršitvi storil. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke s sklepom opr. št. Pdp 878/2011 z dne 27. 10. 2011 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišče prve stopnje v zvezi s prvo in drugo tožniku očitano kršitvijo, v zvezi s tretjo kršitvijo pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni moglo preveriti pravilne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj dejansko stanje ponovno razčisti na glavni obravnavi, se opredeli do izpovedi priče A.A. in priče C.C.. Po potrebi naj sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolni v smeri napotkov pritožbenega sodišča in pri tem upošteva tudi preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1 in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovilo vse že v prejšnjem postopku izvedene dokaze in ponovno zaslišalo pričo C.C. ter s sodbo opr. št. I Pd 1714/2011 z dne 2. 4. 2012 tožbenemu zahtevku ugodilo. S prvima dvema kršitvama se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izredna odpoved za ti dve kršitvi ni utemeljena, za tretjo kršitev pa je ugotovilo, da ni dokazano, da bi jo tožnik storil. Pritožbeno sodišče je sodbo na pritožbo tožene stranke s sklepom opr. št. Pdp 633/2012 z dne 29. 8. 2012 znova razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da se sodba ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do prvih dveh kršitev, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, saj se do navedb tožene stranke ni opredelilo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „vodja prevzema“. Tožena stranka je tožniku dne 11. 12. 2009 pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je očitala tri kršitve. Prva kršitev naj bi bila storjena s tem, ko je tožnik dne 31. 10. 2009 tretji osebi izdal agregat, ne da bi mu le-ta predložila kakršnokoli dokumentacijo in ne da bi izdajo blaga zabeležil v izhodno knjigo; drugo kršitev naj bi storil dne 20. 11. 2009, ko naj bi iz poslovnih prostorov delodajalca odtujil poslovno dokumentacijo in tretjo, ko naj bi istega dne A.A. po telefonu izrekel grožnje zoper njeno življenje in telo in zoper življenje B.B.. Tožnik je bil vabljen na zagovor dne 30. 11. 2009, vendar se ga zaradi zdravstvenih težav ni udeležil. Tožena stranka je določila nov datum zagovora za dne 9. 12. 2009, vendar se tožnik tudi tega dne zagovora ni udeležil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvo očitano kršitvijo storjeno dne 31. 10. 2009 podana prepozno, da tožnik druge očitane kršitve dne 20. 11. 2009 ni storil, je pa storil tretjo očitano kršitev. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, saj delovno mesto vodje prevzema, na katerem je delal tožnik, zahteva stalno sodelovanje z nadrejenimi, ki mora temeljiti na medsebojnem zaupanju, to pa je bilo zaradi tožnikove grožnje nadrejenima, porušeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neprepričljivo in poenostavljeno zaključilo, da je tožnik dejansko grozil A.A., ker je verjelo njeni izpovedi. Sodišče prve stopnje se v razlogih, zaradi katerih je ugotovilo, da je tožnik storil tretjo očitano kršitev, ni oprlo le na izpoved priče A.A., ampak je zaključek sprejelo na podlagi temeljite dokazne ocene vseh dokazov, ki jih je za ugotovitev dejanskega stanja izvedlo. Tako je B.B. izpovedal, da ga je poklicala prestrašena in objokana A.A. in mu sporočila, da ji je tožnik po telefonu grozil, da bo ubil njo in B.B.. C.C., ki je v času, ko je tožnik govoril po telefonu, v bližini odpiral in zapiral vrata, je izpovedal, da tožnika ne pozna, da ni slišal, s kom je tožnik po telefonu govoril in tudi ne, da bi po telefonu komurkoli grozil. Povedal je še, da sta s A.A. govorila tudi po odhodu policije in da je izgledala malo prestrašena. Sodišče prve stopnje je, glede na to da sta priči A.A. in B.B. ob obeh zaslišanjih izpovedali enako in dovolj prepričljivo, utemeljeno zaključilo, da v njuni izpovedi ni mogoče dvomiti in da je torej tožnik A.A. grozil. Prav tako pa je na podlagi izpovedi priče C.C. prišlo do enakega zaključka. Pravilno je tudi ugotovilo, da dejstvo, da C.C. ni videl, da bi bil tožnik med telefonskim razgovorom razburjen, še ne pomeni, da tožnik kljub normalnemu izgledu ni po telefonu A.A. grozil, saj, kot je priča izpovedala, je tožnika takrat videla prvič in ga ne pozna. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožniku očitalo, da je grozil tudi B.B., on pa tega ni potrdil. Tožniku se je namreč očitalo, da je A.A. grozil z ubojem nje in B.B., ne pa da je grozil B.B. osebno. Šele v pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da sta bila tožnik in A.A. pred tem v štiriletnem partnerskem razmerju in da zato ni šlo za resno grožnjo. Ker tožeča stranka tega, da zaradi štiriletnega partnerskega razmerja med tožnikom in A.A. ni šlo za resno grožnjo, ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre tako za pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da jih predhodno ni mogla navesti.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi strank in prič z vseh narokov za glavno obravnavo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je povzelo le navedbe prič in tožnika z zadnjih dveh obravnav. Priči A.A. in B.B. sta bili zaslišani na narokih dne 15. 10. 2010 in 2. 3. 2012, ko je bil zaslišan tudi tožnik, ki je bil pred tem zaslišan na naroku dne 7. 12. 2010 skupaj s C.C., ki je bil zaslišan še na naroku dne 2. 4. 2012. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni podana resnost grožnje, saj naj bi A.A. vedela, da tožnik ni agresiven, njegovo umirjenost pa naj bi potrdili tudi priči B.B. in C.C.. Da se je A.A. zaradi tožnikove grožnje prestrašila, izhaja iz izpovedi prič B.B. in C.C., zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Še posebej, ker niti B.B. niti C.C. nista potrdila, da je bil tožnik umirjen, ampak B.B. le, da v kasnejšem telefonskem pogovoru z njim tožnik ni bil razburjen, C.C. pa je le izpovedal, da ni videl, da bi bil tožnik ob telefonskem razgovoru razburjen, da pa ga je takrat videl prvič.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.