Jedro

V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 9. 2015 in št. ... z dne 15. 1. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi odločbe z dne 18. 9. 2015 zgolj kot dejstvo navedla, da je bilo z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2015 tožnici ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine in v katerih obdobjih. Vendar pa svoje odločitve o nastanku preplačila tožena stranka ni v ničemer povezovala z odločitvijo o ustavitvi izplačevanja pokojnine, temveč je o nastanku in višini preplačila neposredno odločila na podlagi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in pa na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča iz katere je razvidno, da ni odločilna predhodna ustavitev izplačevanja pokojninsko invalidske dajatve, temveč je vračilo neupravičeno pridobljenega mogoče uveljavljati neposredno na podlagi določbe 194. člena ZPIZ-2. Svojo odločitev je utemeljila izključno na odsotnosti pravne podlage za izplačilo starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Tožnica je bila namreč v spornem obdobju vključena v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji. Nadalje še poudarja, da je bila ustavitvena odločba z dne 2. 4. 2015 odpravljena izključno zato, ker je bilo z njo ustavljeno izplačevanje dajatev za nazaj3. Odprava ustavitvene odločbe in posledično neobstoj ustavitvene odločbe v tem primeru, toženi stranki ne jemlje pravice, da za celotno obdobje (za nazaj) od tožnice uveljavlja vračilo preveč oziroma neupravičeno izplačanih starostnih pokojnin in sicer neposredno na podlagi 194. člena ZPIZ-2 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega po OZ. Dejstvo je, da je bila tožnica v času od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2011, od 1. 6. 2013 do 30. 6. 2013, od 1. 10. 2013 do 31. 10. 2013 ter od 1. 6. 2014 do 30. 6. 2014 dejansko vključena v zavarovanje v Republiki Avstriji, kot to izhaja tudi iz obrazcev E 205 AT. Vse to pa pomeni, da je bila starostna pokojnina tožnici v navedenih obdobjih neupravičeno izplačana. Ker odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 9. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnica v obdobju od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014 zaradi zaposlitve v Avstriji neupravičeno prejela preveč izplačano starostno pokojnino in letni dodatek. Preplačilo je nastalo v znesku 1.258,91 EUR. Tožnici je naložilo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na račun tožene stranke obročno v roku 12 mesecev od prejema te odločbe in da se bodo po preteku tega roka zaračunavale zakonske zamudne obresti.

6. V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek v znesku 1.258,91 EUR.

7. ZPIZ-2 v prvem odstavku 194. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. ZPIZ-2 torej odkazuje na uporabo določb OZ. Navedeni predpis v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa tudi iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 22. 11. 2011 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 358,59 EUR na mesec od 23. 5. 2011 dalje. Z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2015 v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 8. 2015 je tožena stranka ustavila izplačevanje starostne pokojnine za meseca junij 2011 in 2013, za mesec oktober leta 2013 in junij leta 2014 in sicer iz razloga, ker naj bi bila tožnica v navedenih mesecih vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Avstriji. Navedena odločitev je bila predmet sodne presoje. S sodbo št. XI Ps 1474/2015 z dne 6. 7. 2016, ki je bila potrjena s sodbo Psp 472/2016 z dne 19. 1. 2017 sta bili prej citirani odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine odpravljeni. Sodišče je namreč presodilo, da že po naravi stvari in pojmovno ni mogoče za nazaj ustavljati plačil denarne dajatve, ki je bila že realizirana. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve je ob pravilni uporabi določb ZPIZ-1 in ZPIZ-2 mogoče izključno za naprej in ne za nazaj. Tako stališče je v bistveno enaki zadevi zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS5. 9. Ne glede na to, da tožena stranka v izreku izpodbijanih odločb o povrnitvi preplačila ne citira odločb, ki so bile izdane v zvezi z ustavitvijo izplačevanja starostne pokojnine, pa iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil temelj za odločitev tožene stranke podan ravno v navedenih odločbah. Tako že iz prvega odstavka obrazložitve odločbe z dne 18. 9. 2015 izhaja, da je bilo tožnici z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2015 ustavljeno izplačilo starostne pokojnine za sporno obdobje. Na podlagi te ustavitve pa naj bi nastalo preplačilo katerega vrnitev tožena stranka uveljavlja ob sklicevanju na določbo 194. člena ZPIZ-2. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe pa se tožena stranka sklicuje na določbo 178. člena ZPIZ-1 oziroma šesti odstavek 116. člena ZPIZ-2. 10. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine št. ... z dne 22. 11. 2011. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.

11. Glede sklicevanja na sodne odločbe pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za različne primere. Razen tega pa je Vrhovno sodišče RS v že citirani sodbi z dne 13. 7. 2015 zavzelo stališče, da je potrebno določbo, ki se nanaša na povrnitev preplačila (275. člen ZPIZ-1 oziroma 194. člen ZPIZ-2) razlagati tako, da ima tožena stranka izrecno pravno podlago, da v skladu s določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (oziroma OZ) izda odločbo o ugotovitvi preplačila in načinu, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Ima pa tudi možnost preveč plačane zneske izterjati na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. V sporni zadevi pa, kot je bilo že pojasnjeno, pogoji po 190. členu OZ niso izpolnjeni niti tožena stranka zahtevka za povračilo ni utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti.

12. Glede na to, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po 190. členu OZ, kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi tožene stranke utemeljeno kot nezakoniti odpravilo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 97/07 s spremembami. 3 Sodba pritožbenega sodišča Psp 472/2016 z dne 19. 1. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej sodba VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015.