Jedro

Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.

Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep, št. 2142-743/2016/22 (1313-09) z dne 3. 6. 2016, s katerim je tožena stranka sklenila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja materialnopravno podlago za odločitev tožene stranke (b točka prvega odstavka 18. člena v zvezi s 23. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III)) ter zavrne tožbene ugovore glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede kršitev pravil postopka (ker tožnik ni bil takoj po vložitvi prošnje skladno z osemnajstim uvodnim odstavkom in 4. členom Dublinske uredbe III obveščen o tem, da mora navesti tudi podatke o svojih družinskih članih, ki živijo v kakšni drugi evropski državi). Vprašanja o sorodnikih so namreč del prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa ni niti takrat niti na osebnem razgovoru, ki se je izvedel skladno s 5. členom Dublinske uredbe III navedel nobenih sorodnikov niti ni izrazil želje po združitvi s sorodniki. Tožnik obstoj mladoletnega sina in njegove matere zatrjuje šele v tožbi, te navedbe pa so po presoji prvostopenjskega sodišča nedopustna tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1. Sodišče tudi meni, da glede na ugotovljene okoliščine stiki med tožnikom in otrokom in njuna povezanost nista izkazana. Kot neutemeljen zavrne tudi tožbeni ugovor glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

3. Zoper navedeno sodbo je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da svojega sina ni omenil, ker ni vedel, da je to pomembno. Tožena stranka je storila več postopkovnih napak, med drugim, ker ni preverila, ali je tožnik razumel vse pomembne informacije in ker ni postavila relevantnih vprašanj v skladu s 4. in 5. členom Dublinske uredbe III. Čeprav imajo vse države članice EU vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, pa mora država članica v postopku določanja odgovorne države članice na prošnjo prosilca opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero namerava predati prosilca. Dublinska uredba III prosilcu ne nalaga nobenih obveznosti dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti in pogojev za sprejem v drugi državi članici, ki lahko pripeljejo do nečloveškega ravnanja. Prosilec je v postopku mednarodne zaščite šibkejši in prava neuka stranka. Priožnik meni, da bi ga tožena stranka morala obvestiti o vseh njegovih pravicah, in preveriti, ali je razumel namen razgovora in kakšne so njegove možnosti, preveriti vse relevantne okoliščine za odločitev in jih sporočiti Republiki Hrvaški ter opraviti pravni in dejanski pregled stanja v tej državi. V nadaljevanju pojasnjuje svoje razmerje do sina in odnose z njim. Glede na dejstvo, da sin živi v Franciji, je ta država odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje v skladu z drugim odstavkom 16. člena Dublinske uredbe III. Obstaja velika nevarnost, da bo Hrvaška v primeru njegove vrnitve kršila načelo non refoulment in pritožnika izpostavila nevarnosti poniževalnega ravnanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, da pomanjkljivosti in nezakonitosti odpravi samo oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je pritožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo novega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/16), je Vrhovno sodišče njegovo pritožbo obravnavalo na podlagi 125. člena ZMZ-1 v povezavi s 74. in 75. členom prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11-UPB in nadaljnje spremembe).

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

8. Iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pritožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, ki so jo hrvaški pristojni organi zavrnili. Kot je navajal pritožnik, je v postopku sicer imel odvetnika, ki pa ni znal francoskega jezika in se nista razumela. Poleg tega je imel še eno odvetnico, ki mu je bila dodeljena po uradni dolžnosti, ki pa prav tako ni opravila svojega dela. Tudi z njo se ni razumel, saj ni znala niti angleško niti francosko. Na Hrvaškem je v centru bival sedem mesecev in v tem času ni dobil nobenih oblačil, nudena pa mu tudi ni bila zdravstvena oskrba. Tudi bivalne in varnostne razmere so bile slabe. V sobi je bilo osem ljudi, imeli pa so tudi samo štiri higienske prostore, ki jih je uporabljalo sto ljudi. Hrana je bila slaba, postelje ozke. V centru sta bila samo dva varnostnika, druge varnostne kontrole ni bilo.

9. Prvi odstavek 21. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar država članica, v kateri je bila prošnja vložena za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavane prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu drugega odstavka 20. člena te uredbe, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca. V b točki prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III pa je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena te uredbe ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Drugi in tretji pododstavek drugega odstavka 3. člena pa določata, da kadar predaja prosilcev v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek odločanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz III. poglavja, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz III. poglavja, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

10. Odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, je tožena stranka sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da z Republiko Hrvaško, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je navedena odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da navedenih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.

12. S tega vidika tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja oziroma da se ni opredelilo do vseh navedb in dokazov, ki so bistveni za odločitev.

13. Vrhovno sodišče se tudi strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pomeni pritožnikova navedba o otroku, ki prebiva z materjo in ima urejen status v Franciji, tožbeno novoto. Pritožnik v prošnji za mednarodno zaščito svojega otroka ni niti omenil; tega ni storil niti na osebnem razgovoru. Pritožnik je podpisal izjavo (na prošnji), da je seznanjen s svojimi pravicami in obveznosti. Pri tem ni nepomembno, da je bil v obeh primerih prisoten pooblaščenec, ki bi lahko tako pritožnika kot uradno osebo opozoril na morebitne nepravilnosti vodenja razgovora oziroma podajanja prošnje in tudi sam postavljal vprašanja pritožniku.

14. Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu.

15. V upravnem sporu navedeno omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1, ki določa da „v tožbi tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, ali če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta“. Prekluzija navajanja novih dejstev v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravice iz 22. člena Ustave RS. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov in sodišč namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča, s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je v teh postopkih treba varovati. Sodišče prve stopnje je zato po presoji Vrhovnega sodišča pri svojem odločanju utemeljeno uporabilo 52. člen ZUS-1 in ni upoštevalo navedb, ki jih je pritožnik navajal v nasprotju z jasnimi zahtevami navedene zakonske določbe.

16. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 4. 2016, ki se je vodil na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, sicer res ni razvidno, da bi bil tožnik izrecno obveščen o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, vključno z načini, na katere lahko poda take informacije, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča (glede na navedeno v 13. točki obrazložitve te sodbe) ne predstavlja take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. To pa predvsem tudi zaradi tega, ker tudi v primeru, če sodišče pritožnikove navedbe o otroku ne bi štelo za tožbeno novoto, odločitev glede izročitve Republiki Hrvaški ne bi mogla biti drugačna. Pritožnik se namreč sklicuje na 16. člen Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršem, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. V obravnavanem primeru pa te odvisnosti iz navedb pritožnika ni mogoče zaznati, ravno tako ne, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora. Pritožnik je v tožbi sicer navajal, da je v rednih stikih z otrokom, drugih pogojev, ki jih postavlja citirana določba 16. člena Uredbe Dublin III, pa ni niti zatrjeval. Glede njegovega zatrjevanja o rednih stikih z otrokom pa se tudi nujno zastavlja vprašanje, zakaj potem tega otroka ni omenil ne v prošnji za mednarodno zaščito ne na osebnem razgovoru, poleg tega pa je navedel tudi napačen rojstni datum lastnega otroka.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člen ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.