Jedro

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja prisotnosti drugih družinskih članov v drugih državah članicah, pri tem, da se skladno z 16. členom Dublinske uredbe III upoštevajo družinske vezi „prosilca in odvisnega otroka/.../“, ki so obstajale že v državi izvora ter, da je prosilec zmožen nuditi pomoč vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. Obstoj osebnih vezi med tožnikoma in njegovim sinom (ter tudi otrokovo mamo) zaznamuje nižja stopnja povezanosti, ki je objektivno pogojena s tem, da je tožnik pretežni del otrokovega življenja bil v partnerski zvezi s partnerjem, ki ni v sorodu z njegovim otrokom ter da mladoletni otrok že vrsto leti živi v Franciji in z njim nima tako rednih stikov, kot to zatrjuje v tožbi, saj se je namreč zmotil o otrokovemu rojstnem dnevu ter te napake ni pojasnil. Tožnik ni dokazal, da bi bil v Republiki Hrvaški deležen slabega pravnega zastopanja, ker ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper zavrnilno odločbo o mednarodni zaščiti, saj iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške izhaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo pravnomočno odločeno, ker je bila pritožba vložena dne 4. 1. 2016. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 29. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito preko Republike Hrvaške, iz Centralne baze EURODAC pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika že vneseni dne 3. 11. 2015 s strani Republike Hrvaške. Slednji je tožena stranka dne 6. 4. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca na podlagi b) točke 1. odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Tožena stranka je dne 14. 4. 2016 pridobila odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da potrjuje ponovni sprejem tožnika v skladu z b) točko 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. V zvezi s tem je bil s tožnikom dne 20. 4. 2016 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

2. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je v Republiki Hrvaški imel odvetnika, ki ni znal francoskega jezika, zato se nista razumela. Na Hrvaškem so njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnili, od dneva prevzema sklepa pa je imel prosilec 15 dni časa za pritožbo. Tožnik je imel še eno odvetnico, ki mu je bila dodeljena po uradni dolžnosti in mu je obljubila, da ga bo ponovno obiskala, vendar le-tega ni storila in tako svojega dela ni opravila. Poleg tega je bilo njuno sporazumevanje zelo slabo, saj ni znala niti angleško niti francosko. Tožnik je povedal, da ni imel priložnosti za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Na Hrvaškem je v centru bival sedem mesecev in v tem času ni dobil nobenih oblačil, nudena pa mu ni bila niti zdravstvena oskrba. Slednjo je še posebej potreboval med 29. in 31. decembrom, ko je zbolel, ko je imel vročino, slabo mu je bilo in vse ga je bolelo. Tudi bivalne in varnostne razmere so bile slabe. V sobi je bilo osem ljudi, imeli so štiri higienske prostore, ki jih je uporabljalo sto ljudi, hrana je bila slaba, postelje zelo ozke. V centru sta bila dva varnostnika zjutraj in dva zvečer, druge varnostne kontrole nad migranti ni bilo. Imeli so organiziran tečaj hrvaškega jezika, vendar so ga po dveh tednih prekinili, tečaj angleškega jezika pa ni bil organiziran, zato mu je bila komunikacija otežena. Za sedem mesecev bivanja je dobil sto kun, en toaletni papir za dva tedna in eno britvico za higiensko oskrbo.

3. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da bo imel tožnik na Hrvaškem enako oskrbo kot jo ima v Republiki Sloveniji, pri tem se je oprla na opis razmer v Republiki Hrvaški z dne 21. 5. 2015 s strani UNHCR. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da imajo v Republiki Hrvaški prosilci za mednarodno zaščito pravico do brezplačne pravne pomoči na osnovi Zakona o azilu (NN 79/07, 88/10 I 143/13) ter da Hrvaški Pravni centar od leta 2003 kontinuirano izvaja projekt „pravne pomoči prosilcem za azil“, kot izvajalski partner UNHCR. Tožena stranka je mnenja, da so tožnikove navedbe glede varnostnih razmer neverodostojne, saj iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ne izhaja obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako pa tožnik ni priložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko potrdil svoje izjave, niti nobenega poročila, s katerim bi lahko dokazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Tožena stranka je tako ugotovila, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III.

4. Zoper obravnavani sklep je tožnik pravočasno vložil tožbo z naknadno dopolnitvijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožba graja, da tožena stranka tožnika takoj po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni obvestila o uporabi Dublinske uredbe III in o možnosti, da na razgovoru poda informacije o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali katerih drugih svojcev v državah članicah, da se olajša postopek določanja države članice. Uradna oseba tožnika na osebnem razgovoru tudi ni vprašala, ali ima morda kakšne družinske člane, ki živijo v Sloveniji ali v Evropski uniji. Tožnik pa kot pravni laik ni vedel, da gre za bistvene informacije glede določitve odgovorne države članice, saj ga na to ni nihče opozoril. Tožnik je namreč oče mladoletnega sina A.A., ki s svojo mamo zakonito prebiva v Franciji že nekaj let, star je 10 let in je rojen ... v Kamerunu. S sinom in tudi z otrokovo mamo je vsakodnevno v stikih, družinske vezi trajajo neprekinjeno in so obstajale tudi v izvorni državi. Pri vzgoji sina je pomagal in sodeloval kolikor je glede na svojo situacijo lahko. Tožena stranka tako ni uporabila drugega odstavka 16. člena Dublinske uredbe III ter je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožnikova odgovorna država članica Francija. Okoliščin v zvezi s tožnikovim družinskim življenjem tožena stranka ni ugotavljala in se do teh okoliščin sploh ni opredelila, zaradi česar izpodbijani sklep ne more biti pravilen in zakonit. 6. Toženi stranki očita, da je kršila tožnikovo pravico do izjave s tem, ko se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na dokument UNHCR z opisom razmer v Republiki Hrvaški, ni pa tega dokumenta predložila tožniku in se zato tožnik do teh razmer sploh ne more opredeliti. Tožniku je bila tako kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Stanje v Republiki Hrvaški pa je danes drugačno od stanja v maju 2015, saj se je septembra 2015 začel množični prihod beguncev. Poleg tega se tožena stranka sklicuje na Zakon o azilu, čeprav ta zakon ne velja več in ni veljal niti v času, ko je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

7. Toženi stranki še očita, da je napačno ugotovila dejansko stanje v zvezi s stanjem v Republiki Hrvaški. Tožnik je že na osebnem razgovoru zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki predstavljajo tak standard, da dosegajo utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki ne le da bi lahko povzročile nehumano ravnanje, temveč so konkretno že nastale takšne kršitve za tožnika, predvsem glede odsotnosti pravne pomoči in informiranosti o postopku in pravicah tožnika. Tožena stranka pa se do teh navedb ni opredelila oziroma jih sploh ni obravnavala. Njeno sklicevanje na dokument UNHCR in na nacionalne predpise, pa še ne pomeni, da je v praksi stanje urejeno. V skladu z Dublinsko uredbo III je tožena stranka tista, ki je dolžna preučiti stanje v državi (obrnjeno dokazno breme) preden odloči o predaji.

8. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki ji je sodišče ugodilo s sklepom št. I U 918/2016 z dne 29. 6. 2016. 9. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito iz razloga preganjanja v izvorni državi zaradi istospolne usmerjenosti. Pri tem pa ni niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru izrazil želje, da bi se združil z domnevnima sorodnikoma v Franciji, ki ju niti ni omenil. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožnik je vložil odgovor na odgovor na tožbo tožene stranke in dopolnitev tožbe, v kateri ponavlja svoje dosedanje tožbene navedbe ter dodaja, da je tožena stranka preuranjeno odločila o predaji in v zvezi z mladoletnim sinom prilaga tudi dokaze, in sicer njegov potni list ter rojstni list, oboje kot fotografijo, poslano preko elektronske pošte.

11. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo odgovorila na navedbe tožnika in dodatno navedla, da so vprašanja o sorodnikih, ki prebivajo izven matične države, sestavni del prošnje za mednarodno zaščito, a tožnik na njih ni odgovoril. 12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

14. Med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je podan zadetek v Centralni bazi EURODAC z dne 3. 11. 2015. Pristojni organ Republike Hrvaške je dne 14. 4. 2016 odgovoril, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi b) točke 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe III.

15. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Dublinske uredbe III. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Izpodbijani sklep temelji na določbi b) točke 1. odstavka 18. člena v zvezi z 23. členom Dublinske uredbe III. Le-ta določa, da je odgovorna država članica zavezana ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici.

16. Drugi pododstavek 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

17. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožena stranka upoštevala vsa merila iz Dublinske uredbe III pri določanju odgovorne države članice ter ali je tožnikova predaja Republiki Hrvaški mogoča, saj je tožnik na osebnem razgovoru, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, zatrjeval nevšečnosti, v tožbi pa zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

18. Sodišče zavrača kot neutemeljena tožbena ugovora, da tožnik kot pravni laik ni vedel, da mora navesti tudi podatke o svojih družinskih članih, ki živijo v kakšni drugi evropski državi, saj o tem ni bil obveščen takoj po vložitvi prošnje skladno z 18. uvodnim odstavkom in 4. členom Dublinske uredbe III ter, da v zvezi s tem tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, ker tožnika ni vprašala o sorodnikih. Tožena stranka ima namreč prav, ko navaja, da so vprašanja o sorodnikih del prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni niti takrat, niti na osebnem razgovoru, ki se je izvedel skladno s 5. členom Dublinske uredbe III, tožnik ni navedel nobenih sorodnikov niti ni izrazil želje po združitvi s sorodniki. Tožnik obstoj mladoletnega sina in njegove mame zatrjuje šele v tožbi. Tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze v tožbi, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že med postopkom pred izdajo upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi navede le, da kot pravni laik ni vedel, da mora navesti tudi te podatke, o pomembnosti katerih se je seznanil šele v postopku vlaganja tožbe zoper izpodbijani sklep. V tej zvezi je po mnenju sodišča potrebno izpostaviti, da je bil o podaji prošnje za mednarodno zaščito in o osebnem razgovoru sestavljen zapisnik, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (1. odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožnik res v okviru osebnega razgovora, ki se je izvedel skladno s 5. členom Dublinske uredbe III, ni bil izrecno opozorjen konkretno na možnost predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, vendar je tožnik tekom celotnega upravnega postopka imel svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce, ki daje podporo in pravno pomoč. Zatorej, ne zdrži tožbeni ugovor, da tožnika o njegovih možnosti ni nihče obvestil in se je o vsem tem seznanil šele v postopku s tožbo zoper izpodbijani sklep. Po povedanem se v tožbi zatrjevane navedbe o sinu in izvajanju stikov z njim izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. 19. Nenazadnje tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja prisotnosti drugih družinskih članov v drugih državah članicah, pri tem, da se skladno z 16. členom Dublinske uredbe III upoštevajo družinske vezi „prosilca in odvisnega otroka /.../“, ki so obstajale že v državi izvora ter, da je prosilec zmožen nuditi pomoč vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. Sodišče meni, da tožnikove zatrjevane vezi, in sicer, da je „prosilec vsakodnevno v stiku s svojim sinom in tudi z otrokovo mamo“, da „stike vzdržujejo preko mobitela in interneta“, da „družinske vezi trajajo neprekinjeno od rojstva otroka in so obstajale tudi v izvorni državi“ ter, da je tožnik „pri vzgoji pomagal in sodeloval kolikor je glede na svojo situacijo lahko“, niso izkazane do takšne mere, da bi lahko kazale na resničen obstoj tesnih osebnih vezi že v državi izvora, Kamerunu. Tožnik je v tožbi navedel, da je sin rojen ..., iz predložene kopije potnega lista pa izhaja, da je rojen ... Tožnik sam trdi, da mladoletni sin že vrsto let živi z mamo v Franciji. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik star 38 let, kar pomeni, da se mu je otrok rodil pri 28 letih, pri čemer je tožnik že pri 20 letih ugotovil, da je istospolno usmerjen in je bil v partnerski zvezi 12 let. Navedeno nikakor ne pomeni, da tožnik ne more imeti otrok, vendar nakazuje na sklep, da obstoj osebnih vezi med tožnikom in njegovim sinom (ter tudi otrokovo mamo) zaznamuje nižja stopnja povezanosti, ki je objektivno pogojena s tem, da je tožnik pretežni del otrokovega življenja bil v partnerski zvezi s partnerjem, ki ni v sorodu z njegovim otrokom ter da mladoletni otrok že vrsto let živi v Franciji in z njim nima tako rednih stikov, kot to zatrjuje v tožbi, saj se je namreč zmotil o otrokovemu rojstnem dnevu ter te napake ni pojasnil (tožnik v dopolnitvi tožbe pojasni napačen zapis imena in priimka otroka kot ga navaja v tožbi s tem, da je med svetovalko za begunce in tožnikom prišlo do nesporazuma v komunikaciji, čemur lahko sodišče sicer verjame, vendar pa ne more prezreti, da se ob tem tožnik v ničemer ne opredeli do napačne oznake datuma rojstva otroka).

20. Nadalje je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 20. 4. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, zatrjeval slabo pravno pomoč, slabe bivanjske, zdravstvene in varnostne razmere ter slabo urejen postopek vključevanja prosilcev za mednarodno pomoč v okolje.

21. Tožnik, ki prav tako nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, v konkretnem primeru svojemu bremenu ni zadostil zgolj s trditvami na osebnem razgovoru dne 20. 4. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Tožnik ni dokazal, da bi bil v Republiki Hrvaški deležen slabega pravnega zastopanja, ker ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper zavrnilno odločbo o mednarodni zaščiti, saj iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške namreč izhaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo pravnomočno odločeno, ker je bila vložena pritožba dne 4. 1. 2016. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi citiral poročilo, dostopno na http//www.asylumineurope.org/reports/country/croatia, ter izvlečke člankov, dostopnih na spletnih straneh http://moving-europe.org/croatia-slavonski-brod-transit-camp-for-migrants-and-refugees/ in http://www.balkaneu.com/croatia-closes-border-economic-migrants/. Poročilo AIDE tožnik v tožbi selektivno navaja, članki pa ne odražajo aktualnega stanja v Republiki Hrvaški v času odločanja v obravnavanem upravnem sporu. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Tožnik je sicer zatrjeval obstoj pogojev skladno z drugim pododstavkom 2. odstavka 3. člena Dublinske uredbe, vendar tega ni uspel utemeljiti. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(1).

22. Glede morebitnih prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa je potrebno upoštevati domnevo, ki jo vzpostavlja Dublinska uredba III, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

23. Res je, kot to izpostavlja tožnik, da mora tožena stranka ugotoviti stanje v državi, kamor bo prosilca predala, in se šele nato odločiti o predaji, vendar ni mogoče prezreti, da je tudi odgovornost tožnika, da navedene takšne pomanjkljivosti, ki izkazujejo, da v državi, kamor bo predan, obstajajo takšne pomanjkljivosti, da bi mu grozila resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. V obravnavnem primeru je po mnenju sodišča tožena stranka zadostila svojemu delu deljenega dokaznega bremena s tem, ko je preverila stanje v Republiki Hrvaški, saj je pred odločitvijo o predaji izvedla osebni razgovor s tožnikom, skladno s 5. členom Dublinske uredbe III ter je tudi preučila vse tožnikove zatrjevane nevšečnosti. Na podlagi navedenega, je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni opravila pregleda pravnega in dejanskega stanja v Republiki Hrvaški.

24. Navsezadnje pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bila tožniku kršena pravica do izjave s tem, ko tožena stranka ni predložila dokumenta UNHCR z dne 21. 5. 2015 tožniku v izjasnitev. Res je, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožena stranka dokument UNHCR predložila tožniku v izjasnitev, vendar to procesno pravilo ni absolutno. Če tega pravila tožena stranka ne upošteva, Upravno sodišče tožbi ugodi samo, če je ta procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Slednje pa je odvisno tudi od tega, ali je v tožbi tožnik prepričljivo pojasnil sporne okoliščine (tako Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 962/2007 z dne 13. 6. 2007, ki je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 378/2012 z dne 9. 8. 2012). Tožnik navaja, da so se razmere v Republiki Hrvaški od dopisa iz maja 2015 spremenile, zaradi množičnega prihoda beguncev od septembra 2015 dalje. Kot je že bilo obrazloženo zgoraj, sistem v Republiki Hrvaški doslej še ni bil obravnavan kot kritičen, tožnik pa ni bil prepričljiv glede pojasnjevanja sistemskih pomanjkljivosti. Zaradi navedenega, opustitev tožene stranke pošiljanja dokumenta UNHCR v izjasnitev tožniku ni sama po sebi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

25. Glede navajanja „starega“ hrvaškega zakona, ki ureja mednarodno zaščito, pa je že tožnik v tožbi ugotovil, da je z „novim“ zakonom prosilcem zagotovljena pravna pomoč že v fazi pred upravnim organom ter da Pravni centar že od leta 2003 izvaja projekt pravne pomoči. Na podlagi navedenega napačno sklicevanje tožene stranke na neveljaven predpis ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

26. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izkazane takšne okoliščine, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenile utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

27. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

opomba (1) :Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 94/2016 z dne 20. 4. 2016, 9. točka obrazložitve.