Jedro

V 67. členu Zakona o zadrugah je uzakonjena materialna pravna podlaga za denacionalizacijo podržavljenega zadružnega premoženja zadružnih kreditnih podjetij ter je nanj mogoče opreti zahtevo za vračilo podržavljenega premoženja v primerih, ko je bilo premoženje kreditnim zadrugam prisilno odvzeto na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug in je njihova statusna pravna subjektiviteta tedaj prenehala, zaradi česar formalnega pravnega nasledstva ni mogoče izkazati.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo opr. št. U ... z dne 5. 9. 2001, s katero je tožbo zavrnilo, to sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. ... Up ... z dne 22. 4. 2004 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 30. 9. 1997, s katero je le-ta zavrnila njuno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. ..., v naravi stavbišče s hišo št. ... v izmeri ... m2, stavbišče z dvema zgradbama v izmeri ... m2 ter parc. št. ..., v naravi stavbišče s šestimi zgradbami v izmeri ... m2, dvorišče v izmeri ... m2 in travnik v izmeri ... m2. Tožena stranka v razlogih navaja, da je iz kupne pogodbe z dne 3. 10. 1956 razvidno, da je sklenjena med splošnim ljudskim premoženjem v upravi CCC z. n.j. A (CCC) in BB, na podlagi katere je pridobila CCC nepremičnine celotnega zemljiško-knjižnega vložka ... k.o. A. S pogodbo z dne 21. 12. 1961 pa je pravna naslednica CCC, banka DDD, Podružnica v E odplačno prenesla te nepremičnine na banko FFF, Podružnico v A. To pa pomeni, da ne gre za primer, ki ga obravnava odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 6. 1997, in za katerega je zakonodajalec uzakonil pravico do denacionalizacije premoženja likvidiranih kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. maju 1945 brez nadomestila preneseno na državo in druge uporabnike, in tudi ne za primer iz 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad). CCC je bila v času pridobitve navedenega premoženja družbena pravna oseba, ki na tem premoženju iz tega razloga ni mogla pridobiti lastninske pravice. Premoženje družbenih pravnih oseb se ni podržavljalo. Zato tožeči stranki nista upravičeni do denacionalizacije po določbah ZZad. Ne gre pa tudi ne za primer iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) glede na to, da te nepremičnine niso prešle v upravljanje pravne prednice GGG na podlagi akta o podržavljenju pristojnega državnega organa in tudi ne z njegovim ukrepom, temveč na podlagi sklenjenega pravnega posla med njo in banko DDD, Podružnico v E. Iz tega razloga tožnici tudi nista upravičeni do denacionalizacije po določbah ZDen. V zvezi s pritožbenim ugovorom kršitve pravil postopka pa tožena stranka še pojasnjuje, da v zadevi ni bilo pogojev za uvedbo postopka, vendar je bil postopek uveden, zato je prvostopni organ moral odločiti po vsebini ter ni več mogel zavreči vloge zaradi formalnih pomanjkljivosti.

Tožnici v tožbi navajata, da je sporne nepremičnine kupila CCC, kar potrjuje tudi dokument št. Dn .... Nepremičnine so bile nato brezplačno prenesene na banko DDD. Le-ta pa jih je prodala banki FFF za znesek ... dinarjev, kar je predstavljalo neodpisano knjižno vrednost nepremičnin, pri čemer je bilo določeno 15-letno obročno odplačevanje s 6 % obrestno mero. Obroki v bistvu niso bili poravnani. Glede na navedeno tožeči stranki menita, da je banka FFF pridobila nepremičnine neodplačno. V 70-ih letih pa so bile nepremičnine prenesene brez povračila na zdajšnjega imetnika. Vsi prenosi so bili v bistvu narejeni na podlagi zakonov, uredb in odlokov, in sicer na podlagi Zakona o bankah (Uradni list SFRJ, št. 10/61) in Odloka o prenosu poslov med bankami (Uradni list SFRJ, št. 26/61) je prešlo premoženje CCC na banko DDD, od nje pa pogodbeno brezplačno na banko FFF. Premoženje CCC je bilo torej neodplačno podržavljeno po predpisih, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen), kar predstavlja materialno podlago za vrnitev oziroma denacionalizacijo. Tožeči stranki sta tako povsem upravičeni do vračila predmetnih nepremičnin ne glede na to, ali jih je zdaj zavezanka oziroma njena pravna prednica pridobila na odplačen ali neodplačen način. Z izpodbijano odločbo pa je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo z obrazložitvijo, da predmetne nepremičnine niso bile podržavljene, saj jih je s kupno pogodbo z dne 3. 10. 1956 pridobilo Splošno ljudsko premoženje s pravico upravljanja CCC. Izpodbijana odločba je zgrešena v pravnem in dejanskem pogledu. Povsem nesprejemljiva je ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da se v obravnavanem primeru zahteva denacionalizacija nepremičnin družbene pripadnosti oziroma lastnosti, ki da ju niso izgubile vse od nastanka. Zgrešeno pa je tudi pravno mnenje tožene stranke, da tožnici nista upravičeni do vračila premoženja po ZZad in tudi ne po ZDen, ker je bila CCC v času pridobitve premoženja družbena pravna oseba, ki na tem premoženju iz tega razloga ni mogla pridobiti lastninske pravice in se tudi sicer premoženje družbenih pravnih oseb ni podržavljalo. Dejstvo je namreč, da je bilo sporno premoženje CCC pridobljeno v njeno izključno in nepreklicno last in posest s citirano kupno pogodbo z dne 3. 10. 1956, vendar pa v letu 1957 v zemljiški knjigi ni bilo mogoče več vpisati lastninske pravice hranilnice, prav tako ni bilo mogoče vpisati zadružne lastnine, temveč je bilo mogoče vpisati le splošno ljudsko premoženje oziroma družbeno lastnino in imetnika pravice uporabe. Nadaljnji prenosi od CCC pa so bili na podlagi prej navedenih predpisov, torej prisilni, zato tožena stranka nima prav, ko trdi, da ni podlage za vračilo tega premoženja niti po ZZad niti po ZDen. Tožnici vztrajata, da je bil bistveno kršen postopek, saj ugotovitev tožene stranke, da ni bilo pogojev za uvedbo postopka, ne zdrži. Glede na navedeno predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopnega organa ter zadevo vrne v ponovno presojo prvostopnemu organu.

Na tožbo je kot stranka z interesom odgovorila zavezanka tedaj GGG, E. V odgovoru prereka tožbene trditve kot neresnične in neutemeljene in navaja, da je odločilna v tej zadevi kupna pogodba z dne 3. 10. 1956, s katero je CCC postala le upraviteljica premoženja, ki je predmet obravnavanega postopka, kajti pogodbo je kot kupec sklepalo splošno ljudsko premoženje. Ta okoliščina kaže na to, da je bilo že na podlagi te pogodbe premoženje preneseno v državno lastnino in bi kvečjemu prodajalec lahko zahteval njegovo vrnitev ob izpolnjenih predpostavkah 5. člena ZDen. V času sklenitve pogodbe so na podlagi tedanje ustavne ureditve obstajale tri oblike lastnine, in sicer državna lastnina, lastninska pravica zasebnih fizičnih in pravnih oseb ter zadružna lastnina. Če je premoženje prešlo v splošno ljudsko premoženje, je to pomenilo, da je prešlo v državno lastnino. Vsi tedanji predpisi so tudi določali, da se za vsako državno premoženje oziroma splošno ljudsko premoženje določi upravitelja oziroma uporabnika, ki pa ni nastopal kot titular tega premoženja, temveč le pooblaščenec za upravljanje z njim oziroma dejanski uporabnik premoženja. Največkrat so bili upravitelji ljudski odbori oziroma njihove uprave, včasih pa tudi druge pravne osebe. Sam izraz lastninska pravica je predstavljal generični pojem za vse naštete vrste lastnin (državno, zasebno in zadružno). Za kakšno vrsto lastnine je šlo, pa je bilo razvidno iz nadaljnjih okoliščin: če je bil titular pravice fizična oseba ali zasebno-pravna oseba, je šlo za zasebno lastninsko pravico, če pa je bilo premoženje v lasti splošnega ljudskega premoženja, je šlo za državno lastnino, kasneje družbeno lastnino. Zadružna lastnina kot takšna je obstajala na premoženju zadrug, pri čemer je bila izrecno vpisana oziroma evidentirana kot zadružna lastnina. Pri tem je v okviru zadružnih hranilnic in posojilnic lahko obstajalo dvoje vrst lastnin ali državna ali zadružna ali obe, odvisno od izvora premoženja. Če je država oziroma splošno ljudsko premoženje pridobilo premoženje ter ga dalo v upravljanje, je šlo za državno lastnino, kot je to v obravnavanem primeru, ko je evidentno, da se je sporno premoženje po prenosu iz zasebne lastnine prodajalca nahajalo v državni lastnini. Tudi vsi nadaljnji prenosi so se opravili v okviru državne lastninske sfere, vsi prenosi so bili torej opravljeni v okviru države oziroma kasnejše družbene lastnine, menjal se je le pooblaščeni upravitelj premoženja. S pogodbo med privatnim lastnikom in CCC z dne 3. 10. 1956 je bilo kupljeno premoženje v splošno ljudsko premoženje, ter v zemljiški knjigi na podlagi tega ter odločbe Občinskega ljudskega odbora A št. ... z dne 25. 3. 1957 zaznamovana kot upravljalka in ne kot titular oziroma imetnik zadružne lastnine CCC, kar izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v A, opr. št. Dn ... z dne 29. 3. 1957, na podlagi katerega je bila navedena pogodba zemljiško-knjižno izvršena. Po pogodbah z dne 21. 12. 1961 se je nato prenesla uprava nad premoženjem na banko FFF. Iz sklepa Okrajnega sodišča v A opr. št. Dn ... z dne 4. 10. 1962, na podlagi katerega sta bili navedeni pogodbi zemljiško-knjižno realizirani, je razvidno, da se je izbrisala zaznamba dosedanje upravljalke CCC ter vpisal nov upravljalec banka FFF. V tem sklepu je navedeno, da se vknjižba dovoljuje na podlagi pogodbe o prenosu upravljanja in torej ne na podlagi pogodbe o prenosu lastninske pravice. To pa pomeni, da se ves čas status premoženja ni spremenil oziroma se ni spreminjala lastninska pravica na njem, spremenil se je le upravljalec, ki je s premoženjem upravljal. Določba 67. člena ZZad se ob povedanem ne nanaša na primer, kot je predmetni. Navedena določba ZZad ureja primere, ko je bilo likvidirano premoženje zadrug oziroma zadružno premoženje. V takšnih primerih pa je res podana podlaga za njegovo vračanje, saj je šlo za podržavljenje premoženja, ki je bilo pred podržavljenjem zadružna lastnina (to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 11. 7. 1997, Uradni list RS, št. 40/97). V času prenosa pravice upravljanja na banko DDD oziroma banko FFF, CCC tudi ni bila likvidirana na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug Vlade LRS (Uradni list LRS, št. 16/97, pravilno: 16/47). Zato je po mnenju stranke z interesom pravilna izpodbijana odločba tožene stranke, ki je ugotovila, da ni podlage za vračilo premoženja po ZZad in tudi ne po ZDen. Po mnenju stranke z interesom upravna organa tudi nista kršila postopkovnih določb, zaradi česar bi bila lahko izpodbijana odločba nepravilna oziroma nezakonita. Tudi sicer pa v obravnavani zadevi obstajajo ovire za vračilo premoženja v naravi. V poslovni stavbi so bila namreč opravljena zelo obsežna vlaganja, ki so spremenila videz, funkcionalnost in namen stavbe, kar v skladu s sodno prakso preprečuje vrnitev nepremičnin v naravi v last in posest. Podan pa je tudi razlog iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Po presoji stranke z interesom je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Republika Slovenija, ki jo je po zakonitem zastopniku Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije sodišče pritegnilo v postopek (kot stranko z interesom) po tem, ko je GGG z delom prenehala ter je Republika Slovenija postala lastnica spornih nepremičnin (ter bi v postopku za vračanje premoženja zdaj nastopala ona kot zavezanec za vrnitev), dodatnih navedb sodišču ni posredovala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

To sodišče je v svoji sodbi opr. št. U ... z dne 5. 9. 2001 presodilo, da sta pravilni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke, da tožnicama ni mogoče vrniti premoženja CCC, ker ta ni bila kreditna zadruga v smislu 67. člena ZZad. Glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-142/93 (Uradni list RS, št. 40/97) so kreditne zadruge v smislu 67. člena ZZad le tiste zadruge, ki so bile organizirane na podlagi Zakona o gospodarskih zadrugah (ZGZ, Službeni list Kraljevinske banske uprave Dravske Banovine, št. 81/37) in so morale po 2. svetovni vojni na podlagi 46. člena Splošnega zakona o zadrugah (SZZ, Uradni list FLRJ, št. 59/46) svojo organiziranost uskladiti s tem SZZ oziroma zadruge, ustanovljene po SZZ, in ki so bile na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47), izdane na podlagi 2. člena Zakona o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Uradni list FLRJ, št. 8/46), likvidirane. Tožnici pa v teku upravnega postopka in tudi v tožbi nista predložili podatkov oziroma dokazov o podlagah za ustanovitev ter sami ustanovitvi CCC, niti ne zatrjujeta, da bi bila CCC kreditna zadruga v smislu 67. člena ZZad. Da CCC ni bila kreditna zadruga v smislu 67. člena ZZad, pa dokazuje tudi sama kupna pogodba o nakupu v tej zadevi sporne nepremičnine, iz katere izhaja, da je bila ta nepremičnina kupljena v splošno ljudsko premoženje, torej kot družbena lastnina, in je bila kot taka vpisana v zemljiško knjigo, ne pa kot zadružna lastnina.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v sklepu opr. št. ... Up ... z dne 22. 4. 2004, s katerim je razveljavilo sodbo upravnega sodišča, navedlo, da upravno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, ki je v tožbi tudi navajala, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, in predlagala, naj opravi glavno obravnavo. Glede na 2. odstavek 50. člena sodišče ni imelo zakonske podlage za odločitev na nejavni seji. Tožeči stranki je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja in ki se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih in tudi o navedbah nasprotne strani, zato je moralo sodbo upravnega sodišča razveljaviti in mu zadevo vrniti v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v ponovnem postopku opravilo javno glavno obravnavo. Na tej je, ko je tožeči stranki dalo možnost, da sodeluje pri neposrednem javnem obravnavanju zadeve in pri izvajanju dokazov ter da se lahko izjavi o navedbah in trditvah nasprotnih strank, tožeča stranka navajala, da vztraja pri tožbi in navedbah v pritožbi in predložila potrdilo iz sodnega registra za gospodarski subjekt CCC z.n.j. A Okrožnega sodišča v H z dne 10. 6. 1998 in dopis Zgodovinskega arhiva v H št. ... z dne 22. 4. 1998. Tožena stranka pa je navajala, da kadar gre za sporno vprašanje glede zadružne lastnine oziroma lastnine kreditne zadruge v dvomu zastopajo stališče, da se zahtevku za vrnitev ne ugodi, da se strankam ne povzročajo dodatni stroški, z namenom, da se pravilnost stališča najprej preizkusi še v sodnih postopkih. Na obravnavi je sodišče izvedlo še dokazovanje z vpogledom v upravne in sodne spise ter na obravnavi predložena dokazila tožeče stranke.

Tudi po opravljeni javni glavni obravnavi v ponovnem postopku sodišče ostaja pri svoji presoji, da je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevo tožnic za vrnitev premoženja CCC ter da je tožena stranka njegovi odločitvi utemeljeno pritrdila.

V 67. členu ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94 - obv. razl. in 35/96 - obv. razl.) je uzakonjena materialna pravna podlaga za denacionalizacijo podržavljenega zadružnega premoženja zadružnih kreditnih podjetij. Iz odločbe, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije izdalo v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 40/97), izhaja, da je Državni zbor Republike Slovenije ustavnemu sodišču pojasnil, in na tem odgovoru, kot izhaja iz odločbe, gradi svojo odločitev tudi ustavno sodišče, da je bila z navedeno določbo uzakonjena izjema od splošne ureditve vračanja zadružnega premoženja v 65. in 66. členu ZZad zaradi potrebe po odstopu od pravila dokazovanja pravnega nasledstva (vlagateljev zahtev) po kreditnih zadrugah, katerih zadružno premoženje je bilo podržavljeno, v primerih, ko je bilo premoženje prisilno odvzeto na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47) in je njihova statusna pravna subjektiviteta tedaj prenehala, zaradi česar formalnega pravnega nasledstva ni mogoče izkazati.

Glede na navedeno tožnici svoje zahteve za vrnitev nepremičnin, ki sta, kot zatrjujeta, bili odvzeti CCC in jih je ta pridobila s kupno pogodbo z dne 3. 10. 1956 (kar ni sporno), ter ob tem ko za CCC izkazujeta z na glavni obravnavi predloženim potrdilom iz sodnega registra vpis v sodni register najprej s sklepom z dne 9. 2. 1955 kot CCC z.n.j. J in nato s spremenjeno firmo in sedežem po sklepu z dne 13. 8. 1956 kot Zadružna hranilnica in posojilnica z.n.j. A, po presoji sodišča na določbo 67. člena ZZad ne bi mogli opirati. CCC, katere premoženje je predmet zahteve za vrnitev, je namreč bila ustanovljena (glede na predloženo potrdilo iz sodnega registra) v l. 1955, sporni nepremičnini pa sta tudi bili pridobljeni šele l. 1956, tako da je logičen zaključek, da predmet zahteve tožnic ni premoženje, odvzeto kreditni zadrugi v likvidaciji (na podlagi Uredbe iz l. 1946), ki pa bi po mnenju sodišča edina (likvidacija na navedeni pravni podlagi kot odvzem) lahko predstavljala dejanski razlog za denacionalizacijo po 67. členu ZZad. Na glavni obravnavi sta tožnici predložili sicer še dopis Zgodovinskega arhiva v H z dne 22. 4. 1998, iz katerega izhaja, da iz ohranjenih zadružnih registrov izhaja, da je bila l. 1899 ustanovljena Posojilnica v A, l. 1929 pa Ljudska posojilnica v A ter da je ohranjene nekaj dokumentacije tudi za Mestno hranilnico A iz obdobja 1892 do 1918 (ob čemer niti nista pojasnili, katero dejstvo s tem dokazujeta), vendar tudi navedeni podatki ne morejo vplivati na drugačno presojo sodišča, saj namreč na pravni zaključek o tem, da l. 1956 pridobljeno premoženje ne more predstavljati v likvidaciji (kreditne zadruge) l. 1946 odvzetega premoženja, ne more vplivati.

Sicer pa se sodišče pridružuje tudi stališču prvostopnega organa in tožene stranke (na katerem temeljita njuni odločitvi), da tožnici tudi nista izkazali, da bi premoženje, ki je predmet zahteve, bilo zadružno premoženje. Namreč tudi če sta po kupni pogodbi z dne 3. 10. 1956 sporni nepremičnini prešli na CCC, pa je nanjo, kot izhaja iz te pogodbe (v kateri se kupec navaja Splošno ljudsko premožnje v upravi CCC), odločbe Občinskega ljudskega odbora A z dne 25. 3. 1957 v spisu (da se CCC dovoljuje vpis kot organa upravljanja) in iz zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za vl. št. ... .o. A (pri katerem je v B listu je vpisano Splošno ljudsko premoženje z upravnim organom CCC), prešla zgolj pravica upravljanja, nepremičnini pa sta prešli v splošno ljudsko premoženje (Civilno pravo, dr. Alojzij Finžgar, Ljubljana 1952, str. 57: splošno ljudsko premoženje je oblika družbene lastnine, nosilec lastninske pravice splošnega družbenega premoženja je država). Protispisno tožnici zatrjujeta drugače, namreč da naj bi šlo za pridobitev lastninske pravice v korist CCC in torej pridobitev nepremičnine v zadružno lastnino ter ne družbeno lastnino, saj iz nobene navedenih (oziroma predloženih) listin to ne izhaja, pač pa ravno nasprotno, da sta sporni nepremičnini prešli s kupno pogodbo v družbeno lastnino. Tožnici se zgrešeno sklicujeta, da formalno prenosa v zadružno premoženje ni bilo mogoče izvesti, ker po Ustavnem zakonu iz leta 1953 (Uradni list FLRJ, št. 1/53) zadružne lastnine ni bilo več, kajti če po ustavnem zakonu zadružne lastnine ni bilo (mogoče pridobiti), je brez zakonite podlage njuna trditev, da je nepremičnina prešla v zadružno premoženje, pa tudi brez dejanske (saj trditev ni z ničemer izkazana, zlasti tožnicama sodišče ne more pritrditi, če menita, da že zgolj poimenovanje gospodarskega subjekta kot zadruge opredeljuje vrsto lastnine na premoženju, ki ga je pridobila s pravnim poslom).

Ker pa za sporni nepremičnini tožnici nista izkazali, da bi predstavljali zadružno premoženje, nasprotno, vse listine in ustavnopravna ter zakonska ureditev lastnine v tistem času kažejo drugače, pri čemer se z njunim drugačnim razlogovanjem (v pritožbi) sodišče ne strinja, na drugačno odločitev sodišča ne more (tudi več) vplivati tožbena trditev o prisilni naravi prenosov in neodplačnih prenosih premoženja CCC na banko DDD in banko FFF (na podlagi Zakona o bankah, Uradni list SFRJ, št. 10/61 in Odloka o prenosu poslov med bankami, Uradni list SFRJ, št. 26/61). Če namreč ni šlo za prenos zadružnega premoženja (kar pa, po povedanem, ni izkazano) na državo in druge uporabnike (pogoj iz 67. člena ZZad), so prenosi kot dejstva za obravnavano zadevo pravno nerelevantni (sicer pa podatka o temelju prenosa spornih nepremičnin na banko DDD tožnici ne navedeta, predložita pa pogodbo z dne 21. 12. 1961 kot podlago prenosa med le-to in banko FFF), ter prav tako zatrjevana neodplačnost prenosov (ki pa prav tako ni bila izkazana, saj za prenos nepremičnin na banko DDD niti ni znan njegov temelj, ko pa gre za prenos med le-to in banko FFF, pa je trditev celo protispisna, kajti v pogodbi dogovorjena obročnost odplačevanja kupnine gotovo ne more biti podlaga za (utemeljeno) tožbeno trditev, da kupnina v bistvu ni bila plačana ter da gre za neodplačen prenos, poleg tega je odplačnost prenosov predvidel tudi Odlok o prenosu poslov med bankami, ki je bil podlaga prenosu tudi spornih nepremičnin po pogodbi z dne 21. 12. 1961).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primeru, kadar sodišče odloča le zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tej zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.