Jedro

V letu 1956 pridobljeno premoženje ne more predstavljati v letu 1946 v likvidaciji odvzetega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. US RS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 6.3.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 30.5.1997, s katero je le-ta zavrnila njuno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 62 in 63. Tožena stranka je navedla, da je iz kupne pogodbe z dne 30.10.1996 razvidno, da je sklenjena med splošnim ljudskim premoženjem v upravi Zadružne hranilnice in posojilnice ... (ZHP B.) in dr. A.A., na podlagi katere je pridobila ZHP B. nepremičnine celotnega zemljiškoknjižnega vložka 36 k.o... S pogodbo z dne 21.121961 je pravna naslednica ZHP B., Jugoslovanska kmetijska banka, Podružnica v L., odplačno prenesla te nepremičnine na Narodno banko, Podružnico v B. Tožnici nista upravičeni do denacionalizacije po določbah Zakona o zadrugah.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom in določitvi tožene stranke. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnici, ki ju v pritožbenem postopku zastopa Odvetniška pisarna ..., uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicujeta se na odločbi Ustavnega sodišča U-I-142/93 z dne 11.6.1997 in na odločbo Up-176/00-8 z dne 19.5.2001. Namen Zakona o zadrugah je bil vračilo zadružnega premoženja zadrugam. Tožnici sta izkazali, da sta upravičenki. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbi tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi uveljavljana pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava nista podana.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje je v 67. členu Zakona o zadrugah (ZZad) uzakonjena pravna podlaga za denacionalizacijo podržavljenega zadružnega premoženja zadružnih kreditnih podjetij. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-142/93 (Uradni list RS, št. 140/97) izhaja, da je bila z navedeno določb uzakonjena izjema od splošne ureditve vračanja zadružnega premoženja v 65. in 66. členu ZZad, zaradi potrebe po odstopu od pravila dokazovanja pravnega nasledstva (vlagateljev zahtev) po kreditnih zadrugah, katerih zadružno premoženje je bilo podržavljeno, v primerih, ko je bilo premoženje prisilno odvzeto na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47) in je njihova statusna pravna subjektiviteta prenehala, zaradi česar pravnega nasledstva ni mogoče izkazati.

Toda tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici svoje zahteve za vrnitev nepremičnin, ki sta, kot zatrjujeta, bili odvzeti ZHP B., in jih je ta pridobila s kupno pogodbo z dne 3.10.1956, ter ob tem, ko za ZHP B. izkazujeta vpis v sodni register najprej s sklepom z dne 9.2.1955 kot Zadružna hranilnica in posojilnica z n.j. K. in nato s spremenjeno firmo in sedežem po sklepu z dne 13.8.1956 kot Zadružna hranilnica in posojilnica z n. j. B., na določbo 67. člena ZZad ne moreta opirati. ZHP B., katere premoženje je predmet zahteve za vrnitev, je namreč bila ustanovljena v letu 1955. Sporni nepremičnini sta bili pridobljeni šele leta 1956. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zato predmet zahteve tožnic ni premoženje, odvzeto kreditni zadrugi v likvidaciji (na podlagi Uredbe iz leta 1946), ki bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča edina lahko predstavljala razlog za denacionalizacijo po 67. členu ZZad. V letu 1956 pridobljeno premoženje ne more predstavljati v likvidaciji Kreditne zadruge leta 1946 odvzetega premoženja.

Pravilna je tudi ocena (obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje), da tožnici nista izkazali, da bi premoženje, ki je predmet zahteve, bilo zadružno premoženje. Če sta po kupni pogodbi z dne 3.10.1956 sporni nepremičnini prešli na ZHP B., je nanjo prešla zgolj pravica upravljanja, nepremičnini pa sta postali splošno ljudsko premoženje.

Tudi ugovor o prisilni naravi prenosov in neodplačnih prenosih premoženja z ZHP B. na Jugoslovansko kreditno banko in narodno banko (na podlagi Zakona o bankah in Odloka o prenosu poslov med bankami) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker ni šlo za prenos zadružnega premoženja na državo in druge uporabnike (pogoji iz 67. člena ZZad), so prenosi kot dejstva za obravnavo zadeve pravno nerelevantni.

Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-176/00-8 z dne 29.5.01, ki jo navaja pritožba, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj gre za drugačno dejansko in pravno stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1, ker nista podana uveljavljena pritožbena razloga, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, kot pritožbo po tem zakonu.