Jedro

Tožeča stranka je s tožbo, ki je bila vložena dne 17.9.1992, zahtevala izpraznitev hišniškega stanovanja. Ker predmet obravnavanja ni stanovanjska pravica po prej veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), saj je na hišniškem stanovanju po določbah ZSR obstajala le pravica do začasne uporabe, gre za premoženjskopravni spor, pri katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po 2. odstavku 186. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP - mora tožeča stranka v takem primeru navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, da si na ta način zagotovi pravico do revizije. Če tega ne stori, je mogoče vrednost spornega predmeta določiti le še na način iz 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se je toženec dolžan izseliti iz dvosobnega stanovanja v zgradbe (št. stanovanja in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 30.550 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni navedlo zakaj šteje, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Tožena stranka je res odpovedala pogodbo o opravljanju hišniških del, vendar pa je iz listin razvidno, da razlog za odpoved ni na strani tožene stranke. Po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih bi moral stanodajalec toženi stranki v primeru odpovedi hišniškega razmerja preskrbeti drugo primerno stanovanje. Ravnanje tožeče stranke je šikanozno. Tudi če bi obveljala odločitev, da mora tožena stranka stanovanje izprazniti, ji mora biti zagotovljeno nadomestno stanovanje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo, ki je bila vložena dne 17.9.1992, zahtevala izpraznitev hišniškega stanovanja. Ker predmet obravnavanja ni stanovanjska pravica po prej veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), saj je na hišniškem stanovanju po določbah ZSR obstajala le pravica do začasne uporabe, gre za premoženjskopravni spor, pri katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po 2. odstavku 186. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP - mora tožeča stranka v takem primeru navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, da si na ta način zagotovi pravico do revizije. Če tega ne stori, je mogoče vrednost spornega predmeta določiti le še na način iz 40. člena ZPP.

V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta niti v tožbi, niti tekom celotnega postopka ni bila navedena. Pravdni stranki zato pravice do revizije nimata. S strani tožene stranke vložena revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).