Jedro

Uporabniki hišniških stanovanj, ki po uveljavitvi stanovanjskega zakona na opravljajo hišniških funkcij in nimajo sklenjene z lastnikom najemne pogodbe, uporabljajo stanovanje nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti iz dvosobnega stanovanja v L. in ga izročiti tožeči stranki, praznega stvari in oseb. Hkrati je sodišče odločilo, da mora toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 30.550,00 SIT.

Sodišče je med drugim ugotovilo, da toženec zaseda hišniško stanovanje, a od 1.2.1992 več ne opravlja hišniških del. Zoper sodbo se je pritožil toženec ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, ali pa naj sodbo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so tožeče stranke v začetku leta 1991 odpovedale podjetju H. pogodbo o vzdrževanju stanovanjskega objekta. Za to odpoved tožena stranka ni odgovorna, zato bi šlo tožencu nadomestno stanovanje.

Sodišče bi moralo ob odločanju upoštevati določila Zakona o stanovanjskih razmerjih. V kolikor pa je treba uporabiti Stanovanjski zakon, je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določilo 157. člena.

Nesporno dejstvo je, da je toženec ob uveljavitvi stanovanjskega zakona opravljal hišniška dela. Da toženec v letu 1992 ni sklenil oziroma podaljšal pogodbe o nadaljnjem opravljanju hišniških funkcij pa je razlog v tem, ker so tožeče stranke ravnale šikanozno s toženo stranko in tožencu ponujale bagatelno plačilo za opravljanje hišniških del. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo predlagane priče I. J., zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, v razlogih in obrazložitvi sodbe pa so nasprotja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima bistvenih pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih toženec ponavlja sedaj v pritožbi. Predvsem je utemeljeno poudarilo, da je toženec sklenil dne 12.4.1983 s tožečo stranko pogodbo o pravici uporabe hišniškega stanovanja iz katere med drugim izhaja, da ima prenehanje hišniških del za posledico prenehanje uporabe stanovanja. Tega se je moral toženec zavedati tudi ob svojem nadaljnjem ravnanju. Med pravdnima strankama pa sploh ni bilo sporno, da toženec hišniških del pri tožeči stranki ne opravlja več že od 1.2.1992. Ob takem stanju pa uporablja predmetno stanovanje nezakonito, saj doslej v postopku ni niti zatrjeval, niti ne zatrjuje sedaj v pritožbi, da bi glede stanovanja, ki ga zaseda, sklenil z lastnikom ustrezno najemno pogodbo (prvi in drugi odst. 58. čl. Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS št. 18/91-I). Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ob dejanskem stanju in ob nespornih odločilnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje toženec v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Tudi predlagano zaslišanje priče I. J. po mnenju pritožbenega sodišča ne bi moglo pripeljati do popolnejše ugotovitve dejanskega stanja ali do drugačne odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).